Revija SRP 43/44

Lucijan Vuga

Iz zgodovinskega spomina

INDOEVROPEJCI

 

Zhe mnogi so se vprashali, od kod so prishli Veneti na obale Chrnega morja, npr. Pomponij Mela, ki jih omenja med Armenci na Kavkazu in v Kapadokiji, Apolonij ob reki Halis, kjer spet najdemo zanimiva topogralska imena - Zara, Ibora, Zela, Komana, Komisha - Mons rotundus. Zlasti dejaven je bil A. F. Gilferding (1831 - 1872), ruski zgodovinar in filolog. Trdil je, da so se tja priselili iz osrednje Azije ob veliki venetski selitvi, ko so se razvejali na vech strani. Moses Chorenski (roj. 370 - um. 489 n.sht.) citira stare zapise, da je leta 127. pr.n.sht. vdrla ena veja tatarskih Bolgarov v armensko pokrajino: Vanat - Vanand (kar potrjuje Pomponijevo in Apolonijevo porochanje), ter se tam z njimi pomeshala, zato so kasneje te prebivalce imenovali Bulgar -Vanand oz. Pulgar - Vend. In konchno tndi Apijan (Bellum Mithrid. C.I.V.) omenja Venete ob dolnjem Istru - Donavi, v soseschini Dardanov in Sintov tja do meja Makedoncev "Veneti kakor Dardanci in Sinti so sosedje Makedoncev" ("Enetois kai Dardaneas, kai Sintois, perioikia Makedonion ethne").

Eno osrednjih vprashanj zgodovinske vede je she dandanes, od kod so Indoevropejci, od kod njihova etnogeneza. Pri tem naletimo na resne zgodovinarje, ki trde, da teh sploh nikoli ni bilo oziroma so najrazlichnejshe, rasno razlichne skupine sodelovale pri oblikovanju neke jezikovne osnove, iz katere so potem nastali sodobni indoevropski jeziki; na drugi strani pa so oni, ki si prizadevajo dokazati, da je nekoch obstajalo ljudstvo s skupnim jezikom, ki naj bi se postopoma, v zelo dolgem chasovnem obdobju razseljevalo in se meshalo z drugimi ljudstvi, spricho chesar so nastajali novi jeziki, ki so se med seboj oddaljevali in te imenujemo indoevropski jeziki, razlichna ljudstva, ki so jih govorila ali jih govore, pa Indoevropejce.

Najsi bo z jezikom tako ali drugache, uganka ostaja tudi geografsko podrochje indoevropske geneze. Nekateri jo postavljajo v osrednjo Azijo ali na Pamir oziroma v pogorja Himalaje, drugi v Skandinavijo, tretji v stepe juzhne Rusije, cherti v srednje Podonavje... Ta dokaj shirok ozemeljski okvir, ki je v vsakem primeru v loku, razpetem nad Chrnim morjem in Kavkazom, pa nam hkrati nakazuje naravno mozhnost njihovega razseljevanja. In kam bolj primerna smer prodiranja proti jugu, kakor po eni strani proti Indiji in Iranu, po drugi chez Kavkaz in po tretji na Balkan. Toda vse te tri smeri se na koncu srechajo v Anatoliji, kar dokazuje prodiranje Grkov z Balkana v Malo Azijo (trojanske vojne se niso odvile v nekaj letih, ampak je ta prodor trajal zelo dolgo, saj je bil odpor tam zhivechih ljudstev prav trdovraten; in Troja simbolizira ta spopad), potem napredovanje iz Irana v Anatolijo, ter ne nazadnje njeno osvajanje chez Kavkaz - skratka Indoevropejci so zelo vztrajno in v dolgotrajmh prizadevanjih zasedali nova ozemlja na vse shtiri strani sveta!

Zhe v zendskih svetih knjigah in v indijskih Vedah obstajajo jasne navedbe o skupnem arijskem poreklu velike skupine ljudstev.

Sanskrtski viri sodijo med najobilnejshe starinske vire starega Vzhoda, pisane v sanskrtu, katerega chrkopis je poznal 48 znakov. Kodificirali so ga shele v 4. st.pr.n.sht., kar nas mora presenetiti, che pomislimo, da so zhe dolgo prej obstajale pisave, kastna skrivnost svechnikov, ki so jih tudi razvijali in izpopolnjevali literarni jezik.

