Revija SRP 43/44

Branko Cvirn

 

ODSEV
 
Razkrivanje

 

Zdrsnil sem v neke vrste prepad, ki ga ne bi znal poimenovat. Med padanjem sem zagledal dolgolaso dekle, ki je iskalo oporo. Ulovila je ponujeno roko in se prepustila objemu. Pristala sva neboleche. Tla so bila modro sijocha, nebo temno in odbijajoche.

– Izpusti me.

Izpustil sem jo, vstal in se ozrl naokrog. Nikjer nichesar. Samo jaz in ona.

– Lepo je, – sem zaslishal glas tik ob ushesu.

Nikjer nich, a se pochutim tako polno.

Besede in zvok so postali eno in njen nasmeh nova misel. Zaslishal sem glas, se obrnil in zagledal veliko in majhno piko, ki sta se priblizhevali.

– Nisva sama!

Piki sta se priblizhevali vse hitreje. Sklonila je glavo.

– Ne techeta k nama in ne zaradi naju.

– Preprichan sem, da se bosta piki takoj, ko naju bosta zagledali, ustavili.

– Pochakajva, – se je slishalo skoz nasmeshek.

Posvetil sem se opazovanju.

– Pes! Prichakoval sem...

– Tako je, che prichakujesh.

– In muc!?

Besedi sem izgovoril, kar se je dalo tiho. Ko sta bila tik ob naju, je z nogo udarila ob tla. Pes je obstal. Muc se je skril za njeno nogo.

– Kuzha!

Sedel je in dvignil pogled.

– Pusti muco.

Pes je she naprej strmel vame.

– Pochne, kar mora, ne kar hoche.

– Poglej, razumel me je.

– Ubogal.

Priblizhal sem se mu in polozhil roko na zatilje. Renchal je in ostal nepremichen. Sklonil sem se in ga pazljivo pobozhal. Pogledal je v tla. Pogled sem usmeril v njegovo glavo in ga bozhal naprej.

– Daj mu chas.

– Kot si jima ti?! Zakaj si udarila z nogo ob tla?

– Da ju ne bi za vedno izgubila.

– Izgubila? Saj ju ne poznava.

Pogledal sem jo in pochasi vstal.

– Mogoche potrebujemo drug drugega...

– Vsiljene misli!

Pogledal sem naokrog. Modrina, ki nas je obdajala, se je zdela brezkonchna in nedojemljiva.

Iz njenega glasu je velo zadovoljstvo.

– Ne veva, ne kje sva ne kaj naj storiva. Imava neomejen chas. Lahko pochneva, kar hocheva.

Sedel sem ob psa.

– Lahko brezglavo tekava, kot sta onadva, lahko pa poskusiva odkrit karkoli oprijemljivega, vodljivega.

– Se vdreva v tla ali poletiva nazaj v nebo?!

– Vse, kar veva, je to, da sva tu in da morava stran.

– Toda kam?

Poskushala je ulovit muca, ki se ji je spretno izmikal.

– Enostavno stran.

– Mogoche vesta muc in kuzha, kod in kam! – je dejala in medtem ujela muca. Upiral se je.

– Saj sta samo brezglavo tekla. Muc je bezhal pred koncem, kuzha za hrano.

– Ko bi kuzha omagal ali celo muca ujel, bi se kljub vsemu moral nekam vrnit. Au! –

Muc je padel na tla in stekel nekaj metrov stran.

– Lahko, da sta, tako kot midva, shele na zachetku.

– Kaj nam preostane?! Ostati skupaj, iti naprej!

– Pridi, kuzha!

Vstal sem in krenil naravnost naprej. Slishal sem, kako kliche muca, in bil preprichan, da mi kuzha sledi.

– Pochakaj! – je vpila.

Z eno roko je drzhala napol podivjanega muca, z drugo kazala psa, ki je she vedno lezhal in nas opazoval.

Krenil sem nazaj in ga poskushal priklicat. Nich. Ga poskusil dvignit. Sunkovito je vstal in stekel nekaj metrov stran.

– Noche. Je muc popustil?!

– Shele, ko je kuzha zarenchal.

Izrisal se ji je otroshki nasmeh.

– To pomeni, da bo muc z nama, vse dokler nama bo kuzha sledil.

– In kuzha ob naju, dokler bova mucu nudila zavetje.

Potovanje od ne vem kod do ne vem kam se je zachelo. Med pochasno hojo sva ugotovila, da je muc res muc, torej machek. Poimenovala sva ga Gobchek, saj je vso nejevoljo ali dobro voljo izkazoval prek gobchka – z ugrizom, sikanjem, podobnim kachjemu, zehanjem, predenjem. Pes je izmenoma ovohaval pot in opazoval nashe pochetje. Kako si ga pridobiti? Njegov cilj je Gobchek, moj on. Najbrzh ne mara, da se do Gobchka vedem prijateljsko. In s tem posredno tudi do nje, sem povzel misli.

