Revija SRP 43/44

Boris Vishnovec

SKRIVNOST V MOCHVIRJU II

SKRIVNOST V MOCHVIRJU V

SKRIVNOST V MOCHVIRJU
 
III
 

Na vozhnji od cerkvice proti obronkom blizhnjega gozdnatega pobochja, kjer se tudi reka dotakne roba ravnice, sta si Katja in Brane ogledala manjshe jezero. Vodna gladina v jezercu je chista kot ribje oko. Jezerce deluje skoraj ljubko v svoji zaokrozhenosti in s plavkastimi odtenki gladine. Sprehodila sta se ob bregu, ki je obrasel s trsjem, stopila do blizhnjega gozda. Ko sta se vrachala proti avtomobilu, sta obstala na lesenem pomolu, ki je segal dalech od brega. Zachutila sta trepet globin in dihanje vodnih mas, hkrati pa sta imela obchutek, da lebdita nad gladino, tako kot kachji pastirji, ki so se spushchali k trsju. Nato sta se zapeljala do blizhnjega vechjega kraja, ki je nekoch predstavljal pomembno rechno pristanishche na poti od Vrhnike proti Ljubljani.

Reka se je tu povsem dotaknila gozdnatega pobochja. Iz gozdov so dovazhali do pristanishcha les in ga s cholni prevazhali do Ljubljane. Velik hrib v blizhini pa je bil chudno presekan. Videle so se grobe kamnite stene, sivkasto turobne, ki se niso povsem skladale z zelenilom pobochij. V kamnolomu so pridobivali kamenje za graditev zgradb v glavnem mestu. Krasili so prochelja hish in uporabljali kamen za tlakovanje cest, za nasipanje mochvirnih tal, pa tudi za okrasne namene. Zgodovina podpeshkega kamnoloma sega dve tisochletji nazaj, vse do prichetkov nashega shtetja, ko so s tem kamnom gradili antichno Emono. Tovori lesa in kamenja so potovali po reki, ki je bila nekoch obljudena s shtevilnim cholni. Kraj pa je she danes pomembno stikalishche poti. Tista pot, po kateri sta se pripeljala iz Chrne vasi. Druga pot vodi proti vzhodnemu delu mochvirja. Tretja pot pa gre pod obronki gozdnatega pobochja, da obide mochvirno ravnino in je namenjena proti rechnim izvirom.

Ustavila sta se pri hishi, ki lezhi ob mostu chez reko.

Grucha psov se je zakadila proti avtu, ko sta Katja in Brane obstala na dvorishchu za hisho. Za sadnim drevjem se je z zelenkastim pridihom svetlikala povrshina reke.

Iz hishe je stopil krepak mozhak in zavpil na pse, da so utihnili.

– Spet pri vas, – je dejal Brane in segel mozhaku v roke.

– Boste spet filmali? – je vprashal mozhak in podal roko tudi dekletu.

– Kar Matija mi recite, – je spregovoril z nasmeshkom.

– Katja, – je zashepetalo dekle.

– Saj lahko bolj glasno govorite. Dovolj prostora imamo. In gospod? – se je Matija obrnil k Branetu.

– Kakshen gospod, saj se vendar zhe dolgo poznamo, – je bilo Branetu skoraj nerodno.

– Vsak, ki dela pri filmu, je gospod, – se je poshalil Matija. – In toliko opreme ste pustili pri meni. Sem zhe mislil, da vas ne bo vech k nam.

– S prijateljico sva si danes privoshchila izlet. Rad bi ji razkazal reko, – je dejal Brane.

– Ali je dekle tudi filmska igralka? – je vprashal Matija.

– Kakshna igralka neki. She tega bi se manjkalo, – se je namrgodila Katja.

– Matija, nich ji nisem razlagal, kako smo snemali film o Barju. Bal sem se, da je doma sploh ne bi pustili na izlet, che bi vedeli, da imam kaj opraviti pri filmu, – je Brane pojasnil zapleteni polozhaj.

– Ja, saj je res malo premlada, – je pripomnil Matija.

– Premlada pa zhe nisem. Pa tudi ti, – je pogledala Braneta, – bi mi lahko vsaj namignil. Vchasih si omenil samo nekakshne fotografije.

