Revija SRP 41/42

Rajko Shushtarshich

 

NEODVISNI MEDIJI

DEJAVNOST IN UTEMELJENOST (NE)ODVISNEGA MEDIJA

 

Dejavnost in utemeljenost odvisnega medija (srednika ali posrednika) praviloma ni vprashljiva. Izjeme so seveda vedno. Merila in kriteriji za financiranje mnozhichnih medijev – mochnih medijev – medijev mochi, t.j. za sistem pomembnih (posebnega sistemskega pomena) ali celo nacionalno pomembnih: chasopisov, televizij, radijskih postaj, so dokaj natanchno regulirani z zakonom. Praviloma sploh ne bi mogli biti problematichni, mediji so sistemsko financirani, t.j. po svoji odvisnosti od sistema. Vendar nas tu predvsem zanima mera njihove odvisnosti od sistema ali, drugache recheno, njihove vpetosti v sistem. Po njej se uveljavijo temeljna merila in kriteriji za objavljanje v njih. Seveda, najmochnejshi M.M. (mnozhichni mediji) so pri nas javni mediji. To pomeni, da so to vechinoma drzhavni mediji, da je njihov ustanovitelj sistem – drzhava. Pri tem ima odlochilno vlogo njen podsistem – politika. Slede jim komercialni mediji, katerih ustanovitelj je ekonomski podsistem – kapital. Nato so tu mochni ali dominantni she religijski mediji, katerih ustanovitelj je religijski podsistem – cerkev. Manjshe, shibkejshe medije ustanove, financirajo in vsebinsko uokvirjajo, t.j. obvladujejo nedominantni podsistemi: sholstvo, znanost, shport in nekje na koncu tudi kultura. She manjshe pa le drushtva, ki jih financirajo predvsem s chlanarino. Vsi so odprti tako rekoch za vsako medijsko vsebino, che le je dovolj aktualna in seveda kvalitetno podana oz. pravilno usmerjena, t.j. che ni v nasprotju z medijevo vrednotno orientacijo, njegovimi interesi itn. Che bo in ko bo sistem, t.j. drzhava ustanovila poseben sklad za neodvisne medije, bo to sklad, ki bo morda podpiral nove medije, a zagotovo take, ki jih lahko razvrstimo med zgoraj nashtete. Seveda je v prid demokratizaciji sistema, che si sistem lahko dovoli financhno podpreti opozicijske medije. Ti so lahko bolj posredno odvisni (relativno neodvisni) od vlade, vladajoche koalicije v parlamentu, drzhavne administracije kot M.M., ki jih povsem obvladuje pozicija. So pa prav tako odvisni od sistema, politike in she od koga ali chesa. V prihodnje pa bodo odvisni she od novega "ministrstva za informacijsko druzhbo". Ni she namrech razvidno, kako mochan bo ta resor v modernem sistemu. Le resor informacijske tehnologije? Mochno dvomim, prej ali slej se bo pokazalo, da sistem ne potrebuje "ministrstva za informacijsko tehnologijo", ampak "ministrstvo za tehnologijo vladanja" z informacijo. Taka reorganizacija sistema, ne le vlade, je za posttotalitarni sistem prichakovana. Urad vlade za informiranje in posreden nadzor nad STA ne ustrezata vech ne za uchinkovito selekcijo in posredovanje kljuchnih informacij M.M. ne za posredno obvladanje javnega mnenja, shirshe gledano pa obvladovanje sistema z informacijo. Z informacijskimi mediji se vlada in ne le obvladuje javnega mnenja. (Op.1)

Ko zhe radi toliko govorimo o neodvisnih medijih in javnih medijih, ne shkodi, che si na kratko predochimo, od chesa ali koga so le-ti neodvisni. Razlika je torej biti neodvisen od nekoga in biti samo neodvisen. Resnichno neodvisni so lahko samo majhni mediji. Moje vprashanje sistemu je torej, ali bo sistem kdaj zmogel toliko mochi, da bo ustanovil she sorazmerno majhen sklad za majhne medije, ki so samo neodvisni.

