Revija SRP 43/44

Rajko Shushtarshich

VREDNOTE SISTEMA IX

Chlovekov razvoj

 

VREDNOTE (SUPRA)SISTEMA

(Ali traktat o svobodi ali vrednotni sistem mochi)

X.

 

Skorajda ni potrebno, a vseeno zhelim ob zakljuchku Traktata o svobodi rechi she tole:

Ne mislim, da bi bilo to vse, kar nam vrednote pravijo o sebi, tudi sistematichno je mogoche bolje izraziti to, kar vrednote same pravijo o sebi; vendar pa je tak shematski prikaz enostavnejshe izhodishche za polemiko, kot je kompleksnejshi simbolichni tekst, ki je vedno do neke mere prispodoben, le nakazan, vendar neobvezujoch in njegov pomen je neulovljiv. Celota govori neprimerno vech kot del sam zase in v dele razchlenjen sistem.

 

Che bi:

Kljub izredni mochi socialnih vrednotnih sistemov je individuum v kreiranju svojskega vrednotnega sistema svoboden. Noben sistem socialno uveljavljenih vrednot, kaj shele deklariranih, mu tega ne more vzeti. Individuum lochuje vrednoto in normo, vrednoto iz preprichanja in vrednoto iz dojetja.

Che bi socialni vrednotni sistemi rasli iz spontanitete etichnih vrednotnih orientacij v indeterministichne vrednotne sisteme;

che bi rasli iz svobodnih individuumov, iz globine dojetega vrednotenja;

che bi rasli po principu kvalitete dojetja in ne kvantitete preprichanih,

bi bili socialno veljavni vrednotni sistemi danes zhe blizu popolnosti.

Che bi rasli iz spontanitete gibanj, tega, kar je v sistemih zhivo, kot je to narod v nasprotju z institucionalnim nacionalizmom, bi bili danes veljavni vrednotni sistemi zhe blizu obchestva ali vsaj v instituciji vsechloveshke druzhbe – suprasistema.

Che bi ne bile obchechloveshke vrednote manipulirane in zgolj deklarirane, kot so na primer vrednote enakosti, bratstva, svobode; in che bi ne bile obche vrednote v socialnoveljavnih vrednotnih sistemih le naivna zaznava utemeljevanja socialnega statusa, institucionalne hierarhije, razrednega polozhaja, skratka antagonizma, razklanosti, razslojenosti druzhbe – sistema, bi ti vidiki socialne segmentacije vidno zbledeli ali pa bi vsaj ne bili tako usodni za posameznika in temeljno dolochujochi za sistem. Vzdrzhevali bi se z manj sile in mochi. Njihovo dejansko utemeljevanje in vzdrzhevanje z vrednotami neenakosti, sovrashtva in nesvobode bi se zhe zdavnaj civiliziralo, se pravi premaknilo, prelilo bi se blizhe k svojim antipodom: enakosti, bratstvu, svobodi.

 

Tako pa:

Neizmerno moch manipulacije okushajo tvorci, graditelji chloveka, usmerjenega, organiziranega, institucionalnega chloveka. Etichni pogoj njihovega izbora je eden, nimajo moralnih predsodkov, so nad naivno zaznavo obchih vrednot, vsaj tako pravijo. Tako je to znachilno za ekskluzivne socialne strate, za hierarhe in njihovo okolico, za etablirane elite, za avantgarde vladajochih razredov. Tako nekako deluje vrednotna selekcija v sistemu. Moralni virus pa napade svobodo tisti hip, ko jo definiramo, zato te definicije niso niti malo nedolzhne.

"Svobode ni mogoche definiati, ker smo svobodni".

Tudi vrednot po sebi ni mogoche definirati, ker ko to storimo, niso vech vrednote. Tudi ta sistematika je zhe prvi korak k definiranju vrednot in se mi zato upira. Upira pa se mi tudi zato, ker je podvrzhena asocionizmu vrednot in mishljenja, in tako vidno izgublja spontaniteto.

In che bi to, kar mi vrednote pravijo o sebi, razumel kot poskus njihovega definiranja, potem sem le she za eno samo pravilo vrednot.

 

To pravi:

Vrednot ni mogoche definirati!

Che pa to vseeno pochnemo, jim delamo silo, jih razvrednotimo!

Zato to in moje nadaljnje razglabljanje o tem, kaj nam one same pravijo o sebi, ne more ogroziti, kaj shele presechi traktata Étienna de La Boétiea o eni sami vrednoti (v naslednjem poglavju). Vendar bom vseeno nadaljeval z nepotrebnim razpravljanjem o tem, kaj nam one same pravijo o sebi, z upanjem, da bom nekatere nepotrebne, a najbolj pogoste nesporazume le malo razjasnil.

Najvech nesoglasja in nekomunikacije bi prichakoval glede ontichne govorice vrednot. Pa si postavimo zgolj praktichno vprashanje: se je mogoche ukvarjati z vrednotami in ne biti gotov, da so neposredna dejstva zavesti?

Che se nam to samo zdi, potem je to zdenje vech kot katerokoli preprichanje, potem je za nas njihov ontoloshki status nad ontichno orientacijo. Nakazan je iz globine nashe zavesti. Vrednote so duhovne entitete, so nestvarne, njihovi materialni simboli nam ne govore, che jih ne zhivimo (vrednotimo dozhiveto).

Nikakor ne oporekam, da je vrednote mogoche preuchevati samo kot stvari, kot materializirane simbole, pa iz razvoja orodij, orozhij, razvoja proizvajalnih sil, sredstev in tako imenovanih objektivnih odnosov, kamor je vkljuchen tudi chlovek. A to ni dovolj vse dotlej, dokler chlovek ni odlochilni dejavnik in v chloveku njegova spontana zavest. Zapleteno medsebojno delovanje baze na nadstavbo in vzvratno delovanje nadstavbe nazaj na bazo in njuna medsebojna dialektichna prepletenost ostaja principielno na materialistichni vrednotni orientaciji. Spoznavna teorija, ontologija, temeljna paradigma variirajo s temeljno vrednotno opredelitvijo in ne narobe. In vrednote je tako mogoche preuchevati samo kot utemeljitve in orientacije abstraktnih odnosov vlog v sistemu, a na ta nachin je tezhko videti polnost chloveshkih odnosov.

Tako smo, na primer, preprichani o utemeljenosti nekega dolochenega (modusa) socialnega razlikovanja (socialne neenakosti – enakosti), o utemeljenosti neke dolochene institucionalne hierarhizacije (svobode – podanishtva) in o neki nujnosti razrednega antagonizma, razrednega sovrashtva. Od vsega tega pa je res samo to, da smo mi tako preprichani, da so taki vrednotni sistemi zgodovinsko nujni. Da bi bila nesvoboda she vechja, nam deklarirani vrednotni sistemi govore drugache, namrech, da je samo stvar chasa, zgodovine, ko se bodo uveljavile idealizirane deklarirane vrednote sistema, da se te morajo uveljaviti vzporedno z razvojem druzhb (socialnih sistemov), in tako naprej in tako dalje, kar pa zhe tako veste in mi tega ni treba vech ponavljati.

Zaprepashchujoche malo pa smo poucheni o metodah uveljavljanja in spreminjanja vrednotnih sistemov. Praktichni problem oziroma vprashanje je v tem: kako to, da vsak ekonomski propagandist na primer ve, da so stvari in vloge vredne in imajo vrednost, ki jim jo on vdahne. Artikli in vloge v instituciji (sistemu) dobe vrednost.

Tako to velja za image artikla v ekonomskem redu (sistemu), za image vloge politichnega chloveka znotraj politichnega sistema, skratka za image vloge delnega chloveka v sistemu. Enako velja za image firme, image gospodarstva kot panoge, image ekonomskega reda sistema; ali pa image stranke, image neke ideologije, image neke druzhbenopolitichne ureditve sistema, da ne nashtevam vse vrste imageov, ki nam dnevno parajo in usmerjajo zavest, nashe ravnanje, nash smisel bivanja. Pozitivna propaganda jim vrednost zvechuje in negativna propaganda jim jo zmanjshuje in she vedno je to ista stara bela in chrna magija, ki vlada chlovekovemu duhu zhe tisochletja, le da ji danes rechemo: reklama, agitacija in propaganda, osveshchanje ali ozaveshchanje ali kako drugache.

Seveda boste rekli, da to, kar pravim, ni v skladu z delovno teorijo vrednosti, tudi ne s teorijo mejne koristnosti, in che malo pomislimo, tudi s teorijo o ljudeh kot sredstvih vladavine (vladanja v sistemu) ne. Chlovek pa je kot otrok in venomer postavlja vprashanja, zakaj. Nekje na koncu ali zachetku verige zakajev si mora odgovoriti: zakaj vrednoti konkretno delo in zakaj abstraktno delo, zakaj je delo vrednota in ali res osvobaja?

In potem mora odgovoriti, zakaj bi moral biti princip utilitete zhe kar vrednotenje in ali je z utiliteto res mogoche toliko "vrednot" (od stvari do zhivih bitij) utemeljiti? In che ne vidi smisla svojega dela in vse koristnosti svoje civilizacije, potem tudi nima osnove za daljnosezhne teorije, ki stoletja vladajo chloveshkemu duhu. Te teorije ne morejo vrednotno utemeljiti odsotnosti smisla in smotra chlovekovega prizadevanja na visoki stopnji civilizacije dvajsetega stoletja, ne morejo utemeljiti razchlovechenja chloveka na delnost njegovih vlog, ki je nikakor ni mogoche sestaviti v smiselno celoto. In che rechete, da je bil galjot, prikovan na galejo, bolj nesvoboden od delavca za tekochim trakom ali uradnika v neki instituciji, se ne bom mogel strinjati, ker bi galjot okove strgal, che bi le mogel, ko bi se mu pokazala prva prilozhnost. Moderna suzhnja pa to lahko storita vsak hip, a jima she na misel ne pride. Zakaj? Ker sta preprichana, da je tako prav, táko je njuno preprichanje, njuna hipnotibilna vrednotna orientacija je izgubila okus po svobodi, po soustvarjanju smisla bivanja vseh.

