Revija SRP 43/44

Jozhe Volarich

 

KORAKI DO SIVINE

 

NA BREGU

Gledam: a ona teche, teche, teche...;
vsakdanja reka razpadajochih sanj,
ohranja solze zate, zame in zanj;
pogled in zhelje vleche, vleche, vleche...
 
Prekladam vnemo obnemogle sreche,
vzpodbujam brstje, ki ga je manj in manj;
odhaja v vechnost neskonchnih dejanj:
spodbuda za razigrane in speche.
 
Korak se ustavi, odbrzi pogled,
misli zaidejo tja za obzorje,
chas kmalu zabrishe komaj vidno sled.
 
Zavest zvalovi kot sinje morje,
s krikom odleti jata poznih ujed,
odmevi joka so danes brez skorje.
 
Kokrica, 10. 2. 2000 - ob 12. uri
 
 
 
 
KORAKI DO SIVINE
 
Tudi za tebe je delchek modrine.
Odrini zapah, za vrati te chaka
nasmejana luna - stara navlaka
in navkreber koraki - do sivine.
 
V zibel so vile polozhile kline,
cheprav je z njimi hudicheva tlaka,
ne pozabi - srecha vedno koraka,
izogiba se osvetljene line.
 
Ne priblizhuj se okovju s podplati,
vrazhevernost zaznamuje golazen,
ki bi mogla tudi tebe razklati.
 
Tudi za nedolzhne imajo kazen,
ki se trudi na konici obstati,
cheprav ima nabiralnik zhe prazen.
 
Kokrica, 15. 1. 2000 - ob 14. uri