Revija SRP 43/44

Sonja Votolen

 

BLABLA ZHENSKA
(tri chrtice)
 

Pa to... pa... ono... recimo... ti rechem, da... saj jaz pravim... Ne pravim... ti, poslushaj... slishish... blabla... blabla... pa rechem... sem rekla... blabla... blabla... pa mislim... torej je tako... blabla...

Poosebljena goflja. Gofljashki hudournik. Neustavljiv besednjak. Kipenje besed. Poslushanje samo nje. Nich pavze. In ko zhe za hip upash, da ti bo uspelo zlesti med stotinko njenega besedovanja, saj si zajame zrak za naslednji stavchni naval, te spodnese. Spet in spet. Znova. Ne pridesh vmes. Med njene gofljashke sposobnosti.

Blabla... sem chula, da... pa je rekla... pa so videli... si lahko mislish... kaj takega... ne morem verjeti... blablablablablabla...

Hopla, spet je milijoninka chasa, da vskochish, kajti vidno je zajela sapo. Hochesh nekaj pripommti, kaj dodati, dopolniti, vprashati, se s svojim glasom zachuditi, ne pa, da se ona kar v tvojem imenu zate s svojim glasom glasno chudi. In prikimava. Zate. Zase. Za druge. In potrjuje. Kako je tochno tako, kot se pogovarja. V bistvu sama s seboj. Le s seboj. Cheprav se zdi, da se pogovarja s tabo. Pogovor z drugo osebo v obliki monologa. Je to sploh mogoche? Je, je. Zhiv dokaz pred licem.

Saj ne moresh razumeti... ne verjamem... ne, kako je to grozno... si predstavljash... kako le... da je tako... pa kaj bi to... si vedela, da... blablablablabla...

Pa ja ni res, da mi ne bi uspel en hiter vskok. A ko odprem usta, zhe prehiteva po polni chrti. Kot da me vrzhe poleg sebe na tla in stopiclja po meni z besedichenjem.

To je pa res... blablabla... neverjetno... kaj pa mislish... recimo, da... v hm... si lahko predstavljash... ne moresh si... ponorljivo... blablablabla...

Ko izblablja zadnji bla, jo mahnem po cheljusti. Iz ochi zastrelijo:

... ja... kaj... si nora... hudicha... ne

morem... verjeti... ti... kaj... takega...

Zhe spet zajame sapo, da bi zagofljala, ko opazi mojo roko v zraku. Pred njenimi enkrat drugachnimi ochmi. Ki so znale koga pogledati. Konchno. Ki so se znale zachuditi. Biti malo prestrashene. Ki so chakale, kaj bo. Che bo kaj. In se glas enkrat ni oglasil. Ker je vedel, da bi ga res, bi ga bila res zadela moja dlan.

Zasukala je ramena pod vrat in nejeverno bevsknila: "Noben dedec me she ni mahnil, pa..."

"Pa te je baba," sem ji presekala mnenje, "da bosh vedela, da te nisem prishla poslushat, ampak povedat, da si v danashnjih cajtengah, ker si zadela veliko deteljico."

Namesto da bi bila kaj zinila ali vsaj od grozne sreche zakrichala, je padla s svojih mehkih kolen.

Utishajo jo le vesele novice. To si velja zapomniti. Nikoli ne vesh, kdaj bo spet treba med njen zajeti zrak

 

 

DEPRESIJA

 

Ni pospravljeno. Ni skuhano. Se ne lika. Ne pere. Zunaj se ne pomaga. V vrtu se ne pomaga. Hlev ji smrdi. Zhivina ji smrdi. Na polju je vroche. Je prenaporno. She v sluzhbi je prenaporno.

Tashcha se chudi. In je jezna. Za dve druzhini pere. Lika. Skrbi za male otroke. Mlada madam je po sluzhbi preutrujena. Dedek hiti po otroka v vrtec, v sholo. Mlada madam je po sluzhbi prevech izmozgana. Lezhe. Pochiva. Zvecher bo, che ne bo vech utrujena, kaj malega postorila.

