Revija SRP 43/44

Lev Detela

 

KRSHCHANSKA LITERATURA – “PEVCHEK”

 

Dolores Vieser: PEVCHEK
Mohorjeva zalozhba, Celovec – Ljubljana – Dunaj 2000

Kaj je krshchanska literatura? Na to vprashanje je zhe pred dobrimi tridesetimi leti skushal odgovoriti literarni kritik in esejist Curt Hohoff v nemshki knjigi z enakim naslovom. Pred krizo religioznega, ki se je pojavila v renesansi, bi bilo nashe vprashanje absurdno. Sredi laicistichne, agnostichne ali celo ateistichne druzhbe novega chasa pa religioznim avtorjem ni lahko. Pomembni predstavniki krshchanske literature 20. stoletja Paul Claudel, Graham Greene, Gertrud von le Fort, Thomas Stearns Eliot ali Selma Lagerloef so zato, da bi pritegnili sodobne skeptichne bralce, v svojih stvaritvah vedno znova skushali predreti ustaljene miselne norme. V ospredju literarnega zanimanja niso vech absolutni “popolnezhi”, temvech “greshniki” in razlichni pojavi, ki sodijo k neduhovni okostenelosti, ne pa v svet krshchanskega oblikovanja zhivljenja.

Toda tudi v kontekstu jezikovno meshane province na jugu nemshkega govornega prostora so nekatere avtorice in avtorji dokazali, da literarna dela, ki jih odlikujeta izrazitejsha duhovna energija in zanimiva vsebina, niso muhe enodnevnice, napisane samo za eno sezono. V ta sklop moremo zagotovo prishteti tudi literarni prvenec nemshko pishoche koroshke pisateljice Dolores Vieser iz leta 1928, ki je v prevodu Janeza Puclja pod naslovom Pevchek nedavno izshel pri celovshki Mohorjevi zalozhbi. Toda v primeri s poglavitnimi kritichnimi krshchanskimi literarnimi deli je leta 1904 v Huettenbergu rojena avtorica ustvarila chustveno poudarjeno literarno besedilo oziroma, kot je zapisala v podnaslovu k svojemu prvencu, “zgodbo mlade dushe”. Pred nami je dovolj subtilno stkana bridka zhivljenjska zgodba ubogega dechka – sirote, ki sredi demonij in intrig sveta skusha premochrtno iskati svojo pot k Bogu. V tem pogledu je roman Pevchek katolishko konvencionalen, vendar ne tako zelo, da bi se notranja pisateljichina intuicija morala podrediti tradicionalnim klishejem.

Dolores Vieser je napisala besedilo, pretkano s presenetljivimi in izrazitimi religioznimi dozhivetji – na zachetku zgodbe dvanajstletnega dechka. Glasbeno izredno nadarjeni Ivan Steinweger potuje s svojim ochetom, obubozhanim in zaradi zhenine nezvestobe strtim muzikantom, nemirno sem in tja po svetu v she fevdalni Evropi 18. stoletja.

Ko se iz Poljske vrneta na Koroshko, zhe dalj chasa bolni oche umre v skednju neke gostilne. Ker daljni sorodniki za dechka nochejo poskrbeti, se zachne njegov krizhev pot. K srechi se zanj zavzamejo franchishkani iz samostana v Sht. Vidu. Dechek zachne pridno obiskovati glasbeno sholo in postaja vedno odlichnejshi goslar in pevec. Cheprav je po srcu nemirna, umetnishka dusha, ishche blizhino Boga in uteho in srecho v veri ter hoche tudi sam postati menih. Vendar je v njem nekakshna dvojnost. Trpi, ker ne pozna matere, o kateri ima idealno predstavo. Odrashchajochega petnajstletnega fanta skusha za zabavo zapeljati lahkozhiva plemkinja Heloiza, ki je na obisku na blizhnjem gradu, kjer mladi pevchek izbranim gostom lepsha ure z glasbenimi nastopi. Heloizi se njen poskus skorajda posrechi, vendar najde Ivan pot nazaj v samostan. Kljub temu je to erotichno dozhivetje zunaj religioznega zhivljenjskega nachrta zanj usodno. Na gradu je namrech spoznal tudi Heloizinega prijatelja, italijanskega alkimista, ki je svojo dusho ochitno zapisal hudichu. Pevchek ga sredi hude ure v gorah skusha reshiti pred smrtjo, a mu to ne uspe, nasprotno, she sam usodno zboli. Zachne se njegovo dolgotrajno umiranje. Zdaj se zvrsti vech skorajda neverjetnih dogodkov, med temi je mimobezhni prihod pevchkove v resnici lahkozhive matere, ki pa svojega hudo bolnega otroka zataji. To ga pahne v hudo duhovno krizo, v kateri se postopoma popolnoma prepusti Bogu. Ko se poslovi she od svojega ljubljenega glasbila – violine, je chutiti, da se je poslovil tudi od zemeljskega zhivljenja, cheprav bi si bralec morda zhelel, da se zgodba koncha optimistichno.

