Revija SRP 43/44

Jannis Ritsos

 

NEIZVEDLJIVO
(Iz cikla Kamni)
 
 
Oblaki nad hribom. Kdo je kriv? Chesa je kriv?
Tih, utrujen
strmi predse, se ozre nazaj, hodi, se skloni.
Pod njim kamenje, nad njim ptice. Vrch
na oknu. Osatje na polju. Roke v zhepu.
Izgovori, izgovori. Poezija zamuja. Praznina.
Beseda pridobi pri pomenu od tega, kar bi
morala zamolchati.
15. maja 1968

 

 
ZNAMENJA
 
Kasneje je plevel popolnoma prerastel kipe.
Nismo vedeli, ali so se
kipi zmanjshali ali so trave postale tako visoke.
Le ogromna bronasta roka je shtrlela iz robidovja,
ko da strashno nespodobno blagoslavlja.
Drvarji,
ko so shli mimo po spodnji stezi, she zmenili se niso zanjo.
Zhenske niso spale s svojimi moshkimi. Ponochi
so slishale, kako drugo za drugim padajo jabolka v reko;
zvezde pa so chisto spokojno presekale tisto dvignjeno
bronasto roko.
16. maja 1968

 

 
BREZ ODGOVORA
 
Kam neki me peljesh? Kam vodi ta pot?
Povej mi.
Ne vidim nichesar. To ni cesta. Samo kamenje.
Chrne grede. Svetilka. Ko bi imel vsaj
tisto kletko, ne ptichje kletke, ono drugo
iz debele zhice, z golimi kipci. Ko so mrliche
metali dol s terase, jaz nisem bleknil,
pobiral sem tiste kipce smilili so se mi. Zdaj
vem: Telo je zadnje, kar umre. Povej mi vendar.
Kam neki me peljesh? Nichesar ne vidim. Najbrzh je bolje,
da ne vidim.
Najvechja ovira, da razmishljam do konca, je meni v
chast.
19. maja 1968
 
 
 
 
A POSTERIORI
 
Sodech po tem, kako so se stvari iztekle, menimo,
da ni kriv nihche. Nekdo je odshel,
drugega so ubili; vsi ostali a chemu pogrevati
preteklost?
Letni chasi se redno vrstijo. Oleandri cvetijo.
Senca obdaja drevo. Negibni vrch,
ki je ostal na soncu, je prazen; voda se je posushila.
Pa vendar, reche, bi ga lahko umikali bolj na to
ali ono stran, se ravnali po uri in senci okoli drevesa,
krozhili pach okrog, dokler ne bi, pleshoch, ujeli ritma in
pozabili na vrch, na vodo, na zhejo in plesali, nich vech zhejni.
 
20. maja 1968
 
 
 
 
GOLOTA
 
Kushcharji in tarantele v zidnih razpokah. Pajki,
mnozhica pajkov v kosharah starega poletja. On
pa,
ki se niti ne zmeni vech za kipe. Ni postal
kip.
S spushchenimi rokami na golih kolenih. Ti nohti,
dlachice, prstan (kakshen prstan?), tuje, tuje.
Ker nima nich, da bi prikrival, nima tudi kaj povedati.
 
22. maja 1968
 
 
 
 
PRIPRAVLJALNO DELO
 
Oni, ki posedajo pod drevesi chisto spokojno, s
sonchnimi lisami,
na platnenih naslanjachih, na pruchkah, na stolih pred
bodecho zhico
kot pred vojashko parado ali pri slikarju za portret
se igrajo backgammon, berejo, molchijo ne
slishijo;
v ozadju modrosrebrna proga morja, in so tako lepi,
da sploh
ne postavljajo vprashanj o tem, chesar ne vejo. Na koncu
vrste dreves
je moch videti mrshavega fanta z umazanim prtichkom na
ramenih,
ki se sklanja in pobira prazne, motne in pregrete steklenichke
gaziranih brezalkoholnih pijach.
22. maja 1968
 