In ti najvrednejshi proizvodi civilizacije imajo danes táko vidno vrednost, da je sploh vech ne zmoremo videti, tako veliko koristnost, da je nikakor ne moremo izkoristiti. Ta je v tem , da jo lahko uporabimo za raztrelitev planeta ali vsaj chloveka na njem.

She nikoli doslej se vzpostavljanje smisla bivanja s silo in mochjo na osnovi daljnosezhnih teorij, ki definirajo vech kot zmorejo, ni konchalo drugache kot z neizmernim materialnim razdejanjem, she prej pa z razvrednotenjem obchechloveshkih vrednot. Vrednotna teorija vrednosti bi bila, da vrednote dolochajo vrednosti in ne narobe, vrednosti pa so le eden od mogochih nachinov vrednotenja (predvsem stvari). Ta postvarjeni nachin vrednotenja je s svojo preveliko prevlado (predominacijo) razvrednotil vse vrednote v ekvivalent menjave zamenljivih vrednot, cheprav vemo, da resnichne vrednote niso zamenljive, niso blago. Zamenljivih obchih vrednot ni, ker nobena vrednota ne more biti vrednost drugi vrednoti.

Kako dalech je she vrednotna orientacija modernih suzhnjev dvajsetega stoletja od tiste, ki jo je uchil Antisten! Nasha izkrivljena zavest ne more vech dojeti, da je suzhenj lahko v duhu svobodnejshi od gospodarja, danes pa delavec od lastnika, ustvarjalec od managerja, ki z njim upravlja. Takoj nam postrezhe s psiholoshko teorijo obrambnih mehanizmov: s kompenzacijo, sublimacijo, z racionalizacijo. Ali pa si problem skushamo razlozhiti z neko socialno teorijo mochi, statusa, prestizha. Skratka, danes je Antistena mogoche razumeti le v dometu Ezopove basni o lisici in kislem grozdju. Svetu vlada strah, prezheti smo z njim, paralizirani od norih hierarhov, pa se nam zdi misel, da je chlovek lahko svoboden le, che premaga strah pred smrtjo in bogovi, navadna domislica, slogan med slogani.

Vrednotna teorija mejne koristnosti pa bi bila: da koristnost ne sezhe dlje od povrshinskih slojev zavesti, dostopen ji je le pragmatichni nivo. Koristnost sili k udobju, prijetnemu ugodju, in se ozira k smislu celote, vrednotenju uma tako sramezhljivo in tako poredko, kot se vrednota delo ozre k ustvarjalnosti.

Vendar so vrednote tiste, ki dolochajo koristnost, njeno vsebino. Na koristnost reducirano vrednotenje pa jih razveljavi, razvrednoti. Delovna sila ima vrednost, ceno, ker delavec dela ali, bolje, gara kot konj na Orwellovi "zhivalski farmi". Delovna sila je koristna, ker prinasha dobichek, cena se ji dolocha na trgu, sejmu delovne sile, to je z meshetarjenjem v skladu s ponudbo in povprashevanjem. Hkrati se ji seveda dolocha brezposelnost. Res ozek mora biti ta pojem dela in njega koristnosti v svetu vrednot, che ima za posledico toliko brezposelnih, nekoristnih delavcev, ki se svoje vloge ne morejo znebiti niti potem, ko jim jo vzamejo, ker she vedno hrepene po njej. Povejte mi, kako je lahko chlovek "nasha najvechja vrednota" (po moje le skromno bitje uma), brezposelen ali celo brez dela? Lahko je nezaposlen, brez dela in s tem brez smisla bivanja pa ne more biti. Ali chlovek sploh lahko ne misli, ne umuje? In che mochno chustvuje, sovrazhi na primer, ali ni tako v svoji zavesti mochno dejaven, in ne samo to, tudi koristen je lahko? Kako koristno je to, da je toliko ljudi brez dela, ostali pa trepetajo zanj pred tistimi, ki ga zhe ali she nimajo? Res je, da je vojna koristna, o tem sem bral neko zelo zanimivo znanstveno porochilo "O koristnosti vojne" (vsaj mislim, da je bil naslov tak). Kakrshno vprashanje, takshen odgovor. Smiselno zastavljeno vprashanje bi lahko bilo, recimo, takole: Ali je obcha vrednota mir in njen antipod ne–mir nujno vojna? Ker ne–mir je smiselna vrednota, da bi chlovekova zavest sploh lahko dojela mogocho grozoto vojne in stremela k miru. V nashi civilizaciji pa je tako, da moramo pobiti chim vech ljudi; vodimo vojne, da bi govorili o miru. Vrednoto mir imamo zato, da jo deklariramo. Deklarirane vrednote pa ne veljajo chloveku, ki ga sposhtujemo, so samo za mnozhice, naivnezhe. Za mochne in mogochne je vojna nepogreshljiva ekspresija njihove mochi. Moch in vojna sta hierarhom vech kot vse drugo. In che bi se nekoliko bolj posvetili tej mochi, bi zopet videli, da gre za posebej reducirano in oblikovano moch, ki ima prav malo zveze z mochjo chloveka – bitja, ki tezhi k neprotislovnosti smisla, le takega, ki je vsak chas lahko obchi zakon, a o tem drugje. Star propagandni trik je govoriti o lepoti vojne, njeni romantiki, njeni koristnosti, njeni nujnosti za napredek chloveshtva, pa she o njenem poslanstvu v shirjenju svobode (napadalca). Razumljivo, z resnico o grozotah in ne–smislu vojne se ne da mobilizirati vojske. Nedvomno je vojna lahko koristna, tako za zmagovalca kot tudi za porazhenca, dasi redkeje, a koristnost ima malo uma, um namrech lahko dojame, da bo neka vojna, v kateri ne bo ne zmagovalcev ne porazhencev.

 

Tako pa:

se chloveku venomer dogaja, da je obravnavan kot stvar, kot objekt, delovna sila ali proizvajalna sila na trgu kapitala in dela, pa chisto na koncu kot surovina za topove na bojnem polju, pa spet vchasih kot razredni sovrazhnik ali prijatelj, kot nameshchenec v neki instituciji; le chlovek, subjekt je tako redko, da je to she komaj mogoche videti. Ko pa se mu to le morda zgodi, bi moral biti she posebej pozoren na to, kaj to temu, ki ga tako imenuje, pomeni, kaj ta pravzaprav hoche, kaj ima za bregom?

To se chloveku dogaja, ker vech ne postavlja vprashanja "Zakaj?", vprashanja, ki ga je kot otrok znal tako dobro zastavljati. Ker je na to vprashanje tako tezhko smiselno odgovarjati, zanj velja, da je otrochje, nezazheleno in v delokrog svobode menda ne sodi, in sploh otrochja vprashanja odraslim ne pristajajo.

O vrednotah je treba biti preprichan, "jih vzljubiti in sprejeti v srce", take, kot nam jih, ne da bi se kaj dosti zavedali, dnevno servirajo dominantne propagande. Preuchevanje vrednot je strogo prepovedano, dovoljeno le specialistom, ki jih usposobijo pooblashchene institucije sistema. Tako imenovano neinstitucionalno charovnishtvo moti uradno magijo. Mnozhice strashi z vladavino kaosa in medsebojnim iznichenjem, ki bi se dogodilo, che bi individuumu dopushchali svobodo v vrednotni orientaciji. A tega noben sistem doslej resnichno in iskreno ni dopustil. Iz izkustva ne moremo sklepati na kaj tako groznega. Che pa morda le imamo primere, ki to mogochost nakazujejo, le-ti kazhejo kvechjemu to, da predolgo ocharani ljudje nikakor ne morejo prenesti svobode, kratkomalo je niso vajeni, tako jih slepi, da je ne zmorejo vech videti, ne marajo je vech.

Zato pa bomo toliko raje vsi skupaj enotno preizkusili vrednotno orientacijo, v katero nas bodo pripeljali po blizhnjici ali, bolje, nas vrgli vanjo nashi najdrazhji artikli in nashe najtrshe institucije. Njihova neizmerna moch je v neomejeni mozhnosti ekspanzije propagande, ki bombardira nasho zavest, ki nam dobesedno para nasho identiteto, svojskost.

Vendar so prave (obchechloveshke) vrednote kot glasba, so neskaljeno hrepenenje dushe, so hrepenenje dushe po nekonchnosti, po vechnosti. Tega pa nam vrednotni sistemi institucij s svojimi vrednotnimi orientacijami, le z institucionaliziranimi vrednotami ne bodo pricharali, ker so njihove institucionalne vrednote netolerantne, iznichujoche se med seboj. V temeljni vrednotni orientaciji smisla chlovekovega bivanja lahko rachunamo le nase, na svoje sebstvo, na svoje mistvo, obrnemo se tja, kamor mochni sistemi ne morejo.

