Zvezdana Majhen
ZIBKA
- Stopala mili razigrano morje,
- med prsti oblizuje prodno sled;
- prek glezhnjev do kolen in zibke orje,
- na bokih ga prisilim v used
- in planem po satenasti penini
- s shirokimi zamahi skozi spleen,
- kot ptich, ki se je zmedel v vishini,
- ko v mednebju je iskal drobtin.
- Nebo in morje - modra panorama,
- vsem na ocheh si pljuskata sprejem;
- meni pa manjka tvoja obla rama,
- da ne zavidala bi njun objem.
- K obali plavam, mokra v slani zhidi -
- vpijocha v sebi: “Pridi, ljubi, pridi !”
**
- Po soncu se pretochi v blizhino;
- oshvrkni me z vitico ochi,
- da srk pogleda spije bolechino,
- ki she s samoto vech ne govori.
- Z deklishkimi rokami bom gostila
- s tabo napolnjen pozlacheni zrak;
- vso zhivost zhilja, ki sem jo tajila,
- bom skotalila v prozhno lego vznak.
- Brez varnih omejitev sten in stropa
- bova nachipkala skrivnostni vonj
- in z besedami ne bova skopa
- med hrzanjem v nebo povzpetih konj.
- Eidetska slika spleta zhimna chopa,
- galop samote rezgeta zastonj …
**
- Belina sten pleskari po spominu,
- bombazhni mir izprega vprego chasa;
- za shipo ponehuje svetla jasa
- neba, pordelega kot zhar v kaminu.
- Zazhejano drsish po pianinu
- telesa med uslochene oblike,
- v zadihe nizash puhaste dotike -
- zibaje me zorish v sonchjem vinu.
- Preplet vzneseno poje za bogove;
- z odzhejo v atom medjeder sezhe,
- ozhilju plete dovrshenost mrezhe,
- tipaje ponikuje pod robove.
- Nabrekel srk me mezi in ne jenja -
- od tam, kjer je konchan, se znova vzpenja.
**
- V bezhechih nizih zginja pokrajina
- poprejshnje panorame izpred ochi;
- samo neba ponjavasta sinjina
- hitrosti gibanja ne ubezhi.
- V zibajochi ritem nad kolesi
- ponikam uglashena med prisoj;
- polnochna slika veke mi povesi,
- njen mir me jemlje kradoma s seboj
- v satenast srk vonjav disheche kozhe,
- kjer vprege sonca v chutih pregore,
- kjer rastejo doslej neznane rozhe
- in s cvetnim prahom ves planet prashé.
- Prebujam se med znanimi drevesi…
- …vonj mesta se dishavi pred menoj.
**
- Ni dobro, da ti vselej vse povem,
- kar dneve mi pretika in vechere;
- vse misli, vse poti… morda ti s tem
- odvzamem charnost slutenj lastne vere.
- Naj ti bom tuja kot drugim ljudem,
- ki jih na ulici z menoj srechujesh ?
- Naj bom skrivnostna kakor diadem,
- ki ga zaradi vrednosti sposhtujesh ?
- Naj bom, kar hochesh moshko preiskati ?
- Naj bom s tanchicami zastrta luch,
- da sam s seboj bosh mogel tekmovati
- v iskanju, da bi nashel pravi kljuch
- za vstop v izbo ? Toda tam za vrati
- te chaka nekaj, a ne znash prebrati…
**
- Od kod prihaja ta vampirska tenja,
- ochem nevidna, srkajocha mir,
- kot minsko polje se med naju drenja,
- vihtech z jezikom, ostrim kot rapir?
- S sarkazmom je na dvoboj povabila
- nechimrno pritlehnost in premoch,
- da z zmagoslavjem ego bi gostila
- in chudezhu ljubezni vzela moch.
- Se posladkala s stebli bolechine,
- pikiranimi v ostenje zhil,
- in kozho spremenila v brazgotine
- brezchutnosti, kot nosi jo reptil.
- Che bova kdaj v drugo shla chez mine,
- zletiva s parom Amorjevih kril.
**