Revija SRP 41/42

Marko-Mitja Fegush

 

SOZOREVANJA V KAMNU JANEZA LENASSIJA

 

Akademskega kiparja Janeza Lenassija predstavljamo v likovni prilogi Revije SRP, ki je obenem z naslovnico vsakokratno zaokrozhena likovna tema, z njegovimi “simpozijskimi” deli v kamnu, ki po mojem mnenju ustrezno “zharchijo” komplementarni odnos med prostorom umestitve, t.j. pokrajino ali urbanim elementom in osrednjim delom. Naslovni motiv, iz peshchenjaka izsklesana skulptura “Znak” iz leta 1962, motivno nakazuje prvinske tendence avtorjevega kiparskega sozorevanja in zblizhevanja s kamnom ter obenem pojasnjuje kali njegovega zadnjega, t.j. “kontemplativnega” obdobja.

Stvaritve, ki smo jih tokrat izbrali iz obsezhnega opusa enega najbolj izrazitih kiparskih “mojstrov v kamnu” drugega oziroma tretjega “eshalona” slovenske kiparske agore, so izbrane z namenom predstaviti predvsem dela, ki na t.i. kiparskih simpozijih ali “formah vivah”, povechini izven domachega okolja, najchisteje izrazhajo senzibilnost avtorja v odnosu do magme-kamna ter obchutljivost in preprichljivost nachina, s katerim avtor dokazuje, medtem ko ubrano umeshcha svojo stvaritev v odprti prostor ali okolje (urbanega ali zaprtega prostora), da njegova vsakokratna stvaritev lahko ubezhi tradicionalnemu hotenju, da naj kip, che hoche biti spomenik, podreja prostor sebi tako, da na novo formulira tezhishche prostora.

Poudarek v likovni prilogi SRP-a je torej na kiparjevem opusu, ki bi ga lahko poimenovali ambientalna plastika ali forma viva in ne spomenik; zhal ga le na “inkrementiran” nachin in z zozhenim fotografskim fokusom lahko predstavimo bralcem revije, saj gre za dela, ki so “razsejana” shirom Sredozemlja in Evrope ter ZDA, nekatera so celo plod tehtnega sodelovanja z arhitekti in jih ni mogoche zlahka in brez premisleka umestiti med t.i. klasichna dela spomenishke plastike.

Odlochitev, da naj imajo prednost v izboru navidezno nepretenciozna dela, pri katerih je redukcija likovnih sredstev ochitna, je “ochishchenje” osrednjega motiva v sozvochju z intimnim pradojemanjem magme-kamna. Mitichni odnos avtorja do materije-kamna, o katerem sam govori, da se je naselil v njem, ko se je zachel do njega obnashati bolj sposhtljivo, je mozhno, ali tudi ne, tolmachiti s spoznanji in ravnanji “pred-sokratovskega ali pred-platonovskega” chloveka, ki na podlagi lastne izkushnje – spoznanja - bolechine zachne ravnati z vsem, kar ga obdaja, bolj pozorno in bolj razumevajoche. Da se nam v zadnjih, t.i. “malih delih” razkrije “formalni vibrato” izbrane rudimentarnosti in praoblike, in so silovite poteze in plastovitost imanentno vsebovane zhe v materialu, ki ga avtor najde in samo predstavi, je moral prehoditi pot od spoznavanja, da je kamen zhiva snov zhivega bitja in iztrgan drobec iz vseobchega stvarstva, “velikega vsrka” ali “velikega poka”, ter da vsak dan spoznavanja ali sozorevanja z njim pomeni ustvarjalni meditativni krog, ki ga zamejujejo vsakokratni “kromlehi ali menhiri” ustvarjanja na novo ustvarjenega oz. izrechenega likovnega govora.

Zhal mozhnosti v reviji ne dopushchajo predstavitve dosezhkov she z drugih podrochij, ki jih je Lenassi suvereno obvladoval; znano je, da je zhe s prvim scenografskim delom za Afero Primozha Kozaka “razgibal” gledalishko publiko, da se je morala opredeliti do skrajno prechishchene scene, ki jo je ta miselna drama zahtevala, ter da je pomemben tudi kot izviren ilustrator, grafik in opremljevalec.

Za kiparja in likovnika Janeza Lenassija na sploshno velja, da naj bi prestopal nacionalne ali regionalne posebnosti ter da naj bi na nachin “malih intervencij” oz. z rahlochutnimi posegi prislushkoval materiji, ki jo obvladuje, in deloval v sozvochju s krajino, nebom, vodo....

Za Revijo SRP, ki si v likovni prilogi prizadeva pazljiveje belezhiti genezo umetnikovega razvoja in z njegovim delom vzpostaviti dialog na ravni resnice in pri tem razkrivati “chudezhno” v delih likovnika, kot je J. Lenassi, ter “samo-zraslost” z okoljem in umetnishkim bistvom, ki je lastno samo-spoznanju umetnika-chloveka nashih krajev in le prek tega z univerzalnim, ustvarjalec nikoli ne more biti zanimiv z uniformnim, tendenchnim in egocentristichnim.

Velja le samoreflektivnost in obchestvenostni nachin dojemanja in prislushkovanja!

Janez Lenassi vstopa v ta “slovenski kamnolom” sposhtljivo, “odkrushke tega sveta” nam v malih plastikah zadnjih del kazhe kot neizogibno nadaljevanko svoje edine zgodbe, ki je zanj vera v razsezhnosti (globine in povrshine), o katerih s taktilnostjo svojih intervencij pripoveduje kot o svojih srechanjih.

Intimnost, ki jo prehodi avtor s svojim aktom, ponuja tudi nam.

Pri tem se ne odpira vprashanje o metodi, o kiparskem postopku, o razmisleku in o “energiji”, ki jo zharchijo njegova dela in postavitve. So obogatitve vsakokratnega miljeja in prizora, njihov utrip je vtkan v stanovanjska naselja, ulice, trge. Tam so, kakor da bi bili od prej, preden je prishel chlovek, jih zamejil, izmeril, in bo mogoche odshel (v mozhne “biotonichne laboratorije”).

Kiparska kolonija in odzivanje v odnosu do sodelavcev ter iz te izvirajocha umeshchenost je poseben polozhaj, ko se ishche dialog z drugimi, a tudi s samim seboj, in ko je vchasih kipar izzvan, da izvede drugachno potezo, in to tako, kot da je skladna z dozhivetjem in okoljem – to je znachilno za J. Lenassija, ki mu zunanji drazhljaj ali nova komunikacija izvablja novo bistvo, in sicer tako, da iz nje chrpa moch za novo izvabljanje energij iz globin kamna ter za zdruzhevanje prazavesti z izucheno intuicijo ustvarjanja, da se vsakokrat lahko izrazi v novih simbolih in razsezhnostih duha.

______
Janez Lenassi je bil rojen leta 1927 na Hrvashkem, shtudij kiparstva je obiskoval na ALU v Ljubljani v okrilju Borisa in Zdenka Kalina, Franchishka Smerduja, Karla Putriha in Petra Lobode; zhivi in dela v Piranu. Njegova dela je najti v vechini evropskih dezhel in v Izraelu. Samostojno razstavlja od leta 1953 in sodeluje na “ex tempore” in drugih natechajih, na katerih je prejel mnogo nagrad in odkupov, sodeluje na likovnih kolonijah in s Poletno akademijo na Solnograshkem.