Utegnil bi me kdo vprashati, kaj so torej neodvisni mediji ali kako jih razpoznamo ali kateri so to? Najbrzh bo kar veliko mochnih medijev: chasopisov, radiov in televizij oz. njihovih sodelavcev trdilo, da so njihovi mediji neodvisni ali celo, da so najbolj neodvisni prav njihovi mediji. Teoretichno in tudi v praksi ochividno pa je, da bolj ko je medij pomemben za sistem, manj je lahko neodvisen. Hierarhija mochi se priblizhno pokriva z hierarhijo odvisnosti. Kriteriji in merila za objavljanje nekega prispevka v M.M. so dosti bolj institucionalizirani, drugache recheno, sistemsko funkcionalni, kot so le-ti v neodvisnem mediju. Merila in kriteriji za objavljanje nekega teksta npr. v neodvisni literarni reviji in objavljanje neke knjige, novele, razprave ipd. so eno, merila in kriteriji za financiranje revij, chasopisov in knjig pa drugo, pravzaprav nekaj chisto drugega. V tem grmu tichi problem! Nekje chisto na koncu te hierarhije mochi ali odvisnosti v sistemu so tudi revije in knjige in posebej prichujocha revija. Zato bom kot primer ilustriral, zakaj trdim, da je med drugimi resnichno taka prav Revija SRP – ne-mochna in neodvisna namrech. Sistematiziral in povzel bom kriterije ter mogocha merila, ki sem jih doslej bodisi zhe navajal bodisi se nanje skliceval v pismih nashi instituciji sistema – MK RS, Odprta zaprta pisma I-III (Op.2), kot opozicijo veljavnim kriterijem in merilom razpisnih pogojev MK RS za financiranje recimo relativno neodvisnih revij in chasopisov ter knjig. Chasopisi seveda nikakor ne sodijo v isto zgodbo, terjajo posebno obravnavo. Ker pa vem, da je najprej hierarhija, potem so tu iz nje izvedeni kriteriji in merila, ki jo zgolj utemelje, opravichijo, bom seveda tu in tam podvomil tudi o utemeljenosti in samoumevnosti sedaj veljavne hierarhije revij oz. njenih izdajateljev.

 

 

MERILA IN KRITERIJI OBJAVLJANJA

v nasprotju z merili in kriteriji financiranja medijev

 

HISTORIAT

Prvi kriterij neodvisnosti in shirshe utemeljenosti nekega medija je prav gotovo lahko njegov HISTORIAT (podprt z zgodovinskimi dejstvi). Izkustvo je pouchilo sistem, da se novi mnozhichni mediji ne primejo. V transformaciji sistema so se z njim transformirali tudi mochni mediji. Za njihov obstoj in shiritev je bil odlochujoch njihov historiat. Tu seveda ne morem povzeti historiata nashih najmochnejshih medijev (podrobneje sem se ukvarjal le z zgodovino RTVL/S), a preizkusimo ga na Reviji SRP!

Zgodovinski spomin nam prichuje, da je Revija SRP nastala kot naslednica ukinjene revije, da nadaljuje svobodomiselnost (pravico do svobodo-miselnega izrazhanja misli) v leta 1983 ukinjenem Biltenu SShP (reviji Sluzhbe za shtudij oz. raziskave programov RTVL). Prejshnji rezhim (sistem – institucija RTVL) je ukinil revijo, ko je le-ta oz. so njeni sodelavci hoteli biti "malo prezgodaj" neodvisni ali vsaj kritichni v pisanju in opisovanju "transformacijskih krchev" institucije in sistema. 1

Ko se sistem vsaj formalno demokratizira, pa "Revija SRP nadaljuje 1983. ukinjeno revijo Bilten SShP RTVL". To je prvi stavek v prvi shtevilki Revije SRP 1/2, oktober 1993. Za to pa so bili potrebni zunanji sodelavci, samosvojih notranjih je bilo premalo. O tem, tako o ukinjanju kot ustanavljanju revije in tudi njenem krchevitem prizadevanju za obstoj, so ohranjena nekatera dejstva, tista, ki jih belezhi Revija SRP, za zgodovinski spomin nekega sistema seveda. Kar precejshen del prve shtevilke Revije SRP je posvechen temu izhodishchnemu problemu. Pa tudi v naslednjih shtevilkah Revije SRP je ta tema neprestano prisotna. Najvech v rubriki Dokumenti. Le nekoliko nas je presenetilo dejstvo, da tudi prenovljena institucija RTVS, naslednica "Bastilje komunizma – RTVL ", revije ni podprla, prepovedala pa tudi ne!

