Revija SRP 43/44

Ivo Antich

 

“PREKLETSTVO” STRIPA
(Obletnici Andrija Maurovića, velikana “devete umetnosti”)

 

Ob dvojni obletnishki (100 – 20) zaokrozhitvi, ki jo ponuja ime Andrija Maurović (Muo pri Kotorju, 29. 3. 1901 – Zagreb, 2. 9. 1981), se zdi primerno nekoliko osvezhiti spomin na dovolj nenavadnega umetnika, ki so ga v prostoru nekdanje Jugoslavije pri koncu njegovega zhivljenja najvechkrat oznachevali kot “nestorja” in “doyena” t. im. jugoslovanskega stripa, danes pa je mogoche v domicilnem kontekstu hrvashke likovne umetnosti v njem videti eno najbolj svojsko markantnih osebnosti, ki tudi ni brez dolochenih “slovenskih asociacij”.

Rojstni kraj v sedanjem chrnogorskem primorju, kjer she danes zhivi precej katolikov (Hrvatov). Druzhina avstro-ogrskega mornarishkega narednika (Boka Kotorska, tedaj vojna luka A-O), Slovenca iz Kochevja. Andrija je bil (kot je sam povedal) silno nemiren, zhivahen, “vrazhji” otrok, oche pa urejen, pravichno strog. Leta 1905 je druzhina krajshi chas zhivela v Lvovu (tedaj pod imenom Lemberg glavno mesto avstrijske Galicije). Osnovna shola in klasichna gimnazija v Dubrovniku; zgodnji zapleti z disciplino, kot jo zahtevajo institucije. Je slab uchenec, zanima ga le risanje. Ponavlja razred in se prepishe na “lazhjo” realko. Ob razumevajochih profesorjih nekako maturira, nato odide (“pobegne od doma”) v Zagreb, da bi shtudiral slikarstvo na akademiji. Zaradi pomanjkanja sredstev se vrne domov, sluzhi vojsko pri konjenici v Nishu (kot je sam povedal, mu je ta izkushnja s konji pozneje pomagala pri risanju vesternov in drugih konjenishkih tem), krajshi chas zhivi v BiH (igralec v Sarajevu, rezervist v Nevesinju), kot znan slikarski talent dobi financhno podporo dubrovnishkih someshchanov in se vrne v Zagreb, kjer se vpishe na akademijo. Zaradi ustvarjalnega nemira in potrebe po sredstvih za prezhivljanje zachne ilustrirati chasopise, broshure, plakate, knjige itd. Formalno je to vzrok za odstranitev z akademije zhe v prvem letniku (z “nedisciplino” je krshil akademijska pravila), sam kasneje meni, da so ga odstranili zaradi ljubosumnosti do njegovega izrednega in vsestransko prodornega talenta. Ostane v Zagrebu, povsem se posveti profesionalnemu ilustratorstvu. Leta 1925 se prvich porochi. Postane eden vodilnih karikaturistov v humoristichnem tedniku “Koprive”. Maja 1935 zachne risati stripe za dnevnik “Novosti”; tematika je sprva zgodovinsko-pustolovska (Zarochenka mecha), nato t.im. znanstvena fantastika (Podzemska cesarica, Ljubimka z Marsa), leta 1936 prvi vestern (Trojica v mraku). Njegova glavna scenarista sta tedaj knjizhevnika in novinarja Kreshimir Kovachić in Franjo Fuis (slednji zlasti za vesterne). Leta 1937 neha delati za “Novosti”, zachne risati za specializirani stripski reviji “Oko” in “Mickey strip”. Njegova tedanja produktivnost je osupljiva: bolj ali manj sochasno rishe kakshen ducat stripov s shtevilnimi nadaljevanji in z najrazlichnejsho tematiko. Temu primeren je zasluzhek (tedanja boljsha placha ok. 10.000 din mesechno, on dobiva ok. 80.000), pa tudi pritisk na zdravje, cheprav je bil sicer trdne kondicije (ure in ure za delovno mizo, na njej tudi alkohol in cigarete itd.). Ob zachetku ustashke oblasti 1941 zaprt za dva meseca. Med vojno rishe stripe za ilustrirani list “Zabavnik” (zdaj je poudarek na nacionalni tematiki). Njegov najljubshi scenarist F. Fuis se leta 1943 ubije na Velebitu, ko skusha z letalom priti k partizanom. Leta 1944 znova zapor, nato odhod med partizane; na osvobojenem ozemlju deluje kot propagandni ilustrator. Po koncu vojne zhivi spet v Zagrebu, zhe leta 1945 zachne risati prvi povojni strip (“Mrtvashka ladja” – po romanu B. Travna). Tudi posledice vojne prispevajo k slabshanju njegovega zdravja, zachne mu peshati vid, zato bolj redke stripe rishe v posebno velikih formatih. Spreminja tehniko, rishe s chopichem chrno-bele in tudi barvne (“slikarske”) stripe, najvech za mladinski tednik “Plavi vjesnik”, ki je razvil shiroko stripsko produkcijo s shtevilnimi domachimi avtorji. Nekako v tem chasu se zgodi tudi radikalen preobrat v odnosu do bivanja: Maurović zachne zavrachati navlako tehnoloshke civilizacije, zhivi sam, se posvecha vzhodnjashki meditaciji in askezi, si obnavlja zdravje z “vrachanjem k naravi”, opushcha strip (zadnji stripi leta 1969), slika oljna platna z realistichno figuraliko apokaliptichnih vizij (zhe kot otrok je slikal brodolomce). Leta 1976 v petdesetih risbah narishe avtobiografijo. Z novejshimi, vse shirshimi pogledi na strip se zachne tudi vidnejshe priznavanje njegovega opusa (prve vechje razstave tako stripov kot oljnih slik). Njegovi stripi zachno izhajati kot albumi. V intervjujih izrazha pridrzhke do stripa, poudarja svoje slikarsko delo, ostro zavracha abstraktistichni modernizem. O njem je posnet dokumentarni film. Umre ob koncu poletja 1981.

