Revija SRP 41/42

Rajko Shushtarshich

VREDNOTE SISTEMA VIII

Chlovekov razvoj

 

VREDNOTE SISTEMA
(Ali traktat o svobodi ali vrednotni sistem mochnih institucij)

IX.

O VREDNOTAH KOT POSRED(OVA)NIH DEJSTVIH ZAVESTI
(Vrednot ni mogoche definirati)
 
"Ako ima vechnosti,
ako vechnost ima ime,
ime vechnosti je Titovo ime."
 
Ni dovolj prebrati poetichni tekst in se mu prepustiti,
le-ta ni isti, che analiziramo njegov pomen,
ni isti, ko slishimo she njegovo melodijo,
ni isti, ko jo slishimo tisti trenutek v trajanju,
ko jo slishijo mnozhice sochasno.

 

Che dojamete vse to in she to, chesar ni mogoche izraziti niti z besedami niti z melodijo, to, kar ju kot korelat poraja, ste dojeli transcendentalnost vrednot. (Danes sem zhe dolzhan dodatno pojasniti, da smo peli to pesem takrat she zhivemu vladarju. Kako minljiva je vechnost zhivih nesmrtnih! Takrat pa bi moral zhe v uvodu nedvoumno, in ne skrito v povzetku, pojasniti predvsem njeno vsebino, namrech da pojemo: Tito je bog. On je bil za nas Eden in edini, on je bil za nas bog.)

Vrednote so kot pesem, so kot glasba, ali pa so groza zla, ali pa prazne besede, izpraznjene pomena, da jim she lazh ni vredno rechi. Tudi che so na povrshini nashe zavesti, je v njih neka moch, ki nas obvladuje in usmerja, ker smo shibka bitja, ki se redko soochajo sama s seboj, in smo vechinoma prepushcheni drugim, med njimi pa tistim, ki vedo, kaj hochejo – inzhenirjem chloveshkih dush.

Simboli, ki oznachujejo vrednote, so polipomenski, so tista vrsta simbolov, ki jim najtezhje fiksiramo pomen, che pa to delamo, jim delamo silo. Simboli, ki oznachujejo vrednote, so le priblizhni simbolni oznachevalci stanj in smeri zavesti. Che ne zhelimo ostati na povrshini, potem se moramo vanje poglobiti do tistih stanj, ko jih ne moremo vech enoznachno, banalno izraziti. Mislim, da ni bolj skrivnostnih simbolov, kot so ti, ki oznachujejo vrednote. Zato pa ni vechjih nesporazumov, kot so, ko se sporazumevamo o vrednotah, in ni vechjih manipulacij, kot so takrat, ko manipuliramo z njimi.

Vrednote potrebuje chlovek, da bi orientiral in utemeljil smisel svojega bivanja.

Vrednote potrebuje organizacija, sistem institucionalne hierarhije, da bi bila bolj uchinkovita, da opravichi svoj obstoj in ekspanzijo. Z vrednotami se vlada ljudem. In ker se mi zdi, da je tu neko veliko nesorazmerje, da je vendarle ogrozhen chlovek in ne sistem, se mi zdi vredno razjasnjevati vrednote za chloveka, tega nepomembnega posameznika, in ne za mogochni sistem: ta ima svoje izvedence. Vrednot namrech ni mogoche preuchevati, ne da bi bil vrednotno opredeljen.

Soochanje individualne vrednotne orientacije in socialno veljavne vrednotne orientacije ni le internalizacija vrednot, ni le socializacija posameznika, njegova vkljuchitev v sistem, pach pa veliko bolj pomembno dogajanje: za posameznika je, tako lahko rechemo, usodno. Mogochni socialno veljavni vrednotni sistemi dobesedno vsrkajo posameznika, preprichajo ga in venomer preprichujejo, da je njegovo bistvo druzhbeno bistvo, ki se realizira le z njegovo vkljuchitvijo v socialne sisteme. Tega ni mogoche zanikati, saj sicer socialni sistemi sploh ne bi mogli obstajati; vendar je tu neka malenkost, neka diferenca specifica. Individuum je svoboden in ima eno samo resno nalogo v svojem zhivljenju, in ta je: realizirati mora samega sebe, svojo vrednotno orientacijo, uresnichiti mora svojski vrednotni sistem. V trenutkih dvoma, ki izrazha to njegovo razdvojenost, se zhrtvuje za obche dobro, ali pa je preprichan o njem, zaradi tega velikega nesorazmerja, v korist druzhbenega bistva, v korist mochnega sistema. Zhrtvuje pa svojo svobodo: organizaciji, instituciji, sistemu. Tako dela vechina in tako delamo vechinoma zaradi tega velikega nesorazmerja in socialni vrednotni sistemi so neverjetno stabilni in togi in se le pochasi spreminjajo. S svojo zastrashujocho mogochnostjo nevtralizirajo variacije individualne spontanitete. Tu sem jaz in tu so drugi, ki jih je mnogo, stotine, tisochi, miljoni drugih; tu sem jaz in tam je institucija nashega delnega mi. Biti lojalen pomeni reshiti se dvoma, prenesti odgovornost na druge, to je na vas, zatechi se v varno zavetje institucionalizacije, njene ureditve vrednot.

Vendar na koncu je chlovek vendarle sam, ko ne potrebuje vech drugih in ko drugi njega ne potrebujejo vech. So izjeme, ko potrebujemo njegova dela, njegovo zapushchino, nekdanjo slavo in moch; to da, vendar to ni on, je le njegova podoba, njegov simbol.

Seveda ni to edina mogocha vrednotna opredelitev v raziskovanju vrednot, je osebna, v raziskovanju vrednot se namrech neprestano srechujemo z osebno vrednotno opredelitvijo. Ena pa je she taka, da jo je treba razjasniti. Vrsto let se zhe ukvarjam z analizo vrednot, ne da bi jih definiral. Che naj bi bilo to preuchevanje vrednot znanstveno, se prichakuje jasna opredelitev do predmeta preuchevanja. To bi moral storiti torej zhe na zachetku svojega prizadevanja na tem podrochju. Lahko se zahvalim samo nezanimanju nashe danashnje sociologije za preuchevanje vrednot, da se tako neuposhtevanje akademskih navad toliko chasa tolerira. In ko sem v hoji po robu institucionalne znanosti napredoval tako dalech, da mi je bilo vseeno, ali se moje prizadevanje shteje za znanstveno ali ne, sem prishel v stanje zavesti, ko lahko poizkusim izraziti nekatere misli o vrednotah tako, kot se mi kazhejo, in to v chasu in prostoru, ki preuchevanju vrednot nista ravno naklonjena. Sedaj pa bom tiste, ki prichakujejo, da se bom vendarle zmotil in vrednote konchno definiral, moral razocharati. Vrednot namrech sploh ni mogoche definirati, prav nobene vrednote ne in ne samo ideje ali vrednote svobode, kot smo to videli v eseju Henrija Bergsona. Kdor pa to vseeno dela, jih s tem svojim pochetjem razvrednoti. Celo artiklov, povzdignjenih v vrednote, ko ti dejansko vrednotno orientirajo ljudi, njihove vrednotne vrednosti namrech, ni vech mogoche definirati. Vrednote po svojem bistvu znanosti sploh niso dostopne. S tem pa ne mislim, da jih mora znanost pustiti pri miru: kar je s svojo tezo o nevtralni vrednotni opredelitvi v znanosti zhe tako in tako storila; da ne govorim o tezi o vrednotno nevtralni znanosti. Vrednote znanost dolochajo, tako kot dolochajo religijo in religije, ideologijo in ideologije, ekonomijo in ekonomije; dolochajo njihove vrednotne sisteme. Vrednote znanost orientirajo. Vrednotne orientacije so v znanosti primarne (neposredne) dolochilnice. To, kar znanosti povsem manjka, je dosledna vrednotna refleksija smisla in smotra njene ekspanzije v socialnem sistemu in refleksija tega v vsaki posamezni, konkretni raziskavi, odkritju, izumu. Enostavneje bi rekel: znanost, ki ravna, kot da bi bila nad etiko ali izven nje, je, kot da bi bila neetichna. Che pa znanost tega ne dela ali se vsaj zaprepashchujoche malo ukvarja s tem, potem to svojo nalogo prepusti drugim. Znanost, ki jo vrednotno orientirajo religija, ideologija ali kapital, je po sebi neorientirana in se razvija absurdno. O tem danes zhe ne more biti nobenega dvoma vech, to je razvidno ali pravimo ochitno vsakemu individuumu, ki se mora osvestiti – osmisliti v svetu, v kakrshnem zhivi; zachuda pa je to she najmanj razvidno zasanjano zaslepljenim znanstvenikom, specialistom, ekspertom, tistim torej, ki so za stanje stvari najbolj odgovorni. V mislih imam avtonomno orientacijo znanosti, ko se znanost utemeljuje sama. Zhal pa je uchinkovitost in ekspanzija avtonomne znanstvene propagande mogocha le z neznanstveno propagando. Chista znanstvena propaganda, ki je le racionalna, je suhoparna in neuchinkovita. Uchinkovita je le, che presezhe analitichni nivo, che je sintetichna, celostna, intuitivna, instinktivna, spontana.