– Nekaj chasa se bom obnashal, kakor da vaju z Gobchkom sploh ne opazim, nochem opazit.

– Dobro. Kako dolgo?

– Dokler ne bo popustil!

Vsak korak me je zanesel za dobro ped stran od njiju. Iskal sem primerno ime zanj. Ker je ob prvem srechanju renchal, sem mu dal ime Renchach. Opazoval sem ga. Njegovo gibanje je ostalo nespremenjeno. Ustavil sem se in ji z roko nakazal, naj gresta naprej. Renchach je obstal in me opazoval. Hotel sem se mu priblizhat, on pa je, povsem sproshcheno, stekel za njima. Ko sem jih dohitel, se je Renchach umaknil nazaj. Ni naju opazila, saj se je povsem posvetila Gobchku.

– Renchach!

Ni se odzval. Sledil nam je in vse bolj zavzeto in vse pogosteje opazoval modro ravnico.

– Kako ga klichesh?

– Renchach.

– Renchach in Gobchek. Ujema se.

– In? Kdo sva ali bova midva?

– Jaz in ti.

– Poimenujva se. Ti bosh...

– Ne. Ne potrebujeva imen, je bila odlochna.

– Brez imena si nihche.

Postal sem zmeden.

– Tam, kjer so ljudje. Tu sva samo midva.

– Kakor hochesh. Mogoche naju bosta poimenovala, premienovala Renchach in Gobchek.

– Da bi uporabljala simbole?! Zagotovo jih ne.

– Nekako morata osebo ali stvar zaznamovat, da si jo lahko potem priklicheta v spomin.

– Najbrzh poznata samo dve mozhnosti – poznam, ne poznam.

– Lahko, da je tako, ampak...

Nisem nashel besed, ki bi imele smisel. In tako smo stopali po modri ravnini jaz, ona, Gobchek in Renchach, ki se nam je vse bolj priblizheval. Tu in tam sem ga pogledal, se mu nasmejal, mu pomahal, a she vedno ni strigel z ushesi, mahal z repom mi odgovoril.

– Boli me roka. Tezhak je! – je zachela, po moje, zhe vnaprej pripravljen govor.

– Ustavimo se!

– Boli roka, ne nogi...

– Izpusti ga. Naj hodi! – sem dejal nejevoljno.

– In Renchach? Jezen si, zato spletash nesmiselne stvari.

Ustavil sem se, jo prijel za ramo in ji pomagal sest. Kako naj ji povem, da sem jezen nase. Ostal sem brez imena, brez kogarkoli, ki bi se mi posvechal. Pogledal sem Renchacha. Sedel je nekaj metrov stran in chakal. Medtem je Gobchek iskal najugodnejshi polozhaj za spanje in ona tak polozhaj nog in rok, da bi mu to chimbolj olajshala. Zachutila je moj pogled.

– Prilagajanje me sproshcha. Zanimivo, kaj?!

– Se vsaj ne posvechash sebi.

– In tebi! – je dejala in se nasmejala.

– Vsemu temu...

Jeza se je naenkrat prelevila v smeh, in to tako mochan, da je Gobchek zdrsnil na tla, Renchach pa se umaknil nekaj metrov stran.

– Najbrzh sta prvich srechala ljudi.

Gobchka je, tokrat lazhje, spet zvlekla v narochje.

– Najbrzh upata, da zadnjich!

– Gobchek zhe ne misli tako.

– Ne bo jih razkril, dokler bo v blizhini Renchach.

– Sedi blizhje.

– Kako blizu?

– Blizu. Renchachu tako ni mar za to.

– Tudi meni vse manj.

Zvlekel sem se povsem zraven nje.

– To si pochel zase, ne zanj. In zase ti je she kako mar.

– Se pach ni izshlo.

– Pomisli. Chas je neomejen, zato ni chasa za obup.

– Prav imash. A je vseeno nekaj v meni, kar me preganja. Rad bi chimprej in chimvech...

– Lachen si resnichnosti kot Renchach in Gobchek hrane.

– Jedel bi. In ti?

– Bi. A she ni neznosno...

Seveda sem zachel razpredat o nachinih, kako priti do hrane. Po dolgem, mukotrpnem opazovanju sem postal preprichan, da je tod naokrog ni. Potemtakem je lahko bila le pod ali nad nami. Z rokami sva poskusila razvlech modra tla, jih s peto prevrtat in s poskakovanjem predret. Brez uspeha. Gobchek se je medtem umival, Renchach lezhal, najbrzh spal. Na temnem nebu se ni dalo razbrati nichesar she ptice ne.