Maurovićeva biografija je v znamenju dolochenega spora s konvencijami in institucijami. Zachetke tega je zaslediti zhe v otroshtvu in sholskih letih (morda je bil zhe njegov oche nekakshen “simbolichni” izziv s svojo avtoriteto vojashkega usluzhbenca nemshko-madzharske drzhave, ki je zatirala zmeraj bolj zavedne slovanske podlozhnike in se hkrati blizhala razsulu); v zrelosti se ni ustalil niti kot obichajen slikar in druzhinski chlovek (instituciji poklica in zakona), temvech je zhivel kot obsedeno produktiven ilustrator mnozhichnih tiskanih medijev in boem, ki mu ni manjkalo denarja, a ga je tudi povsem iracionalno zapravljal. Odhod med partizanske upornike je bil tako rekoch logichen zakljuchek te prve polovice Maurovićevega zhivljenja. V drugi polovici, se pravi v drugih shtirih desetletjih namesto zunanje razvidne nekonvencionalnosti nastopi bolj ponotranjena, ki pa v bistvu ni nich manj intenzivna. Za zhivljenja ni imel mesta med “elitnimi” slikarji, postal pa je nekakshen “elitnik shunda”, korifeja standardizirane populistichne umetnostne produkcije, znotraj katere je vendarle ustvaril izvirne dosezhke nedvomnih in schasoma vse bolj priznavanih umetnishkih kvalitet. Njegov “nesporazum” s konvencijami in institucijami je preshel v dejansko suzhenjsko garashtvo v okvirih konvencionalne umetnosti in njenega producenta (mnozhichnomedijske institucije), tako da za “pravo” slikarstvo ni imel chasa. Danes je njegova figura videti monumentalna in njegovo delo epohalno, vsaj v zgodovini stripa. Pri Mauroviću gre torej za znachilen primer “napetega” odnosa med posameznikom in tako ali drugache institucionalizirano druzhbo (ki na primitivnejshih stopnjah pozna vsaj institucijo vodje chrede, poglavarstva), se pravi odnosa, ki ni brez dramatichnosti in paradoksalnosti. Paradoks posameznikov: izrazitejshi, izvirnejshi, ustvarjalnejshi, tezhje prilagodljivi “individualisti” zachnejo kot bolj ali manj opazni protidruzhbeni “uporniki brez razloga”, naposled pa po takih ali drugachnih “ovinkih” pridejo “na isto” (upor zoper institucije in hkrati zhivljenje v njih in od njih; po “zoprnikovi” smrti mu celo z “negovanjem slave” podaljshujejo zhivljenje; glede Maurovića so npr. nekateri izjavljali, da zasluzhi mesto v tedanji JAZU, danes HAZU). Paradoks institucij: njihova potrebnost, kajti kolektiv, ki vzpostavlja svojo (etnichno) identiteto, se pravzaprav bojuje za svoje institucije, ker je brez njih le anonimno pleme, chreda, po drzhavnostni legalizaciji pa se institucije v znatni meri “problematizirajo” kot okorno strukturirani mehanizmi. To seveda ne pomeni nujno, da je bila “upornishka” pot, ki je v ocheh “navadnih” ljudi obarvana s chudashtvom in simptomi shizoparanoje, tako rekoch nesmiselna, saj je pach znano mnenje, da so izjemni dosezhki vsaj v jedru posledice dolochenih ekscentrichnih, nekonformistichnih prizadevanj.