Trditev, da vrednot sploh ni mogoche definirati, ima daljnosezhne posledice, z njo si je mogoche tudi razlozhiti tradicionalno neatraktivnost vrednot v sociologiji oziroma njihovo marginalnost, vendar sem dolzhan nekoliko globljo razlago. Poskus definiranja vrednot ali ene same vrednote (kot smo to pokazali na primeru svobode) nas pripelje v njihovo osiromashenje, v nesmiseln redukcionizem pomena vrednot, v semantichno nasilje simbola nad pomenom in, kot zhe recheno, kar pa je bistveno: vrednote z definiranjem razvrednotimo, to je razveljavimo. Seveda boste ugovarjali, kako smo potem sploh lahko komunicirali s tako neopredeljivimi simboli, kot so vrednote sistemov? Odgovor je preprost in se razdeli v dve smeri: s simboli, ki oznachujejo vrednote, komuniciramo zelo nenatanchno, ne komuniciramo z vrednotami, ampak s priblizhnimi vrednotnimi orientacijami in z indeterministichnimi vrednotnimi sistemi, v katerih je vsaka vrednota – njen simbol le pomenski priblizhek, njeno strukturiranje v vrednotni sistem je za nasho zavest neizbezhno, in to velja za vsak vrednotni sistem.

Vsaka posamezna vrednota, vrednotna orientacija je pomensko "dolochljiva" le v odnosu do vseh drugih vrednot sistema. Chim shirshi in globlji je vrednotni sistem, tem vechji je pomenski priblizhek vsake posamezne vrednote njenemu pomenu in celo napake v oznachevanju z neustreznimi simboli je mogoche deshifrirati, z dobro voljo seveda. ("Dolochljiva" pomeni dolochljivejsha neprimerno bolj, kot che jo pojmujemo izlocheno, izolirano iz sistema; povsem dolochljiva pa ni in ne more biti, ker je zhiva in je, kot bi rekel Bergson, v stalni rasti.)

Druga smer odgovora je pomembnejsha, cheprav se vam utegne posebej upirati: nashemu zdravemu razumu se upira, ker dishi po parapsihologiji, tako namrech pravi razum. Zachne se s tem: da vrednotnih sistemov ne konstruiramo, vrednotnih orientacij ne vsiljujemo in vrednot si ne izmishljujemo, ampak jih intuitivno dojemamo. Ne komuniciramo samo prek simbolov, oznachevalcev vrednot, pach pa vedno in sochasno tudi neposredno. Brez dojemanja trajanja chasa v strukturi zavesti, kot sem to skushal pojasniti s pomochjo Bergsonove predstavitve neposrednih dejstev zavesti, najbrzh ne bomo dosegli niti minimalnega soglasja v komunikaciji v tej drugi smeri odgovora. Naprej pa je zadeva zopet zelo preprosta. Dejstva in stanja zavesti si izmenjujemo neposredno in simbol je le korelat neposrednega soglasja, souglashevanja; sam po sebi je simbol prazen, tudi sestavljeni, kompleksni simboli so prazni, che jih nismo napolnili z duhom, iz njih ne moremo izvlechi nechesa, chesar v njih ni. Gotovo pa boste soglashali s tem, da je komunikacija, v kateri eden trosi prazne simbole, drugi pa jih napolnjuje z le sebi lastnimi pomeni, vsaj nesmotrna, che ni nesmiselna. In che se to vseeno tako pogosto dogaja, in lahko bi rekel: pretezhno se nam vendarle to dogaja, to vseeno ne pomeni, da globlja in polnejsha komunikacija med nami ni mogocha. Idealna in popolna pa bi bila, che sploh ne bi vech potrebovali teh korelatov, simbolov in bi ti postali ne le balast in ovira, ker to so zhe, ampak bi bili povsem odvech.

Analitichnemu razumu se taka komunikacija do skrajnosti upira. Che je she pripravljen slishati o mozhnosti take neposrednejshe komunikacije, ko sta si sogovornika v istem prostoru in chasu, pa ne more soglashati, da bi bilo tako neposrednejshe komuniciranje mogoche, ko sta v prostoru in chasu nedefinirana niti ko je med njima pismo, zapisana magichna beseda. Za razum magije besede ni ali pa je pri vseh identichna, enako neskrivnostna in jasna. Razum tezhi le v eno smer komunikacije, v eksaktnost zapisa, shifriranja in deshifriranja in zato povsem izlochi mozhnost vzhivetja v to, kar je za simboli le simbolichno naznacheno. Pa je to vendar tako preprosto. Ideja trajanja, ideja sochasnih stanj zavesti je nashi zavesti, potem ko prebije prvotni analitichni odpor, neposredno dostopna. Vzhivetje v stanje zavesti drugega je vendar to, chemur rechemo razumevanje med seboj. Ozhivljanje simbolov pa je le simbolika njihovega ozhivljanja, v bistvu jih sploh ne ozhivljamo, ozhivljamo to, chemur so oni le korelat in iztochnica za neposrednejshe soglasje. In vrednote so tista vrsta simbolov, s katerimi to kljub vsemu najlazhe in najpogosteje delamo.

 

SEDAJ PA SE LAHKO VRNEMO K SVOBODI

 

Ena sama vrednota je, ki ima med vsemi vrednotami odlochilen pomen. To je vrednota svobode. Z njenim dolochilnim pomenom se neizogibno soochimo v vsakem vrednotnem sistemu, v vsaki vrednotni orientaciji, vsaki posamezni vrednoti daje ton in barvo, daje ji dolochilen pomen.