– Kaj pa che bi ga zvrnili kozarchek? – je pomezhiknil Matija.

– She napila se bova. Kako bo pa Brane shofiral?

– Naprej greva po reki navzgor, proti izviru. Saj si dejala, da zhelish k reki!

– Zdaj mi je zhe vseeno, – je zamrmrala. V resnici pa jo je pogovor o reki in nekdanjih cholnarjih kar pritegnil.

– Veste gospodichna, tule pri nas je bilo nekoch pristanishche, – je prichel razlagati Matija. – Poglejte tiste kole, ki mole iz vode. Tam je bil pomol. Cholni so pristajali ob njem vsak dan. Delavci so nakladali na cholne najvechkrat kamenje iz kamnoloma, pa drva, opeko, poljske pridelke. Kar do vode stopimo!

Med hojo proti rechnemu bregu jih spremlja trop psov. Sedaj se nich vech ne zaganjajo, temvech se skushajo prikupiti in mahajo z repki. Opletajo okoli nog. Matija pa pripoveduje o reki. Tudi njegov ded in oche sta cholnarila. Nato pokazhe na ostanke potopljenega cholna, ki se je skupaj s tovorom potopil v blizhini mostu. Samo rob cholna, nekakshna debelejsha deska, ovita v zelenkaste alge, gleda tik pod povrshino, naslonjena na strmo padajoch breg. Dekle zachudeno strmi v vodo, ki nosi v sebi magnetichen pridih. Vidi samo nachet koshchek lesa. Ne more si predstavljati dvajset metrov dolgega cholna, ki izginja proti dnu. Matiji pa je verjetno povsem prisoten, kot bi v tistem hipu drsel po gladini, z dedom na krovu, ko se upira v veslo.

– Pokazal vam bom hak, s katerim so odrivali choln, ko so pluli proti toku, po reki navzgor. Cholnar je hodil od kljuna proti krmi, od prednjega do zadnjega dela cholna, in potiskal choln z dolgim kolom. Ob narasli vodi, ko je reka preplavila travnike, so pluli kar chez polja in travnike.

Matija postane razigran, pogleduje dekle in nato pove, kakshna je bila kajuta, nekakshno neprepustno platno, pod katerim se je cholnar zavaroval pred dezhjem ali sonchno pripeko.

– Tudi majhen ogenj so lahko zakurili pod ponjavo. Na kljunu cholna je v nocheh gorela svetilka. V meglenih nocheh se je cholnarjem vchasih dogodilo kaj nenavadnega, – je skrivnostno nadaljeval Matija.

Vrnili so se k hishi. Matija je stekel v hisho in se vrnil napravljen v dedovo cholnarsko obleko. Oblekel je temne hlache in belo srajco ter postavil na glavo kapo s shiltom. Potem je pokazal she hak, nekakshno sulico, s katero so se odrivali od brega.

Nato so stopili v veliko gospodarsko poslopje, kjer je bilo prislonjeno veliko petmetrsko veslo. Katja je odprla usta od zachudenja. Matija pa je povedal, da so veslali

"na trto". Veslo je bilo namrech z objemko iz vinske trte zataknjeno na lesenem nastavku ob robu cholna.

– Tako veslo so uporabljali tudi za krmarjenje, kadar so pluli s tokom navzdol, – je she pridal Matija.

Sploh pa so bili cholnarji samosvoji in trmasti ljudje, ki so bili zelo utrjeni in navajeni vseh mogochih vremenskih sprememb. Utrdili so se na vozhnjah po nalivih, mirovali pa niso niti ob zimskih dneh. Katja je z zanimanjem poslushala zgodbe, ki jih je Brane vechinoma zhe poznal. Vendar se je delal, kot da ga mochno zanimajo, cheprav jih je Matija pripovedoval ob vsakem obisku. Vedel je, da se s poslushanjem zgodb Matiji prikupi. Vendar je zachel gledati na uro.

