Revija SRP 43/44

Frane Goljevshchek

 

DRAGI FRANCE PRESHEREN!

 

Iz daljave sem zaslishal vecherni zvon. Morda je res zazvonilo le tam chez, pri svetem Mavru, morda pa je prishel glas od dalech, kot mnogokrat, od Marijinega Celja, tam s hriba nad modro zeleno Socho, iz izbe moje mladosti. Bilo mi je prijetno in samotno obenem. Rahla nedopovedljiva zhalost je prekrila mojo dusho, kot prekrije hladna meglena tanchica smaragdno jezero. O, srechna vas domacha, je odzvanjalo v meni in me spomnilo na tvoje tozhbe in vzdihe po domachem kraju, od koder te je speljala “golj´fiva kacha”. Ta glas vechernega zvona in nemir ob njem sta mi prishepnila misel, da bi ti napisal pismo.

S teboj se vechkrat pogovarjam. Vchasih si mi kot balzam, vchasih me podzhigash v bojevitosti, vchasih pa, ko se mi v kupi nabere prevech grenkobe in ko govoriva o mrzli domachiji, o izgubljeni veri, o tem, kar um slepi z “golj´fijami in lezhami”, moram misli prelozhiti kam drugam, ker se mi usodna realnost tako priblizha, da se o njej tezhko pogovarjam.

Sedaj ti pa pishem. Gotovo ti pishem zato, ker je moja samota tolikshna in tako rezka, da zhelim s pisanjem stopiti iz nje, tako da bom v sebi odpiral bolechino za bolechino. Bolechina je pach lazhja od samote.

Res je tudi, da me k temu pisanju, komaj zavedno, preganja ta chas posebnega razpolozhenja, ki veje med nami, Slovenci, tebi v hvalo in v chast tvojemu rojstnemu dnevu.

Doslej smo namrech praznovali samo obletnico tvoje smrti. Praznovali smo jo kot mejnik tistega chasa, ko je odsotnost tvojega telesa odtegnila tudi tvojega duha v podzemlje, od koder se je postopoma zachela prebujati in dvigati iz teme zavest Kranjcev, gnana iz tvoje poezije, da si zhivel med nami, resnichni umetnik, genij, in nam napisal stvari, kakrshne se zaman trudijo napisati vsi za tabo iz tvoje “branshe” oshiljenih peres.

Res, veliko je bilo storjenega, takrat, da so te prepoznali, in vse do danes, da smo te vedno znova odkrivali in te postavili na slovenski Parnas, ki se, s teboj na vrhu, lahko spogleduje z drugimi po svetu. To smrt in to prebujenje po njej je bilo vredno praznovati.

Poslej, dragi France, bomo slavili tudi dan tvojega rojstva. Morda samo dan tvojega rojstva in bomo misel na smrt opustili. Upam, da bomo ta dan praznovali kot znamenje, da smo Slovenci vendarle stopili na tvojo pot, na kateri bomo lahko globlje prepoznavali vrednote naroda, ki so ostale zanemarjene, da bomo prepoznali korenine davnih prednikov in njih sporochila, ki jih danes ne znamo vech razbrati, da bodo tako v nas vzklila spoznanja o pomenu posedovanja drzhave in o vrednotah drzhavotvornosti, ki si jo ti zhe z mochno slutnjo nakazal v svoji Zdravljici.

Glej, prvak si med slovenskimi pesniki, a da si takshen, smo Slovenci zvedeli, kot sem zhe rekel, dolgo po tvoji smrti. Pomisli, takshno velichino, ki sodi v sam evropski vrh, ljubi Slovenci prepoznajo shele, ko je ni vech med zemljani, shele, ko jih nekdo po dolgih letih na to opozori, ko te razkritega zhe odkrije. Pa smo imeli zhe v tvojem chasu veliko uchenih glav. Danes te nekateri Slovenci resnichno prebirajo, drugi pa, in teh je najvech, samo verjamejo, da si najvechji, kar je tudi prishlo v lepo slovensko navado. Mnogi te slavijo in verjamejo, da je tako, kot pravijo tisti, ki ti slavje pripravljajo. Sicer pa to ni najhuje, in potolazhiti se moramo, da tudi hudo narobe ni in tudi ne nenavadno, najbrzh je tako tudi drugje po svetu. Tako bom rekel, da ta chudovita dezhela Slovenija premore izredne bisere, ki jih she nismo videli, vemo pa zanje in jih izjemno cenimo. Zhe sama misel o bogastvu nas bogati. To nam, konec koncev, pomaga graditi narodni ponos, brez katerega noben narod ne more dolgo zhiveti.

