Revija SRP 43/44

Jannis Ritsos

NEIZVEDLJIVO

(Iz cikla Kamni)

 

 

Oblaki nad hribom. Kdo je kriv? Chesa je kriv?

Tih, utrujen

strmi predse, se ozre nazaj, hodi, se skloni.

Pod njim kamenje, nad njim ptice. Vrch

na oknu. Osatje na polju. Roke v zhepu.

Izgovori, izgovori. Poezija zamuja. Praznina.

Beseda pridobi pri pomenu od tega, kar bi

morala zamolchati.

15. maja 1968

 

 

ZNAMENJA

 

Kasneje je plevel popolnoma prerastel kipe.

Nismo vedeli, ali so se

kipi zmanjshali ali so trave postale tako visoke.

Le ogromna bronasta roka je shtrlela iz robidovja,

ko da strashno nespodobno blagoslavlja.

Drvarji,

ko so shli mimo po spodnji stezi, she zmenili se niso zanjo.

Zhenske niso spale s svojimi moshkimi. Ponochi

so slishale, kako drugo za drugim padajo jabolka v reko;

zvezde pa so chisto spokojno presekale tisto dvignjeno

bronasto roko.

16. maja 1968

 

 

BREZ ODGOVORA

 

Kam neki me peljesh? Kam vodi ta pot?

Povej mi.

Ne vidim nichesar. To ni cesta. Samo kamenje.

Chrne grede. Svetilka. Ko bi imel vsaj

tisto kletko, – ne ptichje kletke, ono drugo

iz debele zhice, z golimi kipci. Ko so mrliche

metali dol s terase, jaz nisem bleknil,

pobiral sem tiste kipce – smilili so se mi. Zdaj

vem: Telo je zadnje, kar umre. Povej mi vendar.

Kam neki me peljesh? Nichesar ne vidim. Najbrzh je bolje,

da ne vidim.

Najvechja ovira, da razmishljam do konca, je meni v

chast.

19. maja 1968

 

 

 

 

A POSTERIORI

 

Sodech po tem, kako so se stvari iztekle, menimo,

da ni kriv nihche. Nekdo je odshel,

drugega so ubili; vsi ostali – a chemu pogrevati

preteklost?

Letni chasi se redno vrstijo. Oleandri cvetijo.

Senca obdaja drevo. Negibni vrch,

ki je ostal na soncu, je prazen; voda se je posushila.

Pa vendar, reche, bi ga lahko umikali bolj na to

ali ono stran, se ravnali po uri in senci okoli drevesa,

krozhili pach okrog, dokler ne bi, pleshoch, ujeli ritma in

pozabili na vrch, na vodo, na zhejo – in plesali, nich vech zhejni.

 

20. maja 1968

 

 

 

 

GOLOTA

 

Kushcharji in tarantele v zidnih razpokah. Pajki,

mnozhica pajkov v kosharah starega poletja. On

pa,

ki se niti ne zmeni vech za kipe. Ni postal

kip.

S spushchenimi rokami na golih kolenih. Ti nohti,

dlachice, prstan (kakshen prstan?), tuje, tuje.

Ker nima nich, da bi prikrival, nima tudi kaj povedati.

 

22. maja 1968

 

 

 

 

PRIPRAVLJALNO DELO

 

Oni, ki posedajo pod drevesi chisto spokojno, s

sonchnimi lisami,

na platnenih naslanjachih, na pruchkah, na stolih pred

bodecho zhico

kot pred vojashko parado ali pri slikarju za portret –

se igrajo backgammon, berejo, molchijo – ne

slishijo;

v ozadju modrosrebrna proga morja, in so tako lepi,

da sploh

ne postavljajo vprashanj o tem, chesar ne vejo. Na koncu

vrste dreves

je moch videti mrshavega fanta z umazanim prtichkom na

ramenih,

ki se sklanja in pobira prazne, motne in pregrete steklenichke

gaziranih brezalkoholnih pijach.