– Gremo naprej, – je predlagala med mojim ponovnim poskusom prediranja tal in se posmehovala mojim, zdaj zhe nerodnim, napol obupanim skokom.

– Jeza nas je zaustavila, smeh nas bo odpeljal naprej, sem se skushal pomirit.

Gobchek je stopal med nama, Renchach nekaj metrov stran. Predvideval sem, da ima tako le boljshi pregled nad Gobchkovim gibanjem, saj sem sam vechkrat menjaval tempo hoje in mu tako odpiral pogled. Lahko je res, lahko ne! Da bi ugotovil, kaj je res in kaj ne, sem zachel sledit Gobchkov tempo. In glej ga! Renchach se mi je chez chas priblizhal, ne da bi se sploh oziral za Gobchkom, in mirno prenashal moje potovanje pogleda od mojih nog, Gobchka, do njega in nazaj. Ne pa tudi ona.

– Nervozen?

– Verjel sem, da poznam pse.

– In ugotovil?

– Da se znajo obnashat kot ljudje – nepredvidljivo.

V glavi sem zachutil preskok.

– Saj... Zakaj potrebujemo predvidljivost?

– Mogoche za podrejanje.

– Podrejanje koga in zakaj? Nas samih navadam? Ali obratno...

– Kot pregovor: navade si podredijo najmochnejshi, navadam se podredijo najshibkejshi.

– Si kdaj zhelela postati najmochnejsha?

– Mochna zhe. Najmochnejsha?! Ne vem.

– Jaz sem. Toda zakaj?

– Zaradi maschevanja, iskanje sreche, kjer je ni?

– Vse to in she kaj! A zdaj prvich premishljujem o tem.

– Kako drugache je, ko imash chasa dovolj.

– Prevech? – sem dejal sam pri sebi.

Gobchek je she naprej hitro premikal svoje kratke tachke in lovil hitrost. Renchach se je pomaknil blizhje k meni in ves chas zrl predse. Videli so se prvi obrisi mraka.

– Noch. Prenochimo lahko kjerkoli. Chisto poseben obchutek.

– Pa dajmo kar tu, – je bolj ukazala, kot predlagala. Ni mi bilo mar.

Sedla sva in molche chakala, kaj bosta storila Renchach in Gobchek. Ostala, odshla? Renchach se je raztegnil po tleh, Gobchek nashel lezhishche ob njenem boku. Tla, na katera sva legla, so she vedno bledo tlela. Gobchek je zachel presti, Renchach globoko dihat. Bil je na dosegu roke, zato sem jo, kar se je dalo nezhno, polozhil nanj. Ni se premaknil.

– Prede. Ga bozhash? – sem pochasi izustil.

– Tako sproshchen je. Je blizu?

– Roko imam na njem.

– Zato govorish tako tiho. In nezhno.

– Ne poznam ga, njegov dotik pa mi toliko pomeni.

– Ne poznash ga?! Je samosvoj in dosleden, je...

– Najbrzh me to privlachi. In tebe? Gobchek ima raje lagodnost in samega sebe.

– Raje jemlje, kot daje. Mochan je.

– Samozadosten?

– Ne, to ni nihche.

– Kdo ve. Je pa gotovo lachen. Najti moramo hrano.

– Zagotovo je kje.

– Ne znam si predstavljat zhivljenja, v katerem si neprestano lachen!, sem napol zapel.

– Kot bi hrepenel po nedosegljivem.

– Neznosna misel. Hrana zagotovo je. In nashli jo bomo. Bosta ostala z nama?

– To, da ostaneva midva z njima, je postalo kar samoumevno. – Pogledala je Gobchka.

– Vse kazhe, da sva shibkejshi del midva.

– Zagotovo vem samo nekaj: nihche ne mara biti sam.

– Dokler ni prisiljen. Se ne prisili.

– To potem ni vech on. Ostane samo del njega...

– Zveni nesmiselno.

– Saj je.

– Zdaj je smisel v sitosti, nesmisel v lakoti.

– Zanju najbrzh res. In za naju?

– Vse, kar boli, je nesmisel. In lakota boli.

– Ne razmishljajva o tem, da ne bo bolelo se bolj.

