Revija SRP 43/44

Andrej Lutman

 

ZAPISI O KNJIGAH

 

SAMOZAPLETANJE
 
Tamara Laris: ZAKAJ JAZ
Izdala zalozhba Borovci
Ilirska Bistrica, 2000; 112 strani

Njen prvenec ali prvenka z naslovom Zhenska, objavljena leta 1998 prav tako v Ilirski Bistrici, je nastajala sedem let – vsaj tako trdi pesnica; njena druga knjiga z naslovom Zakaj jaz pa je: "prikaz pesnichinega osebnostnega razvoja skozi vech stopenj, ki se je odvijal zadnjih devet let na raznih koncih sveta," kakor uvaja pesnica in dodaja: "Ljubi knjige, cvetje, glasbo in svojega shestletnega sina." Naj omenim she, da je prvenko Zhenska uvajala s posvetilom: "vsem ljudem, ki nosijo v svojih srcih svetlobo in ljubezen ter ju shirijo po svetu" in jo posvetila svojemu sinu.

Chemu toliko besed nameniti uvajanjima v pesnishki zbirki? Mislim, da nazorno prikazujeta vznesenost, ki veje iz verzov Tamare Laris, vznesenost, ki uporablja obliko, ki ima najsploshnejshe ime pesem, za prizemljitev svojega samopotrjevanja. Zbirka Zhenska je delovala zanimivo, ko je opevala par v ljubezni, sina in knjige z neposrednostjo v nagovarjanju in preprostostjo v izrekanju. V zbirki, s prav v tej smeri pomenljivim naslovom Zakaj jaz, pa se ta opevanja bohotijo v ponavljanja, pretiravanja v smislu dolzhine in vsebine verzov, samopovelichevanja, dolgochasna opisovanja lastnih pochetij, mestoma osladna besedichenja. Sledili naj bi pesnichinemu razvoju.

Od vsega devetletnega napora naj bi bilo to zgolj to? Morda pa je vse skupaj precej globlje blagozvochenje, saj se vendar pesnica zhe v naslovu sprashuje, da zakaj prav ona? Morda pa se zave tezhe sebe in svojega sveta in bi ga rada podelila z drugimi, ne vedoch, da morda le ni pravshen ali preprichljivo izpisan za takshne namene? Ali pa je njeno pochetje prezheto s tovrstnim nachinom samochishchenja? Terapevtska lirika?

Kljub tako bledi sliki te knjige, ki jo slikam, pa moram opozoriti tudi na dragocene kali nechesa, kar morda utegne roditi boljshe sadove: "So pesmi, ki same nosijo pomen. // So ljudje, ki so sami svoj namen. // Je pa Nekaj, kar nima / namena ne pomena. // Ne vem, zakaj ne. / Mogoche ju presega." V vsem tistem dolgovezju so takshni drobci chisto zlato. Tako obstaja dolochena verjetnost, da je Tamara Laris s to zbirko opravila s svojimi tezhavami, ki se glasijo: tudi ljubezen ni vechna in tudi dobrota in lepota sta zgolj uravnava zla in grdega. Sanjarjenje, ki prehaja v zasanjanost in nato v samopovelichevanje in stalno ukvarjanje s svojo velichino ali svojo majhnostjo, skratka s sabo, pach zhe v osnovi ne more biti plodnejshe od dolochenih posvechenejshih stanj, ko pesem pride sama in ti spregovori o nechem novem. Stalna poza biti pesnik ali pesnica je zgolj poza, pa naj bo to na odru ob prejemanju najvishjih nagrad ali doma pred ogledalom.

Tako se z drugo zbirko Tamare Laris ponavlja znana zgodba: je ponovitev prejshnje in prejshnjega. Ni preboja v nekaj novega. Je utrudljivo utrjevanje dosezhenega s prvencem ali prvenko. Prav nich pretresljivega se tako ne more zgoditi. Ni she dolochenih izkushenj, ki se pridobe zgolj s posegi v she tuje in s tem v lastno tujino, ki je najgrozljivejsha, saj zahteva izpopolnjevanje in s tem ustvarjanje, ne pa ponavljanje prezhvechenega tako pri sebi kot tudi navzven, ker se ustvarjalnost meri od tu naprej. In umetnost temu sledi. Samooklici za pesnico ali pesnika so jalovi, saj je ostalim tako ali tako vseeno. Velja le novo lastno, ki lahko postane tuja lastnina, ker imamo vsi toliko opraviti s sabo, da so verzi, ki govore zgolj o tem, skorajda bolj v domeni novinarstva, pa bi lahko tisto liriko, ki sem jo prej oznachil kot terapevtsko, preimenoval v zhurnalistichno.