Priklichimo v misli idejo svobode in nich bistvenega ne bomo spremenili na njej. Ni nobenega znamenitega mistika, filozofa, ideologa, ki bi se ne ukvarjal z idejo ali vrednoto svobode, jo obozheval, preucheval ali uporabljal kot magichni simbol ali jo konchno definiral. Che poznate kakshno izjemo, bom trdil, da se je pach ukvarjal s komplementarno druzhico, z nesvobodo, in ker sta nelochljivi, se je zopet ukvarjal z njo – s svobodo. Pred njo so oznake: carstvo, kraljestvo ali pa: dolzhnost, nujnost, omejitev (svobode). Ali pa so svobodo skushali ujeti v daljshe opredelitve, ki bi jim nekateri priznali status definicije svobode, kot na primer: "svoboda je spoznana nujnost". Mirno bi lahko tako misel obrnili in rekli: "chloveku je nujno spoznati svobodo". Vendar s tem svoboda ni nich bolj dolochena, nich bolj ujeta. Prav za vsakogar se giblje na svojem neskonchnem diapazonu: med skrajno negacijo in skrajno afirmacijo. Ta ista oznaka "svoboda" pomeni za nekatere (ki so v zhivem in konkretnem sozhitju med seboj) neizmerno prostost, za druge neizmerno zatiranje. Tako se dogaja modrecem, filozofom, vladarjem in navadnim smrtnikom, podlozhnikom. In vendar je svoboda vsakomur ena temeljnih dolochilnic smisla njegovega bivanja, lahko rechemo, da je v nekem smislu mochnejsha od samega zhivljenja, brez nje je zhivljenje prazno, brez smisla je. A v chem je ta razlika med vrednoto svobode in idejo svobode, med vrednotami in idejami? Vrednote so lahko idealne in ideje so lahko svobodne, kadar ene in druge pojmujemo kot neposredna dejstva zavesti. V nedogled pa tako enachenje vendarle ne gre. Vsaka ideja ne osvobaja in vsaka vrednota ni idealna. Diferenca nastane, ko vpeljemo razlichne nivoje dejstev zavesti. Ideoloshke ideje in vrednote iz preprichanja, na primer, niso neposredna dejstva zavesti in niso obche ideje in ne obche vrednote. Na obchem nivoju neposrednih dejstev zavesti pa je razlika samo she ta, da z "idejo" navadno poudarimo spoznavni napor uma, razuma; z "vrednoto" pa njuno etichno komponento. Na estetski komponenti je morda ustrezajochi simbol v eni besedi "obchutenje". Vendar je to lochevanje proizvod analitichnega razuma in to, kar razum lochuje, to um zdruzhuje, sintetizira, zanj je to eno.

Svoboda seveda ni samo individualna svoboda, banalno recheno, osebna ali celo privatna zadeva. Nich drugache ni, ko vrednota svobode vzplamti v narodih, ljudstvih, v zhivih gibanjih mnozhic. Nobeno veliko gibanje se ni zachelo brez njenega imena, zachelo se je prav v imenu te velike vrednote: "svoboda". Kot da bi iz skupnih tegob in zatiranja vzklila vrednota, za katero so miljoni ljudi pripravljeni dati zhivljenje. In che je to tako, potem je to zato, ker ima ta vrednota v sebi neskonchno moch, ker je transcendentalno utemeljena. In nobena institucionalna hierarhija, noben sistem ne obstaja, ki ni umiril in uredil te vrednote: svobode. Ko je vrednota svobode vzvalovila mnozhice, jih strnila v gibanja, ki rushijo mochne sisteme, njihovo institucionalno ureditev – red, je bilo to upanje, da bi vzpostavili nove odnose, v katerih bi ljudje zhiveli svobodno. Vendar se to ni zgodilo nikoli. Nekako chudno se simbol svobode izmuzne, beseda ostane ista, njen pomen pa se vidno spreminja. Vedno bolj razvidno postaja, da sedaj pomeni red, organizirano svobodo, urejeno svobodo, ki jo sprva peshchica, kasneje mnogi obchutijo kot obliko zatiranja in zlagano besedo, in spet smo na zachetku zaprtega kroga. Ko gledamo to valovanje svobode, se lahko chudimo temu, da se to dogaja po nekem zheleznem scenariju, pa naj bo to v "Zhivalski farmi" Georgea Orwella ali pa v nashi lastni dezheli.

Nash razum (predvsem pa racionalna zgodovinska znanost) z lahkoto pojasnjuje to valovanje svobode, to zgodovinsko dogajanje. Razgrinja nam verigo vzrokov in posledic, ponuja nam opis chasa v prostoru in ostaja v zunanjem krogu, na povrshini nashe zavesti. A nashe zavesti to ne zadovoljuje, zheli si nechesa drugega, nechesa, kar bi nas globlje pretreslo. Tezhko pa se je izkopati iz teh zunanjih in notranjih druzhbeno politichnih razlogov za dogodke, urejenih po podobi, ki jo je nashi zavesti vcepila uradna zgodovina in ideologija. Vseeno pa moramo tvegati nerazumevanje, che hochemo vrednote predstaviti kot dejstva globlje zavesti. Pri tem zhelim osvetliti le nekaj entitet, ki so pomembne za usodo vrednot in za osvetlitev vrednotnega sistema same institucionalne strukture v nasprotju od vrednotnega sistema personalne legitimitete. Prvi naj bi bil chisto abstraktni sistem vrednot, drugi pa njegova personifikacija.

Ideja svobode je postala vrednota mnozhic, toda to se ni zgodilo kar tako sámo od sebe, povsem spontano. Tu je bila organizacija in tu je bil animator, ki je najpomembnejshi chlen pri animiranju in aktualizaciji vrednote svobode. Organizacija je pomembna, brez nje bi se spontano gibanje spontano izzhivelo. Vendar je organizacija pravochasno (in to je pomembno) pouzhila gibanje, ukinila je spontaniteto, ker je spontaniteta kot neorganizirana moch neuchinkovita. Sedaj bi lahko rekli: organizacija je prepovedala svobodo, saj je spontaniteta le drugi izraz za svobodo. Ne, organizacija je svobodo uredila, preoblichila jo je iz vrednote, ki navdihne gibanje in mobilizira mnozhice, v vrednoto, ki utemeljuje obstojechi red svobode, ki je lahko svoboden samo, dokler je she bodochi red svobode. Ko je svoboda tu, ni vech ista, kot je bila kot svoboda, ki mora biti, ki naj bo. Vrednota, ki orientira chlovekovo ravnanje, in vrednota, ki ga utemeljuje v urejeno ali institucionalizirano druzhbeno zhivljenje, sta po konchani preobrazbi (razoblichenju) nasprotni. Nasha povrshinska zavest ju lochi v svobodo in nesvobodo, le nasha globlja zavest nekako ve, da druga drugo potrebujeta in dopolnjujeta.

Animator pa je chlovek nad drugimi ljudmi, je chlovek z nadchloveshkimi lastnostmi. Animator je chlovek, ki ve, animator je chlovek duha. Che mislite, da ni, mi povejte eno samo izjemo, vendar hochem veliko izjemo, to je velikega animatorja. Animator je dvojna osebnost ali pa sta to dve razlichni osebi, od katerih je lahko ena v ozadju. Eden animira duha svobode, spontaniteto, drugi animira organizacijo, njeno moch. Izraz animator uporabljam, ker bi zhelel naglasiti, da je to chlovek s karizmo, chlovek, ki vlada z duhom, natanchneje z vrednotami kot neposrednimi dejstvi zavesti in ne z njihovimi simboli, kot se to kazhe navzven; sicer raje uporabljam izraz propagandist. Veliki propagatorji se rode redko, tisti najvechji pa komaj kakshen na eno tisochletje. Tako smo prishli do najbolj delikatne tochke nashega eseja ali razprave o vrednotah, kakor hochete, a temu se ni mogoche izogniti. Delikatnost pa je v tem, da se ne bom mogel izogniti simbolichnim poenostavitvam v korist vrednot – dejstev zavesti, in na shkodo tako imenovanih objektivnih, zgodovinskih dejstev.

Ko zremo nazaj v chasu v prvo tisochletje (v nashi zavesti je to kljub vsemu blizu, lahko rechemo, da she traja) in v chas, ko se zachne nashe shtetje, srechamo velikega animatorja organizacije vseh chasov. Bil je to Pavel – organizator cerkva, institucije Cerkve in cerkvenega reda, ki obstaja zhe dva tisoch let. Sebe ni povzdignil, tega bi tudi ne mogel, v animatorja gibanja, kajti to mesto pripada she neizmerno vechjemu. To mesto pripada chloveku, ki je nad vsemi ljudmi, to je mesto boga-chloveka, sinu duha bozhjega. Da ne bi prebrali prehitro, kot je to danes v navadi, naj poudarim: ni samo izreden chlovek nad vsemi ljudmi, je sin boga, ni samo chlovek izrednega duha, njegov duh je emanacija absolutnega duha, to je boga – absoluta. Tudi ateist, nasprotnik boga, absoluta, cheprav se to bizarno slishi v svetu vrednot kot dejstev zavesti, tega ne more dojemati z ironijo. In vendar se je zgodilo: duh gibanja, njegova spontaniteta je bila ujeta v institucijo – Cerkev. Duh organizacije je pouzhil svobodo, spontaniteto duha, ki je bila v krshchanstvu kot gibanju. V tem primeru je bil govor o svobodi vere, ki je vedno tudi, sprva pretezhno, vera v svobodo duha.

