Revija SRP 41/42

Zvezdana Majhen

 

ZIBKA

 
Stopala mili razigrano morje,
med prsti oblizuje prodno sled;
prek glezhnjev do kolen in zibke orje,
na bokih ga prisilim v used
 
in planem po satenasti penini
s shirokimi zamahi skozi spleen,
kot ptich, ki se je zmedel v vishini,
ko v mednebju je iskal drobtin.
 
Nebo in morje - modra panorama,
vsem na ocheh si pljuskata sprejem;
meni pa manjka tvoja obla rama,
 
da ne zavidala bi njun objem.
K obali plavam, mokra v slani zhidi -
vpijocha v sebi: “Pridi, ljubi, pridi !”

**

 
Po soncu se pretochi v blizhino;
oshvrkni me z vitico ochi,
da srk pogleda spije bolechino,
ki she s samoto vech ne govori.
 
Z deklishkimi rokami bom gostila
s tabo napolnjen pozlacheni zrak;
vso zhivost zhilja, ki sem jo tajila,
bom skotalila v prozhno lego vznak.
 
Brez varnih omejitev sten in stropa
bova nachipkala skrivnostni vonj
in z besedami ne bova skopa
 
med hrzanjem v nebo povzpetih konj.
Eidetska slika spleta zhimna chopa,
galop samote rezgeta zastonj …

**

(zibka – sinonim za zhenski presredek; op. avt.)
 
 
Belina sten pleskari po spominu,
bombazhni mir izprega vprego chasa;
za shipo ponehuje svetla jasa
neba, pordelega kot zhar v kaminu.
 
Zazhejano drsish po pianinu
telesa med uslochene oblike,
v zadihe nizash puhaste dotike -
zibaje me zorish v sonchjem vinu.
 
Preplet vzneseno poje za bogove;
z odzhejo v atom medjeder sezhe,
ozhilju plete dovrshenost mrezhe,
 
tipaje ponikuje pod robove.
Nabrekel srk me mezi in ne jenja -
od tam, kjer je konchan, se znova vzpenja.

**

 
V bezhechih nizih zginja pokrajina
poprejshnje panorame izpred ochi;
samo neba ponjavasta sinjina
hitrosti gibanja ne ubezhi.
 
V zibajochi ritem nad kolesi
ponikam uglashena med prisoj;
polnochna slika veke mi povesi,
njen mir me jemlje kradoma s seboj
 
v satenast srk vonjav disheche kozhe,
kjer vprege sonca v chutih pregore,
kjer rastejo doslej neznane rozhe
 
in s cvetnim prahom ves planet prashé.
Prebujam se med znanimi drevesi…
…vonj mesta se dishavi pred menoj.

**

 
Ni dobro, da ti vselej vse povem,
kar dneve mi pretika in vechere;
vse misli, vse poti… morda ti s tem
odvzamem charnost slutenj lastne vere.
 
Naj ti bom tuja kot drugim ljudem,
ki jih na ulici z menoj srechujesh ?
Naj bom skrivnostna kakor diadem,
ki ga zaradi vrednosti sposhtujesh ?
 
Naj bom, kar hochesh moshko preiskati ?
Naj bom s tanchicami zastrta luch,
da sam s seboj bosh mogel tekmovati
 
v iskanju, da bi nashel pravi kljuch
za vstop v izbo ? Toda tam za vrati
te chaka nekaj, a ne znash prebrati…

**

 
Od kod prihaja ta vampirska tenja,
ochem nevidna, srkajocha mir,
kot minsko polje se med naju drenja,
vihtech z jezikom, ostrim kot rapir?
 
S sarkazmom je na dvoboj povabila
nechimrno pritlehnost in premoch,
da z zmagoslavjem ego bi gostila
in chudezhu ljubezni vzela moch.
 
Se posladkala s stebli bolechine,
pikiranimi v ostenje zhil,
in kozho spremenila v brazgotine
 
brezchutnosti, kot nosi jo reptil.
Che bova kdaj v drugo shla chez mine,
zletiva s parom Amorjevih kril.

**

 
(Iz sonetnega cikla Inter-minatus amor / Neomejena ljubezen