Revija SRP 43/44

Igor Korshich

V Evropo IV

 

IZ LITIJE DO CHATEZHA

 

Drugo soboto v novembru leta 2000, skoraj deset let po zachetku tega pisanja, mi je dvanajstletni sin pri zajtrku pripovedoval “grozne sanje”. Ochitno je bil vznemirjen. Poslushal sem z enim ushesom, ker sem bil z mislimi zhe v dnevu pred nami. Vendar se mi je prichela oglashati pomisel, da bi moral prisluhniti, saj je shlo vendar za sanje. Ko ga obichajno vprashujem po sanjah, mi odgovarja, da ne sanja. Tokrat pa dolga zgodba o “zombijih”, vojakih, izdajalcih, tajnih zaveznikih … In o Indijancih. Zdelo se mi je, da je zachel pripovedovati: normalno smo zhiveli v Sloveniji, pa so prishli vojaki, ne vojaki, “zombiji” … Kako se je zachelo, sem sprasheval, ko sem bil zhe pri stvari. Celo zgodbo mi je povedal, ko smo bili zhe dodobra na poti proti Chatezhu in zhe dalech od Litije.

Dan, ki sem ga nachrtoval, je bil torej pohod od Litije do Chatezha. Na to pot sem se odpravljal zhe vsaj desetletje, pa sem vedno doslej izvedel za datum potem, ko je bil pohod zhe mimo. Tokrat pa sem otrokoma zhe prej obljubil, da bomo shli konec tedna “nekam v hribe”. Ko sem v vechernih porochilih zvedel, da je pohod naslednjega dne, sem se opremil. Iz Slovenskih literarnih programov sem prebral in preslikal odlomke iz Levstikovega besedila. Poglavitni literarni program me je zanimal zato, ker je bil ochitno uspeshno uresnichen. Zanimala me je tudi primerjava s slovenskim filmom, saj ta te poti she ni prehodil.

Sin si je vzel chas za premislek, ko pa sem mu povedal, da gre tudi predsednik in da bo veselica, in ko sem mu rekel, da bomo hodili kakshno uro, se je odlochil.

Zjutraj smo zaspali. Zbudili smo se okrog osmih. Ob tej uri pa je Levstik s svojo drushchino zhe odrinil iz Litije. Pravzaprav otrok nisem zhelel priganjati. No ja, otrok! Hchi, napol Shvedinja, jih ima dvaindvajset. Vendar prvich zhivi z nami. Prej je prihajala na pochitnice. Zdaj skozi celo shtudijsko leto izpopolnjuje svojo slovenshchino. Prvich smo tako rekoch popolna druzhina. Zhene ni bilo doma. S silovitim domotozhjem se je oglashala iz Madrida.

Nenadoma hchi pravi, da nima primernih obuval. Poznam to. Izpred petindvajsetih let. She shtudenta sva z njeno mamo prishla na poletne pochitnice. Moji prijatelji, vechidel sosholci in profesor iz srednje shole, so pri Shestici takrat she obredno pili pivo in “chastili” domacho pivovarno. Ko sva jih nashla, njena mati in jaz, so mi povedali, da gredo naslednje jutro navsezgodaj na Triglav. Hotel sem, da bi shla z njimi. Planinski pohodi so mi ostali v spominu kot obdobja svobodnih potepanj, kot umika pred vsiljivimi in sitnimi avtoritetami in neavtoritetami vseh barv, ki so ljudi mrcvarile in jim grenile zhivljenje po dolinah. Ne morem, nimam primernih obuval, je rekla. Jih bomo nabavili. Ne morem iti, che nisem pripravljena. Si jih bova sposodila. Ne grem brez svojih. Jih bova kupila. Naju bodo pochakali na eni kochi gori, pa bomo potem skupaj nadaljevali. Ne! Strah je odvech, ni strmo, sem rekel, navezali te bomo, che bo potrebno …

Takrat nisva shla na Triglav. Nikoli nisva prishla gor. Ta ochitno globoki nesporazum bom, kot kazhe, moral razreshiti z hcherjo, ki pa je bila she chisto majhna zhe vechkrat na vrhu. Sicer ga bo resheval she sin s svojimi zhenskami, mi je rekel znanec, druzhinski terapevt.

Da je bila Andreja vechkrat na vrhu Triglava, je bilo nakljuchje in ne kakshna obredna iniciacija. Najini vzponi so bili sorodstveni in druzhabni. Enkrat je shla velika skupina otrok, vesela in pisana, prijateljsko sorodstvena skupina. Drugich sva shla z Andrejo sama, in na poti nazaj zaman chakala na helikopter, ki bi jo lahko odreshil bolechin v nogah in zhuljev. Tretjich sva shla she z dvema njenima prijateljicama, starima okrog shtirinajst let. S takih poti vem, da je pogumna, odporna in vztrajna. Zaradi njene skromnosti, plahosti in sramezhljivosti to ni vedno razvidno.