Ne mislim, da bi lahko kdorkoli, katerikoli propagandist animiral mnozhice, kaj shele generacije in generacije, z eno samo vrednoto. Che zhe, potem z vrednotno orientacijo, ki jo chlovek potrebuje po svoji duhovni naravi bolj kot vse drugo, in ta vrednotna orientacija je strukturirana v vrednotni sistem, ki je tako trajen, kot so trajne aktualizirane vrednote v strukturi zavesti chloveka, ta pa mora biti toliko popoln in celosten, da odgovarja tako rekoch na vsa chlovekova etichna vprashanja. Vrednotni sistem pa je tako organiziran (sistem vrednot), da izkljuchuje protislovnost in poljubnost, je neke vrste duhovno poenotenje in zlitje vrednot v eno samo – boga. Tudi Kant se ji ni mogel izogniti in jo v svojo etiko vpelje kot regulativni princip praktichnega uma. Praktichno to kaj dosti ne spremeni vrednotnega sistema, Kant je bil izreden praktik, a nasprotnik metafizike, in je trdil, da ta ni mogocha. Teoretichno pa je to zelo pomembno vprashanje. Vrednoti boga je odvzet status neposrednega dejstva zavesti, ostane le ideja vere in ideja prakse uma. S tem pa se nasha zavest ne more pomiriti. Vrednota bog(a) je neposredno dejstvo nashe zavesti, je edina vrednota nashe zavesti, ki je globlja in skrivnostnejsha od svobode, le ona jo lahko vsrka vase, je edina, v katero se zlivajo vse ostale vrednote. Brez vrednote bog(a) ni mogoche strniti vrednotnega sistema v celostno strukturo, brez nje ni hrepenenja dushe po bozhanski lepoti, in praktichno je vprashanje o bogu tisto, ki nam ostane zadnje, potem ko so se nam izneverile vse ostale vrednote, vkljuchno s svobodo. S tem pa se niti malo nismo odrekli pomembnosti vrednote svobode, da bi se namesto k njej na vsakem koraku zatekali po vrednotno orientacijo k bogu. "Ne imenuj bozhjega imena po nepotrebnem", kajti tako se tudi vrednota boga izgubi, izprazni, razvrednoti. Pri tako obchutljivih temah so nesporazumi pogosti. Za primer, che nisem bil dovolj "jasen", naj dodam: ne propagiram vere in verovanja – temeljne vrednote religijskega vrednotnega sistema. Ne zanikam, da je vrednota vera, verovanje – dejstvo zavesti, a vera je duhovno zhivljenje verujochih, to pa je nekaj povsem drugega kot spoznavanje in dojemanje dejstev zavesti. Kar mi je mogoche spoznavati ali dojemati kot neposredno dejstvo zavesti, mi ni mogoche verjeti, verjamem ali ne verjamem lahko samo to, chesar ne morem dojemati. Ne govorim torej o verovanju v Boga, govorim o bogu kot vrednoti – neposrednem dejstvu zavesti. In tako smo pri neizogibnem dejstvu, ko nashega (vashega) duha ni mogoche ustaviti. Ustavi ga lahko samo strah, bojechnost, in chudno – tudi bogabojechnost. Sicer pa bo osvobojeni duh sam od sebe ugotovil to neizogibno dejstvo: bog je, je torej dejstvo, in med dejstvi, ki jih ugotavljamo, globljega (gotovejshega) dejstva ni. To dejstvo je: ideja boga, vrednota boga, je hrepenenje dushe po bogu, in to troje je v bogu eno.

Sedaj se gotovo ne morem izogniti vprashanju, zakaj se je Henri Bergson v "Eseju o neposrednih dejstvih zavesti" ustavil pri svobodi, ko pravi: "Svoboda je torej dejstvo in med dejstvi, ki jih ugotavljamo, gotovejshega (jasnejshega) ni." (?) Odgovor je tezhak. Lahko samo ugibam: da bi se Bergson bal, ne bi rekel, she taborishcha se ni bal; da ne bi dojel tega dejstva zavesti, to ni mogoche, bil je preglobok poznavalec zavesti. Odgovor je mogoche iskati v njegovi izjavi o odzivu na njegovo delo. Tretje poglavje je bilo najmanj zapazheno; ideja svobode, pa tudi ideja trajanja v drugem poglavju sta bili skoraj prevech za poznavalce zavesti, samih sebe. Je pa tu she neki praktichni razlog in tezhko ga je razlozhiti. Chlovek ali pa druzhba, ki bi povsem razbila koherentnost svojega vrednotnega sistema, bi ga morala zacheti graditi s politeistichno vrednotno strukturo, tako, v kateri je vsaka vrednota svoje bozhanstvo, a ne mislim, da bi vrednote – bozhanstva morale biti ravno personificirane. Zgraditi bi ga mogla do vrednote svobode in ne dlje. V odnosu do absoluta vrednote zbledijo, on jih vsrka vase, vsrka tudi svobodo.

Vrednotni sistem je duhovno vodenje, a je tudi nasilje duha. Nasilna je njegova sugestivna in hipnotichna moch. Edino vrednota svobode nas lahko obrani pred to mochjo. Prav zaradi poenostavljenega redukcionizma v monoteistichne hierarhichne sisteme, ki delujejo tisochletja in tisochletja, ostane vidno to, kar je za nasho zavest zunanje in povrshinsko in je za nasho globljo zavest nebistveno: ostane institucija cerkve in dogmatizirani vrednotni sistemi ortodoksnih religij.

Ko se ozremo po drugem tisochletju, ko gre drugo tisochletje po nashem shtetju zhe h koncu, se pojavi v nashi zavesti zopet "prostor" za res velike animatorje. Ob koncu tisochletja bi se prav lahko zachelo novo (koledarsko) shtetje nove civilizacije. Vchasih se mi zdi, da je to chas, ko je vstal najvechji propagandist vseh chasov. Ne dolzhite me tu nikakrshne ambicije po natanchnosti ali preprichljivosti, rekel sem, da se mi zdi in to dozdevanje je kot neke vrste parazaznava in ni mi neznano, da to ne spada v znanost, ponavljam torej, da je to le simbolichni paradoks dejstev zavesti. A ne le v moji zavesti, ta dejstva so tako mochna, da obvladujejo milijone in milijone ljudi. Bil je to resnichno velik chlovek – propagandist, in v tem ni niti trohice ironije, ki je uspel animirati ljudi z ontoloshko prevaro tisochletja, in to je neponovljivo. Preprichati mnozhice, da je materija vse in duh njen proizvod, sam pa jim vladati z duhom, je najuchinkovitejshi nachin vladanja z duhom, ki je sploh mogoch. To pomeni: voditi ljudi z vrednotami, ne da bi vedeli ali smeli vedeti, da jih sami porajajo, da jih poraja, strukturira in sprejema le njihova lastna zavest, to je toliko kot odvzeti jim svobodo. Biti pozoren le na materialne, vidne zunanje rezultate zavesti in ne na njihovega kreatorja duha pomeni toliko kot izgubiti spontaniteto, ustvarjalnost, svobodo, samozavest. Vse to nadomesti strahovito mochna organizacija, ki je ni videti, vidna je samo njena zunanja forma in vidna so njena dejanja. Konec koncev se lahko chudimo temu, v chem je moch, ki dvigne proletariat v mogochno gibanje v dezheli, v kateri ga skoraj ni, tam, kjer so materialne sile, ki naj bi spremenile svet starih odnosov, shibke, in she povrhu vsega v dezheli, ki je bila v svoji revoluciji sama in ves svet proti njej? Bil je to Lenin, vodja revolucije in organizator najmochnejshe organizacije in najtrshe drzhave, ki jo je doslej lahko zaznala nasha zavest. Vsem teorijam in mochi orozhja navkljub je zmagala ideja organizacije, njen duh, animator tega pa je bil propagandist tega tisochletja. A sebe ni povzdignil v prvega, prvo mesto je prepustil na svoji levi pravemu animatorju gibanja, kajti vedel je, da je zmagal z njegovo idejo, z ontoloshko prevaro tisochletja, in zmagal je celo njemu (njegovi viziji) navkljub. Zopet se je zgodilo: organizacija je pouzhila idejo in duha gibanja, namesto nje je zavladala strahovito mochna drzhava. A to je le zunanji videz, kajti zavladala je strahovito mochna zdogmatizirana propaganda, ki je bila po svojem uchinku morda najmochnejsha do danes. Inzhenirji dush vladajo dusham, usmerjenim v stvari in zacharanim z blishchem hierarhije mochi, a zdi se, da nachina tega vladanja skoraj ne vidijo ali pa ga ne smejo videti, ker so se odrekli svobodi, spontaniteti tega drobnega posameznika, ki je v primerjavi z organizacijo, s sistemom nesorazmerno majhen in nepomemben.