 

 

 

ÉTIENNE DE LA BOÉTIE: "PROSTOVOLJNO SUZHENJSTVO"

 

Sedaj bom porochilo (o svobodi) zakljuchil z mislimi o prostovoljnem suzhenstvu, to so misli Étienna de La Boétiea, a tudi moje.*

"Resnici na ljubo, neplodno je razpravljanje o tem, ali je svoboda naravna. Zhe zato ne, ker nihche ne more biti v suzhenjstvu, ne da bi se mu s silo nad njim delalo neko zlo. In nichesar ni, kar bi bilo tako nasprotno svetu, ki mu vlada narava, ki je umna, kot je nepravichnost, krivica sama.

Ostane nam, da rechemo le to, da je svoboda naravna, in zato, po mojem, ne samo da smo rojeni s svojo svobodo, temvech tudi z voljo, da jo branimo. Che pa kdaj le podvomimo o tem in che smo toliko odtujeni od sebe, (svojega sebstva), da ne moremo vech razpoznati svojega bistva, niti svojega prirojenega nagnenja ne, potem vam moram izkazati chast, da tako rekoch dvignem divje zveri na piedestal, da bi vam pokazal vasho naravo in vashe stanje."

"O Bog, pomagaj mi;

ko so ljudje gluhi,

zveri tulijo:

Zhivela svoboda.

Mnoge od njih poginejo takoj, ko jih polove;

kot riba umira, brzh ko ni v vodi,

tako razna bitja zapushchajo svetlobo dne,

ne zhele prezhiveti izgube svoje naravne svobode.

Che bi med zhivalmi bila hierarhija,

bi zveri, ki takoj umro, ko jih ulove,

pripadale zhivalskemu plemstvu.

Ostale zhivali pa, od najmanjshih do najvechjih,

ko jih ulove, se tako zelo upirajo,

s kremplji, rogovi, kljuni,

da s tem dovolj jasno govore,

koliko jim je do tega, kar so izgubile.

Ko pa so povsem ujete,

nam dajejo toliko jasnih znakov svoje nejevolje,

da je lahko videti,

da od tega trenutka dalje bolj cheme, kot zhive,

da svoje zhivljenje zadrzhujejo bolj zato,

da bi obzhalovale svojo izgubljeno dobrino kot pa,

da bi she uzhivale v svojem suzhenjstvu ...

She voli stokajo pod jarmom. Ptice kopne v kletki ..."

"Torej vsako bitje, ki obchuti svojo eksistenco, obchuti zlochin pokorjenosti in tezhi k svobodi; che se she zhivali, ki so udomachene za sluzhenje chloveku, lahko podrede shele potem, ko jim zatro nasprotno zheljo, kakshna nesrecha je to lahko za chloveka, ki je edini resnichno rojen za to, da zhivi svobodno. Napravila ga je nenaravnega do te mere, da je izgubil praspomin na svoje prvobitno stanje in na zheljo, da ga ponovno ozhivi...

Vedno pa se najdejo eni, srechnejshi od drugih, ti, ki so rojeni pod srechno zvezdo, ki obchutijo tezho jarma in ne morejo vzdrzhati, da bi ga ne stresli, ti, ki se nikoli ne navadijo na jarem ...

Ko bi bila svoboda povsem izgubljena, zunaj tega sveta, bi jo ti ljudje ozhivili v svoji predstavi, obchutili bi jo v svojem duhu in jo she vedno uzhivali. Suzhenjstvo nikakor ni po njihovem okusu, celo ko je okrasheno. Ne! ...

Gotovo je torej dejstvo, da se s svobodo sochasno izgubi tudi srchnost. Podaniki pa nasprotno v boju ne kazhejo niti navdushenja niti jeze: nevarnosti gredo naproti, kot da so zvezani, otrpli, sploh ne obchutijo, da v njih globini gori strast za svobodo, ki daje moch, da se nevarnost prezira, in ki ustvarja zheljo po slavi in chasti, ki jo daje lepa smrt med tovarishi."

 

"O dobri Bog!

Kaj bi moglo biti to?

Kako naj to imenujemo?

Kakshna je to nesrecha?

Kaka hiba je to, kakshna brezmejna hiba je to,

da je mnozhica ljudi ne samo poslushna, she hlapchevska je ?"

...

 

"Naj se na dve strani postavi petdeset tisoch oborozhenih ljudi,

naj zavzamejo bojni polozhaj,

naj se spopadejo;

eni so svobodni in bore se za svojo svobodo,

drugi z vojno poskushajo, da jim jo vzamejo.

Komu bo pripadla zmaga, kateri bodo shli srchneje v boj:

ti, ki upajo, da jim bo nagrada zmage ohranitev lastne svobode,

ali ti, ki za nagrado za zadane in dobljene udarce prichakujejo

samo suzhenjstvo drugega?"

 

"A kaj? Che je svobodo dovolj zazheleti, che je zanjo preprosto potrebna le volja, se bo nashel katerikoli narod, ki bi verjel, da predrago je plachal svobodo, che ve, da jo je mogoche dosechi s preprosto zheljo ..?"

"Vendar od vseh dobrin sveta, ki jih ljudje tako zhele, je ena sama vrednota, za katero ljudem, ne vem, zakaj, zmanjka sle, da bi hrepeneli po njej – a ta je svoboda – tako velika vrednota – tako prijetna dobrina. Che se ta dobrina izgubi, bodo privrela vsa zla, in dobrine, ki preostanejo po njej, v suzhenjstvu sprijene, izgube svoj okus in vonj."

"Edino svobode ljudje ne zhele,

z enim samim in edinim razlogom:

che bi jo zheleli, imeli bi jo;

oni zavrachajo svobodo, ta dragulj,

ker je prevech lahko priti do nje."

 

 

SHE O VLADAVINI ENEGA – SISTEM ENEGA

 

Sedaj pa si bom dovolil nekoliko svobode in na kratko povzel misli Étienna de La Boétiea o tisti drugi nesvobodi – o prostovoljnem suzhenjstvu – tako, kot bi mi to danes rekli, ko je jezik nekoliko bolj zapleten, strukturiran. To je o prostovoljni suzhnosti, izvirajochi iz same narave institucij, hierarhije sistema, vrednotne utemeljenosti njihovega reda. Bistvo je isto, kot govori o njem Étienne de La Boétie, lepshe ni mogoche, le razpoznamo ga nekoliko tezhje, ker ravno tega nochemo.

 

VLADAVINA ENEGA

 

Naj Eden vlada,

Eden naj bo, ki nas predstavlja,

Eden naj bo predstavnik vseh, ki jim to zmore biti.

Tako bi danes rekel Homer, Étienne pa bi se samo nasmehnil in rekel nekako takole:

"Ob tej priliki bi rad dojel, kako to, da

toliko ljudi, toliko mest in vasi, toliko narodov

prenasha kdaj pa kdaj (v svoji zgodovini) enega edinega tirana,

ki ima samo tisto moch, ki mu jo oni dajo;

ki ima le toliko mochi, da jim nashkodi, kolikor oni

sami dopushchajo;

ki jim lahko stori zlo le, che so ga oni

brez nasprotovanja voljni trpeti.

 

To je zagotovo velika, pa vseeno tako vsakdanja stvar,

da bi bilo bolje razzhalostiti se, kot pa biti presenechen,

ko na milijone ljudi bedno sluzhi, upognjenih glav,

pod jarmom brezsramnim;

pa ne zato, ker bi jih primorala neka vechja moch,

mochnejsha prisila,

pach pa zato, ker so obsedeni in ocharani,

vse tako kazhe, z imenom

Njega Edinega,

ki bi se ga ne bilo treba bati, ravno zato ne, ker je sam,

ki bi ga ne bilo treba ljubiti, ne njega, ne lastnosti njegovih,

ker on z njimi ravna nechloveshko, divjashko."

 

"O dobri Bog!

Kaj bi moglo biti to?

Kako naj imenujemo to?

Kakshna nesrecha je to?

Kaka hiba je to, kakshna brezmejna hiba je to,

da je mnozhica ljudi ne samo poslushna, she hlapchevska je?

Ne samo, da jim vladajo, pach pa jih tiranizirajo do te mere,

da nimajo ne dobrin, ne starshev, ne zhena, ne otrok;

she svojega lastnega zhivljenja ne;

rop trpe, pa lopovshchino in okrutnost,

pa ne od neke vojske, barbarske horde,

temvech od nekega chlovechka,

enega edinega chloveka."

 

"Naj jo imenujemo strahopetnost?

Naj ljudem, ki sluzhijo, rechemo: slabichi, strahopetci?

Che se dva, trije ali shtirje ne zoperstavijo enemu,

je to chudno, a vseeno je mogoche.

Rekli bi tako, da jim manjka srchnosti.

Che pa jih stotine, tisochi enega trpe,

bomo she rekli strahopetnost temu, da

si ne upajo ga napasti ali, bolje morda, da ga nochejo napasti,

ker ga prezirajo in podcenjujejo?

Che pa vidimo, da ne stotine, ne tisochi ljudi,

ampak stotine dezhela, na tisoche mest, miljoni ljudi ne napadejo

posameznika, ki se vede do njih kot le do hlapcev, slug,

kako imenujemo naj to?

Je to strahopetnost..? Ne! ...

Kakshna je potem to monstruozna hiba, ki ne zasluzhi, da bi ji rekli

strahopetnost, ki se ji ne more najti dovolj gnusno ime,

hiba, ki se je narava odreka, jo zanika, da bi jo ustvarila,

hiba, ki ji jezik zavracha dati ime?