22. maja 1968

 

 

 

 

NEDOPUSTNI CHLOVEK

 

Prav pochasi se je umaknil iz nashe druzhbe, ko

da ga nekaj boli,

bil je chudno veder, kakor da bi odkril

nekaj velikega in neizrekljivega – kip

brez glave, zvezdo, kakshno resnico,

eno edino in poslednjo resnico; – katero – smo ga vprashali.

Ni odgovoril, ko da bi vedel, da mi o njej ne moremo

in nochemo vedeti nichesar.

Prvi kamen

smo mu vrgli prav mi, njegovi prijatelji. Nasprotnikom

je to zelo ustrezalo. Na procesu

so ga zaslishevali spet in spet. On ni zinil besede.

Tedaj je predsednik stresel zvonchek,

mochno zazvonil in jezno zavpil, naj dajo vendar

mir,

da ne bi nihche slishal molchanja obtozhenega. Obsodbo

so enoglasno sprejeli.

Drug za drugim smo se obrnili in polozhili chelo na

zid.

24. maja 1968

 

 

 

 

PREPROSTE IN NERAZUMLJIVE STVARI

 

Nich novega – reche. Ljudje umirajo ali se med seboj

pobijejo, a zlasti

se starajo, starajo, starajo – zobje, lasje, roke,

ogledala.

Tisto razbito steklo pri leshcherbi – pokrpali smo ga

s chasopisom.

A kar je najhuje, ravno ko dodobra spoznash vrednost

kakshne stvari, je zhe zdavnaj mimo. Tedaj

nastane neznanska tishina. Pride poletje. Drevesa

so visoka in zelena – zelo izzivalna. Shkrzhadi chirikajo.

Hribi zvecher pomodrijo. Od tam gor sestopajo

chrni mozje. Spushchajo se navzdol shepaje (hlinijo shepavost).

Svoje mrtve pse zmechejo v reko, nato, pobiti in kot

razkacheni,

zlozhijo vreche, se popraskajo po jajcih in gledajo mesec

v vodi. Le

nekaj je pri njih nerazlozhljivo: da hlinijo shepavost,

ko ni nikogar, ki bi jih lahko videl.

25. maja 1968

 

 

 

 

ODLASHANJA

 

Dnevi minevajo. Jadro na ladji plahuta.

Pretrga se vrv. Nismo zalili dreves. Lansko

leto so usahnila – niti enega sadezha in ne lista.

Zhenske so se hitro postarale. Mali polzhi se

vzpenjajo po zidovih. Nekega dne, ko smo se

konchno spustili v vodnjak, da ga ochistimo – nich;

le gluh hlad in kup zarjavelih veder. Drug za drugim

smo prilezli ven. Voda se je popolnoma posushila.

 

29. maja 1968

 

 

 

 

STARANJE

 

Sobota, nedelja, ponovno sobota – tudi ponedeljek

je zhe mimo.

Tih in brezbarven vecher, drevje, stoli. Nobenih

stroshkov nismo imeli. Revna, revna vecherja, vrch

vode; krozhniki, kozarci, zhalostne, spushchene roke; –

zhlica se dvigne; sploh najde usta – katera usta?

Kdo je? Kdo molchi? Na odprtem oknu

mali in pozabljeni mesec pozhira slino.

Ne gre vech za vprashanje, da nismo siti, marvech

da zhe lep chas nismo vech lachni.

 

4. junija 1968

 

 

 

 

POVECHANJE

 

Morali smo ostati tu - kdove do kdaj. Polagoma

smo pozabili na chas, nismo vech razlochevali mesecev,

tednov,

dnevov, ur. Tudi tako je bilo prav. Spodaj, chisto

chisto na dnu,

so bili oleandri, nekoliko vishe ciprese, she vishe

kamenje.

Spreletavale so se jate ptic, zemlja je temnela pod

njihovimi sencami.

Tako se je dogajalo - je rekel starec - tudi v mojih chasih.