Maurovićev stripski opus je v grobem mogoche deliti na predvojno, medvojno in povojno obdobje. Za prvo so znachilni izjemno shtevilni stripi z raznoliko tematiko (najbolj opazen je cikel vesternov), s kratkimi spremnimi teksti, natisnjenimi pod slikami (brez oblachkov); prevladuje risba s peresom in ostro ekspresivno chrno-belo kontrastiranje svetlobe in sence z obchasnim rastrskim toniranjem (che Hogartha nekateri imenujejo “Michelangelo stripa”, bi bil Maurović lahko “Rembrandt stripa”). Za drugo obdobje so znachilne idealizirane teme iz zachetkov hrvashke zgodovine, pojavijo se tekstualni oblachki znotraj slik, risarski stil se precej standardizirano umiri in vchasih rahlo spominja na Fosterjevega “Princa Valianta”. Povojno obdobje je obsezhnejshe in spet bolj stilsko raznoliko, znachilen je zlasti prehod na delo s chopichem in z barvami, opazne so tudi t. im. enobejevske teme (ilegalci v ustashkem Zagrebu ipd.), v glavnem so povsod oblachki (ki so v Maurovićeve risbe naknadno vstavljani), v zadnjih stripih (vesternih) so spet kontrastne chrno-bele perorisbe v modernizirani izvedbi. Za ta stripski opus v celoti je znachilna absolutna avtorska suverenost likovne komponente, z rutinirano “lahkotnim”, jedrnatim, dramatichno ekspresivnim, filmsko razgibanim, izvirno osebnim risarskim rokopisom, z ustrezno profiliranimi liki, po vsebinski strani pa gre vechinoma za priredbe razlichnih popularnih romanov (vech tujih kot domachih); scenaristichno izvirna dela prevladujejo le v medvojnem obdobju. Maurović je bil namrech zmeraj le likovnik, risal je le, kar so mu pripravili scenaristi, to ga obchutno lochi od vechine klasichnih velikanov stripske umetnosti, njegovih sodobnikov, h katerim ga je mogoche prishtevati (Foster, Raymond, Caniff – ti so, z izjemo Hogartha, risarja Tarzana, ustvarili izvirne like tudi kot scenaristi lastnih stripov). Nekateri poznavalci najbolj cenijo Maurovićeve predvojne stripe, drugi medvojne, sam je dajal prednost povojnim, ker jih je imel za tehnichno popolnejshe. Verjetno imajo najbolj prav prvi, kajti njegovi predvojni stripi so kljub danes nekoliko arhaichni fakturi svojevrsten izum izvirne filmske dinamike, prirejene za strip. Pritrditi kazhe mnenjem, da je prav v (predvojnem) vesternu Maurović ustvaril svoje bistvene stripske dosezhke; v ta okvir sodijo tudi poglavitni liki njegovega stripskega opusa, “dve trojici”: samotni revolverash (baby-face killer) Dan Barry s konjem Satanom in psom-volkom Bartom (Trojica v mraku, Sedma zhrtev) ter Chrni jezdec s Starim machkom in Pochasno smrtjo (Gospodar zlatih hribov, Poshast zelenih mochvar); v Starem machku ali Old Mickeyu je vizionarno anticipiral “samega sebe” kot starca (sploh je avtoportrete zaslediti tudi v osebah na njegovih predvojnih karikaturah, ki so bolj ilustracije kot karikature v danashnjem smislu, in na oljnih platnih – znachilna slikarska poteza “narcisoidnosti”, pravzaprav avtorefleksivnosti). Zanimivo je, da je v glavnem znano, po katerih knjigah in avtorjih je bila prirejena vechina Maurovićevih stripov, niso pa zanesljivo znani vsi scenaristichni prirejevalci, ker se zlasti pred vojno pod tovrstne “manjvrednosti” niso podpisovali. Za prva dva vesterna (Trojica v mraku, Sedma zhrtev) velja, da ju je priredil K. Kovachić po romanih amer. avtorja populistichne literature Fredericka Fausta (z najbolj znanim psevdonimom Max Brand), naslednje vesterne (Gospodar zlatih hribov, Poshast zelenih mochvar, Zadnja pustolovshchina Starega machka) naj bi priredil F. Fuis (menda je risarju kar narekoval svoje “scenarije”), vendar ni chisto gotovo, po katerih (Brandovih?) delih, morda so celo izvirni. Pod Maurovićevo roko ozhivljeni slikoviti, nekonvencionalni junaki Divjega zahoda, ki so ochitni predhodniki stiliziranih figur “shpageti vesternov”, so se prvich pojavili v predvojnem (jugoslovansko usmerjenem) zagrebshkem dnevniku “Novosti”; v luchi tedanjega konteksta dopushchajo simbolichno “mitsko” (“nezavedno”) metaforo treh “SHS bratov” v mraku balkanske zgodovine na poti v pekel blizhajoche se vojne (“Na poti v pekel” – naslov zadnjega predvojnega Maurovićevega stripa): Chrni jezdec, gospodar zlatih hribov, bi bil “Srb” (v rokah ima drzhavno upravo, finance), Stari machek, neunichljivi, upornishki starec, bi bil “Hrvat”, Pochasna smrt, ki je tudi pesnik, bi bil “Slovenec”… (Na koncu vojne kalvarije “simbolika” naslova prvega Maurovićevega povojnega stripa “Mrtvashka ladja” iz leta 1945 v listu “Novi svijet” ne zveni prevech “osvobodilno”.). Vsekakor v svetovnem smislu ena najbolj avtentichnih podomachitev vesterna (nekateri so v obrazih Maurovićevih “kavbojev” odkrivali domacho, slovansko tipichnost) kot amerishke zhanrske inachice arhetipske metaforichne produkcije.