Dvomim, da je kak narod, ljudstvo ali pleme ali njih zveza ali skupnost, ki bi ne bil ponosen na vrednotni sistem personalne legitimitete ali osebni vrednotni sistem, ki prezhema ves narod, vse ljudstvo, predvsem pa institucionalni sistem, njegovo vrednotno strukturo. She posebej ne, ko ta tako intenzivno traja. Ni se she umiril afekt nashe zavesti, da bi lahko tvegal zdetje o nashih lastnih animatorjih. Je to eden, sta dva, je prvi in drugi v isti osebi, jih je vech? Z njim, ki je nesporen, smo poglavje zacheli in boljshega opisa bi ne zmogel. (Njih, ki so kot blede sence neizbezhno nasledili Njega, pa sem skushal opisati v Endofaziji II, O narodu iz metastvarnosti – neposredna dejstva zavesti; (Revija SRP 29/30, 1999.)

Vrednotnega sistema institucionalne strukture ni mogoche razlozhiti, che ga poprej simbolichno ne lochimo od personalne legitimitete.

 

 

SHE O VREDNOTI SVOBODE

 

Svoboda je posebna vrednota tudi po tem, da vrednote chlovek ishche in strukturira v svoji zavesti sam. Le tako je lahko svobodno bitje. Le te vrednote so dejstva njegove zavesti in hkrati obche, so obchechloveshke vrednote. Odkar chloveshtvo pomni, pa so tudi posebni specialisti, ki mu pomagajo odkrivati vrednote in jih organizirati v sisteme, ki imajo socialno veljavo, kajti chlovek je druzhbeno bitje in ne zhivi sam zase. Rekli so jim: magi, duhovniki, animatorji, agitatorji, propagandisti, inzhenirji chloveshkih dush (imen je she mnogo). Med njimi so veliki in mali, komaj opazni. Naj propagirajo karkoli: vrednote same, norme, zakone, chlovekove cilje, interese, zhelje, podzavestne motive ali pa smisel konkretnih stvari, artikle, povzdignjene v vrednote, ali z zgledi ravnanje samo, vedno in predvsem ponujajo chloveku dolochen smisel bivanja. Naj delujejo z misterijem, ritualom ali samo s sistematichnim ponavljanjem ali pa z zastrashevanjem, z grozhnjo smrti, z orozhjem; zunanja forma ni tako bistvena, je le tehnika zozhevanja zavesti. To pa je bistveno: delujejo z duhom, na duha neposredno. Duha obsedejo, zasedejo, zavezhejo in obvezhejo, jemljejo mu svobodo; to je krnjenje bistva bitju. Pa saj je njihova naloga, da chloveku pomagajo, ga duhovno povzdignejo, usmerjajo, osveshchajo, ga zgradijo v chloveka, in konec koncev so tudi sami ljudje. Nedvomno je vse to res in tudi sami so ljudje ter so kot ljudje pred isto dilemo, kot chlani institucije pa ne; tu ni vech dileme, ni dvoma, ni alternative vrednotam, ni dvopolnosti vrednote, sicer magija ne dela. Pa tudi ljudje niso vech v celoti, chlani institucije so reducirani na vloge v njej, so le she delni ljudje.

Vrednote, ki jih je tako tezhko izraziti s simboli, so obchechloveshke vrednote. Vrednote abstraktnih sistemov, kot so: vrednotni sistem socialne stratifikacije, razredne razklanosti druzhbe – njene polarizacije, institucionalne hierarhije, so nekaj povsem drugega; tako, kot je nekaj povsem drugega chlovek in delni chlovek, reduciran na: status v socialni stratifikaciji, razredno opredelitev in na vlogo v sistemu institucionalne hierarhije. Kljub vsej zapletenosti in medsebojnemu sovisnemu strukturiranju je abstraktne vrednote lazhe izraziti, in to samo zato, ker so omejile stopnjo svobode chloveku s tem, da so jo vsaj zachasno in delno opredelile. Prav vsak od teh abstraktnih sistemov svobodo nudi in jo pishe z veliko zachetnico. Ime je isto, pomeni pa nekaj povsem drugega in nekaj povsem drugega v vsakem od njih.

Neulovljiv pa je pomen simbola svobode tudi v strukturi zavesti chloveka. Svoboda je chustvo, svoboda je instinkt, svoboda je pojem – to je chista kategorija razuma, svoboda je ideja uma, na povrshini zavesti je povsem praktichno, pragmatichno, utilitarno dejstvo – je stopnja prostosti. Svoboda je neizchrpna, ni je mogoche izzhiveti ali dozhiveti v popolnosti; v globini zavesti jo chlovek obchuti kot eno, razum mu jo neprestano kategorizira, a chlovek je svoboden tudi v tem, da jo neprestano poglablja.

Svoboda se preliva iz sebe same v svoje nasprotje, iz svobode v nesvobodo, vendar je to ena in ista vrednota. Lahko bi morda rekli, da ta njena pozitivna in negativna evalvacija izvira iz njenega druzhenja z vrednoto dobrega in zla, vendar ne bo tako. Z manihejsko polarizacijo se nasha zavest ne more zadovoljiti. Ne more zavest pristati na to: da bi le dobro izviralo iz duha ali iz dushe, zlo pa iz snovi ali telesa, ker neposredno ve, da tudi zlo izvira iz duha in dushe in je dejstvo zavesti. To nalogo polarizatorja vrednot bi lahko nalozhili kaki drugi vrednoti, vendar bi se samo vrteli v krogu. Zavest z lahkoto zaznava, da se vse vrednote prelivajo iz sebe v svoje nasprotje, pa naj to simboli, zunanji oznachevalci she tako prikrivajo, npr. ko oba pola iste vrednote oznachujemo z navidez povsem razlichnimi simboli. Nash duh se neprestano preliva, izliva: iz svobode k nesvobodi, ali v zatiranje, suzhenjstvo; tava od ljubezni k sovrashtvu, in dobrota sega v roko zlu, in tako v vsaki vrednoti vodi med njenimi poli pot, ki jo tke nash razum, in tisti, ki vedo, kaj hochejo. Samo um jo lahko uvidi v celoti. Enopolnih vrednot ni, poenostavljena polarizacija je le "mishljenje" konvencionalnega jezika, je le njena simbolna oznachitev: oznachitev vrednote ali oznachitev vrednotne orientacije. In she nechesa si je zavest gotova, jasno ji je, da je smer etichnega ali vrednotnega napora rasti v zavesti ravno obratna, kot sem jo tu navedel, kajti sicer zapade v skrajni vrednotni relativizem, v katerem vrednot vech ni ali pa ni vech v njih smisla chlovekovega bivanja.