Vrnila sva se k hrani. Moji predlogi: Predlagam, da bi Gobchka skrila. Recimo v cunje. Tako bi Renchach izgubil vzrok, zaradi katerega je tu, in se vrnil tja, odkoder je prishel – do vira hrane. Njeni pomisleki: In che sta padla z neba? Chetudi ne, kako mu naj slediva? Chetudi bi mu lahko sledila, je tam najbrzh hrana samo za pse? Bil sem tako lachen, da sem bil prisiljen mislit naprej. Pomislim in izustim: Lahko bi spodila Renchacha in se pustila vodit Gobchku. Gobchek je gotovo zhivel z ljudmi. Njen odgovor: Renchach ne bo nikoli odshel, che ne bo hotel, Gobchek se nikoli vrnil tja, odkoder je bil pregnan. Poskusil sem nadaljevat: Lahko bi se vrnili... Prekinila me je s kratkim ne in prevzela besedo. Njena predloga: Zachnimo verjet v nakljuchje! Kar pomeni – hodili bi in hodili, dokler ne bi nashli hrane. Moj protiargument: Ne bi prenesel te bolechine. Spoznala je, da res nimam te mochi, po njenem preprichanju tudi volje ne, in predlagala nov nachrt: Poskusiva oditi nizhje. Oporekal sem s spodletelim poskusom in se skliceval na gole roke, nemoch storiti karkoli. Ni popustila. Zatrjevala je, da je bilo moje poskakovanje simpatichno; chemur sem oporekal ne pa premishljeno, dodelano... Nich otipljivega ni ponujala, zato sem raje kratkomalo zaspal.

Shchegetalo me je v nos. Odprl sem ochi. Gobchkov rep je lezhal na mojem nosu. Odmaknil sem ga in legel na hrbet. Svetloba, ki je, zdaj sem bil o tem zhe preprichan, prodirala iz tal, je osvetljevala temno nebo. Pogledal sem levo. Spala je. Bila je precej vishje kot jaz, vsa skrchena, in dajala zavetje Gobchku, ki je spal ob njenih bokih. Obrnil sem se desno. Renchacha nikjer. Dvignil sem glavo. Lezhal je precej stran od nog, a dovolj blizu, da sem videl njegove odprte ochi, ki so bile uprte v praznino pred njim. Zleknil sem se nazaj in jo podrezal v nogo.

– Ja?!

– Spala sva, Renchach je bedel, a ni odnesel Gobchka.

– Preden sem zaspala, sem premishljevala o tem in zato zaspala zelo pozno.

– Kako naprej?

– Ne moreva mu preprechit, da bi storil, kar se je namenil. Upam, da je, da bo opustil namen, – je govorila skoz she vedno zaprte ochi in napol odpirajocha usta.

– Da je opustil namen? Najbrzh se je le potuhnil.

– Gobchek ve.

– Najbrzh.

– Vstala bom. In to? Kaj je to?

Glavo sem vrgel vznak in zagledal bel cekar, ki je stal pred njeno glavo.

– Ne vem.

Vstala sva, kot bi naju dvignil pish vetra. Cekar je imel na vrhu odprtino in je bil pokrit z bdim prtom. Odgrnil sem ga in zagledal svezho hrano. Zlozhila jo je na tla in mi ponudila koshchek.

– Brez okusa je.

(Gobchek je jedel obotavljajoche. Renchach se vrzhenemu kosu sploh ni priblizhal.

– Najbrzh je zhe jedel, – je dejala, kot bi bila to najbolj samoumevna stvar.

– Kako, ko pa je bil cekar pokrit s prtom?!

– Najbrzh ga je nahranil tisti, ki je hrano prinesel.

– Toda kdo in kdaj!?

– Renchach zagotovo ve, – je dejala posmehljivo.

– Tebi je to smeshno?!

– Nobeno razglabljanje tega ne spremeni. Che bo hotel, se bo zhe prikazal.

Vzela je she nekaj koshchkov in jih ponudila Gobchku, ki je jedel vse hitreje.

Deloma je imela prav. Prikazal se bo, che bo hotel. A kdo pravi, da se tega ne da odkrit, razkrit. Jedel sem in premishljeval. Vedel je, kje smo in vedel je, da smo lachni. To smo vedeli mi shtirje in... Nekdo, ki nas opazuje? Kje pa. Kdo bi se zhrtvoval za nas! Ona? Ne, tako dobro ne zna igrat. Gobchek je preshibak za ta cekar. Renchach? Seveda. In che zhe – zakaj? Moram ugotovit. To noch ne bom spal...

– Premishljujesh?

– Ne da mi miru.

– Premishljuj raje o hrani, srechi, da jo sploh imamo.

Njena mirnost meje vznemirjala. Siti in napiti. Vstali smo. Vzel sem cekar, ona Gobchka in krenili naprej. Renchach je zdaj hodil, zdaj tekel pred nami.

– Gobchkov komentar?

– Nejevoljen je.

– Ko se muce najejo, najraje spijo.

