Revija SRP 43/44

Helena Crchek

 

SKODRANE AVTOCESTE

I.
 
Ne plovi med galebi
Galebi ranijo.
Kot aceton se ti njihovi kriki
Razlijejo po obrazu,
Skozi plahutanje njihovih kril
Lahko uidesh le gol in brez prividov,
Ki bi te na gugalnici poletja
Zazibali do prerochishch domishljije.
 
Ostri so
In prebadajo kot mechi.
Iz dlani se ti vlije voda
In valovi odplavijo naplavine vecherov.
Ostanejo alge in med njimi galebji mladichi.
 
Motne poglede imajo.
Zresh skozi sonchna ochala
In ne moresh zagledati dna vodnjaka.
 
Ne odidi z galebi.
Na svojih otokih zhivijo
In nazobchane cheri so njihova kraljestva.
 
Plahutanja njihovih kril so odhajanja
In spirale njihovih valovanj trdnjave
Brez dvizhnih mostov.
 
II.
 
Samo k rekam se lahko vrachamo.
 
Potrpezhljivost vechnosti je pled,
V katerega so ogrnjene,
In modrost starcev tishina,
Ki pronica skozi naplavljeni mulj.
 
Ljudje in ribe ne znajo chakati.
Prichakovanja so zareze,
Ki jih izrezujejo v oblake,
In upanje posmehljivost vetra,
Ki zhgechka ovenelo listje.
 
Samo reke ostajajo nespremenjene.
 
Ljubimci se igrajo z zrcali
In skozi otroshki jok lomijo privide
Na koshchke, ki jih pozobljejo ptichi,
Prezhechi na drevesih.
 
Samo k njim se lahko vrnemo.
 
Prsi dojeche matere imajo
In odpushchajochi pogled,
Ki mu ni mar za drugo kot za trenutek,
Ko se zazre z vso silovitostjo prichakovanja
V nasmeh vrachajochega.

 

III.
 
Sloke kot koshute;
Z lasmi, ki jih mrshi veter;
Z dlanmi, ki hrapave bozhajo pekochnost popoldneva.
 
Zrcalijo se na pahljachi minljivosti
Shizofrene prepelice neke daljne obale.
Njihov smeh je zvijugan kot let metulja
In pogled stopicljav kot poletni zadah vechera.
 
Padajo v mlachnost podrhtavanja
In se vzravnavajo omotichne od vrtoglavice vztrajanja.
 
Njihove arkade so kruh tishine,
Hostija nepoteshenemu hrepenenju.
 
S prsti slepca tipajo obraze,
S pronicljivostjo vedezhevalke razvozlavajo
Hieroglife dotikov.
 
Nerazplamteni plameni vstajenja;
Zhgoch pepel, potresen po chelu.
 
Sloke kot koshute,
Se priklanjajo vecheru.

 

IV.
 
Plahutanja skozi blodnje pogorishch.
Modra padanja
In zeleni zabojniki za vodo.
Tema je,
Ki ji nihche ne verjame,
Plehka kot namizno vino,
Lezhi razgaljena in gluha na mizi.
 
V vasi gnezdijo labodi.
Mehka narochja mlechnobelih prichakovanj.
 
Za zaprtimi vrati tiktaka ura.
Kljuchavnica namazana z vazelinom.
 
Brbotanje milnih mehurchkov
V plastichni vazi spomina.
 
Izhlapevanja modrookih molitev
Dan za dnem
Kot prerokbe,
Ki se ne morejo uresnichiti,
Kot steklo,
Ki se ne more razbiti.
 
Skodrane avtoceste.
Ponovno.
 
 
V.
 
Ne ljubim poletja
V svojih prsih.
Zhge in se kotali na vse strani neba.
 
Peche sunkovito
In vsemogochno.
 
Brbota kot storzh v pechi.
 
Brez skrivalishch je
In tishina ne more sopihati
Skozi travnike,
Na katerih predejo chrichki
Preprogo pomilostitve.
 
Zhge in peche.
 
Motno je
In na njegovih vekah ni zvezd,
Ki bi se tihotapile
Skozi shotishcha prichakovanj.