V starosti, ko je pomenil “zhivo legendo”, Maurović ni rad govoril o stripu, raje se je razgovoril o slikarstvu, zlasti o platnih, ki jih je ustvarjal v svojem skromnem stanovanju in hkrati ateljeju; ochitno mu ni bilo vshech, da je njegovo slikarstvo ostalo v senci stripa, po svoje nedorecheno, v ocheh nekaterih “finejshih” estetov kljub obrtni solidnosti dokaj problematichno, plakatno patetichno, vulgarno. Kljuchno zvezo do nekakshnega ravnovesja med obema poloma mu je pomenil fenomen risbe; poudarjal je, da risba ni bistvena le v stripu, marvech tudi v slikarstvu, medtem ko so barve le “industrija”; zvezo je mogoche videti tudi v “vsebinskem” pogledu: v stripu in slikarstvu vechno frenetichno plapolanje boja med svetlobo in temo, med dobrim in zlim, v tej, po mnenju nekaterih znachilno slovansko poudarjeni etichni dimenziji. Njegova risba je tako v stripu kot v slikarstvu v osnovi zmeraj realistichna in hkrati rahlo groteskna, vendar niti v karikaturah ni karikirana prek meja klasichne ilustracijske korektnosti. Precej njegovih slik in vechina stripskih originalov je izgubljenih, unichenih, pokradenih… Gotovo je tudi to prispevalo k njegovemu mnenju, da je slikarstvo nesrecha in “prekletstvo bozhje”.

Ilustracije k prichujochemu zapisu: odlomek iz Maurovićevega predvojnega vesterna, odlomek iz povojnega z istimi junaki (tu je na tretji sliki trojica Chrni jezdec, Pochasna smrt, Stari machek) in iz zadnjega obdobja primer avtobiografske risbe-karikature (o slednji je pripovedoval, da ga prikazuje, kako se sredi nekega poletja vracha s teka po Sljemenu in srecha nuno, ki ga ozmerja zaradi nedostojne razgaljenosti; odvrnil ji je, da je Kristus, ki ga ona nosi okrog vratu, prav tako razgaljen…).