 

A ni bistvo v tem, da se njemu edinemu nekaj odvzame,

temvech je v tem, da se mu nichesar ne da.

Narodi sami dopushchajo to,

delajo tako, da so ukrocheni,

ker bi zhe samo z zavrnitvijo sluzhenja bili osvobojeni.

Narod sam sebe podjarmlja,

isti narod, ki mu je mogoche,

da bi izbiral:

med podanishtvom in svobodo."

 

_______

Povzel in (svojsko) prevedel: Rajko Shushtarshich

Naslov originala: Étienne de La Boétie: LE DISCOURS DE LA SERVITUDE VOLONTAIRE; uporabljeni prevod RASPRAVA O DOBROVOLJNOM ROPSTVU; prevedel Ivan Vejvoda, Beograd 1986.

 

 

 

POVZETEK: O NJEM, KI NAM JEMLJE SVOBODO

 

On ali sistem?

Sistem bo Njegov in Mi bomo njegovi,

pa ne, ker on to zmore zaradi svoje mochi,

 

Mi bomo nesvoji, ker sami tako hochemo,

ker smo rojeni za to,

ker smo rojeni za prostovoljno suzhenjstvo.

 

Morda pa le nismo?

Dvomim, da je kak narod, ljudstvo ali pleme ali njih zveza ali skupnost, ki bi ne bil ponosen na vrednotni sistem personalne legitimitete ali osebni vrednotni sistem, ki prezhema ves narod, vse ljudstvo, predvsem pa institucionalni sistem, njegovo vrednotno strukturo. Ko pa ta tako intenzivno traja. Afekt nashe zavesti se she ni umiril, da bi lahko tvegal zdenje o nashih lastnih animatorjih. Je to eden, sta dva, je prvi in drugi v isti osebi, je njih vech?

Ni je torej stvari med nevidnimi dejstvi uravnane zavesti, ki bi bila toliko delezhna svarila Étienna, kot je to ravno nashe lastno nagnenje: biti nekomu vdan, mu zaupati sebe, svojo svobodo, predati se prostovoljno v suzhnost. Dasi je to tako, da je to nadvse koristna in sposhtovana rech, pa vsa moch in bogastvo sveta in pa red sistema pochivajo na njej.

Ni vechje nesreche za dostojanstvo in chast in dobro ime chloveka individuuma, kot je upognjenost hierarhiji zaradi nje same, zaradi mochi, ki jo ona daje, pa ugled in prestizh in status, da ta chlovek ne zheli videti, kako ona sochasno jemlje nekaj, kar je nepojmljivo vech. Ker je zazrt le v to: kaj ona daje. Mnogo rechi bo izgubil ta, ki se ji ves ne vda, ki ne bo se ji prilegel, pokoril, upognil sebe do tal, sebe samemu sebi odrekel.

Dandanes, ko je jezik zelo zapleten, strukturiran, omrtvichen, bi tej nesrechni nagnjenosti – gonu institucionalnega chloveka rekli: lojalnost Enemu. Eden je, ki najlepshe predstavlja sistem. Lojalnost hierarhiji sistema vzdrzhuje nevidno moch sistema. Kratko recheno: hierarhija je lojalnost. Na tej vrednoti pochiva ves sistem institucij in vsa moch v vsaki od njih. Vrednotnega sistema institucij namrech ni mogoche razlozhiti, che ga poprej simbolichno ne lochimo od personalne legitimitete.

Tezhko se bom Enemu tako zameril, kot se bom ravno s tem poglavjem. Vendar vam moram rechi, da imam to nesrechno lastnost, da ko to mislim in pishem, pravzaprav moj jaz to hierarhijo dojema. Dojema jo v sistemu, zhivo, konkretno, táko, kot ona je. Da je bila nesrecha she vechja, sem jo videl v nekdanji matichni instituciji ISU, pa na Radioteleviziji, videl sem jo povsod in vsakich, ko sem presegel napor zrenja od povrshine k bistvu rechi – dejstvom zavesti.

Ne recite temu preganjavica, raje mi naredite uslugo in jo glejte tudi vi. Svojo konkretno hierarhijo vdanosti, lizunstva, vratolomne idolopokorshchine svojemu predpostavljenemu in njegove njegovemu; in kako so vam vdani, prijazni obrazi ljudi, teh, ki so odvisni od vas. In dojeli boste vso hierarhijo: trdozhivo, konkretno, táko, kot ona je.

Med drobnim, nepomembnim posameznikom in mochnim sistemom je dramatichen boj. To je vechna drama chloveka, rekel bi, njegovega uchlovechenja. Od kod chrpa svojo neizchrpno moch, da bi se postavil za svoj prav proti mogochnim strojem in mlinom, ki meljejo milijone in milijone ljudi? Zdi se, da je vsako njegovo dejanje lahko poslednje; ko se upre nezhivim nestvorom, vzame to nase in s tem si vzame svojo usodo. Premagal je strah pred zemeljskimi bogovi, ki jih je danes tako mnogo, in strah pred smrtjo. Le tako je lahko svoboden.

Vsega tega bi gotovo ne zmogel, ko ne bi chutil kot trdnosti dejstva, da ima zaveznika, ki je mochnejshi od vseh sistemov, chloveshtvo, ki je nad vsemi sistemi in je tudi izven vseh sistemov. Vrednote prav vsakega posameznika so lahko bolj pristne in globlje, kot so to vrednote najnaprednejshih sistemov danes.

Individuum ni pripravljen verjeti, da je mogoche vrednote tako utesniti, dogmatizirati in zavreti v rasti. Ne more chakati, da se bodo socialno veljavni sistemi vrednot razvili, humanizirali ali morda uskladili z deklariranimi. Rasti mora tudi, ko druzhbeni sistemi vrednot razpadejo. Njegov notranji glas mu pravi, da ne zhivi le v chasu, ampak v trajanju, da ima eno samo resno nalogo do sebe, in ta je: realizirati smisel svojega bivanja. Le tako je svoboden in le tako se lahko realizirajo obchechloveshke vrednote.

Ni nobenega pravega notranjega argumenta, da obche vrednote ne bi mogle ta hip veljati. So samo zunanji, tako imenovani objektivni razlogi, ki mu to preprechujejo, in ti so predvsem mrtve stvari (objekti) ali mrtve usedline zavesti (dogme).

 

_____

P. S. (samo za prijatelje):

Naj spomnim, da sem pisal o vrednoti svobode leta 1985 v zhe omenjenem traktatu o svobodi, v Vrednotnih sistemih institucionalne strukture, po bistvu enako kot Étienne de La Boétie v Razpravi o prostovoljnem suzhenjstvu, cheprav takrat zanj nisem vedel, nisem poznal njegove razprave. Pa tega ne pravim zato, da bi se hvalil, le chudi me in govori mi, da je nekaj, kar presega chlovekov razum, in to daje spoznanju srhljivo gotovost. Nekaj nas vezhe, dushi, te, ki se ubadamo s svobodo v razpravah, sestavkih, traktatih, dasiravno to niti ni tako chudno kot ono poprej. Mislim na gotovost misli o njej.

Provincialna tishina Bergsonovega Clermont Ferranda po marsichem spominja na vpijoch molk in ignoranco tega provincialnega mesteca Ljubljane. Usoda rokopisa Étiennove Razprave je dokaj chudna. Celo njegov prijatelj Michel de Montaigne je nikakor ni mogel vkljuchiti v svoje delo. Tavala je v ozhjem krogu svobodomiselnih prijateljev v Bordeauxu, bila tretirana kot vaja iz retorike, bila je propagandni prirochnik prenekaterih upornikov. Tudi njena dandanashnja nepriljubljubljenost med mogochniki, posebej v primeri s slavnim Machiavellijevim Vladarjem, kazhe na neverjetno ozkost in netolerantnost vladajochega politichnega duha, in po drugi strani na nasho zastrashenost in prepadenost, ko bi se morali javno soochiti s tirani vseh vrst. To so v nebo vpijocha dejstva nashe zavesti vseh chasov.

V slovenshchino pa Étiennova Razprava she ni prevedena. Nekoch bo, zagotovo.

 

 

 

O VREDNOTAH (V) STVAREH

 

Ko artikli postanejo vrednote, se v nashi zavesti dogajajo prav chudne spremembe: skoraj vsak kolichkaj vreden artikel lahko zamenja vrednoto. To je rojevanje novih vrednot v nashi zavesti, ni mu videti konca in ni jim videti konca, vrednot je nenadoma neskonchno po shtevilu. Tako je to, ko artikle, njihov char, njihov image izenachimo s simboli, ki so nam dotlej oznachevali vrednote. Sprva se to dogaja na povrshini zavesti, kasneje prodira globlje in globlje v nasho zavest. She najbolj so nam zavratni artikli iz preprichanja, takega, ki nam ga vsili reklama. Ta preprichanost je lahko tako mochna, da artikle kupujemo, tudi ko jih ne potrebujemo, v resnici le redko vemo, zakaj smo jih pravzaprav kupili, kupili smo jih pach zato, ker jih rabimo, saj so potroshni artikli narejeni tako, da se hitro troshijo in mi smo vendar potroshniki.