Po tvoji sladki poeziji ni bilo vech velikih tezhav s slovenskim jezikom. Brusil se je in postajal iz dobe v dobo lepshi in chistejshi, blagozvochnejshi. Kdor zna ta zhuborechi potok loviti v pravo chasho, mu charobno shumlja in v chashi se mu bistro iskri, in tvoje poezije mile, ki so poganjale iz srca, so danes zhive in zhuboreche kot takrat, ko si jih pisal. Tezhave so se ohranile drugje, tam, kjer si ti najbrzh mislil, da bodo kmalu odpravljene, ko bo Slovenec ljubil Slovenca brata, ko bo potihnil ves prepir, ko rojak prost bo vsak in ko bo sosed, mejak, prijatelj, ne pa vrag. Do tega pa je she dalech.

Zhelim ti she nekaj drugega povedati, a ne zato, da bi ti nalozhil razocharanje nad svojimi upi o narodu, ki si ga ljubil in ga bodril, in ne zato, da bi ti pripravljal zhalost, v kakrshni si bil vechkrat zaradi svoje Kranjske dezhele, ampak, moram rechi, da predvsem iz sebichnih razlogov, zato, da bi potolazhil svojo dusho, ki je bolna do takshne mere, kot je bila tvoja takrat, ko si se muchil z mislijo, kako “bi nam srca vnel za chast dezhele”. Takrat si razmishljal o uravnotezhenosti chasti in oblasti, chesh “da oblast in z njo chast” bosta nasha last. Eno ne bi smelo biti brez drugega, kajne? Misel o oblasti in chasti je danashnja zahteva in bo tudi jutrishnja. Misel, ki pa zhal she dolgo ne bo prodrla v bit nashe oblasti. In sanjal si o “Slovenshch´ni celi”, kar se ni nikoli uresnichilo. Morda nam bo chas nove Evrope prinesel to prilozhnost. Ta “Slovenshch´na” je bila vseskozi razbita, razbita v svoji biti in v svojem prostoru. Hrepenenja je bilo sicer veliko, manj pa je bilo dejanj iz ljubezni do te domachije. Predvsem pa se je ta “Slovenshch´na” na robovih ochetnjave nenehno cefrala in unichevala, umirala, ker ni v sebi slishala dovolj mochnega slovenskega glasu. Itaka ni bila bogata dezhela, bila je tesna, majhna in gorata, si zapisal v Elegiji svojim rojakom, vendar sta ji Odisejeva velika ljubezen in zvestoba prinesli nesmrtnost. Slovenci pa smo kmalu pripravljeni zapustiti ladjo in se predati mamljivim Sirenam. Omamlja nas lagodje.

Velika drzhava, iz katere si zhe ti hrepenel po reshitvi, je res, skoraj sto let potem, ko si odshel, usahnila. Vendar nam to ni nich kaj veliko pomagalo, kvechjemu shkodovalo. Iz cvetoche Evrope smo prishli na potresni Balkan, prishli smo v nich bolj prijazno drzhavo, kot je bila ona pred njo. Tej novi drzhavi smo prav tako sluzhili, in she bolj, kot v tvojem chasu cesarskemu Dunaju.

Sedaj smo po skoraj dveh tisochletjih, odkar je izginil duh kralja Sama, resnichno postali spet drzhava, o kateri si tudi ti sanjal, postali smo samostojna in demokratichna drzhava, kot se imenujemo in kot si zhelimo, da bi bili, vendar pa zhe drsimo nazaj proti Zdruzheni Evropi, seveda drugachni Evropi, kot je bila pred sto leti. Toda che bomo v tej Evropi tvojo Zdravljico, sedaj nasho drzhavno himno, ki jo pojemo, ko se karkoli pomembnega zgodi, razumeli kot pesem ponizhnih veseljakov, se bo zgodilo, kar se doslej ni moglo zgoditi, zgodilo se bo, da se bomo tam kmalu zgubili. Odlochni znamo biti, ko smo sunkovito ogrozheni, nevarnost nam preti v miru. Takrat smo, ovce, pripravljeni na bratenje z volkovi. V miru prezhi na nas zvitejshi nasprotnik, ki vidi, kako nas lagodje uspava. Che nas ne udari sila, se ne premaknemo. In velikokrat smo se premaknili, ko je bilo zhe prepozno. O tem nas poduchijo zhalostne zgodbe Koroshke, Gorishke, Trzhashke.

