Revija SRP 43/44

Skywalker A. Simon

 

SHMENTANI TELEFONISTKI

 

Puhasti, temni oblaki so se leno vlekli nad mestom, stisnjenim v ozko dolino. Podivjana reka ga je preklala na neenaki polovici. Zoprno vlazhen vecher se je muchno levil v sluzasto mokro noch, speshil korake maloshtevilnih mimoidochih po opravkih, proti domovom, v zavetje lokalov. Kamorkoli.

Kilav dan, kilava zima, she bolj kilavi obchutki osamelosti. Skozi tanke zavese v oknih pritlichij sem videl nasmejane otroshke obraze, varne v okrilju druzhine.

Vprashanja so rezala po spominu kot strela med oblaki in zemljo, poskushajoch najti odgovor na nerazumno odlochitev zhenske, ki je pred dolgimi minulimi leti pred oltarjem prisegla "v dobrem in slabem, v siromashtvu in blagostanju". Potem je izginila z otrokoma, ki sem jima oche, kot bi se pogreznila v zemljo. Kaj pochneta? Se tudi igrata, razposajena in na varnem? Ali pa se v strahu pred strogo, klerikalno "mamo" treseta v kotu svoje sobe, ne vedoch, zakaj je njuna mati zhe spet "huda"?

Kaj pa "bozhje usmiljenje", kar naj bi bila odlika kristjanov in drugache verujochih? Kaj pa strpnost in potrpljenje? Kaj pa odpushchanje?

Je vse skupaj "lari–fari"?

Zakaj je otrokoma prepovedala stike z ochetom?

Zakaj?

Chemu?

V imenu koga ali chesa?

Uchili so, da se chlovek boji chloveka zaradi storjene mu krivice? Slaba vest peche in nas ustrahuje!

Baje!?

Zakaj je moja vest mirna?

Kaj sem naredil narobe, da moram prenashati takshne drakonske odlochitve, ki posegajo v zhivljenja otrok? Nich krivih! Ni mogoche spremeniti dejstva o ochetovstvu, kot ni mozhno spremeniti materinstva.

Ni boga, ki bi spremenil starshevstvo, chetudi bi hotel, in ne vere, ki bi to dopushchala. Samo chlovek, bodi moshki ali zhenska, posega v svoji domishljavosti in samoljubju na podrochja, ki jih niti ne razume.

Kazen pride leta kasneje.

Ja, pa kaj?

 

 

Svetohlinskost chloveka je brezmejna.

Spove se, prejme odvezo (zagotovljena!) in serje kvake, she hujshe kot prej. She opazi ne v svoji preprichani "pravichnosti", da otroci odrastejo in zachnejo postavljati "nerodna" vprashanja. Vechno jih ne moremo ustrahovati.

Vechnost je chloveku predolgo chasa!

Ali pa samo "glumi" vernika.

Hinavec!

Zhamet grozechih oblakov je popivnal krik. Blisk je razrezal bolechino in zgostil plazecho se temino.

"Ma! Bo zhe kako!" Nemochen skomig z rameni, shepajoch korak proti vetru spomina, zdrs v otopelost, podobno oblakom.

Nich prida vecher! Kaj mi mar oblaki? Polijejo te z vodo, premrazijo kosti in odhitijo dalje. Za njimi ni spomina.

Le drugi oblaki – chez chas!

In bliski!

In krik …

Da. In prehlad, minljiv kot prisega.

Ljubezen?

Laaari–faaari! in roke zamah.

Gomazech, utrujeno zgrbljen, krevsljam mimo ljudi, ne menech se zanje. Na zhivce mi gre to trapasto vegetiranje, ki mu ne vidim konca.

Okovje v glezhnju prikliche prshenje oblakov.

Na glavi razcapana kapa razlezle mozhgane drzhi na kupu.

V zhepu podarjene bunde nekaj drobizha in "halo–mujo" na karte.

Mocha v zlizanih chevljih, v grlu – susha.

Poklichem prijatelja, da umesiva in specheva kruh, pogost opravek... zadnje chase. Uchim ga pekovske umetnosti, she sam analfabet. Kasneje, da pride v uk. Prav! Kam zdaj?

Doma me chaka nihche! Grem malo po mestu, se mislim vlazhnega zraka nadihati, za boljshi spanec. Telefon zazvoni!

"Prosim?" skoraj zatulim. Ochala sem pozabil doma, na zaslonu ne vidim prebrati imena. Znan glas smejoch se ukazhe stopiti deset metrov nazaj.

? Stopim!

Vech kot deset, she vedno ne vedoch – chemu.

"Daj, 'Zhvizhg', she malo!" smejoch se zapoje idrijshchina.

? … premaknem krake.

V poltemi zagledam luchi avtomobila, ki zdi se mi znan.

"Ja, zdaj te pa vidim!" vzhichen zaklichem v moj tulifon.

"Figo namalano vidish!" se smeh ne ukloni mojim zheljam.

Nich mi ni jasno! Kot tele prebuljim okolni rejon, "halo–mujo" v roki pa poka od smeha. Shment pa taka "tlaka"! se hochem brezupno jeziti. Preshernost dekleta mi tega ne da. Vem, da me gleda, cepca, kako se vrtim "krog svoje osi". Potem ju zagledam! No, ta je pa mochna! Mimo sem shel v majhni razdalji, mogoche pol metra ali she manj. Roke sezhejo v pozdrav, ochi se smejijo, usta govorijo, srce pa zavriska.

Luchka –"Smuchka" in sladka Simona.

"Gremo na kavo in sok! " povabim, vesel "starih" znank.

Tema izgine, oblaki zazharijo kot ob svitu. Za hip se pokazhe she luna, ledeni pish turobnih spominov zdivja v neznano. Bolj svetlo postane in dusha spokojno uzhiva toplino.

Morda pa ... le zdi se tako ...

 

(v ulici odpisanih dush)

 

 

Idrija, 07. 02. 2001

 

 
________
KLJUCH PSEVDONIMOV V REVIJI SRP:
Simon A. Skywalker: pravo ime Anton Simon Osredkar (SRP 43-44 in 47-48)