– Delajo, kot je prav.

– Ga lahko pobozham?

– Lahko ga nesesh.

Jaz njej cekar, ona meni Gobchka! Najprej se je upiral, tu in tam poskusil pobegnit, a se je chez chas uklonil mojemu prigovarjanju in poskusom ponudit mu vse udobje. Kaj kmalu so zachele boleti roke.

– Pochitek?

– Pochitek.

Gobchka sem polozhil ob cekar in se usedel. Ni bil najbolj zadovoljen. Sedla je nasproti mene in me prijela za roki.

– Boleche?

– Dreveneche.

– Ti jih masiram?

– In jaz tebi noge?

Masirala sva izmenichno in predano. Medtem je Renchach legel tik ob naju in naju gledal s, po moje, vprashujochim pogledom.

– Najbrzh se chudi najinem pochetju, – sem zashepetal.

– Ali pa vse to pogresha, se tega spominja...

– Masazhe?

– Nezhnosti.

– Ugibash.

– Si se kdaj pogovarjal z zhivalmi?

– Kdo se ni.

– Jim govoril ali se pogovarjal?

– Pogovarjal.. V chem je razlika?!

– V obchutkih. Najbrzh zhivali vse odrejajo z obchutki in imajo to srecho, da jih z ubesedenimi mislimi ne moremo zmest, nalagat, preprichat, spremenit...

– Potem bi... besede morale postati in ostati glas razuma.

– V tej chistini bi morale besede izgubit veljavo.

– Zhivljenje brez besed?!

Pogled mi je zbezhal po zdaj zhe polno sijochih tleh.

– Kje sva? Kam potujeva?

Ni odgovorila, zato sem vstal in se priblizhal Renchachu. Zachutil sem njegov pogled.

– Vem, da me vidish. Vrnil sem se, vzel Gobchka, ji pomagal na noge in zachel stopat za Renchachem. ki je poskakoval levo, desno.

– Mu slediva ali ga vodiva?!

– In razlika?

– Vprashanje je – ali vodiva ali sva vσdena.

– Pach samo hodi in midva samo rineva naprej. To je vse.

S svojimi enostavnimi odgovori stvari ni poenostavila. Kje pa! Zavila jih je v nesmiselno skrivnost, ki je privlachila in odbijala. Pogled in misli sem namenil nepregledni ravnini, ki ni bila ne izbochena ne udrta, ne hladna ne vrocha. Roki sta opeshali. Gobchek je moral na tla. Vechji del nama je sledil, le kadar si je lovil rep ali se trudil z umivanjem, je zaostal in jo prisil, da ga je vzpodbujala, chakala, klicala...

– Lachen sem.

Posedli smo okrog koshare in jedli. Gobchek in ona sta jedla pochasi in manj, jaz in Renchach hitreje in vech.

– Ni videti, da bi pogreshala dom, – sem izdavil kar tako.

– Kdor ga, si ga ustvari.

– Se ti zdita dovolj zvita, da bi nama namenoma odvrachala misli?

– Dash mislim kdaj premor? Zdi se mi, da so ti pravkar pregorele.

– Zakaj se ti zdi neumno?!

– Saj ni. Nesmiselno je.

– Nich ni tako enostavno, kot mislish...

– Konchno enkrat je in ti klichesh stvari nazaj.

Gobchek je hotel she hrane.

– Kak dan brez stvari, brez cilja ne menja tega, kar smo ali smo bili...

– Pogreshash stvari?

– Nemir. In...

– Chas!

– Naenkrat hochesh, da vse tisto, na kar sem bil vezan, kar sem si zhelel, dam v nich.

– Vse, kar si bil in zhelel postati, je nekaj, vse kar te obdaja, pa je nich?!

– Ne vem. Res ne vem.

Legel sem nazaj in se zastrmel v nebo.

Vstala je in se zazrla vame.

– Gremo?

Prikimal sem in vstal. V skoraj prazni cekar se je skobacal Gobchek in ni mi preostalo drugega, kakor da popustim njenim prosechim ochem in ga v njem tudi pustim. Renchach je vse to opazoval, iz izraza v ocheh pa nisem razbral, komu namenja misli, kakshne so te misli...

– Vzemi si kak trenutek zase, – je dejala, kot da mi je pravkar prebrala misli.

Gora vprashanj, redki odgovori. Kaj vech me she lahko doleti ta dan?!

