Revija SRP 43/44

Marko–Mitja Fegush

 

VSTALI ANGELI LUCHKE KOSHCHAK

 

Luchka Koshchak, slovenska kiparka, ki se je sholala v Ljubljani, diplomirala na ALU, nadaljevala in konchala shtudij kiparstva v Shvici, v Zhenevi, kjer se je tudi specializirala ter si izbrala svoj “zhivljenjski terminal” za intenzivno delo in razstavljanje v evropskem prostoru od Holandije do Bosne, je ljubljansko obchinstvo “presenetila” s kiparsko razstavo v galeriji Latobia v letu 1999, nato pa suvereno nastopila s samostojnim “face your face” v okviru galerije in natechaja Ljubljanskega magistrata kot nagrajenka iz prejshnjega leta in selektor razstave za leto 2000.

S kiparskimi deli v terakoti in apnencu (vechino jih je avtorica “izdelala” v zadnjih dveh letih) se avtorica postopoma “odmika” od kiparskega drazhljaja, polnega minuciozne portretne “mime”, tako da z vsakokratno znachilno govorico v kamnu ali terakoti predeluje materijo, iz katere “veje” na osnovni ravni dojemanja navidezna ekstatichna upodobitev figure, da bi jo lahko na simbolni ravni “predelala” v pochlovecheno “otrplost trpkega”. “Chudenje”, “zachudenje” v izrazu, pogostoma le z mimiko vdanosti in “pomirjanja”, ki ga izkazujejo njeni liki, kot so Marija ali dechek, na prvi, to je “navidezni ravni” uchinkovito skriva glavno kiparsko linijo, ki gradi iz zavestnega vedenja o “dvojniku videnja”, v “chudezhno svetlikanje ideje”, ki se skriva v radosti dogodka “kiparskega razodetja”.

Tako izumljeni postopek, ki bi ga na objektivni ravni lahko sprejeli kot poskus minimiziranja ali “raztezhenja” kiparske mase (kar je ontoloshki kiparski fenomen in problem, odkar obstaja kiparstvo) in ki se navidezno kazhe kot hotenje po lazhjem, svetlejshem, prosojnejshem, fluidnejshem, je kiparki v oporo v diskurzu relativiziranja tradicije in potrditve obchestvenosti na novi ravni.

V ciklusu angelov kiparka nadgradi svoje videnje “face your face” iz ezoterichnega na privzdignjeno, tj. posebno vsakdanjo raven, v kateri ima “otrpli” svet mrtve narave isto mesto kot prisotna narava zhivega, podobno, kot “ujame” camera obscura hip ali hipec, npr. trpech izraz, Giocondin nasmeh, in ga kot mrtev zapis shrani na mediju (filmskem traku oz. zapisu).

V ciklusu angelov, posebej v t. i. “postrojenih angelih” kiparka chudovito replicira na videz nezdruzhljive postopke in figure ter se avtorefleksivno posmehne “kloniranju” figure v kiparstvu, pri chemer je njen nasmeh topel, zhivljenjsko upravichen, in izvira iz strasti ustvarjanja, ne pa iz podmene o demitiziranem lacanovskem svetu.

Tako je odvrzhen tudi dvom o t. i. zhenskem principu v kiparstvu (mishljeno v slabshalnem pomenu besede).

Vechplastnega znachaja avtorichinega dela ni mogoche razlagati z njenim vsakdanjim in socialnim angazhmajem ali z njenimi genealoshkimi koreninami (izhaja iz druzhine, ki zhivi v okolju t. i. “slovenskega epskega policentra”, tj. iz krajev, ki so nam dali Trubarja, Jurchicha, Stritarja …), a verjetno od tam izvira ochitno hotenje po razumljivem, jasno “povedanem” izrazu in iskreni kiparski misli.

S svojim kiparskim opusom Luchka Koshchak predstavlja izjemno eruptivno in prodorno slovensko kiparko, ki bogati tudi likovno zhivljenje v Shvici in drugod, zato ne bi bilo prav, da je slovenska likovna teorija in praksa ne bi ustrezno umestili. Revija SRP v okviru svoje likovne rubrike, s pomochjo fotografij, ki so jih izdelali Bojan Brecelj, Afia Nathanel, Tone Stojko in Metka Verginjo, lahko predstavi le izbor, predvsem kljuchna dela avtorichinega zadnjega obdobja.