To pa ni bila vech pogovorna vedshchina - staroindijshchina (danashnja hindujshchina je zaradi islamskih osvajanj meshanica s perzijshchino in arabshchino). Ta pozni zapis bi si lahko razlozhili z brahmanskim preprichanjem, da je znanje sveto in zato neprimerno, da bi ga s pisanjem zaupali posvetni mnozhici. In tudi potem, ko so nastali sveti spisi v sanskrtu, so jih ljubosumno in trdovratno skrivali.

Che privzamemo, bodisi da so Arijci prishli s Pamirja, z obmochja izvirov rek Jassarte in Osso, bodisi s stepskega obmochja Aralskega jezera ali s Kavkaza ali z juzhnoruskih ravnic ali pa kar iz srednjega Podonavja - Panonije, kjer je bil povsod prikladen teren za konjerejo, zhival, ki je noben drug antichni narod ni poznal, moramo ugotoviti, da je prav konj omogochal tisto vojashko prednost, ki je bila odlochilna za osvajanja novih ozemelj.

V Indijo so nedvomno prishli s severozahoda kot vzhodna veja Arijcev, okoli 2.000 let pr.n.sht., in kazhe, da niso nikoli izoblikovali neke vechje centralistichne drzhave, temvech so zhiveli v majhnih kraljevinah pod absolutistichnim vodstvom.

Morda prav zaradi tega ni bilo kakshnih posebnih stikov z zahodom; prve izmenjave z Egiptom in Babilonijo se zachenjajo shele v XII. st. pr.n.sht. Che je Ramzesovo (II) zavzetje Inda zgolj legenda in prav tako osvajalni pohod mezopotamske kraljice Semiramide, je res, da je v tistem chasu prihajalo blago z vzhodnih obal Inda chez Perzijski zaliv in Arabsko morje. Shele v letu 510. pr.n.sht. grshki admiral Skilos iz Kariande po nalogu Darija I. dospe do izliva Inda in na obeh bregovih ustanovi perzijsko satrapijo.

Dve stoletji kasneje Aleksander Veliki (327 pr.n.sht.) zavzame Indijo, razdeljeno na mnozhico majhnih kraljevin - radzh.

Najbolj slovechi spisi o tistem chasu so:

Svete knjige, imenovane VEDE (ki so neke vrste indijska biblija); sestoje iz shtirih delov ter dodatne zbirke himen, molitev, verskih zapovedi, svetih legend itd.; pretezhna vechina poznavalcev sodi, da so nastale najmanj 1.500 let pr.n.sht.

Kodeks zakonov - Manu, verjetno iz IX. st. pr.n.sht., vsebuje zbirko civilnih zakonov in verskih zapovedi, ki urejajo brahmanski druzhbeni red.

Paranasova knjiga, pesnishka zbirka indijskih obichajev in mitskih legend, ki jo spremljajo filozofski in moralni napotki.

Iz kasnejshega "herojskega" obdobja Indije so:

Mahabharata (njen tvorec je Viasu), epska poema v dvajset tisoch verzih, ki pripoveduje o herojskih dejanjih Arijcev med osvajanjem indijske podceline, ko so se dolgo in srdito spopadali s prvotnimi nearijskimi prebivalci, vendar je spricho obsezhnih zastranitev nepregledna in zamegljuje osrednjo pripoved.

Ramajana, ki jo pripisujejo Valmikiju, Ramov zhivljenjepis, epska pripoved o njegovem osvajanju Dekkana, tudi ta je preoblozhena z nepovezanimi dogajanji, cheprav so za prouchevalce izrednega pomena.

Poleg pesnishke obstaja tudi prozna zapushchina, npr.:

Jataka, najobsezhnejsha zbirka pripovedk na svetu, ki so si jih priredili kasnejshi klasichni narodi;

Panchatantra, zapisi iz opazovanja zhivalskega sveta; za to delo domnevajo, da je sluzhilo kot osnova slavnemu grshkemu basnopiscu Ezopu. Po mnenju mnogih prav ta poslednja dela dokazujejo tesno povezanost indijske kulture z grshko.