Planinstvo med Slovenci se zdi odlichna in trajna socializacija, cheprav se ga ochitno gremo iz uzhitka in veselja. Uchimo se kakovostnega dela, pomembnosti pravih orodij (obutve, obleke), sposhtovanja neobvladljivih sil (vremena, strmin), ki se jim lahko zgolj prilagodimo, da bi prezhiveli, individualizma (v strmini si odvisen zgolj od sebe, od svoje mochi, spretnosti, vztrajnosti in poguma), perfekcionizma (vchasih si ne moresh privoshchiti niti ene same napake). Zato priseganje zgolj na morje ni dovolj. Morje, vsaj mediteransko, ni dovolj zahtevno. Blago, dobro in neskonchno morje mora biti uravnotezheno z zahtevnimi, skopimi, obchasno krutimi gorami.

Cheprav nerad vzgajam, ali prav zato, sem vedno rachunal na to, da je odlochilna vzgoja, tisto, kar sami delamo in kar pochenjamo skupaj z otroki, in ne tisto, kar jim pridigamo. Pridiganje, sitnarjenje, karanje in ochitanje, tako zelo razpasene hibe Slovencev, tako ochitna posledica nemshkih gospodarjev, protireformacije in hierarhichne avtoritarnosti katolishke cerkve, sodijo med stvari, ki so mi najbolj zoprne. Gre za plevel nashe kulture. Hvala bogu, da se zdi, da je tega danes precej manj kot pred desetletji.

Meni se zde hcherine “superge” primerne. Ne, sitnari in zelo trpeche zavije z ochmi skoraj do belega, ona ne chuti tako … Prav, pravim, jih bomo kupili. Sinu sem prejshnji vecher kupil pohodnishke “planike”. Bomo shli v isto trgovino… Ni navdushena. Ne gre samo za chevlje. Tudi vetrovke nima prave. Prav, bom poiskal zhenino. Ko jo najdem, se izkazhe, da je hcherina. Zakaj torej ne ta? Predolga in predebela je. Ni, pravim, saj je okrog nichle, pozneje pa bo sonce. Spet zavije z ochmi. Pravim, dobro, rada bi ostala doma. Nich zato, bova shla sama … Ne, pravi. Prav, potem pa gremo, bomo kupili chevlje ali “superge”, kar bosh hotela, in nashel ti bom zhenino vetrovko, krajsho in tanjsho. Ne bo treba, bom zhe s tem nekako, pravi, in se premaknemo.

Ko vozimo proti Litiji, smo seveda rahlo pozni. Sin zaspi. Hchi molchi. Sam razmishljam, da pravzaprav o tej poti ne vem nich. Namerno – vsaj zdi se mi tako – nisem niti na zemljevid pogledal. V Litiji zato ne ishchem startne tochke. Zapeljem za edino osamljeno skupinico pohodnikov, ki jo she ulovimo, ker se bog vedi zakaj bojim, da sicer ne bomo nashli poti. Malo nad Litijo parkiram. Odpravimo se proti Shmartnemu.

Chakamo na napovedano sonce, pa nich. Mokra, neprijetna megla je. V teh krajih, v zaledju Litije, she nisem bil. Za Shmartno sem komaj slishal. Zdi se mi, kot da bi se znashel v Haparandi na shvedsko-finski meji, nad polarnim krogom. Ali pa v mestecu Pajala, na tisti isti meji, kjer sem nekoch nabiral borove storzhe (za seme). Razen tega, da tam govorijo finsko – finska manjshina na Shvedskem je v tisti dolini vechina – se Pajala ne razlikuje prevech od Shmartnega. In v Levstikovih chasih je bila tudi tu slovenska vechina v nemshki Avstriji, se pravi v drzhavi, kjer so politichno, gospodarsko in kulturno vladali Nemci. Samo, da med Finci in Shvedi ni zanichevanja. Vsaj videti ga ni. Ampak na severu se vedno vidi manj kot na jugu.

