Revija SRP 43/44

Mariuccia Coretti

 

DOMOTOZHJE

 

Zemlja je dishala po moshtu
in ti si nabiral blago toploto
zvochni drobci v zraku
niso omilili ure.
Bilo je na prazniku grozdja
ko si sanjal stare simpozije
brez naglice ki se nagnete v grlu
marvech z mojstrskim vodenjem igre.
Zdaj okrog prepolnih chebrov
bi rad imel girlande deklet
nezhna usta ki naj drobijo vecher
v svilenih laseh spreminjaste vitice
in kar za preprogo utrujenega trsja,
in nato zlatasti grozdki
v zmagoslavju brejih koshar.
 
Obredno veselje sploh ni izgubljeno
che zajemash iz davnega petja.
 
 
SMRT CHRICHKOV
 
In povedali so mi o smrti chrichkov
v tistem nepresojnem in brezupnem lochju.
Tishina v julijski nochi
ki je lunin jantar ni mogel ublazhiti.
Kako zaspati v tej neznosni odsotnosti
ko se ti zdi nich chisto blizu
in vsak utrip je izumrl v praznini.
Rajshi pochakati s priprtimi usti
prvi spev mile zore
da te v spanju ne zaloti
katerakoli grabezhljiva kosa
in se nasmehniti novemu dihu vetrca
ki je spet zavel nad negibno naravo.

 

 
V PUSHCHAVI ZNAMENJ
 
Zhrebica je bila prva,
ki je poiskala moje korake.
Ni mesta
za najbolj osupli molk
za gluhi strah
da zaklecajo kolena.
Postavila se mi je ob bok
in njena dolga sapa
je pogrela led vsenaokrog
Morda je v pushchavi
znamenj prosila
za bledo srechanje
dveh samot
Sladka zhrebica
je na soncu modro
zarezala v tragichen privid ure.
 
 
PREKINJENO POTOVANJE
 
Nisem videla vrnitve iz svoje izgubljene poti
Dezh je zabrisal vsako sled
in sonchni segmenti so zasekali rane v ugasle potochke
Izsusheno blato na stopalih
kot vsi popotniki ob sleherni uri
Stoletja potovanj so me lochevala
od izvirnega jedra
Moje noge so bile kar naprej otekle
A iznenada je ocharljivo dehtenje jasmina
zaustavilo moj korak
in obstala sem v blatu na soncu.

 

NEGOTOVO ZHIVLJENJE
 
Pridushena osuplost
v somraku chutov
Krik dushe
ne pozhge nochi
Rane so vse zashite
in ne napadajo zraka.
Si videl znamenje v senci
klic za zhrtvovano zhivljenje?
Svecha ki drhti v vetru
je kot vzdih za vsa chakanja.
Privije se chas k uporni vrnitvi,
a sredi vetra
obvisi dih.
Jutranja svetloba neusmiljeno
iznichi srce sanj.

 

IN PRIHAJA VECHER
 
Shepetanje glasov
pridushenih od ship
shelest predmetov
v zhivljenjski radosti
zidovi ljubosumni
na domacha chustva.
 
Jaz sem tostran
da tehtam rane
uganem she nedavno
bratske besede
Tu sem da kradem svezhino
za skoraj neverjetne sanje
zgubane v vetru
 
In lega vecher
da mi razpara ure
in zadushi besedo
v najhladnejshem polmraku
do oslepitve tishine.

 

RADA BI BILA
 
Zhive meje jechijo
ob poznem julijskem vetru,
skrivni melodiji
za moje tiho ihtenje.
Sonce grize specho dezhelo
in urni martinchki se zabavajo
ob najmanjshem veselju.
Rada bi bila gibek martinchek
brez vsakrshnih tezhav,
prgishche prsti za dom
ob prshenju in razpadanju sleherne misli.
Rada bi razveljavila vsako primerjavo,
se spokojno zbogala s svojo usodo,
she enkrat poljubila zemljo
in ob njeni utripajochi toploti
prepustila se spancu.

 

VRCH, KOPER
 
Zhena mi je ponudila vrch
in z nasmehom izginila za hishnimi vrati.
Vrch je bil tezhak
brez vode in vina in vsakega razloga.
A na vsem lepem sem spet zagledala svoje
pobeglo zhivljenje
neverjetno oddaljena leta
ko sem zajemala vodo vodo iz blizhnjega
vodnjaka.
Zhena se je vrnila in se smehljala
ko se je spet prikazala na pragu
z razshirjenimi rokami.
Kako to, da nisem razumela?
Takoj sem stopila k vodnjaku
voda mi je obrizgala celo telo.
V kratki mokri tuniki
sem se zdaj smehljala tudi jaz
ob spletu mirte in valu telohov.
V sonchni bleshchavi je znano kurosovo*
oblichje vzdrhtelo kot ob nenadnem bozhanju.
Tedaj sem odlochno stekla k zheni in ji vrnila vrch.
 
 
* v grshkem arhaichnem kiparstvu je kuros kipec golega stojechega dechka
 
 
 
IMELO JE TEZHKE KORAKE
 
Bila je v vetru, v morju
na robu shchebetave zhive meje
radost vseh ur
z zadrzhanim dihom
v vrvenju vesolja
vsako petje se je odpiralo soncu
a moje bozhanstvo
je imelo tezhke korake
za otrplo dusho
ki se je hranila z grenkobo
Le zavozlane skrbi
v poletnem zharenju
jedki okus po soli
je zgoshchal misli.
 

Iz italijanshchine prevedla Jolka Milich

 

O AVTORICI

Italijanska pesnica, kriticharka in esejistka Mariuccia Coretti se je rodila v Trstu leta 1932. Dolgo let je zhivela v rodnem mestu in se tam posvechala prvenstveno profesuri (uchila je literarne predmete). Trenutno zhivi na Gorishkem v Turjaku (Turriaco). Doslej je izdala trinajst pesnishkih zbirk, nekatere izmed njih so antoloshke, in sicer Domani, verra domani (Jutri, prishel bo jutrishnji dan), 1975; La nuova stagione (Novo obdobje), 1977; Dove nascono i fiori (Kje se rodi cvetje), 1979; Al di la (Onstran), 1980; Spazi d'incontro (Prostori srechanja), 1980; Il respiro del mondo (Dihanje sveta), 1984; Il richiamo del kuros (Kurosov klic), 1986; La brocca, l'aneto (Vrch, koper), 1991; Per sbigottiti segnali (Z osupljivimi znamenji),1992; Nella risacca (Ob butanju valov), 1993; Marinaio dell'animo (Mornar duha, antoloshka zbirka), 1993; E viene la sera (In prihaja vecher), 1996, in L'intreccio del tempo (Splet chasa), 1996. Izshlo je tudi nekaj njenih esejistichnih knjig o italijanski knjizhevnosti. Leta 1988 je uredila in izdala dvojezichni zvezek 30 poesie di Catullo (30 Katulovih pesmi), ki jih je sama tudi prevedla. Z mozhem knjizhevnikom in prevajalcem Tinom Sangigliom sourejuje kultumo revijo Il banco di lettura. Recenzije, pesmi in kritike objavlja tudi v neshtetih drugih italijanskih literamih revijah in chasnikih. Prevedene pesmi so iz zbirk Mornar duha, In prihaja vecher in Splet chasa.

Jolka Milich