Nekam smo se res premaknili v teh zadnjih sto letih, vendar ne dalech. Da smo postali drzhava, je veliko, vendar bo ta vrednota potrjena shele takrat, ko se bomo obdrzhali kot v duhu zdrava drzhava in ko bo ta zemlja Kranjska Slovencem resnichno draga mati, ko nam ne bodo vladali drzhavniki, ki to ljudstvo in to rodno zemljo bolj zanemarjajo, razprodajajo in unichujejo, kot pa ljubijo. V svoji temni sli celo razgreto ishchejo razloge, s katerimi bi opravichevali svoje delovanje tujemu v korist in domachiji v shkodo.

O tvoji poeziji zatrjujejo strokovnjaki, in to najbrzh velja, da je danes ne bere vech Slovencev, kot jo je za tvojega zhivljenja. Je morda zato toliko slabokrvnosti v tem narodu in toliko mehkobe in upogljivosti v slovenskih hrbtenicah? Tvoji Zdravljici nekateri oporekajo, chesh da je pesem za tiste, ki pijanchujejo in si z vinom nazdravljajo, ne pa za krepostne Slovence. To brzhchas govorijo zato, ker jih muchi neunichljiva slovenska zavist in ker se v njih kuha mastno slovensko licemerstvo s takshno mochjo, da se jim ogenj sveti skozi kozho obraza. Pesnikom vre kri, ker te ne morejo presechi v poeziji. V svoji veliki plodnosti izdajo po dvajset, po petdeset pesnishkih zbirk, vendar vse to shtevilo jih ne priblizha tvoji eni in edini zbirki poezij. Politike pa razzhira jeza, da si bil ti tisti, ki si prav z Zdravljico napisal prvi in do danes she vedno najboljshi politichni in nacionalni program, brez puhlega praznorechja in brez osladnih besed prikritih tercijalk. Drzno bom rekel, da tvoji, da nashi Zdravljici ni primere v svetovni literaturi in da takshne nima noben narod na Zemlji.

Danes premore Slovenija veliko umnih mozh in zhena in med njimi so tudi mnogi tenkochutni umetniki, ki jim v dushah trepeta, kot trepeche listje v trepetliki, za visoke ideale naroda ter ob vsem tem razumejo tvoje besede o prostem rojaku in prijateljskem mejaku tako, kot da moramo temu rojaku in mejaku biti hlapci, da mu na takshen nachin izkazujemo prijateljstvo in si tako zagotovimo mir in blagodejen pochitek na mehkih foteljih. Ne bosh verjel, a je res, da smo se v tej slabokrvnosti in upogljivosti velikokrat zhe vdajali hlapchevskim in suzhenjskim navadam, tako da si tvoj kasnejshi sopotnik Cankar ni mogel pomagati, da se ne bi razjezil in nam vrgel v obraz, da smo hlapci, za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapchevanje. Kmalu za njim je spet tvoj sotrudnik, pesnik Kosovel, ki sodi, kot Cankar, zraven tebe v vrh slovenskega Parnasa, napisal chudno pesem, pach kot je chudna ta slovenska nrav. “Suzhenj. Suzhenj Hlapec. Suzhenj Hlapchevich Hlapec,” je napisal. “Suzhenj Suzhnjevich Hlapchevich Ponizhni,” in tako naprej, ter pomenljivo konchal z “Janez Ponizhni, strahopetni, Velepotezni.” Kako naj gremo s takshno hrbtenico in s takshno ponizhnostjo na dolgo in trdo pot v Evropo? Ta obljubljena dezhela nas bo takshne, kot smo, na bronastem pladnju postregla drugim.

Kadar te bomo Slovenci pripravljeni resnichno globlje poznati, ko te bomo resnichno zachutili kot pesnika ljubezni in bolechine do Julije, ki ti je pomenila notranjo svetlobo in svetlobo velikega hrepenenja, ko te bomo prepoznali kot pesnika ljubezni in bolechine do domovine, ki ti je pomenila celostno podobo Slovenije z vsem slovenskim stvarstvom, takrat bo drugache, in drugache kot danes se bodo brala tvoja sporochila v poeziji, ki so jo redile solze, prelite iz ljubezni do Julije in domovine.

Da, pravzaprav so me vsa ta spoznanja, o katerih ti govorim, gnala k temu, da ti izlijem zhalostinko, ki bi jo znal ti, che bi bil danes med nami, zapeti z zhalostjo Jeremije.

Bodi zdrav! Bodi zdrav! Bodi zdrav!

Tvoj
Frane Goljevshchek

V drzhavi Sloveniji na pragu novega tisochletja

Izola, 11.1.2001