Mislim torej na Levstika, na njegovega pohodnishkega prijatelja in na “babuzo” vodnico, na dezhelo, po kateri je hodil. Kaj se je odtlej spremenilo? Che zhelimo zachutiti, kako je bilo, ponovno pomislim, je treba samo chez mejo, na avstrijsko Koroshko. In za hip izstopiti iz vloge slovenskega nakupovalca. Ali pa ostati nakupovalec in se zavedati, da je bilo táko, nakupovalsko, slovensko ljudstvo tudi takrat, za chasa Levstika. Vsaj tisto ljudstvo, ki si je nakupovanje lahko privoshchilo. Etnichni, nacionalni in kulturni problemi bi uspeshno nakupovanje, kot vedno, samo otezhevali. Potroshnishtvo ni nova navada. Kot mentalno stanje obstaja prav gotovo zhe dolgo. Kaj drugega bi sicer Presheren pripisoval Kranjcem, ko jim ochita ne-odnos do drug drugega, do skupnih interesov, do duhovnih stvaritev, do umetnosti? Tako narod kot kulturo, torej poglavitni politichni in duhovni vprashanji tistega chasa, pa je shirokim slojem zgolj za gospodarstvo vnetih Slovencev nadomeshchala vera. Z njimi je upravljala cerkev.

Nedavno tega so nam, povojnim generacijam, novi ljudje v politiki in cerkvi v silno kratkem chasu nazorno ponovno pokazali, kakshen je tak svet, kar na teh, zdaj sicer zhe spremenjenih tleh. Razlochno je bilo chutiti, kako nestrpni so do “ljudstva”, takega, kot je danes. Kaj jih moti? S svojimi besedami in s svojim vedenjem dajejo ti ljudje vedeti, da jih moti, da ni vech duhovnih, socialnih in v nekem smislu tudi gmotnih gospodarjev. Vsaj jaz si ne morem kaj, da jih ne bi tako razumel. Moti jih to, da so emancipacijski procesi zadnjega stoletja, stoletja in pol pustili sledove. Zdi se, da ne gre za to, da bi bili ti ljudje verni ali da bi se pochutili pripadnike cerkve. Evangelij, ki ga priklicujejo, zanima zgolj duhovno hlapchevstvo. Ne moti jih, denimo, ateizem kot tak, saj o bogu in veri silno malo govore. Moti jih odsotnost gospodarja, in to ne v smislu absolutnega, transcendence, Boga. Pogreshajo avtoritarnega gospodarja, nadzornika, personificiranega vzpostavljalca smisla in reda. Moti jih, da na danashnje Slovence verjetno ni vech mogoche gledati kot na trop ovchic. Prevech ovchic zhe zhivi zunaj ograde. V tem smislu tudi omenjajo Evropo. Z Evropo imajo v mislih nekaj, kar obstaja onkraj Karavank, v tistih krajih in tistih uspavanih dolinah, za katere velja, da jih je nekaj zadnjih stoletij zaobshlo in je njihov svet she vedno kronan z vero, domom in cesarjem, podlozhniki in gospodi. Evropa jih zanima kot gospodar, chigar odsotnost jim je neznosna. Sekularizirana Evropa, takshna, kakrshna dejansko pretezhno je, zanje ne obstaja. Hlepijo po fantomu Evrope izpred prve svetovne vojne, posebno po tisti, v kateri so zhiveli Slovenci, ki je zhe takrat bila duhovni anahronizem.

No, na Avstrijskem Koroshkem, v Borovljah ali v Kozhentavri, to Evropo jaz she dandanes zachutim. To zame predstavlja char tistih krajev. Ochitno se grem “svojstven zgodovinski turizem”. Tam zachutim she chudno razpolozhenje, ki nastane, ko nekje zhivijo Slovenci, morda lokalna vechina, pa njihov obstoj javno ni priznan. Oni pa so se, vsaj zachasno, s tem sprijaznili. Pri tem je zelo ochitno, da gre za socialni pritisk in za obchutek suverenosti. Na poshti v Borovljah poskusham s slovenshchino zaman priklicati pomoch in s tem priznanje koga, da je dvojezichen. V dolini pod Stolom pa gospodar pred vsemi svojimi nemshkimi gosti hvalezhno sprejme izziv in s povzdignjenim glasom in ponosom izobesi zastavo. Seveda je lastnik tiste doline. Podobno je bilo – torej vechina se je zatajila – si predstavljam, pred prvo svetovno vojno povsod na Slovenskem. Razen na kmetih, na blatnih “kolovoznikih”, v hlevu, na njivi, v hishi in cerkvi.