Verzi so prezheti s smisli, ki jih lahko preberemo v vsakem rumenejshem tisku, pa naj bodo to ljubezenske zgodbice, opisi verskih preprichanj, nasveti za zakonce ali lochence ter za vzgojo otrok. Mislim na shkodo, ko pesmi ne presegajo dometa obsholske dejavnosti v puberteti.

Tamara Laris z zbirko Zakaj jaz dokazuje zgolj sebi, da ima chas ukvarjati se z izpisovanjem besed, ima chas, da si prisluhne, in ima voljo, da s sadovi teh pochetij seznanja druge. Ob takshnih zastavitvah pa lahko prichakujemo le najboljshe rezultate.

 

 

KAJ SE V CHEM VIDI
 
Andrej Medved, Iztok Geister, Dushan Podgornik: VERA ICON (upodobitve)
Oblikovanje Dushan Podgornik, Andrej Medved
Izdale Obalne galerije Piran, Koper, 2000; 66 strani

Knjizhica, ki jo sestavljajo zapisi omenjenih slovenskih avtorjev in navedki iz Batailla, Derridaja, Artauda, Lacana, Pasolinija, Michauxa in Deleuza, je deljena v tri dele: slovenski besedni del, likovni del in tuji besedni del.

Likovni kot osrednji del tvori osem podob Dushana Podgornika s skupnim naslovom Kako se dotakniti sebe...?, ki jih Andrej Medved opishe v uvodnem spisu takole: "... tezhko bi jih imenoval slike, ki kazhejo odtise chloveshkega telesa, nekakshne 'packe' – macchie – na prosojnem, pretanjenem papirju in osvetljene iz ozadja slikovnega okvirja. Gre za primaren stik umetnika s povrhnjico telesa – kozhe – in polti, ki zdaj proseva pred gledalca v tisochih odtenkih in variacijah posnetkov, ki so nastali sluchajno, a vendarle premishljeno, estetsko, v zadnjih letih". Rumeni pravokotniki, ki (me) she najbolj spominjajo na plutovino, na njih pa chrnorjavkaste lise, ki se stapljajo s podlago in obenem od nje odstopajo. She drugache: odtis kot vtis.

Slovenski del sestavljajo pesem Andreja Medveda, ki uvaja v tematiko reza, vboda, vdora, navrta... v prostor, dalje spis istega avtorja, kjer opishe in nakazhe obmochje prepleta likovnega in besednega v pojmu upodobitev, ki presega klasichno delitev na figuralno in abstraktno slikarstvo, ko mu daje pomene in podmene enkrat chiste negacije in nato komparacije s pomenom kot takim, ta slovenski del pa zakljuchuje Iztok Geister s spisom Serpentizem, kjer vzpostavlja motiv in funkcijo kache kot stvariteljice in inspiratorke.

Tuji del prichne pesem Georgesa Batailla o uporniku, ki se upira tudi igri med hlapcem in gospodarjem, da je njegova igra sploh upravichena in s tem osmishljena: "To vodi k zavesti, da je najhujshe le igra, / zanikanje mochi trpljenja in / smrti", in se soocha z lastno strahopetnostjo. Lacan svoje besedilce zakljuchi s stavkom: "Resnichno in neresnichno so nekakshna ponovitev", ko govori o tem, da je bivajoche nekako she najbolj prisotno v svoji odsotnosti. Nadaljuje Artaud z verzi o telesu in njegovih organih, o slabosti chloveka: "Chlovek je bolan, ker je slabo narejen", o videnju novega chloveka, ki ima telo brez organov in je tako brez z razlichnimi organi dolochenih potreb in odvisnosti ter kot tak osvobojen: "v smeri njegove resnichne podobe". In spet Lacan, ki zachne: "Podoba ali slika lahko deluje kot zaslon, v katerem se subjekt – opazovalec – gleda in se vidi kot v zrcalu", ko razmishlja o gnetljivosti pogleda kot takega. Pasolini v pesmi predstavi svoj odnos do praznine, smrti, ocheta, zhensk in koncha: "kjer je moj dvojnik, je praznina v prostoru, / praznina v vesolju; / in tam poslusham tvojo pesem". Z verzi nadaljuje Michaux in pesni o svojem zavedanju zavesti: "ozharchen z lastno svetlobo". In znova Artaud z odlomki iz besedila Potovanje v dezhelo Tarakumarov o stanjih, ko se je druzhil s Pejotlom in dozhivljal upodobitve dolochenega znanja, ki ni dostopno zgolj po verebalno-logichni poti in se kazhe le skozi podobe, znamenja in znake. Deleuze razpre besedenje o rizomu, miceliju in linijah, ki: "se nenehno odbijajo druga od druge". Knjizhica se koncha z navedkom iz etimoloshkega slovarja indoevropskega jezika, ki sledi besedi(ci) ma, mat in ji pripisuje pomene v smislu zhenskega, nechesa z obliko kot votlina, vdrtost in tudi kot povrhnica, vnanjost: vse kar (se) kazhe.

