Revija SRP 43/44

Ivo Antich

 

MNOZHICHNOMEDIJSKE BELEZHKE:
MIT IN EKSOTIKA
 
 
 
NE CHAKAJ NA MAJ (TVS 1 - 9. 9. 2000; slovenski chb film, 1957; rezhija F. Chap). S tem filmom se prichujoche belezhke navezujejo na cikel v predhodni shtevilki SRPa in tam obravnavana Chapova filma "Vesna" in "Nash avto". Skromnost proizvodnih razmer ni omogochila shirshega in bolj pravochasnega izkoristka izhodishchne "Vesne" in njenega legendarnega uspeha (preshla je tako rekoch v nacionalno mitologijo). Tako "Ne chakaj na maj" kot tisto, chemur v filmski industriji pravijo "sequel" (angl. nadaljevanje), visi nekako v negotovosti, posnet leta 1957, se pravi s krepkim chasovnim odmikom od "Vesne" (1953). Sicer pa gre za chisto solidno delce, ki nekoliko presenecha s pozitivnim uchinkom po toliko letih od nastanka, saj je she zmeraj gledljivo, z vrednostjo "dokumenta" o nekem "idilichnem" chasu, ko je v Sloveniji vladala "vzhodnjashka" (samoupravno-realsocialistichna, "eksotichna", "aziatska", cheprav so njeni temeljni teksti napisani v nemshchini) ideologija, celo bolj kot takrat. Zhe v "Vesni" so bili igralci, ki so igrali najstnike, rahlo starejshi od svojih likov, po shtirih letih je bilo to seveda she ochitnejshe, pa niti ne moteche, seveda pa bi bil - menda nachrtovani - tretji del z istimi igralci nemogoch, zlasti spet po nekaj letih. Vsekakor vsaj za produkcijo uspeshnih populistichnih filmov in njihovih nadaljevanj velja naslovno geslo zadevnega filma, seveda prirejeno: Ne chakaj na maj - zgrabi zdaj!