Matija je prichel pripovedovati zgodbo o podpeshki krchmarici, ki je utonila. Pozneje pa je vabila cholnarje v smrt. Katja je tedaj pomislila na kovinski kip, ki sta ga pred tem opazovala na slikarjevem domu, kjer sta se ustavila. Toda Matija je zhe prichel pripovedovati novo zgodbo o dedu. Kako je bil ded mochan, ko je bilo treba natovarjati ladje s tovorom, pa da je tak tovor tehtal dvajset ton. Nato pa se je zhe spomnil zgodbe, ko je reka pogoltnila poln voz, natovorjen z drvmi, pa she celotno konjsko vprego.

– Rechni breg je bil nekoch bolj polozhen, da so vozove s tovori lahko pripeljali do pomola. Enkrat pa je tak voz s tovorom drv, vozil ga je ded, – je govoril Matija, –pripeljal blizu pomola. Ded je sedel prednjem delu voza in zachel ustavljati konje. Toda mozhje se niso dogovorili, kdo mora tedaj zategniti zavoro pri vozu. Ded je lahko samo she sochno zaklel, ko so konji zhe zabredli chez rob brega in jih je prichelo vlechi v globino. Za konji je potegnilo she voz z dedom. Samo veliki kolobarji so she oznachevali kraj, kjer je voz potonil. She nekaj zrachnih mehurjev in nato se je pojavil na povrshini ded s cholnarsko kapo na glavi. Ded je zabrisal kapo na breg in prichel sochno preklinjati in iskati krivca, ki ni pritegnil zavore.

– Ali so konji utonili? – je zaprepadeno vprashala Katja, ki si je prizor zhivo predstavljala. Tudi deda, ko leze iz vode, v lajbchu in beli srajci z zavihki, v temnih hlachah in shkornjih, ter kako najprej pobere mornarsko chepico, ki jo je pred tem zabrisal na breg.

– Gotovo se je po tej nesrechi s konji in vozom prilegel pozhirek krepkega! – je pripomnil Brane.

– O, to pa to. Brez zhganice pa ni shlo, – je odvrnil Matija in dodal, da je tako cholnarjem kot tudi voznikom zhganica predstavljala zhe pomemben del zajtrka. Na vozhnji s cholnom je pa sploh ni smelo manjkati.

– En frakel al pa dva, – je zamrmral Brane.

– Po vsaki vozhnji, ko so se vrnili s cholni iz mesta, kjer so odlozhili tovor, so se ustavili she v gostilni.

– Verjetno so vchasih zapele tudi pesti, – je dodal Brane in pogledal na uro. Sonce se je namrech zhe dvignilo visoko proti nebu. Njuna pot po reki pa se je shele prichela. Vse je samo privid, je she pomislil Brane. Bleda sled iz preteklosti. Bleda senca nechesa, kar lebdi v spominu. Vse to lahko prikliche tak pogovor, ker je neka poezija v tem zhivljenju ob reki. Hkrati tudi neka brezchasnost, da je reka vedno kot magnet.

Pred stoletji so se po reki pomikale prave procesije cholnov. Niso bili samo ribichi in cholnarji. V njih so sedeli tudi ljubljanski meshchani, ki so v teh vozhnjah po reki uzhivali v prizorih iz prvobitnega zhivljenja. Nezhno zelenilo travnikov. Visoki hrasti ob bregu. Pogled na oddaljene planine. Jate mochvirnih ptic v vodi in v zraku. Prhutanje metuljev in omamne barve mochvirnega cvetja. Dekleta in njihovi kavalirji sede ob robu cholna pod pisanim baldahinom. Zastavice vihrajo v vetru. Cholnar se enakomerno upira v veslo, da choln neslishno drsi po gladini. She zvoki glasbe, she pesem in nezhni stiski rok in pogledi, ki mnogo povedo. Previdno sestopijo iz cholna na leseni pomol. Kavalirji podajo dekletom dlani in jim pomagajo, ko stopajo po bregu navzgor na travnato ravan. Posedejo pod kroshnjo koshatega hrasta in razgrnejo jedi in pijacho. Bledi, zadrzhani pogledi, tihi vzdihi in chudenje nad prijetnim pogledom, ko se na eni strani odkrivajo planine, tam v daljavi, tu, prav pred njimi pa zasanjani vodni tok, po katerem vchasih pripluje mimo choln.