Celotno gledano sta v knjizhici Vera icon predstavljena dva pogleda na presvetljene slikarjeve odtise: pogled pesnika in pogled gledalca, pogled domachina, znanca, prijatelja in pogled tujca, ki prek citatov sporocha podatke in namige o Podgornikovih podobah, pogled sledi in pogled smeri. Presek je dolochen v tisti navidezni lochnici, ko se pojavijo vprashanja: kaj je (she) spredaj in kaj je (zhe) zadaj, kaj je notri in kaj je zunaj, kaj odhaja in kaj prihaja... Tako tudi Andrej Medved v ospredje postavlja pojem himna, membrane. Prav kakor je slikarjeva ploskev stichishche projekcije in recepcije, in kakor je chloveshka kozha preshitje tipa in otipa, tako je tudi upodabljanje (besedno ali likovno in she kakshno) v domeni sebe in svojega zanikanje. V tem odnosu, ki je trenuten in s tem vechen, se kazhe in skriva ves napor, ki se imenuje umetnost, ustvarjanje, upodabljanje. Izbor besedil in slik v knjizhici Vera icon je hvalezhen prikaz in razkaz polja, kjer poljshchine delujejo kot izkopanine.

 

 

TIHE LEGE KRIKOV
 
Andrej Trobentar: RDECHA LABODKA
Aleph 64, Center za slovensko knjizhevnost,
Ljubljana, 2000; 128 strani

Bo zhe okrog chetrt stoletja, ko je bil Andrej Trobentar po moji takratni oceni in zdajshnjem spominu najprodornejshi glas slovenskega glasbenega prizorishcha, razsajajoch s skupino NLP ali Na lepem prijazni, dokazujoch, da hipi gibanje, ki je bilo takrat pri nas v zreli stopnji vrhunca, zmore she kaj poleg polezhavanja, uzhivanja v vsem, vsaki in vsakem – zmore tudi ustvarjati in ne zgolj prevzemati gnile kapitalistichne vzore. Bolj ali manj zadeti in zadete od vsega, kar se je le dalo spraviti vase in poleg, ob poslushanju tekochih besed, ki so vabile prek vseh mej, ob zvokih, ki kot da ne bi bili vech ponovljivi in so prehajali v domene improviziranega oziroma svobodnega jazza, Andrej s svojo skupino ni predstavljal le skrajnega dometa ali vishka nekega pojava, ampak zachetek poti, ki so jo potem nadaljevale skorajda vse pop in rok in pank in vsakrshne kultne ikone slovenskega zabavnoglasbenega prizorishcha. Uporabljam besedo zabavno. Gre in shlo je za to, da ni zabava konchna stopnja, ampak da prav z zabavo ali zabavnim gradish naprej (pa kar ta naprej zhe in sploh pomeni). Da se zabavash in ustvarjash, se ustvarjash in zabavash, to.

Njegova knjizhna prvenka (prvenka, ki je pesnikova prva hchi – mislim, da je to besedo prvi uporabil Marko Golja na 702. strani Primorskih srechanj v letu 2000) Rdecha labodka prihaja med bralstvo kot dokument takshnega stvarjenja. V mrlishko beli in opechnato rdechi barvi, z risbami pesnika, s pesmimi likovnika (konchal je ALU s specializacijo v Ljubljani), kronoloshko urejena z letnicami in datumi nastanka pesmi od 1975 do lani, v preskromni vezavi glede na to, da jo je Ministrstvo za kulturo RS obdarilo s subvencijo, je zbirka popolna osvezhitev slovenske pesnishke produkcije v knjizhnem smislu.

Razdeljena je na dela z naslovoma Foto iz osebnega albuma, ki zajema Trobentarjevo pesnjenje do leta 1975, ko se je bil vrnil s potovanja po Indiji, nato je sledil dveletni premor, da je lahko nadaljeval s pesmimi za drugi del Okameneli vali, ki se koncha z letom izida.