Mora chlovek biti vsaj delno primorskega porekla, da chuti zadoshchenje, da lahko vsepovsod govori svoj jezik? V materini, shtajerski druzhini so gojili jezikovni kozmopolitanizem, kar v ochetovi ne bi bilo mogoche. Pri Primorcih ni moglo biti govora o tem, da bi doma delno govorili tudi italijansko. V mamini druzhini pa so delno govorili nemshko, zdelo se je kot za spomin na staro Avstrijo, pa zato, da bi se otroci nauchili she enega jezika, sprva tudi zato, da otroci starshev ne bi razumeli, ko so si le-ti imeli povedati kaj zaupnega. Res sta oba jezika imela, in she vedno imata, razlichen status. Nemshchina je bila lingua franca nekdanjega cesarstva. Italijanshchina v Trstu je bila lingua franca trgovine, z mogochnim – iz slovenske perspektive – zaledjem vzhodnega Sredozemlja. Cheprav je slovenshchina manjsha, pa je v nekem smislu gotovo tudi lingua franca za Jugovzhodno Evropo in del Srednje Evrope.

Vechjezichnost mamine strani druzhine se dá pojasniti z dejstvom, da se je vech prastricev naselilo na Dunaju. Eden med njimi se je porochil z Nemko, prateto Ano. Baje sta s stricem, veseljakom, zhivela v srechnem zakonu in imela 15 otrok. Kljub temu je na stara leta menila, da bi bilo treba medetnichne zakone prepovedati.

Levstik je gotovo izbral pot od Litije do Chatezha iz istih razlogov, zaradi katerih jaz Shmartnega nisem poznal. Pot pelje po notranjosti, od roke, ne teche ob slovenskem prometnem krizhu in njegovih glavnih vejah. Tu je bila Slovenija, kolikor je te sploh she bilo, nedotaknjena. Tista ob prometnicah je bila meshanica Nemcev in nemchurjev. Slovenci so bili izjeme, saj je bilo treba takrat slovenstvo, kot poshtenost in nachelnost v vseh chasih, plachevati. O tem nazorno govori Levstikovo zhivljenje. Za slovensko chuteche “aktiviste”, kot je bil Levstik, so tisti ob prometnem krizhu gotovo bili izgubljeni. Rachunati je moral na té, odrochne, podezhelske proletarce, kocharje, ki jih v spisu predstavlja “babuza”, ki se nemshki ni zmogla ali utegnila nauchiti. Tudi potreben ji ni bil ta jezik. Na blatnih kolovozih so govorili “kranjsko”. Se pravi ljudski jezik, lokalne dialekte, mochno pomeshane z nemshchino. She ljudske kulture ni bilo nikjer. Vse samo cerkveno, vsiljeno in brezzobo. She tradicionalnih shirokokrajnih klobukov Kranjci niso vech nosili, se pritozhuje pisatelj. Kakshna kulturna vojska! Kakshni zavezniki! Kakshen sanjach, tale Levstik! In vendar mu je podjetje uspelo. Ne za njegovega zhivljenja. Ko je she zhivel, je imel gotovo vse razloge za skrajno chrnogledost.

Nobenega dvoma ni o tem, da slovenskost Slovenije najbolj dolgujemo od sodobnikov preziranim sanjachem, kot so bili Presheren, Cankar in Levstik. Potem morda pridejo na vrsto previdni, “umirjeni” “kolaboracionisti” in “realisti”, politiki, kot je bil Bleiweis.

Pa bi se zgodba mirno lahko konchala chisto drugache. Che bi, denimo, v prvi svetovni vojni zmagale sile osi, bi danes morebitne ostanke slovenshchine po dolenjskih grapah iskali dunajski in berlinski etnologi in jezikoslovci. Sploh ni v sploshni zavesti, da je chisto malo manjkalo. Kaj pa che Italija ne bi zamenjala zaveznishtva v prvi svetovni vojni? Morda bi bil konec vojne drugachen. V drugi svetovni vojni je manjkalo she manj. Kaj bi bilo, che Hitler ne bi napadel Poljske leta 1939? Che bi se Hitler leta 1940 odlochil unichiti angleshko armado v Dunkerqueu? Che bi v Zdruzhenem kraljestvu prevladali realisti in bi pod vodstvom Chamberlaina s Hitlerjem sklenili mir? Che ne bi bilo Churchilla? Che bi se bitka pri Stalingradu zasukala drugache? Che bi Hitler uspel konchati atomsko bombo in pripeljati do konca razvoj svojih raket? Che bi na Slovenskem obstajala samo kolaboracija? ... Zgodovine nam oblasti ne pripovedujejo tako. Nikomur v Evropi je ne pripovedujejo tako. Ne, kar samoumevno je, da so “pravi” zmagali. Kaj pa, che bi se Milosheviæ zadovoljil z manj? Che bi stvari na zachetku bolj tatktichno zastavil? Che bi prevladali mehki jugoslovanski integralisti tipa Markoviæ z Yutelom in nachelom “en chlovek en glas”?

