Revija SRP 41/42

Tomazh Kosmach

CHRNI HUMOR

Enkrat na mesec se drzhavna sociala izprsi in vsi postopachi smo bili polni denarja. Zavil sem v park. Vedel sem, da bo tam zabavno. Saj ne, da bi bil tako salamensko potreben pijache, ampak tista zhilica ni dala miru. Zhe tako majhno podporo je bilo treba krstiti.

V gornjem delu so bili tipi nafilani do fundamenta. Mahali so, naj se jim pridruzhim. Klas je motovilil s flasho. Od same peze je bil upognjen do grbavosti. Chelo je imel napihnjeno kot shimpanz in strnjene ustnice so izoblikovale stavek:

“Zdaj mi ga bosh pofafal!”

Pomilovalno sem ga pogledal, odpil pozhirek in jih brez besede zapustil. Hvala, Edvin! Lahko bi vedel, da bo najin ples pustil posledice.

V spodnjem delu je chepel Lenko. Sam. Najbrzh so ga izobchili, ker so imeli kesh. Drugache jim je bil dober. Pravili so, da je pizda in da se dela prevech pametnega.

“Kaj je? A ti pa ne bosh zgoraj?” je prizadeto zalajal.

“Prestrupeni so zame.”

Resheval je krizhanko in me sprasheval gesla, ki jih je vedel. Zanalashch sem odgovarjal napachno.

“Pa le nisi tako pameten, kot zgledash,” se je razvedril.

Kako malo je treba, da chloveka spravish v dobro voljo! Samo butastega se naredish in priznash, da te prekasha v vsem. Kmalu je zdrvel v smetnjak in prinesel nov odpadni Kih.

“Ime amerishke filmske igralke Gardner?”

“Jozhica.”

“Sodoben ples?”

“Kazachok.”

“Sodobniki Keltov?”

“Bosanci.”

Krepaval je od zadovoljstva. Vse je znal. Maher, jebiga. Ampak rad sem bil z njim. Ni bil scela plitek. Ni se vrtel okoli dveh vechnih retorichnih klosharskih tem: kepsi – pizde in pomanjkanje manche – kako do bule. Po treh krizhankah sem se najedel dolgochasja. Moral sem provocirati in najlazhje je bilo:

“Kaj mislish o policajih?” in kar nadaljeval: “Zame so super. Ne tezhijo, ne pretepajo in brez njih bi bil kazhin.”

Nasedel je. Pametnjakovich pa tak! She treh bul nisva scitrala, pa so mu zhe zashli kolobarji v teshti. Odlozhil je svinchnik in grdo pogledal.

“Mislim, brez njih bi bila anarhija!” sem dal v vishjo prestavo.

“A to pa vesh?! Anarhija – brezvladje! A si njihov?”

“Tebi zaupam; shpijon sem. Samo nikar nikomur ne povej!”

“A si res njihov? Ne verjamem ti!”

“Pa nich! Ravno danes sem gledal v rachunalniku tvoje podatke.”

“Che si tak, kar odjadraj!”

“Ne morem, tukaj sem po zadatku!”

“Pa she te izdam?”

“Bom vsem povedal, kar je v rachunalniku.”

“Kaj pa je?”

“Ti zhe vesh!”

Stisnil je rit. Prevzetno sem odpil zadnje zhluke in rekel:

“Grem she po dva litra. Tachas razmisli! Bosh sodeloval z nami ali vsem razkrijemo, kar...” sem dramatichno pustil odprto grozhnjo.

Kakor sem videl v filmih. Bil sem ponosen nase in greben se mi dvigoval v samozadovoljnem smehu. Ko sem se vrnil v park, je Klas brcal sedechega Lenka v noge.

“Zakaj?” sem ga ustavil. “Zakaj to pochnesh?”

“Skriva cigarete!”

“Ti jih jaz dam. Pa she bulo. Sedi in zapojmo eno domacho!”

Lenko se je sklonjene glave trpeche sesiril vase. Klas ni odnehal:

“Jaz vedno dam! Ta pizda pa skriva!”

“Poslushaj, jaz sem policijski shpijon in bolje, da prenehash s tem... s tem...” sem blaznil, “s tem terorjem!”

“Kaj si ti?! Kdo si ti?!”

“Oblast!”

“Pridi sem!”

Junashko sem stopil predenj in se hahljal. Dvignil sem prst, da bi mu nekaj zabichal. Treshchil me je s chelom v betico. Opotekel sem se in se zvrnil v travo. Lahko bi ostal na nogah, toda v filmih ponavadi padesh in lezhish. Potem sem vstal in se smejal. Videl sem sekiro in se preventivno spet ulegel.