POTOVANJE PREDALECH (TVS 1 - 9. 9. 2000; slovenska dokumentarno-igrana serija, 1999/ 2000, rezhija Bogdan Mrovlje). Prvi del te sedemdelne televizijske serije je bil predvajan takoj za "nostalgichnim" filmom "Ne chakaj na maj". Serija izpostavlja potopisno aktualnost ob hkratni nostalgichni (vzhodnjashki) komponenti: svetovljansko naravnani slovenski pisatelj znova potuje po Indiji, a z bistveno manjsho "ocharanostjo" kot nekoch. V beatnishko-hipijevskih chasih, ko je odrashchala prva povojna, t. im. "baby boom" generacija, so bili neredki njeni chlani v dolochenem smislu navelichani razklanega sveta ochetov-bojevnikov, pa jim je bila orientalska "eksotika" (kolikor je v sodobnem globaliziranem svetu sploh she ustrezen ta pojem) eden od "izhodov", medtem ko so se danes mnoga, tudi tovrstna navdushenja precej ohladila in omejila v stvarnejshe poglede. V globaliziranem svetu je (znova) vse bolj v ospredju tako ali drugache usodni pomen kulturnih kontekstov, kar je paradoksalno le na prvi pogled, sicer pa je logichno v smislu obrambe (regionalnih) identitet; ne presenecha torej niti svetovno odmevna Huntingtonova vizija prihodnjih spopadov civilizacij (The Clash of Civilizations, 1996). Serija je posneta v avtentichnem okolju po istoimenskem, zhe tretjich izdanem romanu uspeshnega slovensko-angleshkega (dvojezichnega) pisatelja Evalda Flisarja, ki je napisal tudi scenarij in odigral glavno vlogo, samega sebe. Po Indiji, ki ochitno ni vech "raj", temvech bolj "dantejevski pekel", pisatelja vodi Indijka (angleshka igralka indijskega porekla Sumitra Bhagat). Pisatelj ne izpostavlja svojega slovenstva, v glavnem nastopa kot precej skeptichno melanholichen intektualec z Zahoda, jezik komunikacije je "nevtralno" angleshki. Tudi glede na razmeroma skromna razpolozhljiva sredstva, je v celoten projekt nedvomno vlozhen velik in resen napor, rezultat je vreden pozornosti, tudi oba glavna nastopajocha sta ustrezno opravila svoje delo. Pisateljevi komentarji v offu (verjetno citati iz romana) so vchasih uchinkovali kot nekoliko ekstenzivne meditacije, vendar je osnovno "dogajanje" gledljivo ohranjalo osnovno smer. Vsekakor Flisar ni "chakal na maj", temvech je zadevo zgrabil, kolikor je bilo najbolj mozhno v razmerah tovrstne slovenske produkcije; svojemu knjizhnemu "bestsellerju" je uspeshno dodal vizualno medijsko razsezhnost. To nikakor ni zanemarljiv "marketinshki" dosezhek, zlasti za pisatelja, saj za ljudi peresa taki "levji skoki" v prostor vizualnih medijev na sploshno niso obichajni. Kolikor je piscu teh vrstic znano, zadevna serija za marsikoga ni bila posebno zanimiva; v vsakem primeru se njena poglavitna vrednost, onkraj same potopisnosti, nakazuje v zastavljanju dolochenih vprashanj o danashnjem svetu, o soochanju civilizacij in njihovih pripadnikov. Kaj ljudje z Zahoda sploh ishchejo v Indiji, kolikor ne gre le za "turizem": Boga, bogove, lastne korenine? Po mnenju nekaterih raziskovalcev naj bi ne le Romi, temvech celo Judi izvirali iz Indije, torej tudi teze slovenskih venetologov, da je Indija pravzaprav "Vindija" ali "Vendija" ali "Venetija" in da je sanskrt v bistvu "slovensko narechje", niti ne presenechajo. Sicer pa je dovolj znana misel, da pot okoli sveta naposled vodi domov, da chlovek drugod in v drugem pravzaprav "ishche sebe". Doma se mora vsak tovrstni, v bistvu elitistichni "begunec" neizprosno soochiti z "blatom" vsakdanjosti, pred katero je hotel odleteti nekam v tako ali drugachno "eksotiko". Vchasih je za koga shokantno spoznanje, da so razlichne "eksotike" pravzaprav she bolj polne blata kot kakshne zahodnejshe domachije. V Indiji je, tudi po Flisarjevem filmu, vsakrshnega blata na pretek; nekoch se je pisatelj moral sredi indijske divjine tako rekoch neposredno soochiti celo z lastnim blatom, namrech s problemom iztrebljanja brez vseh civilizacijskih pripomochkov. "Tezha" problema je bila v zahodnem razumevanju ohranitve dostojanstva pred "eksotichno" lepotico; za orientalsko dojemanje sveta namrech pri tem problema sploh ni, saj mu je tuje ostro razlikovanje lepo - grdo, visoko - nizko ipd. Ob teh in podobnih razlikah v tradicijah kontekstov je seveda tudi kakshen obichajnejshi "happy end" nemogoch, sintagma "potovanje predalech" pa bi lahko nakazovala samokritichno spoznanje tujca, da se je Indiji v dolochenem obdobju "prevech priblizhal". Torej bi shlo za nekakshno dokaj resignirano slovo zahodnjaka od neke lastne orientalske iluzije, cheprav po mnenju nekaterih noben "pravi zahodnjak" ni brez nje, pa tudi ne glede na to, da je v ocheh "pravega zahodnjaka" Slovenija kot del slovanskega sveta vsaj zachetek (balkanskega) vzhodnjashtva…