Po Kostrevnici zavijemo na “desno roko v hrib po grdem kolovozniku”, pishe Levstik. Zdaj se nam kolovoznik zdi prijeten, ker je kamnit in ga oni pred nami niso razhodili v blato. Levstiku, ki je praktichno razmishljal o tem, kako so se lahko po takih poteh vozili kmetje, se je zdelo drugache. Po kolovozih je lahko sklepal o stanju vojske, ki jo je potreboval za svoj kulturni pohod. Slabshi “kolovozniki”, vechje gmotne, socialne in duhovne razlike. Vechje razlike, manjsha “bojna” sposobnost vojakov. Vechja gmotna in duhovna beda. Vechja duhovna odvisnost. Vech cerkvenih, namesto ljudskih pesmi. Sicer pa je pred nami vse izhojeno, zaradi tega tudi blatno, vendar she ne vemo, koliko pohodnikov je shlo pred nami niti kako dolga bo pot. Razpolozhenje v nashi mali skupini je dobro.

Sina zanima Levstik in njegovo Popotovanje. Pripovedujem. Kako naj mu razlozhim bistvo? Bil je sanjach, ki so ga svetne in duhovne oblasti preganjale in kaznovale, in le malo njegovih sodobnikov ga je sposhtovalo. Bil je “separatist”. Lotil se je projekta, ki se je moral zdravi pameti, ki je pri njem gotovo prevladovala, zdeti nemogoch. Seveda ni bil prvi, vendar se oni pred njim, denimo Zoisov krog, she niso soochali z empirichnimi razsezhnostmi projekta. Z demografskim stanjem slovenstva, ki ne, da je bilo klavrno v primeri z mogochnimi sosedi in konkurenti, ampak se je v vsem stoletju tudi nezadrzhno slabshalo. Liberalizem, sparjen z velikonemshtvom, je bil mamljiv in mogochen. Marksizem s proletarskim internacionalizmom tudi. Majceno slovenstvo pa si je Levstik moral deliti s cerkvijo. Zoisovi so projekt zastavljali she teoretsko, v tem smislu abstraktno, kulturno, znotraj Vojvodine Kranjske.

Presheren se je zavedal danosti, vendar jih je s svojim mochnim duhom preprosto presegel. Velikan je bil zato predvsem v tem smislu, v smislu gigantske duhovne mochi, da je zmogel presechi pritlikavo in nikakrshno danost. Zato je smeshno domnevati, da je postal slovenski pesnik zato ker je to bilo lazhe kot che bi se odlochil postati nemshki.

Po uri hoda pridemo iz gozda in domachini nam ponudijo vino, chaj in joto. Predvsem pa nam razlozhijo, da nas chakajo she vsaj tri ure hoda in da je glavnina pred nami, petnajsttisochglava kolona, svoj rep odnesla pred pol ure. Hchi godrnja, da bi se morala na to vnaprej notranje pripraviti. Pa da nima prave obleke in obuval. Tokrat se zdi, da sem moder. Molchim. In misel, da nikoli nismo dovolj notranje pripravljeni, ohranim zase.

In zhe gremo naprej. Domachini vishe gori obljubijo sonce. Vino prija. Cheprav je samorodno, je izabele vech kot shmarnice. Izabelo sem na Shvedskem sam “prideloval” iz juzhnoamerishkega soka, in si tako pripravil ceneno in okusno vino, ki me je poleg tega spominjalo na dom, na domache kraje, na Slovenijo, takrat tudi she na Jugoslavijo. Pa she ponosem sem bil na vrsto velikih steklenic z brbotajochimi vodnimi zaporami v eni izmed sob, ki je bila tako spremenjena v klet. Domotozhje pomirjujochi uchinek izabele primerjam s preprosto napravo iz filma Solaris, kjer na trakove natrgan list papirja nad klimatsko napravo na neki vesoljski postaji shumi kot gozd na oddaljeni Zemlji. Tisto vino, ki sem ga varil na trgu Mosebacke, prav na najbolj razglednem grichku in zame najlepshem trgu v sredishchu Stockoholma, me je spominjalo na izabeline brajde pred skromnimi hrami in kochami v Mrzlaku in na Volchjem. Spominjalo me je na Joshcheta, ki je nekoch pred vojno sluzhil v Zagrebu, takrat, ko mu je zhena zhe umrla, pa je sam zhivel v kochici, zidani iz apnenchevega kamna pod Orlico. Tja sem ga hodil novachit za delo, kar je bilo moje najljubshe opravilo. Imel in dajal mi je najlepshe znamke iz SHS in stare Jugoslavije. Pot do Joshcheta na Volchje skozi gozd nad dolino Volchjak in po grebenu Mrzlak je trajala dobro uro. Joshche je imel izabelo. Verjetno sem na Joshchetu zaznaval zadovoljstvo, da se je po odsluzhenih sluzhbenih letih vrnil v domache grichevje. Hkrati je prinesel iz zunanjega sveta zame nekaj tujega, nekaj trdega, nekaj oholega. Meni pa je pozneje v tujini izabela predstavljala celo generacijo podezhelanov spodnjega Zasavja, ki mi je prichala o nekih drugih chasih, o predvojnem, meni neznanem zhivljenju. S chasom pred vojno pa mi povojni, kot da ne bi imeli prav nobenega stika.