Na neki poseben nachin se svoboda v horizontalni ravni zavesti vsestransko druzhi z vrednotama resnice in lepote. Sama po sebi se nam vsiljuje uskladitev svobode v ravnanju z nashim nivojem spoznanja (resnice) in njej skladno lepoto izraza. Che zastanemo v iskanju resnice, nam svoboda odpira pot vanjo, in ko odpove svoboda, nas orientira harmonija, skladje, lepota. Tu ni hierarhije vrednot, je njihova solidarnost, prezhemanje, harmonija in tezhnja po soglasju – stopiti se v eno.

Svoboda je vrednota, na kateri je mogoche zgraditi najbolj nevtralen vrednotni sistem. Vendar to ni moj namen, kajti etichni ali vrednotni sistem je mogoche zgraditi na vsaki posamezni vrednoti. Nedvomno najvech etichnih sistemov, ki jih poznamo, temelji na vrednoti dobrega in zla, na najvishjem dobrem – absolutni dobroti – bogu. V slovarju boste nashli opis: "Etika je filozofska disciplina, ki obravnava merila chloveshkega hotenja in ravnanja glede na dobro in zlo". Vendar vprashajte raje svojo zavest neposredno in morda vam odgovori drugache. Najenostavnejshi odgovor je, da je etika sfera zavesti, ki odgovarja na eno od treh temeljnih vprashanj chloveka, to je: "zakaj". Njej enakovredna estetika odgovarja na vprashanja zavesti: "kako" – in spoznavna teorija (gnoseologija, ontologija) na vprashanja: "kaj". Etika je disciplina o vrednotah, ko jo zhe moramo uvrstiti v discipline. V absolutu pa se vrednote med seboj povsem izenachijo in ni razlike med najvechjo, najvishjo ali absolutno: svobodo, dobroto, resnico, lepoto in ljubeznijo pa pravichnostjo, in tako bi lahko nashtel vse vrednote in njih vrstni red bi jim ne smel dajati nobene prednosti. In absolutizacija vrednot, ki jo je sposoben inducirati razum, a je drugi nachin razvrednotenja vrednot. A priori ni mogoche izkljuchiti iz vrednotnega sistema nobene vrednote. In tako je na primer na vrednoti ljubezni mogoche zgraditi etiko in estetiko. V umetnosti je dejansko na tej vrednotni orientaciji ustvarjanih najvech umetnishkih stvaritev in ni mogoche rechi, da je njihova kompozicija manj kot etichni sistem, ker brez ljubezni chloveku ni mogoche zhiveti. Che bi zopet po vrsti nashteval vrednote, jih obarval s simpatijo in antipatijo, bi zopet vzpostavljal vrednotni sistem, ki bi ne bil nich drugega kot moj lastni osebni vrednotni sistem, in ujel bi se v lastno past. Vendar tega nochem, nochem ga fiksirati, ker upam, da je she zhiv in neprestano raste ali pa se poglablja in she ni povsem sistem. Ko bi to bil, bi bil zhe mrtev. Vrednotni sistem ne more biti bolj tog od vrednot samih, zato je zhiv, che je nedeterministichen, je tudi sam podvrzhen svojemu umiranju zhe tisti hip, ko je ekspliciran. Che pa so nekateri bolj zhivi in trajnejshi od drugih, je to tako, ker so dozhiveti iz globine dejstev zavesti, in tega nasha zavest ne more spregledati.

Nasha zavest strukturira neposredna dejstva in pri tem ni ne absolutnih pravil ne popolne poljubnosti – skrajnega relativizma, sicer bi se vrteli v kaotichnem krogu med vrednotnim relativizmom na eni in vrednotnim absolutizmom na drugi strani. Zato sem moral svobodo nekoliko relativizirati, cheprav nerad, ker sem bil she tako dalech od tega, da bi jo opisal, kot se ji to spodobi, ker je neizchrpna. Svobodo chlovek potrebuje, da bi svobodno izbral smisel in smer svojega ravnanja in svobodno strukturiral dejstva svoje zavesti. Individuum lahko postavi katerokoli vrednoto na piedestal svoje etike ali morale, a brez svobode etike ni, morale ni, je samo odgovornost. Individuum more to storiti, ker je svoboden in ker svobode ne moremo definirati, che smo svobodni. Iz istega razloga ne moremo definirati nobene vrednote in v tem je posebnost obchih vrednot med dejstvi zavesti.

Che sedaj reche Nietzsche, da so si "moralo izmislili shibki, da bi prikrili svojo nemoch", bi dejal, da je to strahovito mochan apel, ki z enim zamahom ubije moralo, in svobodo, cheprav sam sega po njej do absoluta, in to potrdi, ko ubije she Boga, za njega – Nietzscheja "je Bog mrtev". (Apel: "Bog je mrtev: F.N.". Ljudje pa, s posluhom za shalo in mochne apele, so ga seveda takoj dopolnili.)

Zakaj ti apeli delujejo na nasho zavest s tako strahovito mochjo? Zakaj parajo nasho zavest? V njih je strahovit bes in jeza in prezir tistih, ki imajo moralo, in tu je obljuba zavesti: ko bosh zavrgla moralo in boga, se ti bo neizmerno povechal delovanjski prostor in postala bosh mochna in ti bosh postal nadchlovek. Kje je ta strahovita napaka zavesti? Mislim, da v banalni definiciji svobode, po kateri je svoboda moch volje brez (sintetichnega) uma, brez vrednotne orientacije k absolutu. Delovanjski prostor se tako osvobojenemu chloveku v odnosu do drugih manj-ljudi res strahovito povecha. Lahko ubijesh duha chloveka, che imash mochnejsho voljo, lahko ubijesh celo plemenitejshe od sebe, lahko ubijesh male bogove, ker to si ti sam. Na srecho svobode ni mogoche definirati, najmanj pa jo je mogoche izraziti tako, da je svoboda v tem, da lahko tvoj jaz dela, karkoli ti narekuje volja in dopushcha moch. To je samovolja uma ali brezuma in zavest brez orientacije in morda moralni virus, ki napada hierarhe in socialne elite, odkar pomni chloveshtvo. In ta virus je lahko razlog propada civilizacij in mogochi razlog, zakaj socialni vrednotni sistemi tako pochasi rastejo in se tako malo poglabljajo.

Nietzschejeva magija je v globini misli in estetiki izraza, etiko pa je dobesedno izbrisal iz zavesti nadchloveka. Che pa je ni, potem je to etika nad etikami, oziroma nadetika nadchloveka, in je she veliko prostora zanjo v nashi zavesti. Nismo se she nauzhili lepote groze. Nietzscheja skoraj ni mogoche omeniti, ne da bi omenili tudi, kako je bil nerazumljen. Ali je to res in ali tega ni mogoche rechi za vsakega vechjega misleca? Nasha zavest se tako rada pusti zastrashiti z nerazumevanjem. Ne, ne morem se sprenevedati in ne morem se ne zgroziti ob kreaturi nadchloveka, ki je vstal in animiral njegov narod v stroj brez dushe. She dolgo bodo parali nasho zavest mochni apeli. Magichna je njihova moch, to ve vsak propagandist, ko jih rabi in z njimi vlada duhu in mu ni treba vedeti niti za globino misli niti za lepoto izraza njih tvorca. Dovolj je, che sluti njih moch. Ni tako nedolzhna ta definicija svobode.