 
 
 
NEDOPUSTNI CHLOVEK
 
Prav pochasi se je umaknil iz nashe druzhbe, ko
da ga nekaj boli,
bil je chudno veder, kakor da bi odkril
nekaj velikega in neizrekljivega kip
brez glave, zvezdo, kakshno resnico,
eno edino in poslednjo resnico; katero smo ga vprashali.
Ni odgovoril, ko da bi vedel, da mi o njej ne moremo
in nochemo vedeti nichesar.
Prvi kamen
smo mu vrgli prav mi, njegovi prijatelji. Nasprotnikom
je to zelo ustrezalo. Na procesu
so ga zaslishevali spet in spet. On ni zinil besede.
Tedaj je predsednik stresel zvonchek,
mochno zazvonil in jezno zavpil, naj dajo vendar
mir,
da ne bi nihche slishal molchanja obtozhenega. Obsodbo
so enoglasno sprejeli.
Drug za drugim smo se obrnili in polozhili chelo na
zid.
24. maja 1968
 
 
 
 
PREPROSTE IN NERAZUMLJIVE STVARI
 
Nich novega reche. Ljudje umirajo ali se med seboj
pobijejo, a zlasti
se starajo, starajo, starajo zobje, lasje, roke,
ogledala.
Tisto razbito steklo pri leshcherbi pokrpali smo ga
s chasopisom.
A kar je najhuje, ravno ko dodobra spoznash vrednost
kakshne stvari, je zhe zdavnaj mimo. Tedaj
nastane neznanska tishina. Pride poletje. Drevesa
so visoka in zelena zelo izzivalna. Shkrzhadi chirikajo.
Hribi zvecher pomodrijo. Od tam gor sestopajo
chrni mozje. Spushchajo se navzdol shepaje (hlinijo shepavost).
Svoje mrtve pse zmechejo v reko, nato, pobiti in kot
razkacheni,
zlozhijo vreche, se popraskajo po jajcih in gledajo mesec
v vodi. Le
nekaj je pri njih nerazlozhljivo: da hlinijo shepavost,
ko ni nikogar, ki bi jih lahko videl.
25. maja 1968
 
 
 
 
ODLASHANJA
 
Dnevi minevajo. Jadro na ladji plahuta.
Pretrga se vrv. Nismo zalili dreves. Lansko
leto so usahnila niti enega sadezha in ne lista.
Zhenske so se hitro postarale. Mali polzhi se
vzpenjajo po zidovih. Nekega dne, ko smo se
konchno spustili v vodnjak, da ga ochistimo nich;
le gluh hlad in kup zarjavelih veder. Drug za drugim
smo prilezli ven. Voda se je popolnoma posushila.
 
29. maja 1968
 
 
 
 
STARANJE
 
Sobota, nedelja, ponovno sobota tudi ponedeljek
je zhe mimo.
Tih in brezbarven vecher, drevje, stoli. Nobenih
stroshkov nismo imeli. Revna, revna vecherja, vrch
vode; krozhniki, kozarci, zhalostne, spushchene roke;
zhlica se dvigne; sploh najde usta katera usta?
Kdo je? Kdo molchi? Na odprtem oknu
mali in pozabljeni mesec pozhira slino.
Ne gre vech za vprashanje, da nismo siti, marvech
da zhe lep chas nismo vech lachni.
 