Edina koristna stvar, ki sem jo pochel ta dan, je bila noshenje cekarja. Zakaj – prikupil sem se Gobchku in razbremenil njo. Renchach je stopal mirno, na pogled sproshcheno. Poklical sem ga. Pochakal me je in mi dovolil, da ga pobozham. Vedela je, kaj mi to pomeni, in mi za posladek namenila nasmeh. Predlagal sem ji, naj se ga dotakne. Zavnila me je z razlago, da ji je dovolj zhe to, da Renchach ve, da ga ima rada. Kaj? Dotik je vendar vrhunec vsega?! Posvetila se je Gobchku, zato se nisem spushchal v pogovor. Padel je mrak. Ustavili smo se in pojedli, kar je she ostalo.

– Cekar? Kaj bova z njim?

– Se odlochiva jutri?

– Odlochal bo Gobchek, kaj?!

– Potem je zhe odlocheno.

Pograbila sta me njen smeh in moja jeza. Stavek: "Pristajam na odlocheno!" je bil rezultat tega. Gobchek se je zhe spet skobacal v cekar in se povsem neprizadeto umival. Renchach je legel ob moje noge, kar je bilo zelo pripravno za moj nachrt. Iskal sem nachin, sistem, karkoli pach, da bi brzdal spanec. Misliti na kaj, se ukvarjati s chim? Karkoli. Samo ne zaspati.

– In jutri? sem prekinil misli.

– Jutri bo tako kot danes. Priblizhno tako.

– In hrana?

– Podobna danashnji.

– Govorish, kot da vesh, od kod je prishla.

– V tem je bistvo. V poteshitvi radovednosti. Naklepash kaj?

– Zakaj bi?

– Ton glasu te je izdal.

– Dober poskus. Kakorkoli. Vedeti morava, kod in kam.

– Saj vesh. Stran! Naravnost naprej! Vse ima svoj konec in tudi ta ravnina ga ima.

– Rad bi bil drugje in...

– Ne v negotovosti. Zaspi. Sanje te bodo zagotovo ponesle kam.

– Si sinochi sanjala?

– Sem. In ti?

– Sem, a se jih ne spomnim.

– Poslushaj moje: Med hojo so se nam pridruzhili psi in muce, chesar sva bila najbolj vesela midva, a ko so prishli she ljudje, je svetloba spet sijala iz neba, na tleh pa je mrgolelo stvari.

– Te je tega strah? Si to zhelish?

– Nochem vedeti.

V temi sem poskusil razbrat njen obraz. Strmela je v nebo.

– Te to obremenjuje'?

– Ne, dokler sem srechna.

– Si s tem, kar imash, zadovoljna?

– Sem.

Zmanjkalo mi je besed, misli... Prijela me je za roko in mi jo polozhila na Gobchka.

– Chutish, kako chuti?

Spal je. Nisem je razumel, zato sem molchal. Po nachinu dihanja sem sklepal, da je zaspala. Zvlekel sem se tako nizko, da sem se z nogami dotikal Renchacha.

Chakanje. Prva uganka je bil chas, ko se odpravi – vecher, vishek nochi, malo pred jutrom ali kadarkoli? Najbrzh ima stvari premishljene. Premishljene? Prej priuchene. In che je povsem drugache?! S premishljevanjem nisem dosegel nich. Poskusil sem ne premishljevat. Izbral sem si tochko in strmel vanjo. Naprej sem zachutil utrip srca, nato vdih in izdih pljuch, slishal pretok zraka skozi nosnice in ga primerjal z njenim. Bila sta podobna. Gobchkovega dihanja se ni dalo razbrat. Kaj mu nudi cekar? Ga uporablja za prikrivanje ali pa je to zanj njegov mali kotichek, mogoche celo dom. Dom? Dom bi mu bil samo v breme, bremenom pa se izogiba. Kaj mu roji po glavi? Ve, da sem, in ve, kaj mu ponujam. Ne ponuja mi nichesar in ga nosim! Zapleteno. Stavek bi lahko tudi obrnil. Jutri ga neham nosit in spet bo vse povsem preprosto. Bi zmogel to? Bom premagal spanec? Obrnil sem okrog osi in polozhil glavo na Renchachev trebuh. Ni se upiral. Zvlekel sem se she vishje in v preprichanju, da se mi tako ne more izmuznit, ne da bi me zbudil, zaspal.

– Zajtrk!

Nezhno izgovorjena beseda mi je prenapela misli. Glava je na tleh. Hrana je tu. Zaspal sem pozno in zato spal tako trdo, da nisem chutil, kdaj se je izmuznil. Odprl sem ochi. Ob nogah je bila rjava koshara in ob njej pripravljena hrana. Renchach je sedel levo od nje, Gobchek si je poskushal pridobit prvi grizhljaj, sam pa sem se ves zbit pochasi privlekel do njih.

– Slab spanec?

– Kratek.

– Spal si najdlje.

Renchachu je vrgla hrano. Pojedel jo je.