Socialni vrednotni sistemi se le pochasi spreminjajo in ni mogoche rechi, da vedno v pozitivni smeri, v smeri rasti zhive zavesti kolektivnega duha. Takrat, ko smrt zhanje s shirokimi zamahi, z veliko koso, bi lahko rekli, da je to zunanji znak, da je bil kolektivni duh resno bolan. Zbolel je za boleznijo, ki je nalezljiva, boleznijo dushe, ki povzrocha razpad vrednotnega sistema, najprej pa unichi vrednoto svobode. Da bi to sploh postalo razvidno, morajo tisochi in milijoni na morishchih in v taborishchih v svoji zavesti dozhiveti transcendentalno moch vrednot, in takrat bi tezhko rekli, da je chloveshko zhivljenje vrednota, ki kaj shteje. Vendar to ni le problem kvantitete. Gotovost ravnanja je tista, ki nas pretrese v globino dushe. Zavest chloveka se ukloni zavesti nadchloveka, obchuduje njegovo moch in silovitost, ki prebije sivino malodushja v skupni zavesti, a hkrati trepeta pred njim. Tako zelo se ga boji, da ne vidi, kako volja in moch chloveka chrpata svojo premoch in silo iz podzavesti in ne iz nadzavesti, da je nadchlovek bolni chlovek, ki ga je tako lepo opisal Elias Canetti v "Primeru Schreber", s katerim sklene svoje delo "Masa in moch". Ozdravitev zavesti ne nastopa z mochjo, ki je mochnejsha, ki je zmagala z mochnejshim orozhjem. Ne bi se mogel pridruzhiti niti tistim, ki menijo, da je zmaga zasluga vechje moralne mochi zmagovalcev, njih pravichnosti, kajti oni so bili v tem boju poshkodovani, poshkodovana je bila njihova zavest. Katarza je etichno chishchenje zavesti, njeni nosilci ne potrebujejo ne zmage ne priznanja ne slave, vsaj takih ne, ki sluzhijo ritualu magije zmagovalcev. Chloveshtvo se nerado odreka mochi in slavi zmagovalcev in dosezhkom spoznavnega uma in velichini estetike, ki je prebila sivino. Zato noche videti, da ju etichna deficitarnost v celoti razvrednoti – iznichi. To so vedeli stari, med njimi Grki morda najbolj jasno.

Svoboda posameznika je bila resno ogrozhena, vsrkala jo je inercija mase, ki lincha; treba mu jo je vrniti – svobodo posamezniku – vrniti dejansko in ne v deklaracijah, tako preprosto je to videti in vendar tako tezhko storiti. Niso tako nedolzhne te definicije svobode. In to, kar je tako tezhko priznati, je: da socialno veljavne vrednote (kaj shele deklarirane), njihove norme in predpisane sankcije niso zato, da zashchitijo svobodnega chloveka, nebogljenega individuuma, ampak da zashchitijo abstraktnega chloveka sistema. Argument, ki mu navadno nasedemo, je, da nas sistem shchiti pred asocialnimi, deviantnimi, patoloshkimi posamezniki, ki se nikakor ne morejo socializirati, to je vkljuchiti v sistem; a kaj, ko primer Schreber sploh ni izjema, ampak prej pravilo negativne selekcije kadrov sistema. Noben sistem se pred njo ne more zashchititi, zato jo le skrbno prikriva in z veseljem kazhe na res ekstremne primere. In dokler bo tako, bodo glavni sovrazhniki sistema branilci svoje, le svoje individualne svobode.

***

Nerad se sklicujem na kriterij kvantitete, vendar je ta danes she najbolj v modi, zato ga bom vseeno skushal predstaviti. Danes zhe kar dobro lochimo in izlochimo posameznika iz sistema ali celo iz druzhbe, potem ko je krivda ugotovljena, dokazana. On sam je kriv in on sam odgovarja za zlochin, za svoje hudodelstvo. Hochem rechi: takrat je on sam in je skoraj individuum. Rekel bi, da mu je podeljena svoboda za nazaj, cheprav malo pozno in ne povsem iskreno. Pa vendar vsi vemo, da vechina ljudi (mnozhice, njih mase) ne sodeluje niti po svoji volji niti z obchutkom svoje svobode niti lastne odgovornosti v sistemskih ritualih, ki jim pravimo: masakri, masovni poboji, genocidi ali iztrebljanja, zatiranja mnozhic, tlachenja narodov, sistematichna izkorishchanja. Che je tu viden kak napredek, potem je ta v goli tehniki, izpopolnjevanju njene brezvestnosti (orodja in orozhja imajo namrech toliko vesti, kot jim jo ustvarjalci naklonijo, vechina uporabnikov ima tu kaj malo besede) in she v nechem: v narashchajochem licemerstvu, moralizmu (za razliko od moralnosti) in lazhi, da je vse to pochetje v dobrobit (dobro bit) posameznika, chloveka, individuuma in njegove svobode. Humanisti so se postavili v bran chloveka, ker so videli to narashchajocho lazh, to hudo nesorazmerje med chlovekom in sistemom, to je: njegovo dehumanizacijo, razchlovechenje, izgubo dostojanstva, razkroj obchih vrednot. Sistemi oziroma njegovi specialisti za vladanje z duhom sistemskemu chloveku jih zanichujejo ali zlorabljajo, lahko jih pa tudi preganjajo kot charovnice.

Obstaja torej hudo nesorazmerje med mogocho (mozhno) kvaliteto in dejansko udejanjeno kvantiteto; med svobodo kot mozhnostjo in urejeno, omejeno, reducirano, usmerjeno svobodo kot potencialno silo – mochjo, ki ji ni videti konca (le njeno nestanovitnost vidimo). Svoboda lahko simbolno (!) predstavlja etiko, ker simbolizira strukturiranje nivojev svobode kot kvalitativnih stanj zavesti in na trenutke se prebija do najglobljih stanj zavesti, jih simbolizira kot vseprezhemajochi transcendentni smisel bivanja. V teh stanjih pa za svobodo individuuma ni omejitev. Nobena sila, nobena prisila je ne more ogroziti in tudi poprej omenjeni mnozhichni masaker, ta kvantitativni argument ne. A ta stanja zavesti so le trenutki v trajanju. Ko jih izvlechemo iz njihovega trajanja, se je komaj mogoche nanje sklicevati, ker, kot pravi Bergson, izginejo, izparijo zhe, ko jih imenujemo.

"Svoboda je odnos konkretnega jaza in deja(nja), ki ga ta vrshi". Zopet ni nich drugache pri drugih obchih vrednotah. Vrednote, ki so neposredna dejstva zavesti, so (vrednotna) orientacija nashega ravnanja. Drugache recheno, chlovekovo ravnanje shtejemo za nesporni kazalec (indikator) vrednot. Vendar tako, kot je strukturiran nash jaz, nasha zavest, nashe vrednote (vrednotni sistem individualnosti), takshno naj bi bilo nashe ravnanje in ne narobe; nashe dejanje ni tisto, ki bi orientiralo nasho zavest. Z opisovanjem vzvratnega delovanja in medsebojne povezanosti deja in zavesti (kot mozhnosti) pa ne bomo kaj prida prispevali k razjasnitvi tega problema. Dejanja so tako kot simboli, besede dokaj polivalentni kazalec vrednot. Poudarjanje in izpostavljanje lochenih, nerazumljivih in nakljuchnih dejanj (kar je zopet nerazumljenih dejanj), ki da bistveno oblikujejo nash jaz, je navadno samo pripravljanje prostora za veliko prevaro zavesti, za rushenje vrednotne orientacije subjekta(u), za razvrednotenje njegove svojskosti in samoutemeljenosti jaza. V tako razbito zavest potem vstopajo inzhenirji dush, agitatorji in propagandisti, da bi jo oblikovali po svoji podobi oziroma po podobi vrednotnega sistema dominantnih organizacij, institucij, po podobi mrtvih zdogmatiziranih struktur. V ta prostor vstopajo "ribichi chloveshkih dush" (to "idejo manipulacije in manipulacijo z idejami" je chudovito opisal Djuro Shushnjiæ v knjigi s tem naslovom). Vendar za dejanja velja isto kot za misli: cheprav so navzven ista, pa vendar niso ista. Enako dejanje (dej) ali ravnanje lahko izvira iz razlichnih, celo nasprotnih pobud, vrednot, vrednotnih orientacij. Che naj torej dejanje shtejemo za indikatorja vrednot, ga moramo zreti globlje kot v vrsti dejanj. Obchudovati ali zanichevati ga moremo po tem, kako globoko se izrazha v njem nashe bistvo, le nam lastno vrednotenje, sicer to dejanje "plava na povrshini nashe zavesti kot ovenelo listje na povrshini globokega jezera". Tako je to videl Bergson. Z dejanji lahko varamo druge, a sebe ne moremo prevarati. Dejanja, ki so prebujena po vrednotah kot dejstvih, globoko zasidranih v nashi zavesti, so prezheta s smislom nashega bivanja. Che pa se nam ta samoprevara vseeno kdaj posrechi, vsaj vemo, da to ni umno. UM vidi tudi dejanje v prelivanju med vso mogochnostjo in dejanskostjo, med mozhnostjo in dejem.