4. junija 1968
 
 
 
 
POVECHANJE
 
Morali smo ostati tu - kdove do kdaj. Polagoma
smo pozabili na chas, nismo vech razlochevali mesecev,
tednov,
dnevov, ur. Tudi tako je bilo prav. Spodaj, chisto
chisto na dnu,
so bili oleandri, nekoliko vishe ciprese, she vishe
kamenje.
Spreletavale so se jate ptic, zemlja je temnela pod
njihovimi sencami.
Tako se je dogajalo - je rekel starec - tudi v mojih chasih.
Reshetke
so bile tam, she preden so jih dali na okna, cheprav se jih ni
videlo. Zdaj,
ker so mi vedno na ocheh, se mi zdi, ko da jih ni vech -
ne vidim jih.
Jih vi morebiti ne vidite? - Tedaj so poklicali strazharje.
Odprli so vrata
in noter pripeljali dva nabito polna vozichka lubenic. Zhe spet
se je oglasil starec:
Ah, - je zinil - bolj ko se ti ochi razjasnijo, manj vidish,
vidish nich, kot se temu reche - apno, sonce, veter, sol
stopish v hisho; - niti pruchke niti postelje; sedesh na gola tla;
mali pajki se sprehajajo po tvojih laseh, po obleki, po
ustih.
5. junija 1968
 
 
 
 
TUMOR
 
Na vsem lepem se je vse oddaljilo oblichja, drevesa, morje,
predmeti, dogodivshchine, poezija, dalech in she dlje,
na nasprotni breg videl jih je in jih ni videl vech. So mar
stvari odshle
in ga zapustile, ali je odshel on? Negibna smrt se je
vanj vselila tja do konice nohtov. Ponochi je v sebi
chutil tisto strashno negibnost. Pa vendar, preden
je legel k spanju in se zjutraj prebudil, si je she
vedno redno umival zobe s svojo staro oguljeno
zobno shchetko
in kazal svoj zadnji beli negovani smehljaj.
 
27. julija 1968
 
 
 
 
EPILOG
 
Zhivljenje rana v nebivanju.
 
27. julija 1968
 
 
 
 
NOCH
 
Visok evkaliptus in shirok mesec.
Zvezda vztrepetava v vodi.
Belo, posrebreno nebo.
Kamni, razdrapani kamni tja do vrha.
V blizhnji vodni plitvini riba zachofota,
zaslishimo drugi, tretji skok.
Zamaknjena neizmerna osirotelost svoboda.
 
21. oktobra 1968

Taborishche politichnih izgnancev v Partheni, na otoku Leros

 

Iz italijanshchine prevedla Jolka Milich

 

O AVTORJU

Grshki pesnik, dramatik in prevajalec Jannis Ritsos je bil rojen 1. maja 1909 v Monemvasiji v Lakoniji na Peloponezu. Umrl je leta 1990 v Atenah. Prezhivel je zelo tezhko mladost, se kmalu ogrel za marksizem in se aktivno zavzemal za napredne socialne spremembe v grshki druzhbi. Velik del svojega zhivljenja je zategadelj prebil bodisi v izgnanstvu ali politichno interniran. Sodi med grshke najbolj dognane modernistichne sodobne pesnike. Njegov opus je zelo obsezhen, in malodane nepregleden, izdal je vech kot shestdeset pesnishkih zbirk, naj omenim le nekaj naslovov: Piramide, 1930-35; Epitaf, 1936; Pomladna simfonija, 1937-38; Opombe na robu chasa, 1938-41; Stara mazurka v ritmu dezhja, 1942; Nespechnost, 1941-53; Sonata v mesechini, 1956; Arhitektura drevja, 1958; Most, 1959; Orest, 1962-66; Agamemnon, 1966-70; Ismena, 1966-70; Helena, 1970; Mrezha, 1970; Zid v ogledalu, 1971; Vrnitev Ifigenije, 1971-72; Zvonik, 1972; Fedra, 1974-75; Mestni strazhar, 1974-75; Daljava, 1975; Telo in kri, 1976; Poshastna umetnina, 1977; Presojnost, 1977-78; Erotika Mala suita v rdechem duru, 1980, itd. Veliko njegovih pesmi je uglasbil znani grshki skladatelj Mikis Teodorakis, preveden je bil tudi v najmanj dvajset jezikov. Deloma ga poznamo tudi v Sloveniji. Prevedene pesmi so iz zbirke Kamni, ponovitve, reshetke, 1968-70.

Jolka Milich