VECHERNI GOST: ANASTASSIS VISTONITIS (TVS 1 - 3. 9. 2000). Pogovor s sodobnim grshkim pesnikom, voditelj A. Cholnik. Gost, obiskovalec pisateljskih prireditev v Vilenici, pove, da je njegov pravi priimek Papadopulos (pom. "sin duhovnika", v pravoslavju), kar je najbolj pogost priimek v Grchiji. Njegov oche in ded sta iz generacije grshkih pregnancev iz Smirne ob nastanku turshke republike, tako so tedaj pach "reshili" enega od balkanskih problemov. Dvajset let je zhivel kot novinar v ZDA; omeni "Big Apple" kot simbol New Yorka, ki ima pet osnovnih delov, kot je pet koshchic v jabolku. Omeni tudi enega od svojih simbolov: Eosforos (gr. pom. nosilec jutra, jutranja zvezda, hudich). Po njem je Grchija izolirana od Evrope, na mejah tako rekoch nima evropskih drzhav, z Makedonci se bodo Grki zhe nekako zmenili, ker so ti sosedi pach grshkega porekla. Starogrshka tradicija je za sodobne Grke dolochena prednost, a je tudi breme v smislu stereotipnih predstav tujcev o grshtvu. Kot nikjer tudi v Grchiji ni mogoche zhiveti le od poezije, 500 izvodov zbirke je veliko, tolikshna naklada je mozhna le za uveljavljene avtorje, sicer je obichajno 200 izvodov, che pesnik sploh dobi zalozhnika. Posebno izstopa Vistonitisovo mnenje o znamenitem filmu "Grk Zorba" (Zorba the Greek; grshko-amerishki, 1965, rezhija Michael Cacoyannis, avtor vech filmov o soochanju Grkov s Turki in Zahodom) in Anthonyju Quinnu, ki je odigral naslovni lik "originalnega" prebivalca Krete in s tem ustvaril tako rekoch svetovni, legendarni, skorajda mitski "pojem Grka"; film in igralec sta ochitno vredna grshkega prezira, to je lazhna podoba Grchije in Grkov, posneta po romanu znanega grshkega pisatelja Kazantsakisa, ki je zhivel v tujini in pisal v izumetnichenem jeziku. Quinn je nichvreden igralec, edino, kar pomeni, je ta groteskni "Grk Zorba"; ko je hotel postati chastni chlan newyorshkega drushtva Grkov, so ga zavrnili. (Opomba gledalca: Quinn kot pol mehishki Indijanec, pol Irec ochitno za Grke pomeni nekakshno razglednishko ceneno priredbo "pravega Grka"; zavrachajo takshno mnozhichnomedijsko prodajanje Grchije kot balkansko-mediteranske folklore, psevdoidilchne eksotike, stereotipizirane mitoloshke lazhi; seveda imajo vso pravico do take reakcije, kajti Grchija gotovo ni le dezhela turistichnih izletov in "omamne" glasbe; ne nazadnje ima pomembno sodobno literaturo, zlasti shtevilne izvrstne pesnike z dvema nobelovcema, zaradi jezikovne specifike so gotovo she premalo poznani v svetu; vse to pa seveda ne pomeni nujno, da je "Grk Zorba" popolnoma slab film, konec koncev le daje nekakshen "vtis" Grchije; marsikatera "eksotichna" drzhavica bi bila najbrzh kar vesela, che bi vsaj s priblizhno podobno "reklamo" prishla v zavest sveta…)

KRVAVI PRESTOL (ARTE - 19. 9. 2000; japonski chb, 1957, rezhija A. Kurosawa). Film je tukaj omenjen predvsem zato, ker so se ga zadevne belezhke (v prejshnjih shtevilkah revije) zhe nekajkrat dotaknile. Tokratni ogled je zaradi "vampirske" ure (0. 40) seveda brezpredmeten, kazhe le nakazati njegovo primernost za "metaforichno" (asociativno) vkljuchenost med ostale tukajshnje eksotichno-mitoloshke "metafore". Gre za markantno priredbo Shakespearovega "Macbetha" z elementi japonskega teatra "no": izhodishche sizheja je tavanje dveh samurajev po gozdu, ki se imenuje Pajchevina (pojem je vkljuchen tudi v izvirni naslov), enako tudi dvorec sredi mochvirne pushche, v katerem se zgodi zlochin iz oblastnishkega pohlepa. Pajchevina seveda vkljuchuje "vampirsko" historichno-histerichno-politichno simboliko, pri chemer mehanizem zlochina sprozhi zhenska, najprej s preroshkim obetom charovnice, nato z obsedenim hujskashtvom zhene glavnega junaka, japonskega plemicha Washizuja, Macbethovega vzhodnega ekvivalenta. Film na Zahodu velja za najboljsho filmsko priredbo "Macbetha", nekaterim Japoncem se zdi prevech "zahodnjashki"…

