Revija SRP 43/44

Ivo Antich

 

"DEMONIZEM" ANALOGIJE

(Presheren in Mallarmé)

 

Demon analogijebledi otrok (Pauvre (Le démon de l' Analogie; prva objava 1874) je najpomembnejsha Mallarméjeva pesem v prozi; na drugem mestu bi bila Ubogi enfant pâle) zaradi izjemne socialne razsezhnosti, vendar to ostaja zunaj pozornosti prichujochega zapisa. She vech: ne zdi se pretirano rechi, da je Demon analogije eden najpomembnejshih tekstov v evropski (in s tem tudi v svetovni) literaturi zadnjih dveh stoletij. Ta zadnja tretjina novega veka je industrijsko-tehnoloshka in romantichna doba, ki jo "metaforichno" dolocha naslovna sintagma Balzacovega romana smislu ta roman razumejo Izgubljene iluzije (Illusion perdues; 1837); v tem tudi francoski razlagalci. Kljuchni stavek v tudi "konkretistichni" Demonu analogije je: "Predposlednja je mrtva" ("La Pénultieme est morte"). Pri tem so pomenljivi vidiki besed v originalu, zlasti seveda "personifikacije" Pénultieme, saj avtor v nadaljnjem tekstu izrecno izpostavlja zlog "nul" z vsemi njegovimi zanikovalskimi aluzijami (noben, nikdo, neveljaven, nichvreden, nichla…); mozhna je tudi asociacija z angl. besedo "pen" (pero) v povezavi s franc. "ultime" (zadnji), torej "zadnje pero", she zlasti, ker je bil Mallarmé uchitelj angleshchine, pa tudi ker je v tekstu recheno, da je kljuchni stavek "sproshchen iz predhodnega padca peresa" ("dégagée d' une chute antérieure de plume…"). Vsekakor Pénultieme nakazuje metaforichno (samo)zanikanje "Poezije" ali "Ideala", kajti ravno ta skrajno (samo)kritichni "nihilizem" ali "deziluzija" (izguba iluzij) je v bistvu "edina vsebina" Mallarméjeve poezije, v kateri se je evropska pesmotvorna tradicija radikalno soochila s svojo "predposlednjo fazo": za Predposlednjo pach lahko sledi le she "Poslednja", ta pa pravzaprav ni vech (obichajna) poezija, temvech zhe "nekaj drugega" (npr. konkretizem, kot ga nakazuje Mallarméjeva pesnitev Predposlednja kot pojem dopushcha she Met kock z vizualno uprostorjenimi besedami namesto verzov). Seveda shirsho aluzivnost: poezija kot predposlednja faza pred (lastno) smrtjo, umetnost kot predposlednja mozhnost pred znanostjo, ki je "poslednja", torej zadnja beseda chlovekove avto(refleksije), recheno seveda na sledi Heglovega "konca umetnosti", v smislu katerega je umetnost industrijsko-tehnoloshkega imperializma ali dobe znanosti zgolj "postumetnost", variiranje lastnega epiloga, vse bistveno je bilo tako rekoch zhe povedano, vsi sizheji so "izpraznjeni", preostanejo le "analogije" (Mallarmé), "korespondence" (Baudelaire), "konstelacije" (Mallarmé, Gomringer - slednji je najpomembnejshi konkretistichni pesnik 20. stol., beseda je v naslovih njegovih zbirk). Potemtakem ne presenecha mnenje, da so bili poslednji pravi velikani literature vseh zvrsti - poezije, proze, drame - dejansko ljudje 19. stoletja: Goethe, Dostojevski, Gogolj, Tolstoj, Chehov, Ibsen, Strindberg, Balzac, Flaubert, Baudelaire, Mallarmé…; velikani 20. stoletja so v bistvu le njihovi "pripisovalci", "korespondenti", "analogisti"; she vech: za Vidmarja je bil Goethe, Heglov sodobnik, sploh zadnji velikan.

V smislu "demonizma analogije" je mogoche postaviti dolochene vzporednice med sicer na pogled tako neprimerljivima ustvarjalcema, kot sta Presheren in Mallarmé. Poleg tega, da sta oba zajeta v chasovni kontekst 19. stoletja (prva polovica - druga polovica), se vzporednice zbirajo okoli naslednjih simptomalnih tochk: pomen knjige - visoka poezija - nizka poezija - dotik orienta - konkretizem - dvojezichnost…

POMEN KNJIGE: Morda ni pesnika, ki bi se tako priblizhal "idealu knjige" kot Presheren: skoraj tik pred smrtjo je z vechino svojih tekstov oblikoval edinstveno kompozicijo Poezij (1846), ki so danes sicer znane v okrnjeni obliki, na kakrshno je avtor pristal pod zunanjim pritiskom (izlochitev ciklusa v nemshchini napisanih pesmi); izchrpnost in vseobsezhnost te kompozicije pomeni poseben izum v definiranju lastnega, ne prav obsezhnega opusa z avtentichno ekonomijo pesmotvorne pisave (pesnjenje kot "Dichtung", zgoshchanje, sintetiziranje). Mallarmé je vse zhivljenje pripravljal zaokrozheno knjigo svoje (kolichinsko tudi neobsezhne) poezije, vendar je ni dochakal: s podobno preprostim naslovom kot Preshernove so njegove Poésies (1899) izshle tik po smrti. Obe knjigi sta z zachetnimi besedami zastavljeni "nihilistichno" ("deziluzionistichno"): Presheren v motu ugotavlja praznino ("srce je prazno"), prvi verz uvodne pesmi pri Mallarméju pa se glasi: "Nich, ta pena, devishki verz" ("Rien, cette écume, vierge vers").