Zendski viri, poimenovani po ljudstvu Zend, ki je prishlo na jug z goratega obmochja Pamirja, se nato kot veja Arijcev obrnilo na zahod in se konchno naselilo na planoti, ki je dobilo ime prav po Arijcih - Iran.

V zemljepisnem smislu je celotno obmochje, ki se razteza od Kaspijskega morja do Perzijskega zaliva, od doline Tigrisa do veletoka Inda, obkrozheno z mogochnimi gorskimi venci, ki zhe na naraven nachin branijo dostop v to stepsko in sushnato pokrajino, v njenem osrednjem delu celo pushchavsko, posejano le s slanimi jezeri. Le v jugozahodnem predelu so rodovitne in bogate doline, odprte proti Indijskemu oceanu, ki zagotavlja obilne padavine. Tudi na severozahodu (ki sovpada s staro Medijo) ne manjka rodovitnih dolin in kotlin, zlasti v delu okoli Kaspijskega morja z umirjenim in vlazhnim podnebjem.

Antichni Iran se je delil na vzhodu na Gedrozijo in Karmanijo na jugu, Akrozijo in Paropamizijo na vzhodu in Baktriano s Sogdanijo na severovzhodu ter Drandzhijano v sredishchu. Na zahodu so lezhale tiste pokrajine, ki jih ima zgodovina za najpomembnejshe: Medija, stisnjena med juzhno kaspijsko obalo in zgornji tok Tigrisa, in Perzija, vkleshchena med Medijo in Perzijski zaliv.

Pretezhno pustinjski znachaj obsezhnega osrednjega ozemlja, ki shtevilnemu prebivalstvu ni dajalo dovolj hrane, je iranske Arijce prisilil, da so se sprva posvetili pastirstvu in tezhavnemu kmetijstvu, kasneje pa so se odpravili na osvajalne pohode. To jih je zachelo lochevati, cheprav so bili sprva enotnega jezika, obichajev in vere, da so celo zamenjevali Medijce in Perzijce med seboj.

Tudi zgodovinski zachetki teh ljudstev so zaviti v meglo, poznamo jih zgolj po legendah, kasnejsha obdobja pa so obsezhno dokumentirana. Ne nazadnje je bogat vir Biblija. a tudi grshka storiografija ne skopari z vestmi o njih; tu prednjachijo Herodot, Ksenofont in Plutarh.

Vendar pa obstajajo tudi neposredni iranski viri:

Kraljevski napisi Kira Velikega in njegovih naslednikov, najdeni v Bitsumu, Susi in Perzepoliju, med katerimi so posebno pomembni tisti iz chasa Darija I., ki so pisani trojezichno: medijsko, perzijsko in asirsko (obsezhen napis 45 x 30 metrov je vsekan v zhivo skalo; razvozlal ga je Rawlinson). Ti trije jeziki so, skupaj z aramejskim iz Kaldeje, tvorili uradne jezike perzijskega imperija.

Zend - Avesta, knjiga z dualistichnimi verskimi nauki Zaratustre (Zoroastra), vsebuje veliko podatkov o njihovi najstarejshi zgodovini; navajajo razlichno datacijo nastanka od 1.000 do 600 pr. n.sht. Avestski jezik, vzhodno narechje staroperzijshchine, so prej imenovali starobaktrijski, ker so mislili, da je iz Baktrije, kasnejshi prevod in komentar Aveste pa so poimenovali Zend.

Knjiga kraljev, ki jo pripisujejo Firdusiju, enemu najvechjih pesnikov vseh chasov, in naj bi nastala v X. st.n.sht. V njej je avtor zbral usode petdesetih perzijskih kraljev od davnine do njegovega chasa, oslanjajoch se na ljudsko izrochilo in pisne vire, zato je prava zakladnica zgodovinskih podatkov.

Grshki viri, med katere v prvi vrsti sodijo Homerjeva dela, ki so najbolj popularizirana spricho srechne kontinuitete z rimsko kulturo. Vendar je treba prav v primeru Grchije opozoriti na nekatera dejstva, na katera pogosto nismo dovolj pozorni. Zato pa naj tudi zanje podamo kratko genezo.