Tako je torej, kratko povzeto, revija dosegla, da ne rechem si priborila svojo neodvisnost she od institucije mochnega medija in postala slovenska revija, ki jo je najprej izdajal Matjazh Hanzhek – Zalozhba Lumi d.o.o., Ljubljana, v sodelovanju s Francijem Zagorichnikom – Zalozhnishtvom Fondi Oryja Pála, Kranj. Zadnji dve leiti pa revijo izdaja poudarjeno neodvisni zavod Revija SRP /Svoboda, Resnica, Pogum/, zavod za zalozhnishtvo na podrochju kulture in umetnosti. Zavod izdaja poleg revije tudi knjige (svojim sodelavcem). Tako nekako kot prej institucija sistema je poslej ravnal tudi sistem. Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije pet let kratkomalo ni priznalo, da obstaja Revija SRP, sedaj pa jo s svojimi merili in kriteriji tako rekoch onemogocha.

 

 

JAVNOST

Drugi mogochi kriterij neodvisnosti in recimo shirshe utemeljenosti nekega medija (revije npr.) je lahko njena JAVNOST. Kako medij zagotavlja javnost, kako in koliko je javno dostopen? Tega ne gre meshati s popularnostjo, razshirjenostjo, bralnostjo, shirino ciljne publike in drugimi javnomnenjskimi in trzhnimi kriteriji, pa tudi ne s statusom ustanovitelja medija pri javnih zavodih. Samo podatek o vishini naklade torej ni zadosten niti odlochujoch kriterij za ugotavljanje javnosti neodvisnih medijev. Seveda ga bom zopet preizkusil na Reviji SRP! Res chisto na kratko poglejmo, kako le-ta zagotavlja javnost? Kako pomembna se nam zdi:

1. Na internetnem naslovu http://www.revijasrp.si je prav vsakomur dostopna. Ta hip so v knjizhnici na internetu vse revije od leta 1997 naprej do tekoche shtevilke Revije SRP in vse knjige – publikacije edicije Pogum Revije SRP (6 doslej).

2. Dostopna je, ali naj bi bila, v 100 vechjih slovenskih knjizhnicah.

3. Dostopna je v javni prodaji pri Zalozhbi Mihelach. (Navidez skromno, le 100 izvodov, a za neodvisne slovenske duhovne potrebe je to vech kot dovolj.)

4. Dostopna je pri izdajatelju. Za vsak primer ali za zgodovinski spomin ali che bi javnost, navedena v predhodnih tochkah, odpovedala, varuje zavod she nekaj deset arhivskih izvodov Revije SRP.

 

USTANOVITELJSTVO IN ORGANIZACIJSKA STRUKTURA

Formalna institucionalizacija medija je opisana v ustanovitvenih aktih. Status ustanovitelja dolocha namrech formalni status medija (revije v nashem primeru). Pa ne le status, marvech tudi organizacijsko strukturo medija in formalni okvir odvisnosti medija od sistema. Organizacijska struktura sistemskih medijev pa je, nasprotno, poudarjeno hierarhichna – po podobi sistema. Volitve in imenovanja kljuchnih vlog, posebej odgovornih urednikov, so v rokah sistema. Che to ni zadovoljivo urejeno, so travme medija neizogibne. (Nekaj o tem glej v prispevku Kandidati na reshetu, medij v mukah ali Mogochi pogled na tezhave pri izvolitvi odgovornih urednikov na TVS, Ljubljana, 27. decembra, 1995.) 2

Po tem kriteriju je Revija SRP samo zavod (pravna oseba). V primeri z javnimi zavodi, ki jih je ustanovila drzhava, ne shteje dosti oz. je nepomemben. Dejansko sva sedanji zavod ustanovila le dva (Rajko Shushtarshich in Ivo Antich). Pomembna je morda le formalna zaveza, da je zavod ustanovljen z namenom, da opravlja zalozhnishko dejavnost na podrochju kulture in umetnosti kot izrazito neprofitno dejavnost (to radi poudarimo). She posebej je pomembno, tudi poudarjeno, svojsko neformalno konstituiranje urednishtva, njegova neformalna dejavnost.

"Urednishtvo deluje po principu spontanitete sodelovanja svobodnih ustvarjalcev. Spontano se tvori in obnavlja. Svoboda avtorjevega izrazhanja (svoboda misli in pisanja) je temeljna pravica neodvisnih avtorjev. Neodvisnost od centrov mochi, posebej politichnih strank, je posebej poudarjena in varovana dobrina Revije SRP, njenega urednishtva in sodelavcev revije.