Ta pa, ki jim je navdihnil magichno moch, ve, dobro ve, zakaj smo jih kupili, edino, chesar ne ve, je to, katero vrednoto je uspel izriniti ali vsaj oslabiti v nashi zavesti, pa ga tudi ne zanima, zanima ga le, kako dobro deluje njegova magija. Artiklom je navdihnil image (artikla) in image njih stvarnika (firme). Dolgo je iskal slogan, ki bo vzhgal pozornost, zheljo in na koncu potrebo, ker ve, da mora prodreti chim globlje v nasho zavest. Che je mochan mag, je mochan njegov slogan, tak, ki preliva pozhelenje v slo, neustavljivo nujo, in zacharal bo mnoge z njo. Morda se mu posrechi to, da njegov artikel postane nepogreshljiv druzhinski chlan, a to uspe le redkim, che pa se mu le posrechi, potem je njegov artikel sam postal vrednota. Vrednote, ki jih je prej propagandist uporabljal in zlorabljal za to, da bi se nam pritihotapil in vsidral v zavesti, tja, kjer je v njej orientacija smisla nashega bivanja, koder pritiche mesto le vrednotam. Vsidral se nam je v zavest kot neizpodbitno dejstvo nashe zavesti, táko, ki nas orientira k poslej edinemu pravemu smislu bivanja, to je k nakupu artiklov, obchudovanju njih stvarnikov (firm). Obche vrednote so postale odvech, nadomeshcha jih nova vrednota "artikel", njena realizacija je enostavna, z nakupom. Samo da imash dovolj denarja in kupil bosh lahko mnogo chudovitih vrednot – artiklov, ne sicer toliko, kolikor ti jih pozheli srce, ampak le nekoliko manj. Propagandisti morajo namrech poskrbeti, da se zavest chloveka – potroshnika polni z novimi in novimi dejstvi zavesti: vrednotami – artikli. Taka je magija konzumerizma.

Med navadnimi artikli in artikli, res izbranimi, elito artiklov, pa je veliko socialno razlikovanje. Prav posebno moch imajo artikli, imenovani "simboli statusne potroshnje". Njihova moch je tako velika, da so se prostovoljni suzhnji potroshnje na izgnanstvo iz rodnega kraja, predmestja, vasi obsodili kar sami, vsaj tako so mislili mnogi med njimi. Pa ni chisto tako, obsodil jih je ta, ki jih je vrednotno orientiral, in ta je abstraktni stvor, abstraktna tvorba, rechem mu: "vrednotni sistem socialne stratifikacije". Njegovi mochni statusni simboli so artikli – vrednote, kot so to: hisha, stanovanje, vikend, avto in mnogo drugih. Za vsako socialno strato so posebni, posebej shtudiozno izbrani. Zhalostni transport prostovoljnih suzhnjev potroshnje, njih samoobsodba pa se je zachela zhe davno poprej. Zachela se je kot drama dejstev v (njihovi) zavesti. Naj je bila drama tragichna ali pa vesela kot shaloigra s srecho, odgovornost samoizgnancev je bila le v tem, da niso dali dovolj pomembne vloge svobodi kot igralki nad igralkami med dejstvi zavesti. Potem se je moralo zgoditi to, da so prevech glavnih vlog zasedli zunanji igralci kot npr. avto in hisha, in prevech mochi so imeli scenaristi institucije – firme ter rezhiserji vrednotnega sistema socialne stratifikacije. Obche vrednote sicer nikoli ne zapustijo igre, a so vchasih tako malo opazne, da bi lahko rekel, da so v zavesti globoko odrinjene, tezhko jih je videti. Najprej je bila poshkodovana zavest, potem je sledilo vse drugo. Ko so artikli povzdignjeni v vrednote, potem tudi dejansko – stvarno vrednotno orientirajo chloveka – potroshnika, mu ponujajo sebi svojski, predvsem pa troshljivi smisel bivanja.

Toliko sem moral porabiti za uvod o vrednotah v stvareh, da pripravim vzdushje za artikle v nekoliko drugachni podobi. Vendar zhelim she enkrat poudariti, da so "artikli–vrednote" posredna in posredovana dejstva zavesti. Tisto najgloblje, kar posredujejo nashi zavesti, je, da sochasno aktualizirajo tiste obche vrednote, ki z njimi "vrednote–artikli" manipulirajo. Te pa so zhe apriori v globini nashe zavesti. V nobenem primeru nadomestne vrednote – artikli ne morejo imeti enakovrednega statusa z obchimi vrednotami, ker ne morejo prodreti s povrshine nashe zavesti v njeno globino. Enostavneje recheno, nadomestne vrednote (surogati) ne morejo postati neposredna dejstva zavesti, ker so pach iz drugega rodu, iz rodu stvari, simbolov (artiklov), a jih je vendar mogoche videti tudi drugache.

 

 

CHAROBNA MOCH STVARI KOT SIMBOLA, "AMULETA",

IN STVAR KOT SIMBOL SRECHE, "TALISMAN"

 

Morda sem s pogromom nad stvarmi zhe napravil vtis, da bi najraje iznichil vse materialne stvari tega sveta in z njimi skoraj vso srecho nashe povrshinske zavesti, ki so nam jo oblikovali z reklamo, s sredstvom, mochnejshim od droge. A tako ne mislim, tudi ta b e s e d a je stvar, in tudi to porochilo, ki ga pishem, je stvarno porochilo dejstev moje zavesti, in tudi ta rachunalnik, pisalni stroj, na katerega prepisujem knjigo, revijo, je stvar in simbol hkrati. Na domeni http://www.revijasrp.si je toliko duha in vzdushja vrednot, kolikor smo ga vanjo vnesli. Vendar, tega ni mogoche programirati z nobenim programom. Za to se je potrebno uglasiti na nivojih zavesti, drugache recheno, potreben je duhovni deshifrant.

Zhelim si, da bi kdaj pa kdaj videli svoj pisalni stroj (rachunalnik) nekako tako, kot ga je videl Franz Kafka, potem bi se s stvarmi – simboli in med seboj razumeli drugache. Ali pa tako, kot so jih videli nashi davni predniki, ki jim pravimo divjaki. Oni so svoja orodja in orozhja videli chisto drugache, kot vidimo mi danes nasha orodja in orozhja. She vech pa so videli v stvareh pradavni magi. To videnje nashi civilizaciji hudo primanjkuje, veliko bolj kot samo divjashtvo. Ima pa ta civilizacija tako mochna orodja in orozhja. Kot se je vechala njihova uchinkovitost, tako se je izgubljalo videnje v njih: videnje magije simbolov, ki imajo moch in nemoch; in pa videnje simbolov, ki prinashajo chloveku in njegovemu rodu srecho – nesrecho.

Da bi neki predmet – simbol bil amulet, talisman, mora biti prezhet z veliko mochi in nemochi, pa nesreche in sreche svojega stvaritelja. Ker le on jo ima v svoji zavesti, to moch in srecho, in on jo navdihne predmetu – simbolu. Predmet jo izzhareva, mogoche je videti njegovo magichno moch. Prav vsakdo, ki se ga dotakne s svojim duhom, mu je nekaj dodal ali nekaj odvzel. Le redki med njimi se med sabo poznajo, tako locheni so med seboj, prav malo jih je she, ki vedo za svojo magichno moch in moch stvari: amuletov, talismanov. Povsem so jim jo odtujili, z njo razpolaga organizirana moch nekje pri vrhu hierarhije mochi institucij, sistemov.

Le redki so mochni predmeti, ki she nosijo osebni pechat glavnega maga, ves ustvarjalni proces je nekako razbit, teamsko razdeljen, odtujen, oropan svojega bistva in chara. Stvari delamo tako brezdushno, lahko bi rekli mehanichno, rutinsko, serijsko, industrijsko, avtomatsko. Chloveku je kar nerodno, ko vidi, kako mochna, mogochno razvejena organizacija je vpletena v to, da bi ga osrechila s talismanom in zgrozila z amuletom. Zona ga oblije, ko vidi, da ima njegovo pleme, in temu plemenu sovrazhna plemena tudi, zanj amulete, ki ubijajo, che se jih samo dotakne, zato jih rajshi ne vidi.

Res je bilo to moje izrazhanje chudno, a drugache bi tezhko opisal nekaj, kar se mi zdi za vrednote v stvareh zelo pomembno. To je poskus simbolnega opisa vrednotenja stvari, njene vrednotne vrednosti, ki je nekaj povsem drugega kot njena vsakdanja menjalna vrednost ali cena stvari, in nekaj povsem drugega kot le njena propagandna vrednost: image artikla.

Che pa bi bili artikli, ki jih troshimo, in tisti, ki jih ne utegnemo potroshiti, in tisti, za katere upamo, da jih sploh nikoli ne bomo uporabili, malo bolj sposhtovani pri modernih magih, to je tistih, ki jim za vsako ceno hochejo dati status vrednote v chlovekovi zavesti, potem bi bilo vse drugache, potem bi bilo v nashi civilizaciji vse bolj smiselno. Zhe narejeni bi bili z vech ljubezni in manj jeze in besa bi povzrochali, ker ne bi bili tako kvarljivi, in osebni pechat bi nosili, tistega, ki jih je resnichno ustvaril. Sploh pa bi ne bili narejeni za potroshnike, njihova kvaliteta bi bila chloveku ljuba, bolj za chloveka, njih asortiman bi bil drugachen in artikli bi bili povsem drugi.

To pa so zhe sanje, utopija, boste rekli. Nedvomno. A utopija je samo simbolichni prikaz drugachnega vrednotenja.

