Revija SRP 43/44

Frane Goljevshchek

 

PARISHKA MIROVNA POGODBA Z ITALIJO IZ LETA 1947

 

Prvega maja 1945 je jugoslovanska armada osvobodila Trst. Chez dober mesec, 12. junija, ga je morala na zahtevo zaveznikov zapustiti in chez slabi dve leti, 10. februarja 1947, je na tem ozemlju nastala drzhavica Svobodno trzhashko ozemlje (STO) pod nadzorom Organizacije zdruzhenih narodov in pod zachasno amerishko-britansko-jugoslovansko zasedbo. (Beseda “zasedba” je uporabljena tudi v enciklopedijah, v tem kontekstu pa je zelo pomembna za razumevanje nekaterih dogodkov, ki so spremenili politichno-pravno podobo obmochja, o katerem bo beseda, kajti prav Jugoslavija je takshno formulacijo razumela dobesedno!)

Drzhava STO je nastala na podlagi znamenite Parishke mirovne pogodbe, ki je zachela veljati 15. septembra 1947. STO je bilo predvideno kot demokratichen, nacheloma dvojezichen, slovensko-italijanski, mednarodnopravni subjekt. (Izjemno zanimivo je, da STO, ki je segalo do reke Mirne, ni vkljuchevalo hrvashkega jezika, kar pomeni, da sta bila na tem obmochju le slovenski in italijanski zhivelj). Statut STO je predvideval skupshchino, upravo in guvernerja, ki naj bi ga imenovala Generalna skupshchina OZN, kar pa se ni uresnichilo. Zato pa je Varnostnemu svetu OZN – samo njemu – ostala do konca obstoja STO naloga nadzora funkcioniranja novonastale drzhavice v severnem Jadranu.

Vsa ta dejstva so zhe mochno oddaljena od spomina prebivalcev Istre. Bolj kot chas obstoja STO, v katerem se je usodno zachrtala imaginarna meja med Slovenijo in Hrvashko v Istri, se je vtisnil v spomin tisti chas po Londonskem memorandumu iz leta 1954, ko se je ta drzhavica, ki ni nikoli popolno zazhivela, razdelila na italijanski in jugoslovanski del, to je chas prvih let SFRJ (FLRJ) v tem delu Istre. Imaginarna, namishljena meja med Slovenijo in Hrvashko v Istri na reki Dragonji je ostala takshna, kot se je lahkotno dolochila, predvsem zato, ker je pri Slovencih obveljalo razmishljanje, da bomo poslej ena drzhava in en narod in ena partija, brez vsake vrste lochitvenih meja, tiste meje pa, “ki so zhal morale biti”, torej administrativne meje, se oblasti, ne takratni, ne kateri kasnejshi, ni zdelo potrebno, da se potrjujejo na nachin, kot se vsaka meja mora potrditi in predvsem jasno dolochiti. Preprichani so bili, da bodo prej ali slej meje v Jugoslaviji za vedno izginile. Vera o bratstvu vseh jugoslovanskih narodov je bila tako razshirjena kot nobena vera do takrat na tem ozemlju. O administrativnih mejah in njihovi problematichnosti so v dolochenih politichnih krogih najbrzh razpravljali, to pa ni segalo do prebivalcev in nizhjih politikov. Ti so enostavno verovali, che pa niso, so previdno molchali.

Takrat, in tudi kasneje, so slovenski politiki na dolochen nachin spet obudili v sebi pozitivno in zhal tudi negativno genetsko izrochilo Venetov: ustvarjalnost in nedrzhavotvornost. Slovenci so bili nosilci teoretichne misli, usmeritve in ureditve SFRJ. Torej, izrazita politichna ustvarjalnost tega naroda. Zhe OF je bila slovenska izjema, domiselna in uchinkovita oblika upora. Vendar v tem velikem metu po vojni in za ta veliki jugoslovanski skok so bili slovenski politiki pripravljeni zhrtvovati tudi slovenske nacionalne interese za skupni “bratski” interes. Med temi interesi, do onemoglosti poudarjanega bratstva in edinstva ter jugoslovanskega internacionalizma, je bila tudi ohranitev imaginarne mejne chrte med Slovenijo in Hrvashko.

Baje sta imela pri tej meji vse v rokah le dva politika, Kardelj in Bakarich. In kar sta se tadva domenila (ne ve se natanchno, ne kje, ne kako, ne kdaj), tako je bilo. Tudi zato je trditev o dolocheni meji na Dragonji postavljena v pogojnik, kajti iz tistega chasa in za omenjeno vprashanje ni nobenega zanesljivega dokumenta, ki bi prichal o tem, kako so stvari potekale in kaj je bilo dolocheno. Moch vrha komunistichne partije je bila tako silna, da sta se “zakonito” smela dva politika iz vrha partije dokonchno dogovoriti o stvareh, ki bi jih v normalni demokratichni druzhbi moral potrditi najvishji organ drzhave. Zaradi te partijske mochi tudi v nobenem republishkem ali drzhavnem organu ni bilo potrebno potrditi intimnega dogovora o tem, kje teche meja med republikama, tako je ta dogovor neprizivno veljal. (Ve pa se, da che meja ni potrjena na najvishjem drzhavnem organu, nima nobene veljave v pravnem pogledu po merilih evropske demokracije!)