Organa odlochanja zavoda Revija SRP (svet Revije SRP in direktor zavoda) sta v odnosu do urednishtva le administrativna organa, ki urednishtvu omogochata institucionalno legitimno (oz. zakonito) delovanje temeljne revijalne dejavnosti Revije SRP, zavoda za zalozhnishtvo na podrochju kulture in umetnosti. Posebej dejavnosti revije in njenih publikacij." (Iz statuta zavoda Revije SRP.) 3

 

FINANCHNA NEODVISNOST

Najlazhe razpoznamo odvisnost nekega medija po viru financiranja. Povejte mi, kdo medij pretezhno financira ali kako se financira, in povem vam, komu je zavezan, od koga je medij odvisen. Skorajda lahko postavimo pravilo: manj ko ima medij tezhav s financiranjem, boj je sistemsko vpet, odvisen medij. Ko rechemo, da so mnozhichni mediji odvisni od kapitala, mislimo na interese lastnikov oz. vechinskih delnicharjev, prihodka na trzhishchu, odvisnost od svoje podedovane in pridobljene ciljne publike, ipd. Kontroliranje mehanizmov sponzoriranja in oglashevanja pa je odlochujochi mehanizem vzdrzhevanja odvisnosti mnozichnih medijev v sistemu.

Glavni sponzorji, pravilneje donatorji ali financerji neodvisne revije, zopet npr. Revije SRP, pa so vsi sodelavci revije! To pomembno dejstvo je napisano na prvi strani revije. Che ga izrazimo v delezhu, je ta nekajkrat tolikshen, kot ga dajo oz. so ga dali vsi ostali financerji skupaj. Kako se nam to posrechi, pa je podrobno opisano v "Nekoliko nenavadnem porochilu Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije – Porochilo o udejanjenem programu zavoda Revija SRP za leto 2000" (Odprto zaprto pismo III). Reviji je nekaj let pomembno financhno pomagal Zavod za odprto druzhbo – Slovenija.(Op.3) Zadnja tri leta revija dobiva, kot recheno, simbolichno subvencijo MK RS, ki pa, tako trdim, neposredno niti malo ne vpliva na neodvisnost revije, vpliva pa posredno – s svojimi kriteriji in merili za financiranje le destimulira sodelavce.

Naj citiram morda le svoje sanje o financhni neodvisnosti revije (Odprto zaprto pismo I): “Resnichno financhno neodvisna in osvobojena financhne more bo revija morda shele takrat, tako mi kazhejo dosedanje izkushnje, ko bodo vsi sodelavci revije ne le glavni "sponzorji" oz. pravilneje donatorji kot doslej, ampak edini financerji svojsko-svoje revije. Za sedaj to zhal ni mogoche.”

 

POLITICHNA IN IDEOLOSHKA NEODVISNOST

Odvisnost od mochi pa je tista, ki jo mediji najbolj prikrivajo, kot da se je nekoliko sramujejo, cheprav jo je tezhko zatajiti, ker je ochitna. Rezultira iz narave sistema, njegove institucionalizacije. Mochni mediji so podoba sistema v malem. Nepristranski recipient medija (bralec, gledalec, poslushalec) bo prej intuitivno kot analitichno ugotovil: kam ali h komu se medij nagiba, za koga se bolj ali manj zavzema, katere interese shchiti in chigave vrednote aktualizira. Analitichno pa je to mogoche razpoznati zhe po pregledu vseh doslej nashtetih kriterijev odvisnosti oz. neodvisnosti medija in z analizo vsebine medijevih prispevkov. Navadno zadoshcha zhe kar analiza vsebine uvodnikov ali drugih izpostavljenih - shtrlechih poudarkov medijevih vsebin, npr. naslovov, posebej v chasopisih. Zanesljiveje pa bi ideoloshko inklinacijo medija razgalili, che bi lahko analizirali urednishke sestanke. Na njih se namrech naravnava medij tako, kot je po tem ugotovil nash recipient – lucidni bralec. Totalitarni sistem se je prek poverjenikov zelo zanimal za seje urednishtev. She danes so "zlati prinashalci" novic nepogreshljivi za pravilno funkcioniranje medijsko-informativnega sistema. Pomembnejshi od njih so samo she medijski botri. Ti so navadno nekdanji medijevi sodelavci, tisti, ki so se bliskovito povzpeli na vplivne pozicije mochi, t.j. po politichni hierarhiji. Morda pa so zgolj ljubitelji javne besede ali podobe, tisti, ki se tako ali drugache spoznajo nanjo? Na mochnih medijih namrech nikakor ni mogoche spregledati bohotenja nepotizma. Nepotizem je namrech zanesljiv utrjevalec hierarhije ali, drugache recheno, zanesljiv generator lojalnosti môchi, tako v hierarhiji medija kot v hierarhiji sistema. Politichnoideoloshka odvisnost medija od sistema je bila kochljiva tema, s katero sem se hochesh nochesh srecheval v raziskavah medija na mediju RTVL/S; ugotovitve sem objavljal prav v Reviji SRP in najbrzh ni treba dodati, da se je objavljanje le-teh v drugih medijih kolegialno zapletlo.