Opisal vam bom talisman in amulet, ki je moj osebni talisman – amulet. Tega ne delam brez tesnobe v dushi, kajti odvzel mu bom magichno moch, oskrunil njegov char in veliko mochi bom potreboval, da mu bom lahko vrnil vse to. A drugache se ne da. Opis izmishljenega talismana – amuleta bi bil brezoseben, brezlichen, pa cheprav jasen in natanchen, bil bi vendarle prazen konstrukt. Vendar si zhelim, da bi bil skrivnosten, kolikor se dá heniden, pomensko nestanoviten, ker bi zhelel izraziti nekaj tega, kar se preliva, kar je za vsakdanji nachin govora, jezik mrtvih simbolov – fraz, neizrekljivo.

Tako nekako mislim, da bi o talismanu – amuletu rekel veliki mag Henri Bergson. Enega njih imate prav pred seboj, na rachunalniku, morda celo v roki. Neka institucija mochi v moji dezheli pa ga hoche s svojimi poglavitnimi merili in kriteriji (vrednotenjem) po vsej sili uvrstiti v red navadnih stvari. Zanima jo le njegova trzhna vrednost – podoba – image artikla Revija SRP.

 

 

 

O NACIONALNI IDENTITETI

TEMELJNE HIPOTEZE

(izvedene iz umevanja subjekta po Henriju Bergsonu)

 

"Pravilna predstava," je dejala (Diotima Sokratu v Platonovem Simposionu ali o Erosu), "ta, kakor vesh, ne stoji na dokazu in torej ne more biti vednost, kajti kako bi nedokazana rech mogla biti vednost, pa tudi nevednost ni, kajti kako bi nekaj, kar pogojuje resnico, moglo biti nevednost? Jasno je tedaj, da pravilna predstava dela nekako srednjo stopnjo med vednostjo in nevednostjo."

Danes bi rekli, da je resnica o narodu in narodnosti naroda, za to nam gre v nashem primeru, she vedno enako dalech kot neresnica. Sistem hipotez in predpostavk v vrednotnih izhodishchih pa je ta, ki premika nashe predstave o narodu iz nekake sredine med vednostjo in nevednostjo na rob vednosti ali nevednosti. To premikanje nekako lazhe vidimo kot chisto resnico ali chisto lazh.

Hipoteze torej:

Che je resnica vrednota, ki ima svoj protipol v neresnici, potem je med njima, ne chisto na sredi, "pravilna predstava".

 

1 – Je narod subjekt?

Che je narod subjekt,

che je zhivo bitje,

che je bitje kot tako, bitje po sebi, bitje za sebe,

potem narod ni:

ekonomska tvorba, tvorba kapitalizma, kapitala

ali politichna tvorba ali drzhavna tvorba ali tvorba

armade ali administracije

ali pa skupne religije, tvorba cerkva

ali kaka druga tvorba;

potem narod ni institucija in narodovega bistva ni moch opredeliti niti z drzhavnimi niti z republishkimi mejami, niti z nacionalnimi institucijami ne, pa naj bodo te:

politichne, vojashke, ekonomske ali celo kulturne institucije,

in naroda ni mogoche opredeliti niti s knjizhnim jezikom, kaj shele politichnim govorom, ker celo knjizhni jezik ni zhiva govorica naroda, ampak tvorba njegovih institucij, ker je ranljiv in podvrzhen samovolji in mochi, njenim intervencijam, v smislu Novoreka;

niti z ochali ideologije zapisano proklamirano zgodovino,

niti s planirano skupno prihodnostjo na podlagi trendov,

vidnih sedanjosti, pa tudi z deklariranimi vrednotami prihodnosti, celo s tistimi o nacionalni samobitnosti in identiteti kot folklorni posebnosti, ki jo dopushcha zdruzhba narodov, naroda ni mogoche definirati.

2 – Che je narod subjekt:

Che je narod subjekt, potem kot subjekt zhivi – v odnosu do drugih narodov – svobodno, le tako mu lahko rechemo, da je narod. Che je tako, potem je narodova svoboda njegovo bistvo in ga ni mogoche definirati ravno zato, ker je svoboden; che je tako z njegovim bistvom, je tako z narodom samim, z vsem njegovim bitjem. Potem naroda v bistvu in po njegovem bistvu sploh ni mogoche definirati.

Vsaka definicija naroda bo dala prav nekemu determinizmu, nekemu integralizmu, nekemu totalitarizmu, nekemu institucionalizmu. Definiran narod je mrtev narod, je papirnati narod, narod na papirju. V definiciji naroda je lahko marsikaj, kar je zhivljenjskega pomena za narod, za njegovo bivanje, eksistenco, le svobode v tej definiciji ne more biti.

 

3 – Svojskost naroda

Che je narod subjekt, bo chrpal svojo svojskost iz sebe, iz svojega hrepenenja po svobodi, tako bo zhivel in bo umrl, ko bo izchrpal to svoje hrepenenje. Ko mu ne bo vech do svoje lastne svobode, shele takrat bo kot narod umrl (izumrl). Ostala bo tvorba, opredeljena v okviru institucije, ali pa se bo zlil v druge narode in nikoli le v enega.

Che je narod svoboden, mu njegove narodnosti ne more vzeti noben drug narod; nobena moch, nobena sila, ne moch orozhja, ne vojska, ne okupacija, ne raznarodovanje ga ne more ogroziti. Narod se brani tako, da povecha svoje hrepenenje po svobodi, svojo identiteto.

 

4 – Raznarodovanje

Che se narod, del za delom (njega) odreka svoje identitete, che z raznarodovanjem naroda, sebe, soglashajo njegovi pripadniki in soglashajo narodova jedra in sprva neopazno, komaj vidno soglasha narod kot nedeljiva celota, vsa narodova skupnost, potem je narod ogrozhen. Ogrozila pa ga ni nobena zunanja sila ali pritisk, ogrozilo ga je njegovo soglashanje. Che je narod svoboden, se lahko svojemu rodu odreche le sam, le svobodno se mu lahko odreche.

Narod, ki je neshtevilen, in narod, ki se manjsha po shtevilu narodnjakov, ni nich manj narod, kot so to drugi, veliki narodi. To je tako, ker narodnost ni shtevilchnost, ni shtevnost, ker se velikost naroda ne dá izmeriti, ne po velikosti zasedenega ozemlja ne po shtevilu dush. Potem morajo biti blizhe resnici tisti, ki pravijo, da je majhen narod lahko bolj svoboden, kot so svobodni veliki narodi, in kar je pomembno: bolj svoboden kot skupnosti narodov, che se ne odreche hrepenenju po svoji svobodi.

 

5 – O pripadnikih naroda

Nesrechen je ta izraz pripadnik: pripadnik je tisti, ki nekomu pripada, se k njemu shteje. Biti dolochen po narodu, prezhet z njegovo narodnostjo, je nekaj povsem drugega, sega v globino in ne v shtevnost. Pa se vseeno venomer preshtevajo pripadniki naroda: s popisi prebivalstva, vodi se njihova statistika, registrira se njihova pripadnost narodu. Temu preshtevanju bi se narodnost brez shkode odrekla, in v resnici se ji tudi pripadniki naroda upirajo, to preshtevanje sámo se jim upira. Resnichnosti njihove pripadnosti, intenzitete njihove identitete se ne dá izmeriti.

Ne da se izmeriti stopnje svobode pripadnika naroda in ne dá se izmeriti stopnje svobode naroda. Mi pa vseeno obchutimo vitalno moch naroda, njegovo energijo in voljo, njegovo duhovno moch kot dejstvo nashe zavesti. Che pa bi kdo po vsej sili hotel biti gluh za dejstva zavesti, mu ostane chudenje, in chudil se bo, ne dejanjem naroda, teh ne more zaznati, ampak dejanjem nekaterih narodovih pripadnikov, ki bodo vse prej kot racionalna, tudi sama nerazumljiva.

Svoboda naroda je prezheta s svobodo vsakega svobodnega individua, njegovo svobodo lahko dopolnjujejo le svobodni subjekti. Ko je ogrozhen subjekt – individuum, ta drobec v narodu, je ogrozhen narod, njegova svojskost, njegovo sebstvo, lahko rechemo, da takrat narod ogrozha sebe. (Tako mora biti po hipotezah, che je narod subjekt.)

Svoboda naroda zhivi le, che se ozhivlja svoboda v narodu, sicer narodnost postaja narodnjashtvo, ekskluzivizem klandestinih zdruzhb. Propaganda je usmerjena na dva subjekta: na individuuma in na narod. Njen cilj je objektivizacija obeh. Propaganda agitira pripadnike, a to je le zunanji videz. Propagandna gesla so sicer mrtvi simboli, parole, ki pa imajo magichno moch, ko prodro v subjekt in postanejo dejstva zavesti.

Nesrechen je ta izraz pripadnik naroda, vodi nas stran od bistva.

 

6 – O dveh subjektih

Med subjektiviteto subjekta – individua in subjektiviteto subjekta naroda ni le analogija, ampak je vez mochnejsha. Ta zveza izhaja iz univerzalnosti vrednote svobode in je usodna.

Chlovek in narod sta ji usodno zavezana.

To sta dva subjekta in vech jih ne poznam.

Che pa je en sam subjekt, je to chlovek,

potem narod ni subjekt in potem te hipoteze

zavajajo, vodijo stran od resnice.

Che pa bi bil en sam subjekt in bi bil to narod,

potem jaz ne bi vedel zanj, za narod.

Samo narod bi vedel zame in ne bi me potreboval.

Che pa bi me potreboval, bi me potreboval le kot sredstvo,

za to, da bi realiziral hierarhijo nadljudi brez subjektivitete,

na vrhu katere je en sam subjekt, ki je pouzhil vse ostale.

(Nekaj takih poizkusov v zgodovini narodov je zhe spodletelo.)