 

Naenkrat sem se znashel doma. Jutro in to. Sonce skozi okno. Nich glavobola, nich zheje, nich spomina. Kot bi padel skozi luknjo v drugo dimenzijo. Pok razblinjenja. Pobral sem se s postelje. V pizhami. Cunje so skrbno zlikane visele na obeshalniku. Samo blendal sem. Zmeraj je v teshti ostal vsaj utrinek dogajanja. Ali zvok glasbe ali delchek oseb ali misel ali vsaj domneva misli. Tokrat pa nich! Absolutno nich. Potipal sem zhepe suknjicha. Prazni. Vse je bilo lepo zlozheno. Shchetka in pasta in telefonska kartica v nochni omarici; banchna knjizhica v shkatli, kljuchi od stanovanja in chikgumi na svojem mestu. Pepelnik spraznjen in chiki nedotaknjeni. Vklopil sem rachunalnik. Napisal sem zgodbo. Kdaj? Polno pizd in kurcev je bilo v njej. Zelo udarno.

Dobre volje sem stopil na balkon in pretegnil zdelane ude. Vedno sem preprichano pravil, da se mi staranje ustavi, kadar se nichesar ne spomnim, in da zato izgledam tako mlad. Slika Doriana Graya, le da sem se imel za Doriana Whitea. Privlachen sem bil tudi v notranjosti. Devishka chistost pajcholana, jebiga! Zadovoljno sem se nasmehnil in pogledal navzdol. Na obisk je dospel bel avto z modro luchjo. Telo je izgubilo moch. Kosti so se zatresle, mishice ohlapele in bil sem zrel za eksekucijo. Starejshi policaj je neusmiljeno izstopil in takoj zarezal:

“Saj vesh, zakaj sva prishla!”

Odkimal sem.

“Moramo se pogovoriti,” je mlajshi zaprl voznishka vrata.

“Pridita gor!” sem ju z okamenelim glasom povabil.

Hlinil sem flegmatichnost. S policaji sem se vechinoma shtekal. Oni so mi vsak mesec napisali kazen, jaz sem se pritozhil, sodnik je pritozhbo zavrnil, shel sem v zapor za dva dni in mirna Bosna.

“Lepo imash tukaj,” je rekel starejshi, ko smo sedli v sobo.

“Ja, mir imam,” sem odvrnil in chakal na lisice.

“Nisem bil she tukaj. Res lepo urejeno,” se je oziral po plejsu. Pravi politkomisar. Umiril sem se. Mlajshi je iz zhepa povlekel zapisnik in nestrpno pogledal kamerada.

“Torej; saj vesh, kar zachni!”

“Kaj?

“Povej, kako je bilo vcheraj v parku.”

Oddahnil sem se. Prej sploh nisem vedel, koliko dni me je gonilo.

“Klas je Lenkota zbrcal in s sekiro po glavi. Ne vemo she, kakshno kazensko prijavo bomo podali. Odvisno od poshkodb. Ti si bil zraven.”

Povedal sem, kolikor je ostalo v butari.

“Ne brani Klasa! Treba ga je ustaviti, preden koga ubije!”

“Nikogar ne branim. Enostavno smo bili vsi nabutani in zamedlo je. Vech ne vem. Ne bom ga ne zagovarjal ne obtozheval!”

“Vsi se ga bojijo. Dorcu je zlomil par kosti, Grbi isto. Si pripravljen pred sodishchem povedati, kar si povedal nama?”

“Zakaj pa ne?!”

“Zakaj sploh prenashate Klasa, che veste, da vas bo premlatil? Kakshen si ti z njim?”

“Nikoli nisem imel problemov. Ko mu zatrzhe, se umaknem.”

“Nobeden si ne upa prichati! Bosh ti res?”

“Zakaj pa ne?!”

Mlajshi je pospravil zapisnik. Pospremil sem ju k izhodu.

“Bosta kaj spila?” sem se domislil.

Zazvonil je telefon v bajti in morali smo se lochiti brez zdravice. Sicer pa: kdaj so oni meni nudili kavsno na krompirju?!

“Halo?”

“Kosmo?” je vprashal nejeverni glas.

“Ja?”

“Kosmo, si to res ti?”

“Ja, Mana, jaz sem,” sem prepoznal klic.

Jokala je. Jokala je in globoko hlipala in hotela se je ustaviti, pa ni mogla in je hotela nekaj izrechi, pa je she globlje zahrzala v bolechini.

“Kosmo?”

“Ja?”

Pet minut je solzila in mene je zaskrbelo za njene impulze.

“Kosmo? Si to res ti?”

“Ja, jaz sem.”

In je krchevito izdavljala, da so jo obvestili, da sem mrtev, da me je nekdo s sekiro zmrcvaril in da sem bil iznakazhen do nerazpoznavnosti.