VISOKA POEZIJA: Trubadursko opevanje in nagovarjanje "Ideala", ki je pri Preshernu she "po domache" pokrit z imenom resnichno bivajoche zhenske (Julija Primic - s konotacijo nedosegljive bleshcheche polnosti zhivljenjskega poletja in hkrati sakralnosti: prim. lat. Iulus - Bleshchechi; nem. die Primiz - nova masha), medtem ko je pri Mallarméju v duhu izvorne subverzivnosti trubadurske tradicije v glavnem abstrahiran v "chisti nich" (prim. pesem o "chistem nichu", ki jo je v provansalshchini napisal "prvi trubadur", pravzaprav zachetnik evropske poezije, vojvoda Guilhem Akvitanski, 11./ 12. tol.). Podalpska preshernologija se seveda groteskno trudi, da bi Preshernov "Ideal" za vsako ceno razlozhila, postavila "na tla", zgrabila "za bistvo"; v ta namen zhe desetletja opleta od tako rekoch gospodinjskega pozitivizma do "ubitachnih" hipotez o vplivu spolnih in drugih "deviacij" na pesnjenje ipd. (vsakrshnih "deviantnezhev" je pach zmeraj dovolj, Presheren je en sam). Sicer pa je Presheren problematichnost, neobstojnost "Ideala" izrazito nakazal v pesmi Zgubljena vera (1842), ki ochitno korespondira z (romantichno) deziluzijo; v tej pesmi Presheren tako rekoch ugotavlja "isto" kot Mallarmé, namrech smrt svoje "Predposlednje", v pesmi K slovesu, iz istega leta, pa pravi: "zadnja ljub'ca - bela smrt" (1842 je tudi Mallarméjevo rojstno leto).

NIZKA POEZIJA: Presheren je dostojnejshi del svoje prigodnishke (satirichne, epigramske) poezije predstavil v Poezijah (po shtevilu naslovov pravzaprav najobsezhnejshi ciklus), ostalo "produkcijo" je prepustil gostilnishki tradiciji. Mallarmé svoje kolichinsko dovolj obsezhne prigodnishke poezije, najvech v obliki epigramskih kvartin, sicer ni predvidel v rokopisu za Poésies, vendar je to svoje pesnikovanje vseeno cenil.

DOTIK ORIENTA: V sredishchu Preshernovih Poezij je cikel pesmi v obliki, povzeti iz arabske tradicije (Gazele); po svoje logichno, saj zhe izvorno provansalsko trubadurstvo ni brez blizhnjevhodnih zvez ("orientalske" tematike se Presheren dotakne she drugje: Turjashka Rozamunda, Judovsko dekle, Popotnik pride v Afrike pushchavo...). Mallarmé je precej pozornosti posvetil orientu s proznim ciklom Indijske zgodbe (Contes indiens).

KONKRETIZEM: Presheren je slovenski konkretizem kot pesnjenje neposredno iz jezikovnega gradiva "zasnoval" zlasti z miniaturo ali epigramom Preshernova vera (naslov ni njegov) in z diptihom Zastavica, Mallarmé je utemeljitelj francoskega konkretizma z "vizualno" pesnitvijo Met kock.

DVOJEZICHNOST: Presheren je izvirno pesnil tudi v nemshchini, Mallarmé je bil vse zhivljenje tako rekoch obseden z angleshchino, saj je bila celo njegov "poklic", nekakshna "usoda" (menda se je hotel dobro nauchiti angleshko predvsem zato, da bi lahko v izvirniku bral Poeja; zaljubil se je v Nemko, ker jo je na pogled imel za Anglezhinjo, pozneje se je z njo porochil v Londonu). V dolochenem smislu sta bila oba "suzhnja" nekega drugega jezika, vsaj v biografskem pogledu; verjetno sta si z njim "zrachila" ozkost domachih, v provinco stisnjenih razmer, oba po svoje ponizhana, "deviantna tipa", Presheren kot politichno sumljivi vechni odvetnishki "pripravnik" s potezo boemstva, Mallarmé kot podezhelski uchitelj angleshchine, sicer soliden druzhinski chlovek, vendar tudi nerazumljivi stihoklepec (bolj ali manj sumljiv sholskim inshpektorjem, najbrzh tudi zaradi formalno ne posebno ugledne izobrazbe).