Ob pogledu na gladino, na vodne ploskve se chloveka dotakne klic pradavnine. Barve ga prichno opijanjati, da se lahko zazre v davne prizore, ki so se odvijali na istem kraju.

Pari se izgubljajo v visoki travi. Dekleta odkrivajo nenavadne cvetke, poznane in tiste, ki jih prvich ugledajo. Spreletavajo se kot pisani metulji, da za hip obstanejo, ko zaslishijo besede, ki jih bodo zaznamovale za vse zhivljenje. Zazdi se, da ostanejo odtisi teh prizorov na nevidnih zrachnih poteh, da od nekod priplavajo besede, ki so bile tedaj izgovorjene, da pa njihov pomen ostane in se dotakne tudi koga, ki se po preteku let znova znajde na istem kraju. Podobe potujejo v spomin in se tam zakolichijo, obstanejo in se vrachajo. Nato drushchina, ki se je pripeljala s cholnom, znova posede pod hrastom. Shalijo se in ljubeznivo podajo prigrizek in kozarce, nazdravijo in se znova zazro v daljavo. Ob vecheru se nad rechno gladino prikradejo meglice, presojne, obarvano sprva oranzhno, nato postanejo modrikaste, da se v njih zalesketa gladina z mnogimi odsevi. Samo zamisli si lahko tak prizor, samo pripoveduje lahko dekletu, ki je ob njem. Samo predstavlja si lahko, kako se z lampijoni okrasheni cholni v nochi ob vriskih in godbi vrachajo proti mestu.

– Nikoli mi nisi povedal, kakshen film ste snemali v mochvirju? – zaslishi Brane Katjin glas.

– Saj ti bom povedal, – je Brane pogledal dekle. – Tedaj sem spoznal kraje ob reki in tudi zanimivosti mochvirja.

– Kaj pa je lahko zanimivega v mochvirju? – je vprashala Katja, ki jo je prichela vsa stvar zhe nekoliko dolgochasiti.

– Saj ni samo potopljeni choln v reki, – je vskochil Matija. – Kaj vse so nashli potapljachi, ko so brskali po vodi pod mostom. Malo nizhje ob reki lezhi pod vodo splav, natovorjen z opeko. Opeko so nekdaj izdelovali na Vrhniki in jo po vodi tovorili v Ljubljano. Pod mostom so nashli mnogo orozhja iz druge svetovne vojne. Mnogo pa je vsakovrstnega blaga, ki ga ljudje mechejo v vodo. Celo kolesa, mopede, lonchevino, kmechko orodje, posodo, kaj vse niso nashli, – je nashteval Matija in nadaljeval: – Pa tudi blago iz prejshnjih chasov, tudi pisali so o tem, blago iz trzhashkega pristanishcha, pa nabrezhinski marmor, pa beneshko steklo in druge dragocenosti. Seveda so po reki potovali tudi tovori vipavskega vina, pa les in rude, od hrvashke strani pa po reki navzgor zhito in zhivina. Tudi hitra rimska poshta je potovala tu chez, pa kaj bi she nashteval, – bi Matija she kar nadaljeval, ko ga je prekinil Brane:

– Chas je, da dvigneva opremo!

– Kakshno opremo? – se je zachudila Katja.

– Koliko vsega je she ostalo od filmanja! – je vzkliknil Matija.

– Danes bi napravil samo nekaj podvodnih posnetkov, – je zamrmral Brane, ko so stopali proti gospodarskemu poslopju.

– Kar pod vodo mi bosh zvizdnil, – je presenecheno in skoraj malce uzhaljeno vzkliknilo dekle.

– Samo nekaj posnetkov bom napravil, – je odvrnil Brane.

Pricheli so prenashati opremo iz prizidka ob gospodarskem poslopju do rechnega brega. Potapljashka obleka in bombe z zrakom, she ohishje za fotoapatat, nekaj drobnarije. Iz prtljazhnika avtomobila je Brane privlekel del tabornishke opreme, gorilnik, shotorsko platno, nekaj plastichnih zabojchkov in seveda hrano, ki sta jo zjutraj nakupila v samopostrezbi.

– Kaj che se potopiva? – je preplasheno vzkliknila Katja, ko je naprej pomagala odstranjevati vodo z dna okornega cholna.