“Zdaj sem tu.”

Kaj sem pa hotel rechi? Prijalo mi je, da je nekdo tako pripaden meni. Hotel sem ji rechi, da jo Ijubim, a mi je bilo tako vshech njeno jokanje – namenjeno meni – da sem uzhival v tem.

“V dokaz, da she zhivim, te povabim na chevapchiche!” sem nazadnje dejal.

“Kam?”

“Na Lenkotov ranch.”

Lenko se je vechkrat zdravil zaradi pijache. Bil je vzoren dejavnik, dokler ga ni zachela varati zhena. Ko se je osamosvojila she hcherka, je imel prosto pot v zapivanje. Prebolel je in zgradil ranch. Vzdrzheval je kondicijo v sluzhbi, dokler ni shla firma v maloro. Uteho je poiskal v flashi, ki ga je drugich odplaknila v chishchenje. Potem je nashel nezanesljivo ljubico in spet pristal na znani lokaciji.

Imel sem kljuch od rancha. Lenko je po vsej verjetnosti zdravil sekirajochi glavobol v shpitalu ali v svojem stanovanju v bloku, kamor se je ponavadi zatekal samo pozimi. Elektrike ni imel ne tam ne na leseni posesti. V kolibi itak ni bilo nichesar, v bloku je lahko rachunal vsaj na tekocho vodo.

“Kdaj?”

“Ob shtirih.”

“Kje se dobiva?”

“Ob vznozhju hriba.”

 

Ranch je lezhal precej strmo. Ravno prav oddaljen od mesta, da nismo nikogar motili. Lezla sva navzgor in Mana spredaj je vprashala:

“Pa Lenko?”

Nich ni imel proti, da sva se vchasih tesno sprijela na njegovem lezhishchu, Lenko se je gentlemansko umaknil in se sprehodil med koprivami. Che sva se predolgo zadrzhala v objemu, je najraje pobutal po vratih in priganjal h koncu. Morila ga je samota.

“Njega so po buchi, ne mene,” sem povedal.

Zastala je. S tal sem pobral leseno palico.

“Kaj je z njim?”

Obstal sem vshtric z njo in vrgel palico v travo.

“Pazi! Kacha!” sem zavpil.

Skochila je pokonci in se razlezla v tla. Mislil sem, da jo bo kap. Sesedla se je v presranosti, mene pa je zvijalo v utrganem smehu! Tako pristno se nisem rezhal zhe od otroshtva.

“Mislim, Kosmo, to pa...”

“Ni,” sem zmogel dokonchati stavek in umiral, da bi se kmalu uscal.

Kar na kolena sem padel v neobvladljivem rezgetanju.

Dospela sva na ranch in raztovorila vrechke. Nachel sem bulo in ji pravil o parku ter o obisku plavih kapic. Zvijala je maso v meso.

“Ti pomagam?” sem se ponudil.

“Rajshi pripravi ogenj!”

Bila je jezna, ali pa tudi ne. Verjetno niti sama ni vedela, kako naj odreagira na moj chrni humor. Vzel sem en njen chevapchich in ga zavil v servieto.

“Tudi jaz bi svaljkal,” sem ponovil.

“Kaj – ali koga?” se je odobrovoljila.

“Koga in kaj!” sem rekel.

“Zdaj imam zhenska dela.”

Malo me je drkala. Vedela je, da ne maram lochitev na zhenska in moshka opravila. Pa sem vseeno shel kurit ogenj. Cepal sem trske zunaj in kmalu zajavkal ves bled. Z levico v desni dlani sem se priplazil k Mani ter iztisnil:

“Poklichi reshilca, prosim! Odsekal sem si mezinec.”

Odrevenela je. Razvil sem prtichek in stokal:

“Che ga dajo v led, ga mogoche she lahko prishijejo! Hitro! Omedlel bom!”

Razsuvala je omarice in mrzlichno iskala led. Nisem vech zdrzhal:

“Shala mala! Samo chevapchich je v prtichku!”

In sem se spet rezhal do onemoglosti. Vrgla mi je meso v glavo. Odletela je in ni je bilo vech nazaj. Tistega dne. Pochasi sem srkal bulo in pisal pismo: Mana; skurjena, zjebana, pofukana bosanska pizda; najraje bi te oscal; skurjena, zjebana baba; sovrazhim polbosanko – polbabo; gnusish se mi od spodnjega podplata do vrhunca las: vshech si mi za en pichkin dim; shit; koji si mi kurac; obup je s tako ksantipo; ko te jebe, zmaj zajebani, pofukani in zloben; nisi vredna, da bi te zmeshana kuzla od bashtarda naguzila ...

Res me je gonilo. Prevech sem si jo privoshchil. Tiste dni.