Revija SRP 43/44

Oto Norchich

 

OB 450. OBLETNICI IZIDA PRVIH SLOVENSKIH KNJIG

 

Ob prehodu v tretje tisochletje Slovenci praznujemo 450. obletnico izida prvih dveh slovenskih knjig – Katekizma in Abecednika –, ki ju je leta 1550 napisal Primozh Trubar v Rothenburgu ob Tauberi in natisnil v Tuebingenu.*

Na pobudo Slovenskega protestantskega drushtva Primozh Trubar smo septembra 2000 v teh dveh nemshkih mestih skupaj z najvishjimi predstavniki slovenskih in nemshkih mestnih oblasti ter slovenske in nemshke evangelichanske cerkve odkrili spominski ploshchi. Zdaj so spominska obelezhja v vseh pomembnih krajih Trubarjevega delovanja v Nemchiji. V Kemptenu in Bad Urachu, kjer je Trubar vodil Ungnadov biblijski zavod, so Nemci sami postavili ploshcho oziroma spomenik. Te kraje, po pripovedovanju domachinov, obishche vsako leto chedalje vech Slovencev in prav bi bilo, da bi jih bilo she vech.

V Tuebingenu, kjer so tiskali Trubarjeve knjige, se danes z raziskovanjem njegovega zhivljenja in dela stalno ukvarja pet univerzitetnih uchiteljev, med njimi sta dva, ki sta se nauchila slovensko. Z velikim navdushenjem so sprejeli shtevilno slovensko delegacijo in izrazili so potrebo po tesnejshem sodelovanju strokovnjakov, ki se ukvarjajo s Trubarjevo in drugo protestantsko zapushchino iz tega razdobja. Prijetno je bilo dozhiveti vzneseno slavje vseh udelezhencev odkritja teh spominskih ploshch.

Marca 1548 je moral Trubar zbezhati pred preganjalci, ki so mu stregli po zhivljenju, iz Ljubljane na sever Svetega rimskega cesarstva. Po sedemnajstih dnevih jezhe in krajshem postanku v Nuernbergu pri pridigarju Dietrichu je z njegovim posredovanjem dobil pridigarsko mesto v Rothenburgu. Temu so sledila nadvse plodovita leta vodilnega slovenskega protestanta, saj se je v Rothenburgu in Tuebingenu sprozhil plaz pisanja in tiskanja slovenskih knjig. Trubar je napisal, sestavil in izdal 26 knjig in njegovo delo je spodbudilo she druge protestantske pisce, med njimi Bohoricha, Krelja, Dalmatina, da so po svojih mocheh prispevali, da smo Slovenci v drugi polovici 16. stoletja dobili prek 50 slovenskih knjig.

Katekizem in Ahecednik sta pomembna mejnika v zgodovini Slovencev, saj je z njima Trubar izoblikoval hkrati slovenski katekizem, cerkveno pesmarico in evangelichanski obrednik, ustvaril temelj Cerkvi Bozhji slovenskega jezika in uvrstil slovenski narod med tiste evropske narode, ki so zhe tako zgodaj pisali v svojem jeziku.

Trubar kot zachetnik slovenske knjizhevnosti je v skladu s svojim duhovnim poslanstvom vechino svojih knjig namenil duhovnemu osveshchanju in preobrazbi slovenskega naroda. Vendar je zajemal iz shirokih obzorij evropskega humanizma in njegove kritike srednjeveshke duhovne utesnjenosti in ozkosti. Pri Trubarju najdemo zachetke izvirnega pesnjenja, zgodovinopisno porochanje, teoloshko razpravljanje in zametke pripovednishtva.

Trubar je zachel tudi javno uporabljati ime Slovenci in je razglashal takratno Ljubljano za sredishche vseh Slovencev, ki zhive v razlichnih pokrajinah. Trubar torej ni samo oche slovenske knjizhevnosti, ampak tudi prvi tvorec ideje, da smo Slovenci narod, kar pomeni temelj in zachetek postopnega narodnega ozaveshchanja, utrjevanja narodne samobitnosti in postavljanja druzhbenoekonomskih in politichnih zahtev tega naroda.

Che k temu dodamo she, da so protestanti leta 1563 v Ljubljani ustanovili prvo vishjo latinsko sholo kot predhodnico vishjega sholstva in da so imeli v nachrtu v vsaki fari ustanavljati deshke in deklishke shole, tudi za kmechke otroke, potem lahko sklenemo, da je vse to skupaj s Trubarjevo obsezhno knjigo Cerkovna ordninga (slovenske evangelichanske cerkve) praktichno pomenilo domishljeni projekt za dolgorochno usmeritev Slovencev k dokonchni druzhbenoekonomski in duhovni afirmaciji kot naroda, ki je enakopraven in uposhtevanja vreden partner drugim evropskim narodom.

Dolgoletno Trubarjevo bivanje na tujem, v “nigdirdomstvu”, ga ni omajalo v njegovem preprichanju in delovanju. Goreche je deloval v prid Slovencev. Na grobu je Jakob Andreae, znameniti profesor v Tuebingenu, med drugim povedal: “In cheprav je bil od svojih poslushalcev s Kranjskega pregnan in je moral s svojim telesom pobegniti, je vendar s svojim duhom vselej bil pri njih. Vselej se je trudil njim sluzhiti za njihovo posvetno in vechno srecho."

Tudi danashnji rod nemshkih znanstvenikov, ki se ukvarjajo s Trubarjem, ima enako mnenje o njegovi neomajni drzhi klenega in pogumnega Slovenca, in to nas je, letoshnje udelezhence po Trubarjevih poteh v Nemchiji, navdajalo s ponosom in vedrim pogledom v prihodnost.