Ko sta nalozhila vso opremo v choln, se je ta precej potopil, in se nagnil skoraj do roba, ko je najprej Brane, nato pa she Katja stopila vanj.

– Pri miru morash sedeti, medtem ko bom jaz veslal, – jo je Brane skushal pomiriti.

– Voda je hladna, – je Katja hitro potegnila dlan iz gladine.

– Nihche ni zmrznil v reki, – se je posmejal Matija. –Vsaj ob tem letnem chasu ne!

– Tako temno je pod gladino! Koliko pa je voda globoka? –je Katjo spet zaskrbelo.

– Razlichno, – je preudarno odvrnil Brane. – Ponekod samo nekaj metrov, v tolmunih pa... – Brane je zamishljeno obmolknil.

– Pet metrov? – je Katja skushala dobiti odgovor.

– Tudi vech – se je izmikal Brane.

– Tudi vech kot deset metrov, – je vskochil Matija. – Potapljachi, ki so pushchali opremo pri meni, so pravili, da so nekateri tolmuni globlji kot deset, petnajst metrov... Tam se skrivajo ribe velikanke... Sulci... – je skrivnostno dodal.

– Menda ne greva tja, – je pomishljala Katja, ki ji je postalo v hipu zhal, da se je odpravila iz varnega doma. Hkrati pa jo je prichelo neznansko zanimati, o kakshnih ribjih velikanih govori Matija.

Brane je odrinil choln od brega, Katja je obsedela kot prilepljena. Konchno se je choln umiril. Brane je napravil nekaj rahlih zavesljajev. Matija je she zaklical za njima:

– Kmalu se vrnita! Pripravlja se k nevihti!

– Kakshni nevihti? – je zachudeno pogledala Katja. Nikjer ni opazila nobenega oblaka. Samo na skrajnem zahodnem robu kotline, nad zachetkom gozdnatega pobochja, je opazila nekakshno presojno meglico. Ozrachje je bilo mirno, skoraj negibno. Vchasih se je kakshna ptica spustila nizko nad vodno gladino in se nato sunkovito vzpela.

– Mushice so pritisnile k vodi. Zato se ptice spushchajo, – je Brane pojasnil.

– Ali to pomeni, da bo nevihta? – je zhelela vedeti Katja.

– Nich ne skrbi. Do vechera bova gotovo nazaj!

Katja je kmalu povsem pozabila na skrbi in prichela kot zacharana strmeti v prizore ob bregu. Zazdelo se ji je, da vse besede in prejshnji prizori polagoma blede. Ob pogledu na presvetljene listiche vrb, ki so se sklanjali do vodne gladine, je ostala brez besed. Za hip se ji je zazdelo, da se nahaja v gledalishchu, kjer se je pravkar odgrnil zastor in se je prizhgalo na stotine luchi. Nezhni odtenek zelenila je prenikal izpod gladine, da se je zdelo, kot da svetloba preseva navzgor. Ta odtenek zelenila, ki je ovit v nezhno previjanje vodnih ovijalk, je nekakshen zashchitni znak reke, ki privre na dan v shtevilnih izvirkih pri Mochilniku na Vrhniki. Ista reka, ki jo je Katja poznala ujeto v kamniti oklep starega mesta, je v zgornjem toku kot prerojena lepotica. Ujema se v sozvochju s chlovekovimi mislimi in njegovim dozhivljanjem lepega. Ob prehodih reke k tolmunom in vrtinchastim tokovom pa zazveni v temnejshih tonih. Ti postanejo vchasih rahlo grozljivi in spregovore o drugi, temnejshi, komaj prepoznavni strani chlovekove dushevnosti in o zhivljenjskih preobrazbah pa tudi o strahovih in negotovosti.

Veslach pa medtem nepremichno strmi v rez, ki ga ustvarja kljun cholna. Pred njim se reka razpolavlja in valovi potujejo do obrezhja, kjer zanihajo vejevje in vodne rastline. Veslach chuti napor mishic, ki se oklepajo vesel. Z vsakim novim zavesljajem prislushkuje toku. Ta je ponekod pochasnejshi. Nato se ob zavojih reke rahlo pospeshi, preskochi podvodno oviro ali se zaplete v podvodno rastlinje. Podvodne ovijalke segajo ponekod z vrshichki prav do povrshine in oblikujejo pajchevinaste podobe, ki jih barva poseben zven zelenila.

