Mariuccia Coretti
DOMOTOZHJE
- Zemlja je dishala po moshtu
- in ti si nabiral blago toploto
- zvochni drobci v zraku
- niso omilili ure.
- Bilo je na prazniku grozdja
- ko si sanjal stare simpozije
- brez naglice ki se nagnete v grlu
- marvech z mojstrskim vodenjem igre.
- Zdaj okrog prepolnih chebrov
- bi rad imel girlande deklet
- nezhna usta ki naj drobijo vecher
- v svilenih laseh spreminjaste vitice
- in kar za preprogo utrujenega trsja,
- in nato zlatasti grozdki
- v zmagoslavju brejih koshar.
- Obredno veselje sploh ni izgubljeno
- che zajemash iz davnega petja.
- SMRT CHRICHKOV
- In povedali so mi o smrti chrichkov
- v tistem nepresojnem in brezupnem lochju.
- Tishina v julijski nochi
- ki je lunin jantar ni mogel ublazhiti.
- Kako zaspati v tej neznosni odsotnosti
- ko se ti zdi nich chisto blizu
- in vsak utrip je izumrl v praznini.
- Rajshi pochakati s priprtimi usti
- prvi spev mile zore
- da te v spanju ne zaloti
- katerakoli grabezhljiva kosa
- in se nasmehniti novemu dihu vetrca
- ki je spet zavel nad negibno naravo.
- V PUSHCHAVI ZNAMENJ
- Zhrebica je bila prva,
- ki je poiskala moje korake.
- Ni mesta
- za najbolj osupli molk
- za gluhi strah
- da zaklecajo kolena.
- Postavila se mi je ob bok
- in njena dolga sapa
- je pogrela led vsenaokrog
- Morda je v pushchavi
- znamenj prosila
- za bledo srechanje
- dveh samot
- Sladka zhrebica
- je na soncu modro
- zarezala v tragichen privid ure.
- PREKINJENO POTOVANJE
- Nisem videla vrnitve iz svoje izgubljene poti
- Dezh je zabrisal vsako sled
- in sonchni segmenti so zasekali rane v ugasle potochke
- Izsusheno blato na stopalih
- kot vsi popotniki ob sleherni uri
- Stoletja potovanj so me lochevala
- od izvirnega jedra
- Moje noge so bile kar naprej otekle
- A iznenada je ocharljivo dehtenje jasmina
- zaustavilo moj korak
- in obstala sem v blatu – na soncu.
- NEGOTOVO ZHIVLJENJE
- Pridushena osuplost
- v somraku chutov
- Krik dushe
- ne pozhge nochi
- Rane so vse zashite
- in ne napadajo zraka.
- Si videl znamenje v senci
- klic za zhrtvovano zhivljenje?
- Svecha ki drhti v vetru
- je kot vzdih za vsa chakanja.
- Privije se chas k uporni vrnitvi,
- a sredi vetra
- obvisi dih.
- Jutranja svetloba neusmiljeno
- iznichi srce sanj.
- IN PRIHAJA VECHER
- Shepetanje glasov
- pridushenih od ship
- shelest predmetov
- v zhivljenjski radosti
- zidovi ljubosumni
- na domacha chustva.
- Jaz sem tostran
- da tehtam rane
- uganem she nedavno
- bratske besede
- Tu sem da kradem svezhino
- za skoraj neverjetne sanje
- zgubane v vetru
- In lega vecher
- da mi razpara ure
- in zadushi besedo
- v najhladnejshem polmraku
- do oslepitve tishine.
- RADA BI BILA
- Zhive meje jechijo
- ob poznem julijskem vetru,
- skrivni melodiji
- za moje tiho ihtenje.
- Sonce grize specho dezhelo
- in urni martinchki se zabavajo
- ob najmanjshem veselju.
- Rada bi bila gibek martinchek
- brez vsakrshnih tezhav,
- prgishche prsti za dom
- ob prshenju in razpadanju sleherne misli.
- Rada bi razveljavila vsako primerjavo,
- se spokojno zbogala s svojo usodo,
- she enkrat poljubila zemljo
- in ob njeni utripajochi toploti
- prepustila se spancu.
- VRCH, KOPER
- Zhena mi je ponudila vrch
- in z nasmehom izginila za hishnimi vrati.
- Vrch je bil tezhak
- brez vode in vina in vsakega razloga.
- A na vsem lepem sem spet zagledala svoje
- pobeglo zhivljenje
- neverjetno oddaljena leta
- ko sem zajemala vodo – vodo iz blizhnjega
- vodnjaka.
- Zhena se je vrnila in se smehljala
- ko se je spet prikazala na pragu
- z razshirjenimi rokami.
- Kako to, da nisem razumela?
- Takoj sem stopila k vodnjaku
- voda mi je obrizgala celo telo.
- V kratki mokri tuniki
- sem se zdaj smehljala tudi jaz
- ob spletu mirte in valu telohov.
- V sonchni bleshchavi je znano kurosovo*
- oblichje vzdrhtelo kot ob nenadnem bozhanju.
- Tedaj sem odlochno stekla k zheni in ji vrnila vrch.
- * v grshkem arhaichnem kiparstvu je kuros kipec golega stojechega dechka
- IMELO JE TEZHKE KORAKE
- Bila je v vetru, v morju
- na robu shchebetave zhive meje
- radost vseh ur
- z zadrzhanim dihom
- v vrvenju vesolja
- vsako petje se je odpiralo soncu
- a moje bozhanstvo
- je imelo tezhke korake
- za otrplo dusho
- ki se je hranila z grenkobo
- Le zavozlane skrbi
- v poletnem zharenju
- jedki okus po soli
- je zgoshchal misli.
Iz italijanshchine prevedla Jolka Milich
O AVTORICI
Italijanska pesnica, kriticharka in esejistka Mariuccia Coretti se je rodila v Trstu leta 1932. Dolgo let je zhivela v rodnem mestu in se tam posvechala prvenstveno profesuri (uchila je literarne predmete). Trenutno zhivi na Gorishkem v Turjaku (Turriaco). Doslej je izdala trinajst pesnishkih zbirk, nekatere izmed njih so antoloshke, in sicer Domani, verra domani (Jutri, prishel bo jutrishnji dan), 1975; La nuova stagione (Novo obdobje), 1977; Dove nascono i fiori (Kje se rodi cvetje), 1979; Al di la (Onstran), 1980; Spazi d'incontro (Prostori srechanja), 1980; Il respiro del mondo (Dihanje sveta), 1984; Il richiamo del kuros (Kurosov klic), 1986; La brocca, l'aneto (Vrch, koper), 1991; Per sbigottiti segnali (Z osupljivimi znamenji),1992; Nella risacca (Ob butanju valov), 1993; Marinaio dell'animo (Mornar duha, antoloshka zbirka), 1993; E viene la sera (In prihaja vecher), 1996, in L'intreccio del tempo (Splet chasa), 1996. Izshlo je tudi nekaj njenih esejistichnih knjig o italijanski knjizhevnosti. Leta 1988 je uredila in izdala dvojezichni zvezek 30 poesie di Catullo (30 Katulovih pesmi), ki jih je sama tudi prevedla. Z mozhem knjizhevnikom in prevajalcem Tinom Sangigliom sourejuje kultumo revijo Il banco di lettura. Recenzije, pesmi in kritike objavlja tudi v neshtetih drugih italijanskih literamih revijah in chasnikih. Prevedene pesmi so iz zbirk Mornar duha, In prihaja vecher in Splet chasa.
Jolka Milich