VECHERNI GOST: ROGER MOORE (TVS 1 - 1. 10. 2000). Pogovorna oddaja, voditelj A. Cholnik, tokratni gost je znani angleshki igralec, v glavnem "upokojen", v Sloveniji kot odposlanec UNICEF, se pravi dobrodelni aktivist za otroke po svetu, slaven predvsem po vlogah dveh "cool" pustolovskih tipov - Jamesa Bonda in Simona Templarja. Bondovo geslo "licence to kill" (v imenu Kraljichinega velichanstva) je torej prekvalificirano v dobrodushnost imenitnega "dedka iz Anglije" (v imenu OZN). Igralec, ki je bil za nekatere celo boljshi Bond kot Connery, pove, da je Bonda razumel v bolj humornem smislu, saj "sovrazhi nasilje". Govori v briljantni angleshchini, ki je malce po amerishko trsha in odprta, z elegantnim prepletom sharma uspeshnih "svetovljanov" in prijazno odmerjene neposrednosti. Igral je v mnogih filmih, a prva asociacija ob njegovem imenu ostaja - James Bond. Kot kazhe, se je s tem bolj ali manj sprijaznil. Bil je vsekakor uspeshna "inkarnacija" mitskega Bonda, a Connery je bil boljshi in se je tudi bolj uspeshno otresel te identifikacije ter jo z drugachnimi vlogami markantno presegel. Bond kot filmski lik se seveda zmeraj vezhe tudi z dolochenimi eksotichnimi asociacijami, k chemur se je zapisal zhe s prvim filmom z naslovom "Doctor No" (1962; gl. vl. S. Connery); naslovni lik je zhe po imenu konotiran z japonskim "teatrom". V zvezi z zgoraj omenjenim mochvirnim pushchavjem japonske priredbe "Macbetha" se kazhe she "konkretistichna zveza" med priimkom tokratnega vechernega gosta in pomenom angl. besede "moor" (mochvirje, pushcha, vresishche)… Moore se vsekakor ni tako dvignil iz "mochvirja" bondiad, kot je to uspelo Conneryju.

BRUCE LEE - SHESTDESETLETNICA ROJSTVA. Prichujocha obravnava eksotichnih filmskih mitov seveda ne more mimo obletnice tega v ZDA rojenega Kitajca (San Francisco, 27. 11. 1940 - Hongkong, 20. 7. 1973, pokopan v Seatlu, ZDA), ki je s pol ducata "pretepashkih" (karatejskih - hongkonshka, "rizheva" varianta "shpagetarije") filmov postal monumentalen legendarni lik svetovne kinematografije. Njegova mati je bila napol Evropejka, katolichanka. Vsekakor edinstven primer "Amero-evrazijca". Utemeljitelj posebnega stila karateja. Nesporno zanimiv igralec in shportnik izjemnih fizichnih sposobnosti. V t. im. Kristusovi starosti je nenadoma umrl in ta smrt she danes ni zanesljivo pojasnjena (po nekaterih podatkih je shlo za mozhgansko kap, po drugih so v njegovem zhelodcu nashli drogo). Rojen je bil v znamenju zmaja po kit. horoskopu, njegovo kitajsko ime je pomenilo "Mali zmaj" (prim. Dracula – isti pomen!), njegov najbolj znani film je "V zmajevem gnezdu". Verjetno bi bilo mogoche rechi, da je v sebi ekstatichno akumuliral tolikshno energijo, da je v peklenskem "zmajevem gnezdu" populistichne filmske mashinerije tako rekoch eksplodiral. "Zmajevo gnezdo" je bil, recheno po Kurosawi, njegov usodni "grad pajchevine".

MISS SVETA 2000 (POP TV - 30. 11. 2000; prenos izbora iz Londona). Mashinerija globalizirane popindustrije skusha v svoje pajchevine zajemati tudi "naravno" zhensko lepoto, iz katere producira in najrazlichnejshim kulturam vsiljuje mitologizirane estetske stereotipe. Kazhe, da ima najraje klasichne arijske "osnove", kombinirane z dolochenim "chokoladnim" (kolonialnim, eksotichnim, tj. indijskim ali latinoamerishkim) priokusom. Tokratna zmagovalka je Indijka, brez resne konkurence. Nekje v ozadju se je "izgubila" tudi predstavnica Slovenije. Tudi to so "znamenja chasa".

.