Kljub tolikshnemu kulturnemu, zgodovinskemu, duhovnemu in literarnemu pomenu Trubarja in drugih protestantov Slovenci, razen nekaj faksimilov, she vedno nimamo znanstvene izdaje Trubarjevih zbranih del, kaj shele del drugih protestantskih piscev.

Slovensko protestantsko drushtvo je zhe dalo pobudo za izdajo Zbranega dela Primozha Trubarja in obletnica naj nas spodbudi, da v najkrajshem mozhnem chasu poravnamo svoj dolg do protestantske knjizhevnosti.

Pri tem lahko obchudujemo, kako je protestantom financhno uspevalo, da so zmogli v drugi polovici 16. stoletja izdati toliko knjig. Trubar je npr. sam iz lastnih sredstev pokril stroske natisa prvih slovenskih knjig. Kasneje je znal z njemu lastno iznajdljivostjo, s pravim marketinshkim prijemom, skrbeti, da je bilo dovolj denarja za natis shtevilnih protestantskih knjig. Za natis Dalmatinovega prevoda Biblije v 1500 izvodih je bilo potrebnih 8000 goldinarjev. Denar za to so dali dezhelni stanovi Shtajerske, Koroshke in Kranjske. Za predstavo o tem, kaj je ta znesek pomenil za tisti chas, naj povem, da je prometna vrednost povprechne meshcanske hishe takrat znashala 450 goldinarjev. Koliko hish so tedaj protestanti alternativno pretvorili v slovenske knjige? Kdo je danes pripravljen na take zhrtve? Ironija je, da je bila vechina darovalcev teh sredstev kasneje pregnana na tuje. Ali bomo Slovenci vendarle, v razmerah sorazmerne blaginje in pri sedanjih nizkih tiskarskih stroshkih, zbrali toliko sredstev, da se z izdajo zbranih del oddolzhimo Primozhu Trubarju in protestantskim knjizhevnikom?

Ko se na vseh mogochih podrochjih pripravljamo na vkljuchitev v skupnost evropskih narodov, nam je lahko Trubar dragocen zgled. Slovenskemu narodu je utiral pot zblizhevanja z drugimi evropskimi narodi s tem, da je deloval za razvijanje njegove narodnostne samobitnosti, njegovih duhovnih potencialov in kulture kot nujne podlage za enakopravno vkljuchevanje Slovencev v evropsko druzhbo narodov. Pri tem ga je nenehno spremljala samozavestna drzha predstavnika malega naroda, ki se zaveda svojih korenin in ne dopushcha, da bi bili kdaj koli ogrozheni narodovi kljuchni interesi. Che bomo delovali tako kot Trubar, se nam ni treba bati, da bi si del nashe nacionalne suverenosti na podlagi neustreznih meddrzhavnih sporazumov prilastil kakshen drug evropski center mochi.

V Evropski zvezi, v katero se vkljuchujemo, she zmeraj prevladujeta protestantska etika in duh kapitalizma ali, che hochete, duh svobodnega podjetnishtva. Za nas, Slovence to nikakor ni nekaj novega. Zhe v zachetku 16. stoletja, posebej pa v drugi polovici tega stoletja, ki sovpada s slovensko reformacijo, se je na Slovenskem ozemlju vzpostavljal nov druzhbenoekonomski sistem. Nastajale so prve manufakture in mochno sta se zacheli shiriti obrt in trgovina. Prek slovenskega ozemlja so potekale pomembne trgovske poti na zahod in v obratni smeri. To pa pomeni, da smo se Slovenci v 16. stoletju brez zakasnitve zacheli enakopravno vkljuchevati v shirshe gospodarske povezave, ki so nastajale v Evropi in se kasneje utrdile kot kapitalistichni ekonomski sistem.

Protestantsko gibanje, ki ga je na Slovenskem vodil Primozh Trubar, je pomagalo utrjevati novi sistem in vech kot polovico stoletja smo takrat Slovenci v praksi zhiveli po tem sistemu. To obdobje je zagotovo pustilo, poleg shtevilnih slovenskih knjig, tudi mochno protestantsko dedishchino in izrochilo v praktichnem zhivljenju in delovanju shtevilnih slovenskih rodov.

Zato je danes samo potrebno, da se takrat nakopichena in kasneje ohranjena energija, ki je bila za chasa protireformacije nasilno zatirana, sprosti v ustvarjalnem naporu enakopravnega tekmovanja z ostalimi evropskimi narodi, ki so imeli to srecho, da sta protestantska etika in duh svobodnega podjetnishtva nepretrgoma pomagala k vodilni druzhbenoekonomski vlogi njihovih drzhav.

Kaj naj si torej zazhelimo ob 450. obletnici prve slovenske knjige? Nemara tisti pogum in ustvarjalno kljubovalnost, ki so ju imeli Trubar in njegovi somishljeniki, ko so se pogumno “predali vetrovom”, kot pravi pesnik, vendar so v vsakem trenutku, ko je bil najvishji dan, znali izmeriti “daljo in nebeshko stran”. Che bomo tako ravnali, bomo morebiti she kdaj sanjali Chrtomirove sanje, da “tja bomo nashli pot, kjer nje sinovi si prosti volijo vero in postave”!

_____
* Ker dr. Mirko Rupel v knjigi Slovenski protestantski pisci (1966) kot letnico izida prvih dveh slovenskih knjig navaja leto 1551, je 450. obletnico mogoche "raztegniti" tudi na leto 2001. Prim. tudi Drugi Trubarjev zbornik – ob shtiristoletnici slovenske knjige – 1591–1951 iz leta 1952. (Op. ur.)