Che se, kar se tega tiche, drznem primerjati z Levstikom, se chutim tem ljudem blizhe. Glede na to, da je bil tudi on kmechki sin, me presenecha, kakshno socialno razdaljo vzpostavlja do kmechkega zhivlja. Meni se zdi, da sem eden od njih. In to bolj podezhelski proletarec kot iz mojega pravega socialnega porekla. V sebi imam celo nekaj, kar mi shepeta, da so me poslali v svet ne samo zato, da bi “shel na boljshe”, kot so me vedno bodrili, ampak tudi zato, da bi nekoch morda nekaj storil zanje. Tako mi je v popolno zadoshchenje, da so se razmere na nashem podezhelju za chasa mojega zhivljenja tako korenito spremenile, da so vsaj gmotne razlike med vasjo in mestom tako rekoch izginile. Ko srecham v domachih krajih ljudi, ki so pogosto bili iz sila skromnih razmer, s temu primernim sholskim uspehom, danes pa so uspeshni in bogati, pogosto kar na domachiji, me to samo veseli. Tu sva se z ochetom razhajala. Chutil je mojo naklonjenost podezhelskim “malim ljudem”, kar se je njemu zdela nerealna sentimentalnost. Postavljal je trde, realne, gospodarske pogoje. Che si reven, ker imash veliko otrok, kar je bil pogosto vzrok za bedo, si za to kriv, ker bi jih moral imeti toliko, kot si jih lahko privoshchish.

Zato ne razumem meshchanskih sinov, ki danes s profesorskih mest in politichnih polozhajev javno razglashajo svoje zgrazhanje nad (pol)preteklimi chasi, ko niso uzhivali njihovemu stanu primernega statusa. Ne gre za to, da bi jim ochital, ker vztrajajo na neki temeljni pripadnosti svojem poreklu in se pritozhujejo nad zablodami in krivicami, ki jih je povzrochil komunizem. Nasprotno. Nepristno sprenevedanje je tu, kot pri vseh drugih zadevah, izhodishche za marsikakshno zlo. Vendar, ali je mogoche, da hodijo naokrog in se pochutijo zadovoljne s sabo zato, ker so iz uglednih druzhin, ki so nekoch imele sluzhkinje, ki so se druzhile samo s sebi enakimi, imele neposreden dostop do javnih funkcij, da se identificirajo z ne vedno zasluzhenimi privilegiji? In ali je mogoche, da sodijo ljudi, svoje kolege someshchane, in jih, kot je razvidno iz njihovega pisanja, prezirajo zaradi njihovega porekla? Pritozhujejo se namrech nad socialno emancipacijo, ki je njim in njihovim druzhinam odrekala statusne prednosti, ki so izvirale iz podedovanih socialnih in gmotnih privilegijev. Kako je lahko kdo ponosen na bogastvo ali socialni status, she posebej, che je podedovan od ocheta, in ga kar samodejno vzame za svojo prednost? Seveda ne gre za “meshchanstvo”, ampak za “malomeshchanstvo”, kar morda ni nich drugega kot posledica velikosti nashih mest. Vendar, ali je mogoche, da se ti nadpovprechno izobrazheni ljudje ne zavedajo duhovne dedishchine evropskega meshchanstva, v katerem so zagotovo najboljshi sinovi tega razreda dve stoletji razkrinkavali prevzetnost, politichno slepoto, plehkost in nadutost in pogosto tudi duhovno pritlikavost svojega razreda? Manni, Flauberti, Strindbergi, Tolstoji... Meshchanski sin Strindberg se je zaradi tega vztrajno “lazhnivo” predstavljal kot deklin sin. Pri tem ni shlo za sprenevedanje, ampak za izjavo politichne in socialne solidarnosti. Taki, nashi domnevni meshchani se ne zavedajo, da svojo ozkost, samozagledanost, zavist, nestrpnost do drugih in drugachnih, v najvechji meri delijo z najbolj zadrtimi podzhelani in ne z duhovno odprtimi in kozmopolitskimi meshchani.