Dandanes bi lahko rekli, da je problem demokratizacije sistema ravno vechja preglednost politichnoideoloshke odvisnosti medijev. Mnozhichni mediji so namrech lahko le bolj ali manj politichnoideoloshko odvisni od kljuchnih politichnih institucij sistema oz. njihovih vrednotnih in interesnih orientacij: predsedstva – personalne legitimitete sistema, parlamenta – programske orientacije vladajoche koalicije, vlade – interesov drzhavne administracije ali pa posameznih strank in mochnih lobyjev. Drugache recheno, demokratizacija medijev je kljuchni problem sistema, ki ga bo treba razvozlati, che naj bi sistem prerasel svojo posttotalitarno zaznamovanost s podedovano hierarhijo mochi. O tem problemu sem zhe veliko pisal, morda prevech. Shematsko na kratko pa je nekako takole: drzhava kot sistem, politika, religija, ekonomika kot predominantni podsistemi so tisti, ki chezmerno obvladujejo mnozhichne medije. Za njimi pa tudi drugi, manj pomembni za sistem, zavoljo reda ali ker je pach tako samoumevno, v posttotalitarnem sistemu seveda.

Prav gotovo ste opazili, da tu omenjam samo odvisnost, ne pa njenega antipoda. Neodvisnost medijev od sistema je namrech pravljica, ki jo mochni mediji pripovedujejo o sebi. Neizmerno radi ustvarjajo lazhno podobo o sebi, svoji neodvisnosti. Kaj pa politichna neodvisnost Revije SRP? Gotovo me bo kdo vprashal, kaj je z njo. Naj ostanem pri prvotni odvisnosti. Politichnoideoloshka odvisnost Revije SRP je prav gotovo zanemarljiva. Kolikor le-ta vseeno je, pa kazhe na urednishki spodrsljaj ali pa pomoto avtorja v odlochitvi glede objavljanja v neodvisni reviji.

Vechinoma nas nashi M.M. preprichujejo, da se je vsebina politichnoideoloshke orientacije le-teh radikalno spremenila ali preobrazila s t.im. tranzicijo sistema, ki jo poganja preobrazhena elita. Naj bo kakorkoli zhe, ni bilo ravno tezhko. Ista elita sistema (prej totalitarnega, sedaj posttotalitarnega) se je tako rekoch hipoma prelevila (vrednotno preorientirala). Za metamorfozo politichne zavesti mnozhic iz socialistichne v danes dominantno liberalno ideologijo so poskrbeli "nashi" dobri stari M.M., na planetu pa so zanjo poskrbeli "nepristranski" in "neodvisni" globalni M.M.

 

NEODVISNOST MEDIJEVE VSEBINE IN ODSOTNOST CENZURE

Cenzure danashnji govorci, nastopachi, pisci, posebej novinarji v M.M. ne poznajo vech, sploh ne vedo vech, kaj bi ta lahko bila. To je zadosten dokaz, da je she kako prisotna in da jim je ushla v sfero nezavednega. Neodvisnost medijeve vsebine je imaginarni kriterij. Tu prehajamo na zelo spolzko podrochje. Naj za primer navedem imaginarni kriterij, ki ga sistemski mediji prelagajo na plecha malim in kar se da neodvisnim medijem. To je njihov prispevek k podobi Slovenije v svetu, t.j. v suprasistemu – umishljeni imaginarni "image Slovenije". Z obravnavo kriterija ideoloshke neodvisnosti smo zhe preshli na poglavitno vsebino medijevih sporochil – na medijeve kriterije resnice, kriterije resnice za mnozhice. Resnichnost oz. neresnichnost medijevih sporochil je namrech neizogibni kriterij medijeve vsebine. A po tem kriteriju lahko nepristransko ocenjujemo medije shele po daljshem obdobju, che nas oz. nash zgodovinski spomin, preobremenjen z aktualnostjo, to sploh she zanima. (Vech o tem glej: O kriterijih resnice za mnozhice, Medijevi kriteriji resnice.)4