Takshno intimno razmejevanje po celi slovensko-hrvashki meji je sicer v tistem chasu zbudilo nekaj nemirov med prebivalci. In tam, kjer so bili takshni okolishi, da se politichni interesi niso krizhali, in kjer so imeli prebivalci moch in voljo vztrajanja, so bile dosezhene dolochene korekcije administrativne razmejitve. V Istri pa takshna korekcija ni bila mogocha. Hrvashki politichni interes je bil izjemno mochan v takrat she prikritem hotenju po Veliki Hrvashki. Tega Kardelj sploh ni zaznal, zato se je z jezo chudil (kot porochajo prichevalci), chesh kaj je Hrvatom toliko do meje na Dragonji, ko pa smo vsi skupaj v enotni in bratski drzhavi. Temu “nerazumljivemu in banalnemu” pozhelenju, ki je Hrvashko iz njemu razumljivih razlogov vleklo proti Piranskemu zalivu, je enostavno popustil. Prichevanja sicer kazhejo na to, da tega ni storil z najvechjo naklonjenostjo, vendar ne iz bojazni glede eksistence republike Slovenije, ampak bolj zaradi spoznanja svoje nemochi pred agresivnimi in chudnimi sosedi, ki ne razumejo jugoslovanskega internacionalizma. Zato je tudi pred zgodovino in javnostjo skril peticijo prebivalcev Savudrijskega polotoka, ki so zahtevali, da se predeli Kashtela in Savudrije vkljuchijo v Slovenijo, in ko ga je kdo spomnil na ta dokument in na zahtevo Savudrijchanov, je reagiral z besom in nervozo, kar je razkrivalo odprto politichno rano in Kardeljevo osebnostno nepomirjenost s to problematiko. Ni pa imel ne volje ne potrebnega drzhavotvornega chuta, da bi Jugoslaviji nalil chistega vina in ustregel Savudrijchanom in slovenskim interesom. Natanchnega datuma, kdaj so se ti dogodki odvijali, se ne ve, ker je dokument peticije izginil, ali pa je, kar je bolj verjetno, she vedno strogo nadzorovan. Vendar obstaja dokument, ki te dogodke potrjuje, to je notarsko overovljeneno potrdilo, ki ga je Civilni druzhbi Slovenije za mejo v Istri posredoval gospod Davorin Ferligoj, predsednik skupshchine obchine Piran v letih 1947 – 1957, chlovek, ki mu je bila peticija izrochena v roke. Ferligoj govori tudi o prichevanjih o burnih Kardeljevih reakcijah, ko je prishel v javni stik s tem vprashanjem.

Tako se je v sistemu, trdno grajenem na partijski hierarhiji in poslushnosti, meja na Dragonji utrdila v miselnosti domachega prebivalstva, v miselnosti drzhavljanov in v miselnosti politikov. In tako je ostalo do danes. Vendar to nastajanje meje nima samo romantike politichnih iger (in tudi ne samo pravljichnosti, kot je tista, kako je Kardelj v pijanosti zamenjal reko Dragonjo z reko Mirno), ampak je povezano z nezakonitostmi na mednarodni ravni. In to je predmet, ki bi ga danes drzhava Slovenija morala potegniti iz “naftalina” in odpreti njegovo problematichnost. Che bi Slovenci ostali v Jugoslaviji (to bi se zgodilo, che bi je Miloshević v nacionalistichnem hrepenenju po Veliki Srbiji ne razbil), bi se, to je gotovo, nihche ne sprasheval, ne kje je Dragonja ne kje je Mirna, in danes bi bili zhe bolj ali manj staljeni v balkanskem loncu, vsekakor bolj, kot smo bili pred desetimi leti, ko nas je “zadela” osamosvojitev. Dogodki pa so na srecho obrnili stvari in nas soochili s problemom meje v Istri in na morju, ki ga je Hrvashka zase modro in drzhavotvorno urejala zhe od leta 1945 dalje. Slovenski politiki pa te problematike niso nikoli chutili in ne dojeli (razen nekaj sramezhljivih hotenj v tem kratkem chasu slovenske parlamentarne demokracije). In tako je Hrvashka, ki she leta 1945 s svojim prebivalstvom skoraj ni segala chez reko Mirno, leta 1990 obvladovala zhe celo Savudrijo.