 

7 – O nacionalnih institucijah

To ni, kot ni bilo ono poprej, napad na nacionalne institucije, kot bi me kdo utegnil razumeti. Je razmishljanje, ki izhaja iz analize vrednot institucij, njihovih vrednotnih orientacij in njihovih vrednotnih sistemov.

Nacionalna institucija, kot vsaka tvorba, organizacija, omejuje zhivo gibanje, dogajanje v narodu, ubija zhivo, organizira spontano, omejuje ustvarjalnost z enim samim namenom, da bi bila uchinkovita, se razvijala in ekspandirala. Lahko bi ga opisal z nekaj modalitetami ali pa z eno samo. Njen cilj je rast brez ozira. Uchinkovitost institucij je v njihovi omejitvi svobode. Institucije parazitirajo na svobodi. Hierarhija vlog je osnovni zakon institucije. Vloga pa je redukcionizem chloveka na njegovo delnost. Hierarhija je vechni, neukinljivi zakon reduciranega chloveka, ki je pristal na to, da ga je mogoche definirati. Ker pa vemo, da svobode ni v definiciji, vemo tudi, da si jo je chlovek s tem definiranjem pustil odvzeti. Je pa she druga mozhnost, ki pravi: svobodo je mogoche definirati, to svobodo v bistvu povechuje in sploh shele omogocha. Vendar ta definicija svobode koncha v determinizmu in tako utemeljene institucije v integralizmu, totalitarizmu.

Med hierarhijo in anarh(e)ijo mora biti neka pravilna predstava, ki ne propagira neukinljivega reda institucij, ki ne predlaga njihovih neprestanih reform, reorganizacij, ki s svojim, sebi svojskim delovanjem ne poskusha prispevati k njihovi institucionalizaciji, pach pa vecha stopnjo ustvarjalnosti in svobode. Ta preostala, neizpita svoboda je namrech agens, ki dopushcha institucijam njihovo odprtost, gibljivost, duhovno ustvarjalnost v njih, ne morem pa rechi zhivost, ker se mi institucije ne zde zhive in ker je njihovo umetno ozhivljanje neplodno ter se vedno godi na rachun chloveka in njegove svobode v njih.

Kot jezik ne zhivi v knjigah, kultura ne zhivi v kulturnih institucijah, tako ni institucij, ki bi bile institucije za svobodo, za narod ali za svoboden narod. In che bi bile take institucije za narod in narodnost, bi to ne bile najmochnejshe institucije, kot bi jim po pravici shlo, ker so najmochnejshe institucije: institucije mochi, sile, prisile. Ali pa bi se za njihovo dejavnostjo skrivalo kaj drugega, samo osvobajanje individua in naroda, tako kot to pojmujeta subjekta sama, ne.

Ne recimo institucijam prehitro, da so nacionalne, kot jim ne rechemo, da so svobodne.

Kaj pa razglas o svobodi narodove tvorbe?

Razglasi, proglashanje, deklariranje svobodnih institucij, to je nekaj drugega.

 

8 – Vrednotni sistem naroda

Vrednot naroda, njegovih stopenj svobode ni mogoche ujeti v noben sistem. Obstaja pa neki abstraktni, nezhivi izsek vrednot, vrednotnih orientacij, sestavljenih (strukturiranih) v vrednotni sistem institucionalne strukture, ki ima socialno veljavo in samostojno trdozhivost, ki se praviloma kazhe, razglasha, deklarira za to, kar ni, za katerega je dobro vedeti, ga analizirati ali vsaj o njem razmishljati, ko ishchemo vrednote naroda, njegovo vrednotno orientacijo v vrednotni sistem, v katerega se njegova svoboda ne more ujeti.

Che si v tej smeri ne bomo prizadevali, se bo dogajalo nekaj, kar se tako pogosto dogaja, namrech to, da pripisujemo narodu prav dolochene vrednote kot njegovo narodnostno posebnost, narodovo svojskost, ki pa so vse prej kot vrednote naroda, pa cheprav jih narod vzame zase, ampak so le vrednote vrednotnega sistema institucij, so le abstraktne vrednote nezhive strukture sistema in so kot take univerzalne.

Che pa je narod institucija, potem seveda ni tako, potem je vrednotni sistem institucionalne hierarhije pomemben, morda najpomembnejshi vidik narodovih vrednot.

Kar mene zadeva, na to hipotezo ne stavim niti chrke.

Vrednotni sistem institucionalne strukture pa je zame predvsem prikaz tega, kaj niso narodove vrednote in kaj niso vrednote subjekta, ko tezhi k svoji integriteti, ko tezhi k svobodi.

Che kdo poskusha narod poenotiti in usmeriti na nivoju deklariranih vrednot, bo venomer zadeval ob nepremostljivo tezhavo, ki se kazhe ob dejstvu, da je vrednotna uskladitev spontana in izhaja iz zhivih obchih vrednot, vrednot, ki zhive in se rojevajo v narodu. Tudi resnichna uskladitev vrednot institucij je mogocha na nivoju socialno veljavnih vrednot, ne pa na nivoju deklariranih vrednot. Videz je morda nasproten, a videz vara. Ujemanje socialno veljavnih in deklariranih vrednot je redkost, in takrat, ko je, je ochitno spontano in naravno, zdi se, da se to dogaja le v samem zachetku velikih socialnih gibanj, che jih sprejme narod kot svoja.

Uskladitev vrednot sistema na nivoju deklariranih vrednot je ista iluzija, kot je uskladitev vrednotno neskladnega normativnega sistema, ki chrpa generiranje norm iz pluralizma interesov.

 

 

9 – O hlapchevstvu naroda

Tako zelo radi podlezhemo vplivu aktualizirane vrednote o hlapchevstvu v narodu Slovencev, pri chemer mislimo, da hlapchevstvo zadeva le hlapce in ne gospodarjev, da se sramujemo hlapchevstva hlapcev, ne pa njega tvorcev. Che me kdo zmerja s hlapcem, potem me toliko ne moti, da to dela s prezirom ali iz njega, kot me moti, da to dela z namenom, da me kot hlapca ohranja.

To hlapchevstvo pa je le premena (modalnost) lojalnosti, in ta je strukturotvorna (konstituitivna) vrednota vsake institucionalne hierarhije, reda institucij.

Je nacionalna obarvanost slovenskega hlapchevstva skozi stoletja tako zelo svojska Slovencem, je zanje tako tipichna? Treba jo je videti táko, kot je, v njeni chisti obliki, to posebnost hlapchevstva, brez vrednote lojalnost, ki je pravzaprav hlapchevstvo, lastno vsem narodom sveta, le da so vechinoma tvorci njih hlapchevstva iste narodnosti kot v hlapce pretvarjani. Hlapchevstvo takega naroda se ne le manj vidi, ampak tudi manj propagira.

Druga emanacija hlapchevstva, in to je treba lochiti od prve, pa je: hlapchevstvo naroda drugim narodom. Zopet je posebnost zgodovinskega hlapchevstva Slovencev drugim narodom eno in podrejanje narodov po narodih drugo. In tu prvega, te posebnosti, zopet ne kazhe aktualizirati chez vsako mero okusa kot nacionalno jed prve vrste.

Che je narod Slovencev narod – rod hlapcev,

che so Slovenci hlapci, za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni,

je to Cankarjevo zmerjanje lastnega naroda, ta jeza na svoj narod upravichena?

Che je tako, potem tudi ni treba stvari obrachati in se izgovarjati na simbolno in mobilizatorsko moch tega ideoloshkega apela narodu, ki da je usmerjen z zheljo osvobajanja svojega naroda od hlapchevstva in ne narobe, z zheljo gospodovanja svojemu narodu.

Stvari so stvari in simboli so stvari, ki ne ostanejo samo tam, kamor jih vrzhesh. (Vem, da sem dregnil v srshenje gnezdo.)

Ko bi apel mochneje govoril o rodnosti (generiranju) hlapchevstva namesto o rodu hlapcev, bi ne bil eden tistih apelov, ki je tako zelo mochan in toliko chasa aktualen. Cankar je, pa naj je to hotel ali ne, z njim k hlapchevstvu svojega naroda sam prispeval. Bil je zelo jezen, ko je vrgel narodu ta apel, in tega hlapchevstva svojega naroda ni videl v luchi hlapchevstva v narodih in hlapchevstva narodov, generiranega po sili in mochi, z gospodovanjem mochnih in mogochnih. Aktualizirati hlapchevstvo kot temeljni greh naroda ali vsaj kot njegovo poglavitno narodno posebnost, je vsaj pretirano, che ne hud redukcionizem mochnega simbola – apela, ki bo morda trajal stoletja.

Tezha hlapchevstva, vrednotne orientacije svojega naroda, je velika, njen predznak je negativen, zato v narodu vzbuja obchutenje nesvobode, nesvobode v narodu in med narodi, in che taka vrednota zazhivi v narodovem duhu, ga prav gotovo ne osvobaja, ne vodi k svobodi. (Che se izrazim zamotano: evalvacija te vrednote in tega apela je intenzivna in negativna in tega ni mogoche prikriti. Intenziteta pa je neizmerljiva in lahko je tudi neizmerna.)

Apel in vrednota v njem sta simbola, navzven so to mrtve besede, v sebi pa nosijo magichno moch. Vrzhena v svet, je beseda mrtva; ko pa se je samo dotaknesh ali se te ona dotakne z duhom, je kot zhiva ter deluje in usmerja. To vedo propagandisti vsake vrste. Ti operirajo z izlochenim simbolom, apelom in ne z njegovim pomenom v kontekstu. Propagandist ne vrzhe knjige, on vrzhe apel, pa she ta je samo zunanji znak tega, kar vrzhe.