Prvi pogoj za neodvisnost medijeve vsebine je svoboda misli in njih izrazhanja. Mera svobodomiselnosti pishochih potemtakem, bi kdo hudomushno rekel. In kako jo je mogoche lochiti od tiste, ki je le navidezna svobodomiselnost, ki je obilna v medijskih vsebinah, ki jo imenujemo sistemsko obvladano, usmerjeno, zainteresirano izrazhanje, posredovanje prebranih in predelanih dejstev zavesti trgovcev in inzhenirjev chloveshkih dush za mase, za mnozhice? Tezhko.

Temeljni kriterij za sistemsko razvrshchanje vsebine M.M. je aktualizacija institucionalnih vrednot sistema (subsistemov) in favoriziranje njihovih poglavitnih interesov. Dominantni subsistemi dominirajo v sistemu s svojimi vrednotnimi orientacijami. V mochnih ali odvisnih medijih dominirajo torej tri pogande: ekonomska, politichna in religijska.

Nasprotno pa je v majhnih ali neodvisnih medijih vrednotna orientacija kar se da individualna, neodvisna od sistema, subsistemov in mochnih institucij. V ospredju je aktualizacija obchih vrednot – neposrednih dejstev zavesti in kritichna refleksija institucionalnih vrednot. Vrednotenje in aktualizacija obchih vrednot pa je seveda poglavje zase. Zato se bodo vedno spontano porajali tudi mediji, v katerih skrbno gojijo svobodo misli in pisanja zaradi nje same, in to zares ter ne zgolj zaradi videza. Dasi ne prichakujejo, da bi zheli priznanje in hvalo vlogoslovcev sistema, pa prichakujejo ali se zgolj slepe, da bi bilo obche dobro, vsaj spodobno, che bi kljuchni dejavniki v institucijah sistema dopushchali svojsko neodvisno izrazhanje misli vsaj v neodvisnih medijih. Zaradi velikega nesorazmerja med chlovekom - individuumom na eni in sistemom na drugi strani. To so mediji individuumov za individuume.

Za njihovo vsebino je kljuchno vrednotenje konkretnih prispevkov in tu si z veljavnimi institucionalnimi merili in kriteriji, ki jih ponuja sistem, ne moremo pomagati. Tudi formalna razvrstitev vsebin po zvrsteh v pesmi, chrtice, novele, romane, igre, eseje, razprave, likovne stvaritve ipd. ni bistvena. Kriteriji in merila v svojskem izrazhanju misli so vedno subjektivni in so le intuitivno dojemljivi. Zato je razumljivo, da noben sistem ni prevech zainteresiran za obstoj medijev, ki jih ne more zadovoljivo obvladati. Financhno pa jih seveda pretirano ne podpira zato, "da bodo le-ti lahko resnichno neodvisni". Tako je hudomushno dejal Sorosh ob ukinitvi svoje podpore “neodvisnim medijem” v Sloveniji. (Glej: Op.3)

 

NAJ POVZAMEM KLJUCHNE PRIPOMBE K MERILOM IN KRITERIJEM ZA RAZVRSHCHANJE MEDIJEV IN PRISPEVKOV V NJIH:

Najprej je hierarhija, potem so tu kriteriji in merila, ki jo zgolj utemeljé, opravichijo!

Nikakor ne zanikam ali omalovazhujem sistemskih kriterijev, ki jih sistem uporablja za razvrshchanje medijev. Obravnaval sem jih predvsem kot kriterije, ki so uporabni za sistemsko razvrshchanje mnozhichnih medijev ali mochnih medijev ali medijev mochi. Nikakor pa ne morem soglashati, da bi le-ti bili uporabni tudi za razvrshchanje neodvisnih medijev. Tu je zadeva chisto drugachna ali je celo obrnjena na glavo.