V prvi in najstarejshi pesmi v zbirki zapishe: "jaz hochem biti tvoj / ki te zrem sijocho zvezdo / varen na nebu in zemlji / z zheljo sladko sochno". Verzi za napoved delovanja, verzi, izrazhajochi namen, ki mu sledi tudi skozi pesem Zakaj nisem fuzbalist in skozi pesem Ein foto, kjer popishe: "kako bo chakal volk v otroku / in bo starec srna / in bo konec / rojstvo", in skozi pesmi, ki se nanashajo na razlichne odvisnosti, ter skozi pesmi, ki prvemu namenu dodajo she drugega in druge, kot so: "ni mogel bezhati za tropom ovchic / ne tuliti v isti rog z lovci", pa she: "popolnost te presune / potroshnishka domacha zver / slediti ne moresh / ubiti / ubiti / popolnosti ne znash ljubiti / kadar ne raste iz tvoje tople grede", in she: "rima nima tezhe / tezho ima rim / gledam rozhe domachije / v tujino grem", pa kar she: "vojna / navoj / besedna igra / in razkroj", in da koncham z navajanjem: "ko sonce reko izpije / in strugo posushi / takrat bosh prishel k meni / umrl bom / zhivel bosh ti".

Zgornji navedki kazhejo na krozhenje, ki mu je posvechena celotna knjiga. Ga ni zachetka in ga ni konca za pesem, za naklep strditi voljo po izrekanju v chrke, zloge, besede, verze, kitice… in v zvoke in napev… in v chrte, barve, sence… v tishino, belino in temo, pozabo. Kot je rdecha labodka prispodoba za zdruzhitev nechesa stalnega, ustaljenega in znanega s presenechenjem, s trenutnim in tujim, tako so pesmi v tej zbirki podobe minulega, ki prihaja. Kakor lahko pesnik chaka na svojo knjigo pesmi dolgo in morda kar predolgo, tako lahko pesem neuchakana butne na plan in naznani konec govora z zachetkom napeva. Se koncha tishina z glasom ali pa je ravno obratno? Tudi v tishini namrech obstaja glas in v glasovih je tishina. In je zatishje pred in po izrekanju, in so izreki, ki stishajo krike.

She o sochasnosti. Mislim, da izid pesnishke zbirke sovpada tudi z izidom zgoshchenke skupine Na lepem prijazni, kjer so zbrani arhivski posnetki te nadnavadne skupine. Po navitju pride razvitje in po preboju se gre v boj, v boj za pochitek. Menim, da je Andrej Trobentar po skoraj pol stoletja prisotnosti na tem bojishchu (je letnik 1951) boj shele prav zachel. Prebirajoch njegove verze, se te vojne neznansko veselim.

 

 

VODICH PO SEBI
 
Milorad Pavić: ZVEZDNI PLASHCH
Prevedel in v samozalozhbi objavil Dushan Manojlović,
Nova Gorica, 2000; 216 strani

"Vsaka zgodba ima svojega boga. Vsaka. Tudi najslabsha. Jaz sem bog v tej zgodbi. Moje besede so prishle do vas zhe na zachetku tega pripovedovanja. Kar je telesnega pri zhivih bitjih, se najdlje po smrti ohrani prav v besedah. Torej, to so samo moje besede. Mene zhe zdavnaj ni vech med zhivimi", in malo naprej: "To, da sem pisatelj, nima nich opraviti s to zgodbo. Ne pishem je jaz. Jaz se vselim vanjo, ali bolje, shel bom skoznjo, da nekaj opravim. V zgodbo me je namrech nekdo poklical", zapishe nekje proti koncu knjige Zvezdni plashch avtor v slovenshchino prevedenega Hazarskega besednjaka, srbski pisatelj, pesnik in dramatik Milorad Pavić. Gornja navedka bi lahko dal na zachetek prav vsake zgodbe, ki jo umetelno spne, vanjo vplete sploshne opise zvezdnega zhivalskega kroga v cikcakastem in ne krozhnem zaporedju, namiguje bralstvu v smeri obsedenosti s tistim bogom zgodbe, ko prehaja iz sanj v sanje, iz sedanjosti v razlichne chase, in uteleshenje v uteleshenje, kot bi plaval v vsemirju od zvezde do zvezde in vsaka bi shepetala svojo zgodbo.