– Je bila koshara pokrita?

– Bila. She srecha, da te Renchach ne razume.

– Nisem preprichan. Ushesa ima tako velika in jaz glavo tako majhno.

Nasmejala se je in ponudila Gobchku njegov delezh. Sam sebi sem se zdel idiot, a ne take vrste, da bi se lahko sam sebi smejal, zato sem molchal in kar se je dalo pochasi jedel. Upal sem, da bo molk trajal. Z Gobchkom sva konchala zadnja. Storili smo, kar smo morali – pospravila je skrbno kot vedno, Gobchek se je preseli v kosharo, v kateri je bilo she veliko hrane, zato je postavil trebuh in ushesi vsem na ogled, Renchach se je zhe oziral za, po moje, namishljeno chrto, ki je peljala naprej, jaz sam sem prijel tezhko kosharo in krenil za njo.

– Lazhje bo, che greva vshtric.

– Koshara je tezhka. Kar pojdi.

– Ko bo pretezhka, povej.

– Bom.

Povedal bi ji tudi za preteklo noch, che ne bi s tem potrdil veljave njenih besed. Sklenil sem, da ji vse razkrijem, ko razkrijem prinashalca hrane. Tako! Na modrih tleh, v katera sem ves chas buljil, sem odkril nekaj brazgotin. Sklepal sem, da so od poskakovanja, iskanja izhoda... Jezik je postal mehkejshi, in sem ji omenil.

– Trdish, da je ta prostor namenjen ljudem.

– Ne samo njim. A samo mi ga lahko spremenimo.

– Zakaj bi ga?

– Naj bi ves dan nich ne pocheli?

– Recimo, da bi ga hotel spremenit. Kaj bi spremenil?

– Dal bi mu smisel. Tochko, na katero bi se lahko opiral hrib, da bi imel boljshi pregled, dolino, v katero bi se lahko skril...

– Dati mu morash nekaj svojega. Nikoli videnega.

– Nikoli videnega??? Kip! Moj doprsni kip.

– Kaj bi na njem poudaril, da bi spregledalo tudi notranje oko?

Skushal sem prepoznat vse skrito. Veliko vsega je bilo...

– Strah.

– Bi znal to prikazat, pokazat tako, da bi mi bilo ne le vidno, ampak tudi razumljivo?! – Ne vem. Bilo bi tezhko. Tega ne zna vsak.

– Bi znal vsaj tako, da bi to prepoznal ti sam.

– To bi...

– Vendar ne vesh niti se o tem ne sprashujesh.

– So to stvari, o katerih premishljujesh?

– So.

Sprasheval bi in sprasheval... Njen ton besed je dejal – dovolj je.

Bil je zhe chas, da Gobchek porabi nekaj energije. Ni bil ravno zadovoljen, ko sem ga dvignil iz koshare in postavil na tla ter s tem prisilil, da nama je sledil. Zaostajanje je bilo problem, ki je ostal, oznachevanje terena nov domislek. Nikjer nikogar, on pa... Razen, che ima vzrok! Smo se konchno priblizhali chemur zhe bodi? Ce bi to pochel Renchach, potem zhe mogoche. Opazoval sem ga. Nich posebnega. Pravi skrivnostnezh. Poklical sem ga. Ustavil se je in me pochakal. Kot vedno je imel pogled zhalosten, dlako mehko. Objel sem ga, se mu zazrl v ochi. Mahanje z repom je razvezalo moj jezik. Razlagal sem ji, da mi je vendarle uspelo, ne da bi vedel, ali je to trajno, trdil, da se je splachalo vztrajat, cheprav nisem imel pojma, zakaj je spremenil odnos do mene... Hodil sem ob njem, tekel, se vrtel, njo in Gobchka priganjal, se ves smejal, kot je dejala. Veselje, ki ga chutish, kadar se zgodi kaj dobrega in ti ni mar, kaj ali kdo je temu vzrok. Besede je zajezilo shele kosilo. Renchach je sedel ob meni, Gobchek na njej, in smo jedli. Kadarkoli sva se srechala z ochmi, sva se smejala – norchevala iz Gobchkove lenobe, Renchacheve vztrajnosti, njenega pish me v uho, moje iz nich spochete radovednosti. Sledil je kratek pochitek in s tezhavo zacheto nadaljevanje poti. Renchach je prvich zaostal. Zhe sem ga hotel vprashat, kaj da mu je, ko sem opazil, da iztreblja blato. Ne dolgo zatem se je pri meni pojavil isti problem. Chez chas je pritisk postal prevelik.

– Na blato moram. Kam? – sem vprashal njo in sebe.

– Obe nuji sem opravila ponochi.