Tashcha se chudi. In je jezna. Zunaj delo. V hishi delo. Ogorchena je. Divja. Obupana. Saj je vendar, mlada madam, na kmetiji doma. Ne vech v mestu. Saj je vendar morala vedeti, da se zheni na grunt.

Mlada madam pove, da na gruntu ne bo delala. Da v hlevu ne bo smrdela. Da bo tudi sluzhbo pustila. Ker je unichujoch tempo . Da postaja depresivna.

In res ne gre vech v pisarno. Ne po otroka. V avto she sede. Pa v mesto na obisk. Klepet. Nakup. Do vseh vecherov. Ko se spet namesti pred TV. In otroka jocheta, ker sta laaaaachnaaaa, babica, laaachnaaaa...

Zhe nekaj dolgega chasa. Sprashujejo vsi, kaj bo zdaj pochela, ko ne gre vech v pisarno. Kako bo zhivela. Ko ne bo imela niti tolarja lastnega denarja. Pa reche, saj mozh sluzhi. Saj imamo grunt. Jesti je dovolj. Dohodka dovolj. Na kmetih je vsega dovolj.

Pa se kreshejo. Ja, nekaj bosh morala delati. Vsi ljudje nekaj delajo. Ne le pochivajo. Ne le od vrat do vrat postopajo. Ali pa se res raje vrni v blok.

Ko domachi mlatijo zhito, pomesha strup za plevel z ledenim chajem. Spije. In je zunaj vroche kot hudich. In je njej vroche kot v peklu. In je v njej vroche. Ne bi rada zares crknila, se ove, le malo strahu sem jim hotela pognati v kosti. Ker ne mislim ne na sluzhbo ne na grunt. Shkoda energije. Zhivljenje je treba uzhivati. Po grlu je vrochina. V zhelodcu vrochina vre. Migeta. Gloda stene. Ko jo zvije po tleh, zahrope k otroku, ki je bil edini doma. Otrok je vkovan. Reshilec je hiter.

"Najslabshi nachin umiranja ste si izbrali," nich usmiljeno bevskne moshki v belem. Jo potisne v avtomobil.

Ko je po kritichnih tednih odprla ochi, vsa prepredena s cevkami, je rekla dedcu: "V sluzhbo ne grem. Na grunt ne grem. Prodaj krave in zemljo. Sicer ti bom spet kakshno zakuhala." Prebledel je. Se zdrznil. Neverjetno utrpnil. Ga je v hipu preletela strela jeze. In umorila zadnje lepe misli.

Naslednjich si ni izbrala strupa. Shlaje pred pomikajochi se vlak. Ker mozh ni prodal zemlje in zhivine. Ker ni prishel za njo v blok. Jo je kretnichar pripeljal domov. Mozh pa je shel po njen avto na zhelezhnishko postajo.

In naslednjich je shla prosit za sprejem v bolnico. Diagnoza: depresija. Naj obvestijo mozha. Ki zhivi tam in tam. Zanjo ne skrbi. Ji ne daje denarja. Pa je zaradi grunta shla v blok. Brez lastnih sredstev.

So jo poslali. Nazaj v blok. Ker da je chisto O. K. Le da bi se morala s chim ukvarjati. Prevech prostega chasa buri duha. Duha je treba zaposliti. So ji narochili.

Je v bloku. Do naslednjich. Hm.

Tashcha pa se jezi. Ker ima spet majhne otroke.

 

 

MOJ VITKI HRASTEK

 

Zre v katalog. Dekle v beli obleki bi rada bila. Saj bo, ja. Kmalu. Ampak rada bi bila prav takshna. Ali pa vsaj priblizhno takshna. Dolgo belo in razkoshno obleko je zhe narochila. In rokavichke. Pa cheveljchke je hodila izbirat. Prstani se zhe kujejo pri izbranem zlatarju. Z izbranim kamenchkom. Vse gre po nachrtih. Zdaj je treba imeti le she pravshnjo oblekico.