Mosebacke torg, trg, kjer sem varil izabelo, da bi mi pricharala obchutek domachnosti, uzhiva na Shvedskem dolocheno literarno slavo. Danes je to zares eden najlepshih trgov v Stockholmu, na samem robu granitnega hriba nad starim pristanishchem v starem delu mesta. Rahlo visechi trg ima majhen park v sredini, z granitno fontano v obliki labodov, tlakovan je z granitnimi kockami v rdechkastih in zelenkastih odtenkih. Do trga na hribu se pride s podzemne postaje Slussen, kar pomeni jez. Ta Jez je na strateshkem mestu, zaradi katerega je Stockholm nastal, tu je namrech ozek preliv, dolg vsega nekaj deset metrov, skozi katerega se izliva mogochen sistem jezer Mälaren v Baltishko morje. Te prehod je bil nekdaj premoshchen z lesenimi hlodi (stock), ki so bili zabiti v vodno dno, od tod Stock-holm. Holm je otochek, na katerem je danes Gammla stan, staro mesto. Shlo je za debla, ki so sluzhila kot most med celino in tem otochkom. Seveda je ta ozhina, kljub novim mostovom, she vedno osrednje cestno in metrojsko krizhishche. Od tod je na Mosebacke mogoche priti po lesenih stopnicah, naravnost navzgor, po strmih tlakovanih ulicah malce naokrog ali pa z javnim dvigalom. Stanoval sem v chetrtem, vrhnjem nadstropju bogate hishe nekdanjega lastnika tovarne medicinskih instrumentov. Razgled z mojih oken je bil tako izjemen, da sem kar pol leta tezhko delal doma, ker me je razgled prevech vznemirjal. Prijetno me je vznemirjal in motil obchutek, da letim.

August Strindberg je zachel enega svojih romanov, Rdecha soba, v katerem je obdelal socialne in druzhbene razmere na Shvedskem, prav pod mojim takratnim kuhinjskim oknom, tik katerega stoji visok opechnat vodni stolp v nacionalno romantichnem slogu. Prav zato ima Strindberg tam spomenik, ki prav v vsem, v velikosti, fizionomiji, izrazu in celo drzhi portretiranca, spominja na tistega Cankarjevega na Rozhniku. Vendar Cankar gleda noter, proti gostilni. Brdo, Brezovica in Vrhnika so v dolini za njegovim hrbtom. Strindberg pa gleda s terase Mosebacke na morje in na pristanishche spodaj pod njim.

Cankar in Strindberg sta bila sodobnika. Oba sta se chutila zaveznika delavstva. Oba sta bila najmochnejsha v dramatiki, spisala pa sta tudi nekaj proze in poezije. Oba sta najvechja v svojih domovinah. Oba sta potovala in zhivela v tujini. Strindberg v Berlinu, Parizu in v Avstro-Ogrski. Oba sta imela tezhave z zhenskami. Vendar kako razlichne!

O mojem takratnem razgledu pa je mladi Strindberg zapisal:

“Sonce je stalo nad otokom Liljeholmen in je poshiljalo cele shope zharkov proti vzhodu; shvigali so med dimnicami na hribu Bergsund, hiteli nad ozhino Riddarfjärden, splezali do krizha na zvoniku cerkve na Riddarholmenu, se vrgli na strmo streho Nemshke cerkve, se poigravali z dolgimi in ozkimi trikotnimi zastavami ladij v pristanishchu Skeppsholmen, osvetlili okna na veliki Morski mitnici, osvetlili gozdove na otoku Lidingö in izginili v oblaku rozhnate barve, dalech, dalech v daljavi, kjer lezhi morje. In od tam je prishel veter, ki je opravil isto pot nazaj skozi ozhino Vaxholm, mimo trdnjave, mimo morske mitnice Sjötullen, vzdolzh otoka Siklaön, shel je za otokom Hästholmen in pogledal na poletne hishice. Zopet ven, nadaljeval je in prishel do zaliva Danviken, se preplashil in zdrvel vzdolzh juzhne obale, zachutil vonj po premogu, smoli in ribjem olju, se vzpel proti obali Stadsgarden, se vzpel na grich Mosebacke, vstopil na vrt in se zaletel v zid. Hkrati so se odprla vrata, odprla jih je dekla, ki je ravno odstranila zalepljeni trak na notranjih oknih; grozen zadah po stari masti, politem pivu, smrekovih vejah in zhaganju je hushknil ven, od koder ga je dalech vstran odpihnil veter, ki je zdaj, medtem ko je kuharica vdihnila svezhi zrak skozi nos ...”