Na muljnatih polozhnih presledkih med obrezhnim grmichevjem se poznajo odtisi ptichjih nog. She pred nekaj hipi so neslishno stopicale po mulju, ki ga z brega ni mogoche opaziti, ker ga zakriva gosta, vchasih neprehodna plast grmichevja in mochvirnih rastlin. Shele potem se razpre pogled na ravnico. Ptice pa so najnezhnejsha bitja, ki ljubijo samoto. Priblizhash se jim lahko le ob neslishnih zavesljajih na nekaj dolzhin cholna. Nato s shumom vzfrfotajo in se dvignejo v vishino. Zhive v jatah, she najvechkrat pa v parih, po dve in dve, da je vse kot ob zachetku sveta. Med njimi so stalne prebivalke reke in mochvirja. Te prezhive tukaj tudi hladne zimske dni in si pomladi v zapushchenih rokavih stare rechne struge, ki poteka med Podpechjo in Vrhniko vzporedno z glavno regulirano strugo, spletajo gnezda. Domujejo she v zapushchenih, z vodo zalitih jamah, obraslih s trsjem, pa v velikem vodnem zajetju starih opekarn, ki pokriva velike povrshine in kjer imajo ptice svoj rezervat.

Med pticami so tudi selivke, ki se ob pomladnih otoplitvah vrachajo iz afrishkih pokrajin in se za nekaj chasa nastanijo v kotanjah, kjer se v plitvi vodi prebuja zhivljenje. Nekatere ptice ostanejo tukaj chez poletje in si spletejo gnezda, da se potem jeseni z mladichi znova vrnejo proti jugu. Mnoge pa so le zachasne gostje, ki si ob krajshem postanku naberejo mochi za pomladansko selitev poroti severu in jeseni za nadaljevanje poti k afrishkim obzorjem. Med njimi so mnoga dolgonoga bitja, ki love v plitvinah. S chudnim podaljshanim kljunom brskajo po muljnatih nanosih peska in zemlje. Prelepi jadralci, ki s komaj vidnimi zamahi kril nihajo v nevidnih pregibih vetra. Tukaj so bitja eksotichnih barv, da je v njih nekaj sanjskega. Ptice s kraljevskimi okraski na glavah, chudovito oblikovanih na ljubkih vratovih. Zhe povsem udomachena bitja, ki se podajo do blizhnjih naselij ob vodi. Toda vsi ti prebivalci vodnega kraljestva shele tukaj, sredi pridiha zelene neskonchnosti zazhive v svojem pravem bistvu in govore o lepoti in nezhnosti. Njihov shepet, njihovo chebljanje in brbotanje, njihovi pogovori z vetrom, njihova navezanost na kraje, ki so jim zvesti skozi tisochletja, da venomer znova govore o neskonchnosti in poeziji zhivljenja, o spravljivosti in milini, da je vse kot nezhni deklishki laski.

V Katji se nich vech ne oglashajo nemirne misli. Tiho in nepremichno strmi v prizore, kot bi se pred njo na novo sestavljal svet. Ptichja jata se s trushchem dvigne iz gostega obrezhnega grmichevja. Ptice najprej podrsavajo po gladini, da pridobe hitrost. Nato she nekaj chasa drse z nozhicami po vodni gladini in se konchno prichno vzpenjati. Shum njihovih peruti se hitro oddalji. Konchno ostane za njimi le pikchasta sled.

– Si bil zhe vechkrat tukaj s cholnom? – vprasha Katja.

– Vechkrat. Vendar ni bilo preprosto priti s cholnom do sem iz mesta... Tukaj se shele zachne prava divjina. Podoba reke, kot je bila pred tisochletji, – odvrne Brane.

– Saj je bilo tod vendar nekoch jezero, – se zachudi Katja.