Vechina zgodovinarjev meni, da so bili Heleni veja Arijcev oziroma Indoevropejcev, ki so prodrli na Balkanski polotok in prevladali nad tamkajshnjimi praprebivalci. Heleni so sprva predstavljali zgolj prebivalce Helade, ozhjega predela Tesalije, to ime pa se je kasneje razshirilo na celotno ljudstvo.

Pravzaprav je bil tisti predel le izpostavljeni del amfizonije, katere sedezh je bil v Termopilah. Amfizonije so bile administrativne, religiozne in politichne zveze, ki so nekaj chasa povezovale obmejne drzhavice. Med najbolj sloveche sodi amfizonija v Delfih, ki se je zhe v najstarejshih chasih sestajala v enem od templjev v blizhini Termopil, katerega ustanovitelj naj bi bil Amfizonij. Zamenjala naj bi dvanajst drzhavic Tesalije in Helade, v skupni amfizonijski svet pa so poshiljale svoje poslance, ki so jim rekli Heleni - dvakrat letno. Sami imeni Grchija in Grki sta po mnenju vechine zgodovinarjev latinskega izvora, manjshina pa trdi, da je Graikoi vzdevek za prebivalce Dodone in Epira, Graia pa sta bili mesteci v Eubeji in Beociji.

Kazhe, da ti Heleni niso prishli chez Chrno morje, ampak so polagoma prodirali ob njegovem severnem obrezhju, prechkali Donavo in se sprva zaustavili v gorati Makedoniji. Odtod so v drugi polovici III. tisochletja pr.n.sht. zacheli pritiskati proti jugu in izrinjati prvotne, predhelenske prebivalce. Od njih so prevzemali jezikovne elemente, ohranili pa so se v klasichnem obdobju prvotni toponimi. mitoloshki pojmi, imena zhivali in rastlin. Kdo so bili prvotni prebivalci Balkanskega pololoka, ni mogoche natanchno ugotoviti, zagotovo pa to niso bili Heleni. Tja so prishli zhe nekaj tisochletij prej, skoraj gotovo s severa, iz Trakije, kamor so se priseljevali deloma iz Mezopotamije, deloma iz Male Azije in celo iz Egipta she kasneje v drugem tisochletju pr.n.sht. - to naj bi bili Lelegi, Kari, Frigi ipd.

Njihovi naj bi bili tudi heroji - Kadmos, ki je priplul iz Fenicije in pristal v Beociji., utemeljil Kadmejo, tebansko trdnjavo in uvedel fenichansko pisavo. Pelop jc bil doma v Mali Aziji; sem je prishel s shtevilnim spremstvom in se nastanil v Elidi. Kasneje so Pelopidi (Agamemnon, Menelaj, Atrej, Tiest itd.) uveljavili svojo nadoblast v pretezhnem delu juzhnega dela Balkanskega polotoka, ki ga danes imenujemo Peloponez.

Danaj naj bi prishel iz Egipta v Argolido in zgradil mesto Argo. Tudi Kekropio naj bi prishel iz Egipta v Atiko in ustanovil prvo naselbino Kekropio, kjer je kasneje zrasla "akropola", atenska trdnjava. Nekateri sicer skushajo dokazati, da vsa ta slavna imena pripadajo prav tako Helenom, da so bili pach nekaj chasa na tujem kot trgovci ipd. ter se kasneje vrnili in so jim dali vzdevke: Egipchan, Frigijec itd.

Toda to niti ni tako pomembno, pach pa dejstvo, da so bila pred Heleni tod druga neindoevropska ljudstva. V tistem paleoneolitskem obdobju so si za dobro utrjenimi gradnjami postavili bivalishcha z vech prostori, eden od njih je bila velika osrednja soba, slichno so imeli kasneje tudi Grki svoj "megaron" Zhiveli so v plemenski skupnosti, ukvarjali so se s pastirstvom in kmetovanjem, zhgali so zhe glino, poznali so preprosto orodje in orozhje. Tudi glede Pelasgov ni enotne razlage. Pelasgotida je bilo podrochje v Tesalji, Pelasgi njeni prebivalci.