In tako se nam godi tudi, ko nashe hotenje – interes z voljo in z zhivljenjsko energijo napoljnjen odnos nashega povrshinskega jaza in dejanja, ki ga ta vrshi, predstavimo kot svobodno voljo ali kot svobodo samo ali pa kot to, kar komu predstavlja vrednoto. Interes smo povzdignili v vrednoto ali pa smo vrednoto ponizhali na nivo interesa, kakor hochete. Interes sam po sebi pa je slep in pohlepen. Cheprav interese vsakodnevno usklajujemo v medsebojnih odnosih, le redko pomislimo, da je navidezna lahkota v medsebojnem usklajevanju interesov varljiva in so v bistvu neuskladljivi ali, natanchneje, usklajevanje na nivoju interesov ni trajno. Praksa pa nam kazhe, da jih ne moremo obrzdati niti z normami; che to po vsej sili delamo, povzrochamo hipertrofijo norm in z njo razpad normativnega sistema. Pluralizem interesov lahko uskladimo le na nivoju vrednot in normativni sistem je koherenten le, che je usklajen na nivoju vrednot. Zadeva je namrech taka, da sploshnejshih in globljih dejstev zavesti, kot so vrednote, ne moremo regulirati z manj sploshnimi ali posebnimi, kot so norme, interesi. Zato tudi vrednote svobode ne moremo sankcionirati in vrednot sploh ne moremo neposredno sankcionirati. Vrednote je mogoche tolerirati ali ne, in che jih ne, je potrebno veliko mochi in veliko sile, da utemeljimo netoleranco vrednot s tem, da zanjo nimamo interesa.

Che pa bi se vrnili k Bergsonovemu jezeru, da bi razgrnili ovenelo listje, ker bi hoteli videti pod povrshino zavesti she dejstva podzavesti, bi videli le svoj lastni odsev, in ko bi viharna noch vzvalovala gladino jezera, bi izginil she ta odsev. Che pa bi dneve in dneve hodili k jezeru in res hoteli videti pod njegovo gladino, bi se nam nekega jutra spremenila podoba (alegorija) jezera. V jutranji zarji bi svetloba, ne ravno visoko na nebu, obsijala jezero in jezero bi bilo presojno vse do dna. Nikoli pa ne bi mogli rechi, da smo to res videli, kajti morda so bile le sanje.

Tako nekako vidi nasha zavest, ko si vrednote predstavlja. In tako so bili bogovi – personificirane vrednote na Olimpu – blizu sonca in zvezd, skoraj vedno na nebu.

Bergsonove alegorije jezera pa danes vseeno ne bi zavrgli. Prevechkrat in prehitro se je zhe nasha zavest povzpela proti nebu, ne da bi se dovolj poglobila vase. Ikarov let nam ni tako znan kot Ikarov padec. Je zhe res, da ko se znajdemo na trdnih tleh, stojimo trdno. A tako malo tega vidimo. Prevechkrat so padli bogovi z neba.

Poglavja pa ne morem zakljuchiti drugache kot dramatichno. Kajti med drobnim, nepomembnim individuumom in mochnim sistemom je dramatichen boj. To je vechna drama chloveka, rekel bi njegovega uchlovechenja. Od kod chrpa svojo neizchrpno moch, da bi se postavil za svoj prav proti mogochnim strojem in mlinom, ki meljejo milijone in milijone ljudi? In zdi se, da je vsako njegovo dejanje lahko poslednje. Ko se upre nezhivim nestvorom, vzame to nase in s tem si vzame svojo usodo. Premagal je strah pred zemeljskimi bogovi, ki jih je danes tako mnogo, in pred smrtjo. Le tako je svoboden.

Vsega tega bi individuum gotovo ne zmogel, ko ne bi chutil kot gotovo dejstvo, da ima zaveznika, ki je mochnejshi od vseh sistemov – chloveshtvo, ki je sistem nad sistemi in je hkrati (sochasno) tudi izven vseh sistemov. Vrednote prav vsakega posameznika so lahko bolj pristne in globlje, kot so to vrednote najnaprednejshih sistemov danes. Ali, natanchneje, socialno veljavnih vrednotnih sistemov, ki trajajo v individuumovi zavesti (sochasno), ni tezhko presechi. To je tako, ker vrednotni sistem ni ne seshtevek ne povprechje vrednot, ker socialni sistemi deklarirajo vrednote, ki so naj vrednote, ki naj bi veljale, pa je ochitno, da ne veljajo, da so dalech od tistih, ki jim rechemo dejanske, socialno veljavne, uveljavljene vrednote, individuum pa ni pripravljen verjeti, da je mogoche vrednote tako utesniti, dogmatizirati in zavreti v rasti. Ne more chakati, da se bodo socialno veljavni sistemi vrednot razvili, humanizirali ali morda uskladili z deklariranimi. Rasti mora tudi, ko druzhbeni sistemi vrednot razpadejo. Njegov notranji glas mu pravi, da ne zhivi le v chasu, ampak v trajanju, da ima eno samo resno nalogo do sebe, in ta je: realizirati smisel svojega bivanja. Le tako je svoboden in le tako se lahko realizirajo obchechloveshke vrednote.

Ni nobenega pravega notranjega argumenta, da obche vrednote ne bi mogle ta hip veljati. So samo zunanji, tako imenovani objektivni razlogi, ki to preprechujejo, in ti so predvsem mrtve stvari (objekti) ali mrtve usedline zavesti (dogme).

V tem poglavju sem imel torej eno samo resno nalogo, druge so v primeri z njo nebistvene, in ta je bila: afirmirati vrednote kot neposredna dejstva zavesti, med njimi pa afirmirati svobodo kot vrednoto, kajti kot ideja uma ali kot estetska komponenta zavesti je svoboda zhe dovolj afirmirana. Trdim, da celo prevech, in to nesorazmerje je za chlovekovo zavest dramatichno.

To poglavje (in tudi naslednje: "Prostovoljno suzhenjstvo") ni bilo ne prava razprava ne pravi esej o neposrednih dejstvih zavesti in je táko zato, ker sem skushal govoriti o neposrednih dejstvih zavesti, ki so vsakomur preverljiva dejstva njegove lastne zavesti, in sploh ni nujno, celo bolje je, da ne podlegajo diktatu spoznavnih klishejev ali zgodovinskim dejstvom, dejal bom, nashe nauchene zavesti, ki naj bi bila produkt obchega soglasja in zato objektivna. S to nesrechno objektivnostjo nikoli nisem mogel soglashati, se uglasiti nanjo, ker se vsaj moja zavest nikakor ni pustila objektivizirati in se je upirala she celo simbolni objektivizaciji.

 
______
Opomba: Za to svojevoljnost pa sem se skushal oddolzhiti s she enim poskusom vzpostaviti komunikacijo vrednot na shematsko strnjen nachin, z dodatkom: Pravila vrednot kot dodatek (prvich objavljen v porochilu ISU: Vrednotni sistem institucionalne strukture, 1986; kasneje she v Reviji SRP 13/14, februar 1996). Peza she iz svojstva raziskovalca. Tezhavnost v sporazumevanju s tako neoprijemljivimi, neopredeljivimi simboli, kot so vrednote, je velika, zato so mi ljube, dopadljiva mi je njihova mnogoterost (polivalentnost). Zhelel sem namrech povedati isto, a ne povsem isto, ker o vrednotah ni mogoche govoriti dvakrat na povsem isti nachin, kaj shele v dveh razlichnih govoricah. Tudi drugi poskus vzpostaviti komunikacijo s kolegi seveda ni uspel. Danes pa menim, da v Traktatu o svobodi ta shematika ni potrebna oz. je celo motecha.

VREDNOTE SISTEMA X