Zre v katalog. Takshna kot je dekle v katalogu, bi rada bila na dan ohceti. Pove v butiku. Da ji lahko seshijejo prav takshno obleko, so obljubili, ampak... Kaj - ampak, vprasha. Ampak, odvrnejo, ta kroj ni za vasho postavo.

Doma si privoshchi dobro malico. In zre v dekle iz kataloga. In stopi do koledarja. In pomisli, da je she chas. Poroka je chez tri mesece. Je she chas, da bo vitkejsha v pas. Pa v boke. In manj obilna chez prsi. Da naredi iz sebe dekle iz kataloga. Da si privoshchi takshno obleko. Da bo tisti kroj za njeno postavo.

In pospravi slastno malico.

Naslednjega dne pa nov zachetek. Dopoldan fitnes. Kar med sluzhbo. Za dve uri. Razgibavanje. Se pravi muchenje. Preizkushnja mlahavih mishic. Preizkushnja vztrajnosti. Dopoldan za dopoldnevom. In samo kefir. Pa voda. Pa banana. In opazovanje trebuha, ali je zhe kaj shujshal. Pa stegen. Ali so zhe bolj chvrsta. In skromnejsha. In ali je modrchek zhe shtevilko manjshi.

Po sluzhbi komaj she chas za bodochega. Se zhenin sprashuje, kam ona daje chas. Njun chas. Vchasih sta bila nonstop skupaj. Zdaj jo tezhko vidi. Treba bi bilo dorechi kaj o poroki. Ona pa izpareva nekam. Cele popoldneve nekje zapravi. Zvecher je chisto iztroshena. In chudna. Utrujena. Izmozgana tako rekoch. Preden se kaj pomenita, zazeha in pove, da je za crknit. In se ne more pogovarjati.

Savna jo popoldan res izmozga. In solarij. In lezhanje v posebni foliji. Ko ji zavijejo telo in garantirajo, da bodo kile padle z nje. In ko jim ne verjame in ko je prevech lachna in ko ni vzdrzhno, gleda v katalog.

Po dveh mesecih in pol konchno narochi obleko iz kataloga. Shivilja z odprtimi usti zre vanjo. Bodocha nevesta samozavestno reche: Zdaj pa bo za mojo postavo, ne? Shiviljine ochi pritrdilno zdrsnejo po njej. V pogledu je kapitulirano priznanje. In obzhalovanje nekoch izrechene pripombe.

Ko je zheninu zastal dih, mu je povedala, zakaj je bila pred poroko toliko zadrzhana. In utrujena. Zaradi obleke. Ker je hotela imeti prav takshno obleko kot dekle iz kataloga.

Lista po albumu. Oblizne kazalec. Naslednji list. Lepa obleka, res. Lepe rokavichke. Chevlji.

Oblizne kazalec. Roka obrne naslednji list v albumu. Roka je obilna. A obleka je bila lepa. Res. In jaz sem bila lepa. Primerno okrogla. Nekoliko bolj kot dekle iz kataloga. A obleka mi je pristajala. Oblizne kazalec. Obrne naslednji list v albumu. Ja, bila sem skoraj kot dekle iz kataloga. Rekel mi je moj vitki hrastek, ko sva stopila izpred oltarja.

Oblizne kazalec. Obrne naslednji list v albumu. Gleda njega. Ki ji je rekel: Moj vitki hrastek. Se nerodno povleche izza mize. Do hladilnika. In nalozhi na krozhnik obilno malico. Se obilna vrne do mize. Porine album od sebe. Se s komolci nasloni na mizo in si reche: Dober tek. In ko je sita, she reche: Glavno je, da sem bila vitka, ko sem se mozhila. Da sem bila kot dekle iz kataloga.

Tisti, ki ji je nekoch dejal "moj vitki hrastek", jo najde v spechi siti seansi za mizo. Ne more razumeti, kako je lahko kar naprej lachna.

 
____
Tri chrtice iz rokopisne zbirke Mestne vashchanke vashke meshchanke