"Pelagos" naj bi bila (po mnenju nekaterih) v grshchini "ravnina" in nasprotno naj bi bilo "makednos" = vishavje, torej eni "Dolenjci" drugi "Gorenjci". Po tej tezi so bili tudi Pelasgi Heleni, le da se je njihovo ime opustilo, kar navaja na misel, da so bili izginulo predhelensko ljudstvo.

Toda na tej tochki se zgodovinarji mochno razhajajo: Ali so bili indoevropski Heleni primitivni in so prevzemali od prvotnih prebivalcev visoko razvito kulturo, ki je cvetela na Kreti in otokih, ali pa so bili tudi sami zhe visokocivilizirani?

 

 

VENETSKA DEZHELA

 

Ta "venetska dezhela" je bila v Paflagoniji, maloazijski pokrajini na juzhni obali Chrnega morja, tudi "Pontus Euxinus" imenovanega EUXINUS v latinshchini pomeni: GOSTOLJUBEN; PONTUS pa pomeni: SHIROKO, ODPRTO MORJE, torej je "Chrno morje" v tem prevodu "Gostoljubno, odprto morje"; kako nasprotujoche si poimenovanje, saj nam sedaj "Chrno" sugerira negostoljubnost, temachnost, nevarnost in nesrecho. Prav tako je zanimiv prevod imena reke "Partenia", ki je v grshchini "Devishka reka" - torej gre obakrat za nevenetski poimenovanji. Tako se lahko oslanjamo le na izraz: PAFLAGONIJA, ki ga nekateri (npr. G. Semerano) primerjajo s Pelagonijo v Makedoniji (pokrajini nista kdo ve kako narazen, pa she le ozek preliv je med njima). To ozemlje sega od chrnomorske obale v notranjost do reke Halis, torej so bili tod zhivechi prebivalci pomorci. Nekateri utemeljujejo etimologijo na asirski osnovi: baal - palag: obvladovalci vodnih poti, gospodarji morja. Zhe Herodot (Enetoi, I, 196) opozarja na sovpadanje med Veneti ob Jadranu in onimi v Paflagoniji. Prav tako ni ushlo. Strabonu, ki se opira na Meandria, da izhajajo Veneti iz dezhele Lukosirov, torej iz Kapadokije, in da so ushli iz Troje skupaj s Traki vse do severnih obal Jadrana. Tudi Katon (to najdemo pri Pliniju. N.H., III, 130-131) pricha: "Veneti izvirajo iz trojanskega debla" ("Venetos roiana stirpe ortos"). Ker so ti Veneti zhiveli v neposredni soseshchini z anatolskimi (semitskimi in indoevropskimi ljudstvi), je prihajalo med njimi do kulturnih in jezikovnih vplivanj. Odtod nekatera iskanja, usmerjena v etimoloshke primerjave, kot npr. prav za Paflagonijo oz. Pelagonijo (razvija G. Semerano). Asirski: baal je v akadshchini: belu - velik (vele), vzvishen, gospod, gospodar, medtem ko je asirski: palag - prehod, pot, kanal. Vendar bo to razmishljanje predmet posebnega poglavja.

Druga mesta v Paflagoniji, ki jih navajata Strabon in Ptolomej, so: Zagora, Sivata, Rastia, Olen, Titva, Sekora, Tobata, Laskoria, Elvia. Homer omenja Egial ali Aigial, v katerem je za nekatere mogoche prepoznati igalo, egalo - pobrezhje, ne nazadnje pa je tudi igovina, ivovina, rakitovina, vrsta vrbovega lesa (Janezhich, Slov. - nemshki slovar, 1893), ali pa igo (jarem) - Joch, Jochholz; Wagebalken, vendar pa tudi pomeni igo (stsl., rus.) - nadoblast. Toda o tem bomo spregovorili na drugem mestu.

 
_______
Iz knjige Lucijana Vuge: Jantarska pot / Odgrinjanje tanchic z nashe davne preteklosti; Bilje, 2000 (op.ur.)