Avtorica je svoj prvi roman pretkala s citati iz nekdanjega latinskega katolishkega bogosluzhja in s shtevilnimi opisi religioznih samostanskih obredov in navad. She posebej se je poglobila v nekdanji samostanski sholski sistem in opisala v baroku razshirjene navade. Dobro so se ji posrechili tudi zarisi dijashkega internatskega zhivljenja pri samostanu z bolj ali manj strogimi uchitelji ter njihovimi vzgojnimi ukrepi in kaznovalnimi navadami. Vzhivela se je v mlado dusho ubogega pevchka brez starshev, ki je v samostanu nashel pot v smiselno zhivljenje pri Bogu. Na obrobju se je na kratko in nekako klishejsko dotaknila tudi slovenske koroshke stvarnosti. Patrom in otrokom pomaga, kuha, chisti in gospodinji bleda, tiha, zhalostna Slovenka Lilja in pater gvardijan ve ob tem povedati, da so Slovenke vajene opravljati tezhashka dela: “Saj delajo vse slovenske zhenske kakor chrna zhivina.”

Ta svoj prvi roman je Dolores Vieser napisala, ko je bila stara petindvajset let. Ob izidu leta 1928 je v tedanjem ozrachju tradicionalnega avstrijskega katolicizma budil zelo pozitivne odmeve. Zdi se, da je v njem izpovedala tudi del svoje lastne mladostne usode. Zhe kot otrok je namrech izgubila ocheta, pri shestnajstih letih pa she mater. Z bratoma je ostala brez dela in doma, dokler ni zaslovela z romanom Das Singerlein (Pevchek). Leta 1931 je o tem uspehu v tedanjem dnevniku "Slovenec" porochal koroshki literarni zgodovinar in publicist Franc Sushnik. Leta 1934 se je pisateljica, ki se je s pravim imenom pisala Wilhelmine Wieser, porochila s posestnikom in pisateljem Ottonom Aichbichlerjem v Brueckendorfu pri Launsdorfu na Koroshkem. Njen drugi roman iz leta 1931, Podkrnoshki gospod, je pred osmimi leti prav tako izshel v slovenshchini pri celovshki Mohorjevi zalozhbi, she prej, v letih 1957 in 1958, pa pri isti zalozhbi tudi njen obsezhni zgodovinski roman o koroshki plemkinji in svetnici Hema Krshka. To delo je avtorica v nemshkem izvirniku objavila leta 1938.

Nedavno je Dolores Vieser, ki je lanskega septembra she kar zdrava obhajala shestindevetdeseti rojstni dan, izjavila, da je “tako rekoch prezhivela samo sebe”. V enem svojih zadnjih del, v romanu Nochno hivalishche, je zapisala, da je “premagati ilovico najbolj tezhavna naloga”. Toda ta naloga je pravzaprav tudi osrednja tema njenega prvega romana Pevchek, dela, ki je kljub svojim dobrim sedemdesetim letom v tem pomenu (she) vedno aktualno.

Roman vechkratne literarne odlikovanke – zhe leta 1934 je prejela nagrado Adalberta Stifterja, leta 1955 nagrado Handel-Mazzeti, leta 1974 pa tudi kulturno nagrado dezhele Koroshke – je poslovenil Janez Pucelj, shtevilne opombe, ki se zhe razrashchajo v manjshe chlanke in komentarje, pa je zelo vestno sestavil Stanislav M. Marshich. Prevajalec je opravil obsezhno delo razmeroma dobro. Glede na literarni okus sodobnega chasa pa bi mu med drugim lahko ochitali pretirano slovenjenje nemshkih lastnih, osebnih in tudi zemljepisnih imen. Nekako moti, da na primer znano sashko mesto Dresden dosledno sloveni z njegovo morda staroslovansko varianto Drazhdani. In takih ali podobnih primerov je she vech.