Revija SRP 43/44

Lev Detela

 

VNEBOHOD SKOZI ZHIVLJENJE

(Ob novi knjigi Cvetka Zagorskega)

 

Cvetko Zagorski sodi k tipu pravega levicharskega, socialistichno ali socialnodemokratsko usmerjenega pisatelja, redkega na Slovenskem. Pred vojno je sodeloval v skoraj vseh vidnejshih levih revijah tistega chasa, leta 1939 pa je izdal tudi zbirko socialnih pesmi Bog umira. Zaradi svoje politichne usmerjenosti je bil leta 1934 zaprt in izkljuchen iz vseh drzhavnih shol. Med drugo svetovno vojno je bil pri partizanih, po vojni pa je delal kot novinar, poleg tega je izdal literarna dela, kot so nekateri poudarjali, "edinega slovenskega delavskega avtorja Toneta Chufarja" (Tovarna, Nova gaz), vendar se je zaradi svoje kritichnosti znashel z Ludvikom Mrzelom in mnogimi drugimi slovenskimi intelektualci na udbovskem zapornishkem Golem otoku. Vse to pa ga ni strlo. Pisal je she naprej, zlasti knjige za mladino, pa tudi spominsko prozo, poleg tega je precej prevajal iz srbohrvashchine in rushchine, v esejistichni publikaciji Po koroshkih kolovozih (zalozhba Drava, 1986) pa je razchlenil ozadja germanizacije koroshkih Slovencev in se solidariziral z njihovim bojem za narodne pravice. Zdaj pa je pri celovshki zalozhbi "Edicija Rapial" izshla pod naslovom Vnebohod / Himmelfahrt nova prozna dvojezichna slovensko-nemshka knjiga Cvetka Zagorskega (obsega 140 strani in stane v prosti prodaji 150 avstrijskih shilingov), v kateri petinosemdesetletni pisatelj podobno kot nekateri njegovi literarni tovarishi v dozorelih letih (celovshka zalozhba Drava bo avtorju prav tako v nemshchino prevedenega zapornishkega romana Umiranje na obroke Igorju Torkarju v kratkem objavila nemshki prevod njegove ironichne groteske Smrt na pochitnicah, spomnimo pa se she na globokoumno pozno potegavshchino Cirila Kosmacha Tantadruj) vsemu navkljub she enkrat potegne prebridko smrt za nos.

Pod naslovom novega dela Cvetka Zagorskega je sicer oznaka "roman", vendar bi teh 57, sicer gosto napisanih strani (tem je dodanih she 67 strani nemshkega prevoda, ki ga je zelo dobro opravil Jozej Strutz) kljub razlichnim novodobnim eksperimentom z zelo kratkimi "romani" ali "antiromani" zelo tezhko uvrstili v to literarno kategorijo. Vnebobod je namrech duhovito napisana spominska parabola o nekaterih osnovnih problemih zhivljenja in smrti.

Tekst je razdeljen na dva sestavna dela. Zhe takoj na zachetku, v prvem uvodnem stavku, nas avtor popelje h kljuchnemu izhodishchu svoje groteske, ki s pomochjo iz religioznega besednjaka uporabljenega naslova Vnebohod skusha odgovoriti na temeljno vprashanje: Ali posmrtno zhivljenje res obstaja? Zagorski se pri tem spretno nasloni na prichevanja o zhivljenju po smrti, ki jih je v svojih uspeshnih knjigah opisal dr. med. Raymond A. Moody. Toda pri tem se opira na lastne izkushnje. Po prometni nesrechi je oblezhal v obcestnem jarku, medicinski izvedenci pa so ugotovili, ker ni nikakrshna zdravnishka pomoch vech pomagala, da je klinichno mrtev. Nahaja se v mrtvashnici na ljubljanskih Zhalah v posebnem stanju med zhivljenjem in smrtjo.