– Bilo je. In tudi izginilo je. Vendar se je reka zhe v chasu jezera prebijala skozi ravnino. Jezerska gladina se je verjetno spreminjala. Vchasih, po dezhevju, je voda zalila vso kotlino. Ob sushi pa se je vodna gladina znizhala. Ko so reko regulirali, so prichele vodne rastline zarashchati jezersko dno. Menda so prvich prestavili reko zhe Rimljani. Shotne plasti jasno kazhejo, kdaj so se prichele vodne rastline spreminjati v shoto.

– Shota naj bi torej pripomogla k izginjanju jezera?– je sprashevala Katja.

– Bilo je nekaj vmesnega. Med jezerom – in mochvirjem, – je skushal pojasniti Brane.

– In reko naj bi zhe tedaj prestavili do kamnoloma? – se je chudila Katja.

– Ob vechjih dezhevjih se je jezero znova vrnilo. She vedno se vracha, – je dejal zamishljeno Brane in se upiral v vesla.

– Zdaj me pa zhe malo vlechesh, – je bila Katja skoraj uzhaljena.

– Saj ni treba verjeti. Sama se bosh lahko preprichala. Kje pa si bila, ko ste v sholi jemali ljubljansko barje? O kolishcharjih si zhe nekaj slishala. Pred dvesto leti so zgradili Gruberjev prekop, ki je olajshal odtekanje poplavnih vod. Nato so zgradili chez barje zheleznico. Vse prejshnje stoletje so kopali shoto. In nazadnje she avtocesto. To mi zhe lahko verjamesh. In sedaj se vse skupaj pogreza, tako da bomo kmalu imeli spet jezero.

– Lahko bi prishel kdaj predavat na nasho sholo, – se je nasmehnila Katja. – Gotovo bi se bolj zanimal za moje sosholke kot za predavanja.

– Tvoje sosholke bi povabil na izlet.

– Lahko bi si ogledale mochvirje in reko. Ampak tukaj je she vse tako kot pred tisochletji.

– Saj je res. Toda do tod se lahko pripeljesh samo s cholnom. In dovolj mi je, da si ti tukaj. Nobene tvojo sosholke ne potrebujem.

Vchasih se nekaj zaleskeche v plitvejshem dnu, ko sonce preblisne valovanje vodnih rastlin. Nato pa tok zastane. Gosto vodno grmichevje zarashcha vse bregove. Nikjer nobenega prehoda in muljnatih bregov. Goste sence so ujete v mahovnice, ki kot zastori padajo z dreves ob bregu in segajo vse do vodne gladine. Mrzlo, hladno in tesnobno.

Spet zaplujeta iz objema senc. Spet redkejshe grmovje ob bregu. Nekakshna steza, vsekana v strmi breg. Majhen, zibajoch pomol. Choln ob njem. Chlovek na nekakshni polici iz vej in desak. Zhdi nepremichno in strmi v plovec, ki se skoraj neviden premika po toku reke navzdol.

Brane pomisli, da ribichi niso prav nich veseli, kadar se jim priblizha choln. Vesla skoraj neslishno. Kratko zavesla in dvigne vesli. Zamah poganja choln naprej. Ko se prichne choln zhe ustavljati, ga znova z rahlim zamahom spet pozhene. V loku se izogne plovcu, ki je pritrjen na ribishki vrvici. Pod plovcem, globoko nad dnom, visi na trnku vaba, ki je najvechkrat skrivnost vsakega ribicha. Morda pa je ribich pred tem prinashal sem ostanke hrane in jih metal v reko. Menda imajo ribe rade kaj bolj mesnatega ali krvavega. Vchasih pa prijemljejo na sadje, recimo cheshnje, kadar so zrele. Je pa kaj she bolj vabljivega, o chemer ribichi molche. Zagotovo pa je postopek "futranja" rib s krvjo prepovedan. Brane ni nikoli sprasheval ribichev o teh skrivnostih, ki jih poznajo le tisti ribichi, ki so doma ob reki. Na istem kraju so morda ribarili zhe njihovi ochetje in dedje ter so o navadah rib predajali skrivnosti samo najblizhnjim.

Choln je zhe obshel plovec. Ribich je prikimal v pozdrav. Branetu se je zazdel ribichev obraz poznan. Potem pa je zaslishal znani glas:

– Kaj pa ti tukaj?