Reshetke

so bile tam, she preden so jih dali na okna, cheprav se jih ni

videlo. Zdaj,

ker so mi vedno na ocheh, se mi zdi, ko da jih ni vech -

ne vidim jih.

Jih vi morebiti ne vidite? - Tedaj so poklicali strazharje.

Odprli so vrata

in noter pripeljali dva nabito polna vozichka lubenic. Zhe spet

se je oglasil starec:

Ah, - je zinil - bolj ko se ti ochi razjasnijo, manj vidish,

vidish nich, kot se temu reche - apno, sonce, veter, sol –

stopish v hisho; - niti pruchke niti postelje; sedesh na gola tla;

mali pajki se sprehajajo po tvojih laseh, po obleki, po

ustih.

5. junija 1968

 

 

 

 

TUMOR

 

Na vsem lepem se je vse oddaljilo – oblichja, drevesa, morje,

predmeti, dogodivshchine, poezija, – dalech in she dlje,

na nasprotni breg – videl jih je in jih ni videl vech. So mar

stvari odshle

in ga zapustile, ali je odshel on? Negibna smrt se je

vanj vselila tja do konice nohtov. Ponochi je v sebi

chutil tisto strashno negibnost. Pa vendar, preden

je legel k spanju in se zjutraj prebudil, si je she

vedno redno umival zobe s svojo staro oguljeno

zobno shchetko

in kazal svoj zadnji beli negovani smehljaj.

 

27. julija 1968

 

 

 

 

EPILOG

 

Zhivljenje – rana v nebivanju.

 

27. julija 1968

 

 

 

 

NOCH

 

Visok evkaliptus in shirok mesec.

Zvezda vztrepetava v vodi.

Belo, posrebreno nebo.

Kamni, razdrapani kamni tja do vrha.

V blizhnji vodni plitvini riba zachofota,

zaslishimo drugi, tretji skok.

Zamaknjena neizmerna osirotelost – svoboda.

 

21. oktobra 1968

Taborishche politichnih izgnancev v Partheni, na otoku Leros

Iz italijanshchine prevedla Jolka Milich

O AVTORJU

Grshki pesnik, dramatik in prevajalec Jannis Ritsos je bil rojen 1. maja 1909 v Monemvasiji v Lakoniji na Peloponezu. Umrl je leta 1990 v Atenah. Prezhivel je zelo tezhko mladost, se kmalu ogrel za marksizem in se aktivno zavzemal za napredne socialne spremembe v grshki druzhbi. Velik del svojega zhivljenja je zategadelj prebil bodisi v izgnanstvu ali politichno interniran. Sodi med grshke najbolj dognane modernistichne sodobne pesnike. Njegov opus je zelo obsezhen, in malodane nepregleden, izdal je vech kot shestdeset pesnishkih zbirk, naj omenim le nekaj naslovov: Piramide, 1930-35; Epitaf, 1936; Pomladna simfonija, 1937-38; Opombe na robu chasa, 1938-41; Stara mazurka v ritmu dezhja, 1942; Nespechnost, 1941-53; Sonata v mesechini, 1956; Arhitektura drevja, 1958; Most, 1959; Orest, 1962-66; Agamemnon, 1966-70; Ismena, 1966-70; Helena, 1970; Mrezha, 1970; Zid v ogledalu, 1971; Vrnitev Ifigenije, 1971-72; Zvonik, 1972; Fedra, 1974-75; Mestni strazhar, 1974-75; Daljava, 1975; Telo in kri, 1976; Poshastna umetnina, 1977; Presojnost, 1977-78; Erotika – Mala suita v rdechem duru, 1980, itd. Veliko njegovih pesmi je uglasbil znani grshki skladatelj Mikis Teodorakis, preveden je bil tudi v najmanj dvajset jezikov. Deloma ga poznamo tudi v Sloveniji. Prevedene pesmi so iz zbirke Kamni, ponovitve, reshetke, 1968-70.

Jolka Milich