Te strani prvega dela Vnebohoda pritegnejo zaradi nenavadnega avtorjevega pristopa. Dikcija je zgoshchena, jedrnata, pretkana z dramatichnimi scenami iz operacijske dvorane v bolnishnici in z grotesknimi prizori iz mrtvashnice, kjer plastichno predstavljeni grobarji ob zvokih domache zabavne glasbe pripravljajo avtorjevo truplo za pogreb. Toda ochitno avtor she ni popolnoma umrl, zakaj njegov kadaver je prepojen z erotichno zhivljenjsko silo, ta pa vdira tudi v pisateljeve "predmortalne" vizije, fantazije in spomine. Pred bralcem se zvrsti, kot nam sporochajo o takih primerih umirajochih nekateri ochividci, "bilanca zhivljenja" z nekaterimi kljuchnimi tochkami in usodnimi dogodki. Izvemo, da je pisatelj po svojem izvoru iz obubozhane poljske shlahte. Njegov oche je bil sad zveze med poljsko igralko in plesalko Zagorsko, ki je pri porodu umrla, in rajhenburshkim grashchakom Ferenchichem. Ta se je pozneje porochil z bogato dunajsko grofico iz rodu Globotschnigg, vendar sta premozhenje zapravila in bila zato odvisna od denarne pomochi dunajskih sorodnikov. Ferenchichev sin – pisateljev oche – je ob tem odrashchal osamljeno in ob strani, pa tudi zakon avtorjevih starshev ni bil srechen. Bolj kot to pa je zanimivo tisto, kar nam pisatelj pripoveduje po tem. Pred nami se namrech razplete slika njegovih dozhivljenjskih upov, hrepenenj, dvomov in prichakovanj. Avtorjeve transcendenchne ochi se namrech odpro v vizionarne globine in prostranstva. Spomin se zdruzhi z odlochilnimi trenutki njegovega partizanstva in se stopnjuje v spominsko srechanje z avtorjevimi revolucionarnimi vzori: Matijo Gubcem, Primozhem Trubarjem in njegovim tragichnim somishljenikom Francem Kupfjenikom, Francetom Preshernom, Ivanom Cankarjem, Tonetom Chufarjem, Ludvikom Mrzelom, Prezhihovim Vorancem, Dushanom Kermaunerjem, Josipom Vidmarjem.

Drugi del je posvechen predvsem pisateljevi partizanski ljubezni do pozneje tragichno umrle Jozhice Flander–Mete, ki pa je manj sugestivno opisana kot pisateljeva srechanja z lastno smrtjo in vprashanji o tostranstvu in onostranstvu. Ta ljubezenska zgodba je podana vech ali manj klishejsko, cheprav njen zaplet in razplet boli. Zagorski tu namiguje na razlichne spletke in ljubosumnosti v partizanskem vodstvu, kjer je komisarka Vida (...) "izigravala komandanta in shtab, do borcev je bila prezirljiva in groba" (str. 50), na ustrelitev je obsodila borca, ki je v kmechki hishi izmaknil pol hlebca kruha; pod pretvezo, da ljubezen med borci in borkami moti njihovo predanost osvobodilnemu boju, pa je poslala tudi pisateljevo prijateljico dalech na ozemlje pod nemshko kontrolo – in posredno v smrt.

Ponochi, ob uri strahov, se zhivi mrlich odpravi na sprehod po pokopalishchu na srechanja s pokojnimi sorodniki, prijatelji in vzorniki. Zanimiv je opis pogovora z ochetom, prichakovali pa bi she kaj vech, namrech karakteristichne in z ozirom na nedonosheno slovensko stvarnost ironichne razgovore s samo v nemshkem delu pri leksikografskih opombah omenjenimi vzorniki: Kajuhom, Vorancem (ki ga pisatelj tezhko bolnega in osamljenega obishche v slovenjgrashki bolnishnici, dva dni zatem, 16. februarja 1949, pa ga udba aretira v Mariboru in po sedmih mesecih samice uklenjenega odzhene na prevzgojo na Goli otok), pa tudi z dvoumnim Josipom Vidmarjem, ki bi nam zdaj iz svoje transcendence spet lahko povedal kaj rezkega o stanju nashe sedanje omike in kulture. Tu bi tekst lahko narasel v satirichni spopad s stvarnostjo in preteklostjo v stilu Tavcharjeve "chasu primerne povesti" 4000.

Toda kljub vsem pezam in bridkostim tega nashega zemeljskega bivanja se pisateljev Vnebohod koncha z apoteozo zhivljenja: klinichno mrtvi mrlich vstane zhiv z operacijske mize, cheprav ga ljubeznivi primarij v tej srechni dolini solz zhe poshilja na psihiatrijo, kjer bo lahko svoje vizije sanjal naprej.