Razvrshchanje medijev na trgu blaga in storitev velja za odvisne komercialne medije pretezhno po trzhnih ali komercialnih kriterijih.

Podrejaje ideologiji mochi je tipichno prvenstveno pri medijih mochi – M.M.

Kriteriji neodvisnih medijev pa so ali naj bi bili skoraj izkljuchno vsebinski. Poudarek je na uvrstitvi po vsebini, ne pa na razvrstitvi po hierarhiji. Postavlja si jih najprej vsak avtor sam. Sproti si sam oblikuje kriterije in merilo, kaj zheli obelodaniti, kako in kje. Potem je tu urednishtvo neodvisnega medija, ki lahko odlocha le she, kaj je pripravljeno objaviti. Vsega, kar prispe v objavo, pa se ve, da ne more objaviti noben medij. Iz skupnega zhivega sodelovanja, takega, ki je kar se da neinstitucionalizirano, kar se da spontano, se dejansko oblikuje vsebina neodvisnega medija – neke revije npr., ki zhivi svoje zhivljenje mimo zheleznih pravil sistema, a ne zunaj njega. Vrednotna orientacija neodvisnega medija je kar se da jasno izrazhena, a ni shablonska, togo ideoloshka, teoretska ali praktichna ali podvrzhena kaki drugi nadomestni omejitvi. Za neodvisne medije, kot so neodvisne revije npr., so kljuchne udejanjene stvaritve. Vsaka ima svojo

individualnost. Kriteriji in merila za kakovost in estetsko vrednost revij in prispevkov v njih ter knjig, kot v umetnosti nasploh, so vedno subjektivni, so le intuitivno dojemljivi. Zato se bodo v sistemskih merilih in kriterijih praviloma izgubili, izmuznili. Drugache recheno, institucionalizaciji so nedostopni. Institucionalno vrednotenje takih ustvarjalnih prispevkov – vrednot v njih – je nesmiselno, che pa to vseeno pochnemo, jih razvrednotimo. To niso vech iste vrednote, ko jim nekaj instiucionalnega dodamo jim nekaj svojskega in zanje bistvenega odvzamemo.

____
Op.1) O vrednotni utemeljitvi informacijskega podsistema glej Revija SRP 33/34: Vrednote sistema IV; (Dominantni subsistemi; Informacijski sub-subsistem, p. 144).
Op.2 Svojim sogovornikom oz. tistim, ki jim naslavljam Odprta zaprta pisma I-III, v Reviji SRP: 37/38, 39/40, 41/42, ki nanje le izjemoma odgovarjajo, se opravichujem, ker se ne morem vzdrzhati pripombe, da s tem opravljam bolj njihovo kot pa svoje ali nashe delo, t.j. delo sodelavca revije.)
Op.3 Sorosh je prvotno donacijo Zavoda za odprto druzhbo z obvezno objavo logotipa Open Society Institut Slovenia najprej spremenil v sponzorstvo, kmalu zatem pa je ukinil podporo "neodvisnim medijem" v Sloveniji. Tako sta shtevilki Revije SRP 31/32, 33/34 pravzaprav sponzorirani, in ti dve reklami sta tudi edina madezha odvisnosti iz sponzoriranja, ki ju lahko najdete v Reviji SRP.
BIBLIOGRAFIJA
1 Uvertura v pogrebni ritual Biltena SShP, Ukinjanje javnosti raziskovanja (Za osvezhitev zgodovinskega spomina institucije RTVL/S), Revija SRP 7/8, 2/1995, Ljubljana, p. 145
2 Kandidati na reshetu, medij v mukah ali Mogochi pogled na tezhave pri izvolitvi odgovornih urednikov na TVS, Ljubljana, Revija SRP 13/14, 2/1996, Ljubljana, p. 32-47
3 Iz statuta zavoda Revija SRP Ljubljana, Revija SRP 31/32, 6/1999, Ljubljana, p. 165
4 O kriterijih resnice za mnozhice, Medijevi kriteriji resnice, Dialogi, sht.4-5-6, 1990, Maribor, p. 119; tudi v propagandnih dodatkih: - Kratka predstavitev Kataloga problemov medija RTVL/S - Medijevi kriteriji resnice, Revija SRP 1/2, 10/1993, Ljubljana, p. 63, in Revija SRP 17/18, 10/1996, Ljubljana, p. 68