Revija SRP 43/44

Andrej Orel

 

SHUMEVCI SE NAM ROGAJO

SHUMEVCI MORAJO PASTI!

BILLG, PRIMOZHT, FRANCEP, JANEZB IN 蚞

 

Vse se je pravzaprav zachelo s Primozhem Trubarjem, kriv pa je Janez Bleiweis. O tem pozneje. Neka ugledna ljubljanska firma, ki daje veliko na svoj "image", se je odlochila uporabljati tipografijo, imenovano Futura, cheprav so s takimi chrkami tiskali slovenske knjige zhe pred drugo svetovno vojno. Zachelo se je zhe nekaj let nazaj, ko smo z obchudovanjem zrli v tako imenovane "ta stare Windowse" in uporabljali "CE fonte". Odshteli so kupchek denarja in pri Nemcih kupili pisavo z YU chrkami vred. In zgodilo se je, da so se pri Billu Gatesu odlochili za chetrto razlichico operacijskega sistema Windows NT. Shumevci v povezavi s pisarnishkim paketom 95 niso vech pravilno delovali, zato so Nemci spet zasluzhili. Minilo je nekaj manj kot leto dni, pisarnishki paket pa slishi na shtevilko 97. Shumevci so spet izginili z zaslonov in tiskalnikov, direktor hodi ves zelen naokoli, ker je njegov "image" zachasno na hladnem.

Che bi v tej zgodbi ne nastopali ljudje, ampak zhivali, bi ji rekli basen. Basen mora imeti zhe od starogrshkih chasov svoj pouchen konec ali moralo. V omenjenem podjetju bodo najverjetneje Futuro kupili she v tretje ali pa zamenjali svoj "image" z novo umetnino po imenu Tahoma ali Verdana. Chisto vseeno je, stroshkom se ne bodo izognili.

Morala pa pravi: "Bodimo veseli, da nismo Slovaki, ki imajo kar sedemnajst krilatih znakov!" Za petami so jim Chehi s petnajstimi. Prav jim je, saj so krivi nashe bede s samo tremi posebnimi znaki (jugo - slovenske znake, ki she vedno strashijo po tipkovnicah, sem namenoma izkljuchil). Kje so krivci, da se nismo prikljuchili elitni druzhbi jezikov brez diakritichnih znamenj, kamor poleg angleshchine (to je jezik, ki ga govorijo v Zdruzhenih drzhavah) sodita she havajshchina in svahili. Pozanimal sem se pri avtoriteti na ljubljanski Filozofski fakulteti in izvedel naslednje:

"Zachenshi pri Trubarju je treba rechi, da se je pisava, od Bohoricha v Arcticae Horulae gori postavljena, uporabljala vse do sredine 19. stoletja - torej kar tri stoletja. Ne spushchavshi se v drobtine, ki so jih zagreshili bohorichici (Krelj in Dalmatin) je treba rechi, da njej v prid delujeta Megiser in Svetokrishki, saj ne lochujeta vech med s in nemshkim ostrim s. Vendar pa v razvoju prihaja do vse bolj ochitnih nedoslednosti ter meshanja pisanja. Prvi je to skushal odpraviti Pohlin (tradicionalno bohorichico sta spet pisala Kumerdej in Japelj). Najpomembnejsho krivdo za spremembo chrkopisa ima zagotovo veliki drzhavni cenzor g. Kopitar, ki je zagovarjal misel, da naj vsakemu glasu ustreza nesestavljena (ena) chrka. Tej misli sta sledila Dajnko in Metelko, ki sta vnashala v chrkopis elemente cirilice, kar je izzvalo t. i. abecedno vojno ali chrkarsko pravdo, kjer so ch'belicharji (Presheren in Chop) zagovarjali bohorichico. Usodno je pokopalo bohorichico ilirsko gibanje - juzhnoslovansko narodno politichno gibanje, ki je privzelo ideje o panslavizmu. Vodja ilirizma je bil Ljudevit Gaj, ki je cheshko idejo o jezikovnem in slovstvenem zedinjenju skushal chim nazorneje udejaniti. Tako je predstavil idejo o enotnem slovanskem chrkopisu in predlagal za temelje cheshki pravopis. Tej tezhnji se je zhe na samem zachetku upiral Presheren, vendar je odlochilno prevladal vpliv takratnega tiska. Janez Bleiweis je postopoma vech let zapored v svojih Kmetijskih in rokodelskih novicah uveljavljal gajico, ki je bila 1848 tudi uradno priznana."

Vse je jasno. Che parafraziram rimskega govorca Katona, ki z delom svoje misli zhe leta nastopa v nadnaslovu prichujoche kolumne, lahko rechem: "Ceterum censeo strepitenda esse delenda! (Sicer pa mislim, da je treba shumevce unichiti)". Ali se sploh zavedamo, koliko denarja in delovnih ur je shlo v nich zaradi treh znakov, ki jih kleni rachunalnikarji v dno dushe prezirajo.

Reshitev je na dlani. Spremeniti je potrebno chrkopis. Nash veliki pesnik, ki je zhe pred dobrimi 150 leti vizionarsko skushal reshiti problem kodnih strani, je imel prav. Slovenci se tega ochitno nezavedno zavedamo, saj mu namenjamo popolnoma drugachno mesto, kot Janezu B. in njegovim somishljenikom. Toda tudi France P. ni brez greha. Svojo ch'belco je zapisal kot "zhebelza", v besedilu za bodocho slovensko himno, ki se pojavlja na slovenskem tisochaku, pa je, ne uposhtevajoch znake ASCII, uporabil nemshki ostri s. V Ljubljani pa zhe obstaja drushtvo slavistichno-rachunalnishkih zagnancev, ki si je zadalo za cilj uzakoniti novo bohorichico. Pod vplivom elektronskih komunikacij, kodnih tabel in prebuditeljskih idej bo v novem pravopisu postal - ch, - sh in zh.

 

France P. pa zavzdihne: O, zlati vek zdaj Muzam kranjskim pride!

Alea iacta est!

 
_____
Prispevek Andreja Orla je bil objavljen v reviji Moj mikro, julij/avgust 1997 (z naslovom Billg, Primozht, Francep, Janezb in 蚞); urednishtvo ga je objavilo z zadrzhkom oz. uvrstilo v rubriko, opremljeno z naslednjimi spremnimi besedami: "V tej rubriki avtorji izrazhajo svoja osebna mnenja in preprichanja, ki vedno ne odsevajo stalishch urednishtva." Najbrzh ni treba pripomniti, da avtor navaja predvsem dejstva! In vizijo tudi. Je torej tako rekoch dobesedni predhodnik sedanjega prizadevanja urednishtva Revije SRP.
Prichujochi naslov in prvi podnaslov je izbralo urednishtvo Revije SRP. (Op. ur.)