Che me vprashate, kaj bi s tem hotel Ivanu? Hotel bi zmanjshati njegov vpliv, njegovo moch, uporabo te njegove mochi, in ne recite, da bi zhelel utemeljiti omejitev umetnishke svobode. Toliko samo kot primer, ker velika je tezha apela o hlapchevstvu naroda. Mochan bes in jezo na narod, tudi moj, je obchutil Ivan, ko je izrekel ta apel, njegova magija she deluje, ko ga narodnjak izreche, izreche tako, da obchutim ta bes in to jezo. In ta bes in ta jeza se me dotakneta, in ne geslo samo, zanju je geslo le iztochnica, le sopotnik, njun korelat, in che me vprashate: kaj bi hotel s tem? Hotel bi iznichiti njegovo magichno moch.

Jezik pravi, da je geslo zhivo in mochno, pa ni tako. Da bi to mogel bi moral biti mochnejshi od tega, kar je v njem, potem bi jezik ozhivljal in jezik bi bil zhiv.

 

10 – Sklepna hipoteza

Zachel bom z onim drugim: ona povsem druga je negativna hipoteza. Je neverjetno razshirjena in otipljiva, celo objektivna je, izhaja iz dejstva, da je chlovek objekt, in po njej je narod objektivna tvorba, a tvoren narod nima duha in nima ga zgrajeni chlovek, ali pa ga celo imata, duha namrech, a she vedno nimata sebe, kajti sama mozhnost imeti duha je subjektoma dana shele potem, ko je zabrisana razlika med imeti in biti. V resnici je teh drugih hipotez na kupe, imajo pa vendarle neko skupno smer in izhajajo iz tochke obrata, zato o njih govorim kot o eni sami.

Njena problematichnost je v tem, da je tudi ona postavljena z duhom, cheprav proti njemu samemu, zato ji rechem negativna hipoteza, a bi ji prav tako lahko rekel obrnjena hipoteza, zaradi ontoloshkega obrata. Narod in narode preprichash, da je duh nich in materija vse (ter stvari in njih stvarni red), sam pa vladash z duhom.

Tezhko mi je formulirati sklepno hipotezo, tisto edino, s katero bi bil duh naroda zadovoljen, moj pa pomirjen. Vendar zhe ko sem zachel, sem vedel, da se ne bom mogel ustaviti. Narodov duh hrepeni po svobodi, jo ishche. Sprashuje se: ali je on she svojski, ali je duh naroda sploh zhiv, ali je to le iluzija? Umevanje uma mu odgovarja nekako nejasno: "Svoboda naroda je dejstvo, med dejstvi v njegovi zavesti bolj gotovega dejstva ni. A vseeno je ne bo nikoli nashel, che jo bo iskal izven sebe, v odnosu do drugih narodov. Ena sama mozhnost je, da jo najde, da se premakne s tochke obrata, ki zastira videnje, in videl bo le to, da to, kar ishche, je on sam."

Res je, to je zelo stara hipoteza, cheprav ne prevech znana, in vsakich se mora vsakdo poglobiti vanjo, che jo hoche dojeti, tu ne pomaga nikakrshno preprichevanje.

Che vas hipoteza spominja na kateregakoli chloveka svobodnega duha, ki tava v temi za svojim duhom in sprashuje, ali ima njegovo telo dusho, in ker ga je strah zanjo, se sprashuje she, kaj ji grozi in ali je umrljiva, se utegnete dodobra nasmejati.

Upanishadski modrec pa je bil resen, ko je rekel:

Napachno vprashanje, napachen odgovor. Ti nimash duha, dushe, to si ti sam.

Che bi zhe kdo koga po vsej sili mogel imeti, potem bi duh tvoj in dusha imela tebe. Med kaj imeti in kaj biti pa je neopisna razlika.

 

P.S.

Kar se mene tiche, sem miren. Skushal sem slediti umevanje subjekta, tako kot ga je umeval Henri Bergson. To pomeni: v tem premikanju nashih predstav o narodu sem ves chas skushal govoriti samo o neposrednih dejstvih zavesti.

 

KASNEJSHE OPOMBE K HIPOTEZAM

 

Che bi svojskost naroda spregledali,

che bi zemljo razprodajali,

che bi se tujcem udinjali chez mero okusa,

che bi kulturo naroda zanemarili na rachun udobja stvari (standarda),

che bi jezik svoj zatajili, kjer je in ko je to le mogoche,

che bi sebstvo sebe zatajili,

tako kot je bilo to she prej (ali v dosedanji zgodovini naroda)

komaj mogoche videti,

bi bili potem she narod?

Gotovo bi bili,

a bili bi majhen narod, narod, ki izginja,

katerega shtevnost in shtevilchnost vendarle postaja pomembna,

morda celo odlochilna za njegov obstoj.

Zdi se mi, mochno se mi zdi,

da bi bili narod, le she peshchica,

njih, ki so le posebnost, zanimivost za zgodovinski spomin

(nekega naroda), ki je bil nekoch za hip svoboden.

Treba je rechi, da narod svoje najvechje nasprotnike poraja sam.

Najvechji nasprotniki naroda niso ne tujci,

ne gospodarji njegovi lastni, ki so ga najprej zatajili,

vechji so: "nacisti" – nacio-moral-isti.

Oni so velichali nacijo – drzhavo, in ne narod.

Cheprav so nas dejanja – sedanja zgodovina,

posebej nekdaj bratskih narodov –

prav glede tega najvech uchila.

Osvobodili smo se, a ne kot narod, ampak kot nacija.

Razlika med narodom in nacijo namrech ni majhna,

in ni le v intenziteti narodne zavednosti naroda in narodnjakov.

Osvobodili smo se ali, natanchneje,

Oni /vidni in nevidni predstavniki naroda – narodnjaki/ so nas osvobodili.

Iz okov Yugo–sklavije so nas povedli v svobodo.

Rekli so, da nismo vech le narod, rod, narojena skupnost,

da smo sedaj Nacija!

(To je narod z lastno drzhavo – (po) njihovo seveda.)

Tezhko je formulirati sklepno hipotezo, tisto edino, s katero bi bil duh naroda zadovoljen, moj pa pomirjen. To sem vendarle storil pred petnajstimi leti. (Prvich je bila objavljena, che dvajsetim izvodom lahko rechemo objava, v porochilu ISU, leta 1985). Sedaj pa jo moram dopolniti. Cheprav mislim, da v teoretskem smislu she vedno stoji, praktichno pa nima vech svoje predmetne podlage – osnove. Tezhko bi namrech danes izrekel njeno bistvo.

Danes bi rekel, da je bila moja takratna hipoteza o “duhu svobodnem” naroda mojega vendarle bolj iluzija, ki se je celo stopnjevala vse do leta 1991, ko je moj narod dosegel svojo osamosvojitev. Vendar osamosvojitev she ni svoboda, svoboda duha namrech. Narod moj je vse svoje duhovne energije usmeril izven sebe, ravno tja, kjer nima nobene mozhnosti, da bi obstal svojsko svoj. Usmeril jih je ne le v odnose do drugih narodov, ampak v novo skupnost narodov ekspanzivne Evrope. Narod se je duhovno podal v “prostovoljno suzhenjstvo”. Po njem hrepeni tako mochno (ponizhujoche hlapchevsko), da je skoraj gotovo za vselej izgubil svojo svobodo, svojskost sebe ali, kot danes pravimo, svojo identiteto. V njej hoche biti tvoren narod, za vsako ceno, za ceno sebe. Che bi bila Evropa res skupnost narodov in ne le nastajajochi naj–sistem, ter che bi z doslejshnjimi skupnostmi narodov ne imeli toliko izkushenj, potem bi chlovek to usodno zmoto she lahko razumel, se z njo pomiril. Tako pa? Biti tvoren narod za vsako ceno?

Vendar v tej sklepni hipotezi she nekaj manjka, tako se mi zdi vsakich, ko preberem ta moj umotvor. Zavracham misel, da je resigniran. Vendar, nekoliko brezoseben, brezdushen je, tak se mi zdi. Prepoceni izhod iz moje zagate bi bil, che bi rekel, da ji (hipotezi namrech) manjka nekaj zhivega ali celó zhivljenje sámo. Ker hipoteza govori (upam, da je tako), ravno o utripu zhivljenja mojega naroda v danem trenutku chasa (zanj usodnih dejstvih zavesti). Morda pa ji manjka ljubezni do naroda? (Pa nimam v mislih ljubezni iz triade: vera, upanje, ljubezen). Morda res? A povejte mi, kako naj ljubim svoj narod, ki se je prostovoljno podal v suzhenjstvo (duha), ki je izdal sebe, svojo svojskost, to, po chemer on je? Je bil Ivan zato tako jezen na narod svoj in tudi moj?

(Ljubljana, 1985, 1992, 2001)

 

______

Prva objava: Vrednotni sistem institucionalne strukture, v publikaciji IS Univerze v Ljubljani, 1985.

Prva izdaja knjige Traktat o svobodi ali Vrednotni sistem, Rajko Shushtarshich, Lumi 1992, Ljubljana, je vsebovala she tretji del Dodatek – she obljubljena poglavja o konkretnih propagandah, pa prichevanje o akciji raziskovalca, vendar danes menim, da to morda sodi v posebno knjigo.

 

VREDNOTE SISTEMA XI