– Ne bom vzdrzhal. Zdaj se je oglasil she mehur.

– Pojdi.

– Ne ozirajte se. Brez papirja sem.

– Ne bomo, ne. Vzemi prtichek iz koshare.

Vzel sem prtichek in iskal najprimernejsho razdaljo. Bil sem zhe dalech stran, ko sem iztisnil odvechno blato in vodo ter ju pokril s prtichkom. Potovanje se je nadaljevalo. Ne za dolgo. Trebuh je bolel, zadnjica poslala zadnji opomin. To pot sem opravil blizhje nashi karavani, namesto prtichka pa uporabil spodnjice. Upal sem, da je zadnjich. Zastonj. Za pokrivanje sem uporabil srajco. Ostale so mi hlache in ohlapen suknjich. Vsega izmuchenega me je prizhela k sebi in obljubila, da mi bo, che bo nuja, za pokrivanje podarila svoj kos obleke.

– V skrajni sili tudi...

– Karkoli. Bluzo, hlachke...

– Kaj porechejo na to moje obchutljive ochi?

– Samo en del mene je. Nesmiselno je, da si deliva vse, le pogleda na telo ne.

– Ni to samo tvoje?!

– Ne. Kozha je samo meja. Za to mejo se zachnem jaz, intinmost.

– Dotik je zachetek.

– In konec.

– Si pripravljena stati gola pred ljudmi?

– Sem.

– Pred mano?

– Tudi.

Pogovor se je vrnil na zachetek. Najini sklepi: Za potrebi bi vsak dan potrebovala dva dela obleke. En del nadomesti prt, drugega podari eden od naju. Po izbiri seveda.

Hlachke in bluzo sem porabil she isti dan. Imela je chudovite prsi in sijocho kozho. Pogled tu, pogled tam, v mraku dolgo opazovanje, ochi se nasitijo in ishchejo dalje...

Gobchek in Renchach sta prezhivela manj zanimiv dan. Gobchek je moral vechidel potovati s svojimi nogami. Renchach se je posvechal opazovanju. Nekje pred mrakom, ko smo zhe dolochili prostor za spanje, sta se drug drugemu povsem priblizhala. In glej ga – ni bil Renchach tisti, ki je zbujal strah, poskusil drugega prepodit, temvech je to vlogo prevzel Gobchek. Narobe svet. S poseganjem v njun krog sva postavljala nova, zanju nesmiselna pravila in prichakovala pohvalo?! Povedal sem ji.

– Tega se zavedam. A tako sem chutila, chutim, proti chustvom pa se nochem borit.

– Kako naprej?

– Na tej poti bova mogoche ugotovila, katera chustva so prava. Najina ali njuna.

Nisem verjel, da bom v sebi ta del spoznal, in ne prichakoval, da se bom s katerim koli od njiju tako zblizhal, da bi na to nashel odgovor. Razen, che bi pot trajala in trajala...

Odlochil sem se zaspat in drugi del nochi opazovat pochetje okrog nas in koshare, obenem pa chimprej preusmerit misli iz njenih prsi v moje nachrte.

– Trebuh she vedno ni povsem zdrav, zato ne bom jedel. Zaspal bom.

Zgodilo se je natanko to. Spal sem, in to vse do jutra. Seveda sem se zjutraj spominjal vrochih sanj in seveda sem bil lachen. A kaj! Nove koshare ni bilo. Zbudil sem jo.

– Ni nove koshare. Ni hrane. Kako to?!

– Ne vem. Zagotovo je kje spredaj, kje drugje.

Ozrl sem se naokrog.

– Ni je!

– Lahko, da jo je Renchach odnesel naprej.

– Prazne besede. Vstani. Takoj moramo naprej.

Vstala je, za njo Renchach in Gobchek in zhe smo se pomikali po namishljeni chrti. Dan she ni povsem vstal, ko sem dalech stran zagledal velike pike.

– Smo tam?

– Odgovor je tam.

– Le kaj nas chaka?

– Ne vem.

– Zhivali vech vrst ali kopica ljudi?!

– Lahko oboje.

Tempo je postajal vse hitrejshi. Pochasi se je izrisala otoku podobna vas, ki so jo naseljevali povsem goli ljudje. Dvignila je Gobchka, prijel sem Renchacha za kozhuh in zhe smo stopali mimo prvih hish. Nihche se ni oziral na nas. Hishe niso imele vrat, oken, ograje.

– Kje smo? – sem tiho vprashal.

– Najbrzh v kraju, kjer ni nikomur za nikogar mar, – je dejala glasno. Gobchek se je skril za njene roke, Renchach se je zrinil med nogi, in sam sem sebe vprashal, si odgovoril:

– Konec poti?!