Revija SRP 43/44

Étienne de La Boétie

 

 

ÉTIENNE DE LA BOÉTIE: "PROSTOVOLJNO SUZHENJSTVO"

 

Sedaj bom porochilo (o svobodi) zakljuchil z mislimi o prostovoljnem suzhenstvu, to so misli Étienna de La Boétiea, a tudi moje. *

"Resnici na ljubo, neplodno je razpravljanje o tem, ali je svoboda naravna. Zhe zato ne, ker nihche ne more biti v suzhenjstvu, ne da bi se mu s silo nad njim delalo neko zlo. In nichesar ni, kar bi bilo tako nasprotno svetu, ki mu vlada narava, ki je umna, kot je nepravichnost, krivica sama.

Ostane nam, da rechemo le to, da je svoboda naravna in zato, po mojem, ne samo da smo rojeni s svojo svobodo, temvech tudi z voljo, da jo branimo. Che pa kdaj le podvomimo v to in che smo toliko odtujeni od sebe, (svojega sebstva), da ne moremo vech razpoznati svojega bistva, niti svojega prirojenega nagnenja ne, potem vam moram izkazati chast, da tako rekoch dvignem divje zveri na piedistal, da bi vam pokazal vasho naravo in vashe stanje."

 
"O Bog, pomagaj mi;
ko so ljudje gluhi,
zveri tulijo:
Zhivela svoboda.
Mnoge od njih poginejo, takoj ko jih polove;
kot riba umira, chim ni v vodi,
tako razna bitja zapushchajo svetlobo dne,
ne zhele prezhiveti izgube svoje naravne svobode.
Che bi med zhivalmi bila hierarhija,
bi zveri, ki takoj umro, ko jih ulove,
pripadale zhivalskemu plemstvu.
Ostale zhivali pa, od najmanjshih do najvechjih,
ko jih ulove, se tako zelo upirajo,
s kremplji, rogovi, kljuni,
da s tem dovolj jasno govore,
koliko jim je do tega, kar so izgubile.
Ko pa so povsem ujete,
nam dajejo toliko jasnih znakov svoje nejevolje,
da je lahko videti,
da od tega trenutka dalje bolj cheme, kot zhive,
da svoje zhivljenje zadrzhujejo bolj zato,
da bi obzhalovale svojo izgubljeno dobrino, kot pa,
da bi she uzhivale v svojem suzhenjstvu. ..
She voli stokajo pod jarmom. Ptice kopne v kletki, .."

"Torej vsako bitje, ki obchuti svojo eksistenco, obchuti zlochin pokorjenosti in tezhi k svobodi; che se she zhivali, ki so udomachene, za sluzhenje chloveku, lahko podrede shele potem, ko jim zatro nasprotno zheljo, kakshna nesrecha je to lahko za chloveka, ki je edini resnichno rojen zato, da zhivi svobodno. Napravila ga je nenaravnega do te mere, da je izgubil praspomin na svoje prvobitno stanje, in na zheljo da ga ponovno ozhivi...

Vedno pa se najdejo eni, srechnejshi od drugih, ti, ki so rojeni pod srechno zvezdo, ki obchutijo tezho jarma in ne morejo vzdrzhati, da bi ga ne stresli, ti, ki se nikoli ne navadijo na jarem. ..

Ko bi bila svoboda povsem izgubljena, zunaj tega sveta, bi jo ti ljudje ozhiveli v svoji predstavi, obchutili bi jo v svojem duhu in jo she vedno uzhivali. Suzhenjstvo nikakor ni po njihovem okusu, celo ko je to okrasheno, ne ! ....

Gotovo je torej dejstvo, da se s svobodo sochasno izgubi tudi srchnost. Podaniki pa nasprotno v boju ne kazhejo niti navdushenja niti jeze: nevarnosti gredo nasproti, kot da so zvezani, otrpli, sploh ne obchutijo, da v njih globini gori strast za svobodo, ki daje moch, da se nevarnost prezira in ki ustvarja zheljo po slavi in chasti, ki jo daje lepa smrt med tovarishi." ...

 
"O dobri Bog!
Kaj bi moglo biti to?
Kako naj to imenujemo?
Kakshna je to nesrecha?
Kaka hiba je to, kakshna brezmejna hiba je to,
da je mnozhica ljudi ne samo poslushna, she hlapchevska je ?" ...
 
"Naj se na dve strani postavi petdeset tisoch oborozhenih ljudi,
naj zavzamejo borbeni polozhaj,
naj se spopadejo;
eni so svobodni in bore se za svojo svobodo,
drugi poskushajo z vojno, da jim jo vzamejo;
Komu bo pripadla zmaga, kateri bodo shli srchneje v boj:
ti, ki upajo, da jim bo nagrada zmage ohranitev lastne svobode,
ali ti, ki za nagrado za zadane in dobljene udarce prichakujejo
samo suzhenjstvo drugega?"
 

"A kaj? Che je svobodo dovolj zazheleti, che je enostavno zanjo potrebna le volja, se bo nashel katerikoli narod, ki bi verjel, da predrago je plachal svobodo, che ve, da jo je mogoche dosechi z enostavno zheljo ....?"