Tihi hrvashki pohod se je zachel nachrtovano zhe med NOB, dejansko pa takoj po letu 1945. Cona B v okviru STO je bila pod jugoslovansko vojashko zasedbo. Poveljeval ji je kapetan Lenac iz Hrvashke, ki je bil nastanjen v Kopru. Ta podatek govori tudi o tem, v kako podrejenem polozhaju je bila takrat slovenska politika, ko ni mogla postaviti slovenskega komandanta na slovenskem ozemlju. Vendar je bilo ozemlje, na katerem je zazhivela drzhava STO, do 15. septembra 1947, torej do zachetka veljavnosti Parishke mirovne pogodbe, pod italijansko suverenostjo. Shele z nastopom veljavnosti Parishke pogodbe je prenehala italijanska suverenost nad tem ozemljem. To je potrebno izrecno poudariti, ker prav to pomeni, da karkoli je storila na tem ozemlju vojashka uprava JLA v strateshkem pogledu do zachetka veljave Parishke mirovne pogodbe, je bilo storjeno nezakonito.

In dogajalo se je prav to. Nezakonito se je ukinjala meja piranske obchine, nezakonito se je postavljala administrativna meja na Dragonji, nezakonito so se prenesle zemljishke knjige Savudrije in Kashtela iz Slovenije na Hrvashko.

Kakshen je bil potek dogodkov “na Dragonji”? 3. avgusta 1947 je skupshchina Istrskega okrozhnega ljudskega odbora izdala odlok (po odobritvi vojashke uprave JLA), kjer v 10. chlenu pishe: “…okrajni ljudski sodishchi v Piranu in Kopru poslujeta le severno od Dragonje”. To je pomenilo, da na obmochju do Dragonje deluje sodishche okraja Buje. Zatem se je, vzporedno in skladno s prejshnjim odlokom, 1. septembra 1947 razdelila cona B STO na dva okraja, na Koprski in Bujski, pri chemer se je uradno in nezakonito zmanjshalo ozemlje obchine Piran skoraj za polovico. (O tem govori Uradni list Istrskega okrozhnega ljudskega odbora sht.1/47.) Osnovni, naknadni dokument postavitve meje na Dragonji pa je bil brzhkone ukaz komandanta odreda JLA za STO iz 16. septembra 1947 (katerega vsebina nam she ni znana), kajti 12. aprila 1952 je Istrski okrozhni ljudski odbor izdal, “na podlagi ukaza komandanta JLA za STO iz dne 16. septembra 1947”, odlok o razdelitvi Istrskega okrozhja na okraje in obchine, v katerem razmeji Slovenijo od Hrvashke na reki Dragonji.

Ko je bil leta 1954 podpisan Londonski memorandum in je s tem prenehala obstajati drzhava STO, chemur je sledila razdelitev tega ozemlja na italijanski in jugoslovanski del, je bila imaginarna meja med Slovenijo in Hrvashko zhe globoko v glavah ljudi in v nachrtih oblasti, in nihche se ni vech sprasheval o njeni naravi, utemeljenosti in dejanskosti.

Glede jugoslovanskih krshitev raznih pogodb in sporazumov na tem obmochju, je potrebno opomniti, da je Italija zahtevala 10. septembra 1952 od zaveznishkih sil, da sprozhijo postopek zoper Jugoslavijo pred haashkim sodishchem zaradi krshenja mednarodnih dogovorov in sprejetih obveznosti. Torej krshitve so bile ne samo na medrepublishki ravni, ampak ochitno tudi na vishjih ravneh. Takshne krshitve so gotovo tudi prispevale k mednarodni odlochitvi, da se Trst ob prenehanju STO ne prikljuchi Jugoslaviji.

21. chlen Parishke mirovne pogodbe pravi:

1. Svobodno trzhashko ozemlje priznavajo zaveznishke in pridruzhene sile in Italija, ki se strinjajo, da njegovo celovitost in neodvisnost zagotavlja Varnostni svet Zdruzhenih narodov.

2. Italijanska suverenost nad obmochjem, ki sestavlja Svobodno trzhashko ozemlje, preneha z zachetkom veljavnosti te Pogodbe.

3. Ob prenehanju italijanske suverenosti se Svobodno trzhashko ozemlje upravlja v skladu z Instrumentom za zachasni rezhim, ki ga odobri Varnostni svet. Ta Instrument ostane v veljavi do datuma, ki ga bo Varnostni svet dolochil za zachetek veljavnosti Stalnega statuta.

Krshitev spreminjanja meje zadeva tudi mednarodno pravo, ki dolocha, da se meje na zasedenem ozemlju ne sme spreminjati. Parishki pogodbi je sledil Londonski memorandum, ki v 7. chlenu Specialnega statuta (ena izmed prilog Memoranduma) dolocha prepoved sprememb administrativnih enot na podrochjih, ki preidejo pod civilno upravo Jugoslavije oziroma Italije. Tudi Osimska pogodba iz leta 1975, ki je naslednica londonskega Memoranduma, je obdrzhala vse obveze iz Specialnega statuta.

Ker je Varnostni svet OZN izvajal nadzor nad delovanjem STO, bi bil danes najbrzh edini upravicheni arbiter za vprashanje dolochitve drzhavne meje med Slovenijo in Hrvashko na obmochju Istre. V tem kontekstu se bo Civilna druzhba Slovenije za mejo v Istri tudi obrnila na OZN.

 

Frane Goljevshchek,
predsednik Civilne druzhbe Slovenije za mejo v Istri