Zgodbe sochasno shumijo, se prepletajo in dopolnjujejo. Kot bi zgodba zgodbi pripovedovala zgodbo. Pravkar povedano morda vzbuja obchutek, da je besedilo zgolj samo s sabo pogojeno, samo sebi namen, a ni tako. Vsa sedanjost v knjigi je sedanjost zbombardirane Srbije, vsa preteklost v knjigi pa podlezhe charu knjizhnega napotila, ki se glasi: "Odkrijte svojo preteklost pravochasno, tudi njej se izteche rok uporabe…" Besedilo je besedilo le she toliko, da zasleduje nekakshen tok, chrto, niz, zaporedje, nekaj, kar nam je znano, in nato ta vzorec postane presojen in ven butnejo dejstva, ki presegajo chas, so na neki nachin brezchasna in tudi vechna. Kot vechne teme: boj, smrt, ljubezen, chast, dobro, zlo… Dogajanje na robu knjizhevne oblike je tudi dogajanje na robu chlovekove zavesti, kjer se sprehajajo in prehajajo sem vse oblike, vsi nachini, vse, kar lahko je, biva, vse, kar lahko postane snov – tokrat za zgodbo.

Iz zgodb se pochasi izlushchi oseba Minotaj, ki pooseblja pripovedovalca, she bolje: tistega, skozi katerega teche pripoved, saj se poimenuje za boga zgodbe. Lahko pa bi bil tudi predstavnik bralstva, saj je poudarek na stichishchu med branim in zapisanim v besedenjih Milorada Pavića ena kljuchnejshih domen na takshnih terenih chrkovnega vesolja. Zapisi, ki dolochajo chlovekovo zavest, so minljivi do trenutnosti, le zgodbe pletejo nit chasa, niti odnosov, spletanje in prepletanje izkushenj in spoznanj. Ko prebirash zgodbo, se ti hkrati v predstavi vrti nova, tvoja zgodba. Ishchesh sledi svoje zgodbe v pisateljevih zgodbah, ki so tudi tuje zgodbe, izmishljene, in kdo ve, kdo ali kaj pravzaprav sprozha tisto, kar se pove ali zapishe ali dozhivi kot zgodba.

Prav prehajanje med nachini in pogledi, ki nam jih lahko nudi nasha zavest, so tiste prave zgodbe, ki zhenejo osebe, osebice in osebnosti skozi dogodivshchine, pustolovshchine in pripetljaje. Prehajanje se dogaja tudi na ravni pogleda na zvrst, ki ima oznachbo roman. Kaj roman torej je ali she je, je temeljna razprtost, ki jo nudi proza, ogrnjena v zvezdni plashch. Tudi med knjigo in zapisom v svetovnem spletu ni vech razlike. Druzhi ju besedilo, zapis, ki sporocha o sebi vse, vsaki, vsemu in tudi sebi. Takshna sploshnost, da so vse oznake odvech, saj ima ta sploshnost na takshen besedni nachin vse oznake v sebi, jih zdruzhuje, drobi, sestavlja, melje in melje…

Kolikor je bil do sedaj govor o sedanjosti in preteklosti, pa ni bilo besede o prihodnosti, saj naj bi navsezadnje bila knjiga, ki ima tudi oznachbo Astroloshki vodich za nenapotene, knjiga, ki bi lahko govorila tudi ali predvsem o najbolj znani uporabnosti buljenja v ozvezdja, ki tvorijo zhivalski krog, o napovedi za prihodnost. Tudi tu je pisatelj vzorno dosleden: o preteklosti ni sledu, so le nastavki zanjo, kakor se za prirochnik vsake vrste tudi spodobi. Lahko le pove mozhne smeri, pokazhe na vrata, a tja in skozi se moramo podati sami.

Pred najresnejshim povabilom k prebiranju te veshche in umetelne pripovedi izdam she, da se pred in za vsem plete ljubezenska zgodba, ki ni zgodba v obichajnem smislu, saj Milorad Pavić skoncha svoje pripovedi z namigom, da tudi bralstvo posezhe vanje, ko navede spletno stran. Tja lahko sporochimo ime izvoljenke, ki bo prizemljilo boga Minotaja in utelesilo nachin, da se zgodbe she kar naprej in naprej gode.

Pisatelj pushcha tudi mozhnost, da tega ne storimo, ampak pustimo par v stanju, ki ni ravno zavidanja vredno, v zgodbi, ki se je ne pove. Chesar pa se ne pove, tega pach ni, sporocha pripovedovalec in vabi vase s knjigo, ki ji s prebiranjem damo mozhnost, da se dogodi.