"Vendar od vseh dobrin sveta, ki jih ljudje tako zhele, je ena sama vrednota, za katero ljudem, ne vem zakaj, zmanjka sle, da bi hrepeneli po njej – a ta je svoboda – tako velika vrednota – tako prijetna dobrina. Che se ta dobrina izgubi, privrela bodo vsa zla, in dobrine, ki preostanejo po njej, v suzhenjstvu sprijene, izgube svoj okus in vonj."

"Edino svobode ljudje ne zhele,
z enim samim in edinim razlogom:
che bi jo zheleli, imeli bi jo;
oni zavrachajo svobodo, ta dragulj,
ker je prevech lahko priti do nje."

 

 

 

SHE O VLADAVINI ENEGA – SISTEM ENEGA

Sedaj pa si bom dovolil nekoliko svobode in na kratko povzel misli Étienna de La Boétiea o oni drugi nesvobodi – prostovoljnem suzhenjstvu – tako, kot bi mi to danes rekli, ko je jezik nekoliko bolj zapleten, strukturiran. To je, o prostovoljni suzhnosti izvirajochi iz: same narave institucij, hierarhije sistema, vrednotne utemeljenosti njihovega reda. Bistvo je isto, kot govori o njem Étienne de La Boétie, lepshe ni mogoche, le razpoznamo ga nekoliko tezhje, ker ravno tega nochemo.

 

VLADAVINA ENEGA
 
Naj Eden vlada,
Eden naj bo, ki nas predstavlja,
Eden naj bo predstavnik vseh, ki jim to zmore biti.
Tako bi danes rekel Homer, Étienne pa bi se samo nasmehnil in rekel nekako takole:
 
 
"Ob tej priliki bi rad dojel, kako to, da
toliko ljudi, toliko mest in vasi, toliko njih narodov
prenasha kdaj pa kdaj (v svoji zgodovini) enega edinega tirana,
ki ima samo tisto moch, ki mu jo oni dajo;
ki ima le toliko mochi, da jim nashkodi, kolikor oni
sami dopushchajo;
ki jim lahko stori zlo, le che so ga oni
brez nasprotovanja voljni trpeti.
To je zagotovo velika, pa vseeno tako vsakdanja stvar,
da bi bilo bolje razzhalostiti se, kot pa biti presenechen,
ko na milijone ljudi bedno sluzhi, upognjenih glav
pod jarmom brezsramnim;
pa ne zato, ker bi jih na to primorala neka vechja moch,
mochnejsha prisila,
pach pa zato, ker so obsedeni in ocharani,
vse tako kazhe, z imenom
Njega Edinega,
ki bi se ga ne bilo treba bati, ravno zato ne, ker je on sam,
ki bi ga ne bilo treba ljubiti, ne njega, ne lastnosti njegovih,
ker on z njimi ravna nechloveshko, divjashko."
 
 
"O dobri Bog!
Kaj bi moglo biti to?
Kako naj imenujemo to?
Kakshna je to nesrecha?
Kaka hiba je to, kakshna brezmejna hiba je to,
da je mnozhica ljudi ne samo poslushna, she hlapchevska je?
Ne samo da jim vladajo, pach pa jih tiranizirajo do te mere,
da nimajo: ne dobrin, ne starshev, ne zhena, ne otrok;
she svojega lastnega zhivljenja ne;
rop trpe, pa lopovshchino in okrutnost,
pa ne od neke vojske, barbarske horde,
temvech od nekega chlovechka,
enega edinega chloveka."
 
 
"Naj jo imenujemo strahopetnost?
Naj ljudem, ki sluzhijo rechemo: slabichi, strahopetci?
Che se dva, trije, ali shtiri njih ne zoperstavi enemu,
je chudno to, a vseenmo, mogoche je.
Rekli bi tako, da njim manjka srchnosti.
Che pa na stotine, tisochi njih enega trpe,
bomo she rekli strahopetnost temu, da
si ne upajo ga napasti, ali bolje morda, da ga nochejo napasti,
ker prezirajo in podcenjujejo ga?
Che pa vidimo, da ne stotine, ne tisochi ljudi,
ampak stotine dezhela, na tisoche mest, miljoni ljudi ne napadejo
posameznika, ki se vede do njih kot le do hlapcev, slug,
kako imenujemo naj to?
Je to strahopetnost? .. Ne. ..
Kakshna je potem to monstruozna hiba, ki ne zasluzhi da bi ji rekli
strahopetnost, ki se ji ne more najti dovolj gnusno ime,
hiba, ki se je narava odreka, zanika, da bi jo ustvarila,
hiba, ki ji jezik zavracha dati ime?
A ni bistvo v tem, da se njemu edinemu nekaj odvzame,
temvech je v tem, da se mu nichesar ne da.
Narodi sami dopushchajo to,
delajo tako, da so ukrocheni,
ker bi zhe samo z zavrnitvijo sluzhenja bili osvobojeni.
Narod sam sebe podjarmlja,
isti narod, ki mu je mogoche,
da izbiral bi:
med podanishtvom in svobodo."
 
________
Povzel in (svojsko – svobodno) prevedel: Rajko Shushtarshich
Naslov originala: Étienne de La Boétie: LE DISCOURS DE LA SERVITUDE VOLONTAIRE; uporabbljen prevod RAZPRAVA O DOBROVOLJNOM ROPSTVU; prevedel Ivan Vejvoda, Beograd 1986.