– Che se ne motim, je pred nama sosholec iz osnovne shole, – je Brane pogledal Katjo.

– Pa she chisto zares, – se je zasmejal ribich.

– Kar neverjetno se mi zdi, da srecham koga v tej divjini, – se je nasmehnil Brane.

– Kje pa naj bi me drugache srechal? – je odvrnil ribich in pogledal Katjo: – In lushtno gospodichno imash s seboj.

Brane dvigne vesli, da choln obstane. Prijatelj in sosholec iz osnovne shole se mu zazdi bolj mozhat. Nekoch je bil najbolj neugnan dechek v razredu, ki je spravljal uchitelje v obup. Sholanje je kmalu opustil in shel v uk k nekemu obrtniku.

– Kdor ima choln in reko, je bolj bogat kot tisti, ki se vozijo okoli v limuzinah, – je dejal sosholec.

Za trenutek se je ribich prenehal zanimati za plovec. Povedal je, da ima druzhino, otroke, da je zaposlen pri nekem gradbenem podjetju. Vedno se rad vracha k reki. Pravzaprav prezhivi ob reki ves prosti chas, tako kot njegov ded in oche.

– Vchasih sva bila vsak dan skupaj, – je dejal ribich.

– Ti si mi mnogo pripovedoval o reki, ko sem prihajal k vam. Doma ste imeli vrtnarijo. Tvoj oche pa je bil ribich in lovec.

– Kje pa she najdesh tako reko? – reche ribich in pogleda Katjo. – Otrok pa she nimata? – she vprasha.

– Prvich sva skupaj na izletu! – odvrne dekle.

– Kar lushtna mestna frajla si, – se nasmehne ribich.

– Nobena mestna frajla nisem. Tudi porochena nisva. Otrok pa si sploh ne zhelim! – je zdrdrala Katja.

– Otroci pridejo sami po sebi, – jo podrazhi ribich.

– She tega bi se manjkalo, – odvrne jezno Katja.

– Brane je fejst fant. Punca, ne jezi se. Takshnega ne bosh vech ujela, – se nasmehne ribich.

– Saj je on mene ujel, – je zardela Katja. – Che bi vedela, da me bo peljal v dzhunglo, sploh ne bi shla z njim.

– Saj tudi za revije pishesh,– se je ribich obrnil k Branetu. – Tudi pri filmu si pristal, – je she dodal.

– Nekaj smo snemali tudi na Barju.

– Pa ne mislita ostati kar v dzhungli? Toliko opreme vozita s seboj, – si je ribich ogledoval choln.

– Malo se bom potopil, – je odvrnil Brane.

– Ali bi rad spoznal reko tudi pod gladino? Ali gre punchka tudi pod vodo?

– Nisem nobena punchka! In za noben denar ne grem pod vodo!

– Samo nekaj podvodnih posnetkov bi rad napravil! Pred tem sem se zhe nekajkrat potopil s prijateljem, – je razlozhil Brane.

– Pomisli, – reche ribich, – ujel sem kapitalnega sulca. – Obraz se mu je razlezel od zadovoljstva. – Samo moj oche je ujel takega velikana. Pa tudi brez tega ob reki najdem notranje zadovoljstvo, ki ga je v tisti naglici v mestu tako malo. Samo tv buljijo in se gredo, kdo bo bolj glavni.

– Pri zadnjem potapljanju sem videl takega kapitalnega sulca. Ampak so se mi potem smejali, ko sem pripovedoval o tem, – je dejal Brane.

– Zato nisi nich govoril o potapljanju, – ga je pogledala Katja.

– Morda ga bosh danes slikal? – je dejal ribich in na obrazu se mu je pojavil tisti neugnani smehljaj iz otroshtva. Branetu se je zazdelo, da je pred njim spet dechek, ki je spravljal uchitelje v obup.

Tudi v Katji in Branetu se je pojavil obchutek sproshchenosti in notranje svobode, sprijaznjenja s svetom. Bilo je, kot bi se vrnila v nekakshno stanje, v katerem sta nekoch zhe zhivela ali pa sta si ga samo zhelela. Sedaj pa sta se v njem tudi prepoznala in udomachila.

 

________