Ta razgled in obchutek, s katerim te je navdajal, se dá celo stopnjevati. Prav nad starim pristanishchem, tik ob zapornici med jezerom in morjem, stoji iz jeklenih traverz zgrajen stolp z dvigalom, ki je na vrhu z mostom povezan s trgom Mosebacke. Ko stojish na tem mostu, dobesedno lebdish nad to stichno tochko med sistemom jezer na zahodu in Baltikom na vzhodu. Prav zaradi tega obchutka sem pogosto namesto stopnic ali strme ceste uporabljal dvigalo, da sem prishel do trajekta, ki me je peljal na nasprotno obalo Kraljevega zhivalskega vrta (Kungliga Djurgarden), v resnici prijetno razgibane pokrajine s travniki, orjashkimi hrasti, brezovimi gaji in grichi iz granitnih skal. Ta, sicer dvakrat daljsha pot v sluzhbo, kot bi bila tista s podzemno zheleznico, me je od zachetka do konca napolnjevala s podobno meshanico vznemirljivega nasprotja med tujim in zato toliko bolj samo mojim. Poleg tega so se mi stvari tu zdele preproste in neposredne, gor je bilo nebo, pod mano je bila zemlja, po kateri so nekoch lovili kralji in je ljubil imeniten dvorni pesnik in trubadur, kraljev prijatelj, chastilec ljubezni, sopotnik Vodnika, Bellman, ki je sem zahajal s svojo najljubsho ljubico Ullo (Winblad):

Ulla Winblad, draga sestra.
Ti si kot ogenj, vrocha, bistra.
Vsak dan si tako nevesta.
Hura, te slishim peti,
vidim Fröjin tempelj tresti,
ognje po zraku leteti
***
moker in grd
stopim na Charonov brod.

Na mostu nad pristanishchem sem v duhu, kot Strindbergov veter, pozimi vechkrat letel nad otochje stockholmskega arhipelaga, okovano v led, pa naprej chez morje v Helsinki, in naprej chez finsko Karelijo v St. Petersburg in nad ruske stepe. V obratni smeri je shel let v notranjost, v najstarejsho kulturno podrochje Shvedske, ob obalah jezerja Mälaren, kjer se mi je zdelo, da sem she vedno chutil domachnost predvikinshkega trgovskega mesta Birka …

Tukaj, nad Litijo, so mi domachini razlozhili, da zapushcham Zasavje in da sem dobrodoshel na Dolenjskem. Od tod trta in vino, cheprav zaenkrat she samorodona. Od tod pa do rodnih Arnovih sel, na drugi strani Save, na oni strani Krshkega in Libne, se razteza vinorodna, kisla, cvichkova dezhela.

Tudi izjemna zrachnost poti, na kateri se preprichamo o tem, da je Levstik ni izbral po nakljuchju. Bog vedi, kako je izbiral? Je to bila takrat obichajna pot do konchnega cilja, Chatezha, ali pa je bila za izbiro poti odgovorna “babuza”, ki se ji je tudi hotelo “letenja”?

Pravi sicer, da jo je bil zhe prej prehodil. Ali pa je pot pach plod ljudske ustvarjalnosti in so bile vse podezhelske poti pred razshiritvijo cest take? Dejstvo je, da ko chlovek pride do cerkvice in se prichenja megla tanjshati, pot postaja vse bolj zrachna, in tezhko se je znebiti obchutka, da imamo vso Slovenijo na dlani, pred nami so Gorjanci v celoti, v daljavi Snezhnik, na severu Kamnishke Alpe, Karavanke, Julijske Alpe in na zahodu Nanos. Ob tem pa smo she vedno na blatnih kolovozih, v ozkih grapah in grapicah, koder pot kar naprej spreminja smer med gor in dol, sem in tja.

Levstik je gotovo potreboval zrachnost poti. Projekt, ki ga je zastavljal, ni bil zgolj literaren. Bil je v kar najvechji meri politichen. Politichne razmere pa kar se dá vijugave in blatne. Slovenstva je bilo, kolikor je bilo narochnikov Novic, torej nekaj sto. Pa she te so si prisvajali politiki, ki so se tudi takrat imeli za prave razlagalce interesov ljudstva. Ni torej chudno, da so Levstikovi napotki robati, svarijo pred prefinjenostjo sodobne evropske, francoske in nemshke literature. Levstiku niso pomembni opisi, detajli, ampak dejanja, ne razpolozhenja, ampak volja. Potrebuje junake. Ne junake, potrebuje vojsko Davidov! Te bi pretirana estetskost, chutnost in skrb za detajle samo odvrnila od gigantske naloge: politichno, gospodarsko in duhovno roditi slovenski narod. Spochel ga je zhe Presheren.

(Se nadaljuje)

V EVROPO VI