Revija SRP 41/42

Lucijan Vuga

Iz zgodovinskega spomina

 
“PROTOSLOVANI” NA APENINSKEM POLOTOKU
(pred tremi tisochletji)
 
 
“Doumel si shirino novega raziskovalnega obzorja;
so stvari, ki se izmikajo vechjemu delu akademikov,
predvsem specialistov v eni sami disciplini.”
 
Giovanni Semerano,
Florenca, maja 2000

 

Jeseni leta 1956 sem prishel na srednjo sholo v Ljubljano, ki sem jo le bezhno poznal po nekajkratnih obiskih. V tistem chasu se ni toliko potovalo kot danes, ko se nekateri dnevno vozijo tja na predavanja ali v sluzhbo. Ljubljana takrat ni bila mesto, kakrshno poznamo danes, a mi je vzbujala spomine na Gorico, v kateri sem prezhivel otroshka leta, dokler se jeseni 1947. niso starshi preselili v Solkan, mesto pa je ostalo onkraj meje. O Novi Gorici se je takrat shele zaneseno govorilo in je bila Ljubljana nam edino blizhnje, dosegljivo mesto, predvsem pa eksistenchno potrebno, saj so bile tam bolnice, gledalishcha, opera, vrsta srednjih shol, univerza...

Cheprav se v Ljubljani nisem nikoli pochutil domache, sem tam prezhivel skoraj celo desetletje in se she vedno pogosto vracham; je sredishche, ki se mu ni mogoche izogniti. Toda poleg ustanov nacionalnega pomena, ki so mi bile odrashchajochemu mladenichu nekaj sposhtljivo odmaknjenega, rahlo tujega, sem v mestu odkrival tudi zanimive drobne posameznosti, ki so mi bile blizhje in bolj po meri, knjizhnice, razstave in, kar me je najbolj razveselilo, antikvariat. Tam sem pogosto brskal med novimi poshiljkami in pod roke mi je prishla zajetna mehko vezana in she nerazrezana knjiga iz 1926. leta v italijanshchini: "Le prime e le piu antiche civilta" (Prve in najstarejshe civilizacije), izpod peresa Giuseppa Sergija. Zhe pri prvem bezhnem prelistavanju je njena vsebina sprozhila v meni pravcati miselni in chustveni vihar, saj so bile misli v njej dalech od vsega, kar sem poslushal v sholi ali mi je dotlej uspelo prebrati. Vzemimo le nekaj stavkov, ki jih navajam v prevodu (sicer pa jih je moch najti v izvirniku na str. 26l-263):

“Nasprotno, imamo natanchne vesti o evrazijskih migracijah v Italijo in s severa v prvem obdobju zhelezne dobe. Tako sem zhe vechkrat pokazal, da so z zahodnih Alp prishla keltska plemena, ki so zasedla Piemont in Lombardijo, z vzhodnih Alp pa plemena, ki se jih navaja kot ilirska, a sem jih jaz zhe imenoval Praslovani (Protoslavi), spricho afinitete Slovanov z Iliri, ki so prodrla v Veneto in prishla vse do Bologne in she chez. Grobishcha v Este in njegovi okolici, ona v Bologni in okolici, v Riminiju, ki so odkrila civilizacijo poimenovano po Villanovi, grobishche nedalech od Bologne, nakazujejo ilirske imigracije; medtem ko so grobishcha v Ticinu najstarejshi dokumenti keltskih vdorov...

Tezhko je dolochiti obdobje teh vdorov, v sploshnem jih postavljajo v chas okoli 8. stoletja pr.n.sht., cheprav se mi to zdi nekam pozno, che jih primerjamo z ahajskimi vdori v Grchijo in che jih primerjamo z etrushchansko kolonizacijo, ki je zagotovo bila najmanj eno stoletje pred ustanovitvijo Rima, ki jo Montelius hoche prestaviti v 10. st.pr.n.sht. …

Tem plemenom oziroma Prakeltom (Protocelti) in Praslovanom gre pripisati spremembo jezika v Italiji; ta, kot sem zhe dokazal, ni bil nek prineshen italski jezik, kot se je trdilo, ampak lokalna tvorba, nastala iz govora staroselcev ob soochanju z novim jezikom, enako kakor se je dogajalo v Grchiji. Tako so se v Italiji rodila narechja, podobno kakor v Grchiji, kot posledica obstoja dialektov v jeziku staroselcev, ter izgovorjave in naglashanja evrazijskih skupin ali plemen, ki so zagotovo tudi poznali narechne oblike… Iz tega je naravno moral nastati nov jezik, ki je konchno postal latinshchina…”

To je bilo zame tolikanj shokantno, da sem moral prebrano trezno pretehtati z vseh plati, ohraniti distanco in preveriti pri drugih piscih. Navdushenje se je sprva prepletalo z zmedenostjo, saj se moje novo vedenje ni skladalo z nauchenim. Prvi vprashanji sta se mi utrnili sami od sebe: Kdo je ta Sergi; da ni morda kakshen zanesenjak, shpekulant, potvarjevalec? In kdaj ter v kakshnih okolishchinah je ta knjiga izshla; je bil zadaj kakshen skrit namen? Knjiga je izshla, ko je bil fashizem zhe trdno na oblasti in ta ni hotel imeti s Slovani nich skupnega. Poduchil sem se, da je bil avtor Giuseppe Sergi, priznani italijanski zgodovinar, antropolog in filolog s konca prejshnjega in zachetka dvajsetega stoletja. Tako se je zachelo moje dolgoletno preuchevanje davnih dogajanj na nashem prostoru, dasi sem se bolj osredotochil na etimologijo, ali kot se nekateri izrazhajo, arheologijo jezika…

Tisti chas nas Gorichanov ni bilo prav veliko v Ljubljani, toda k srechi sva prijateljevala s sedanjim doktorjem zgodovine Brankom Marushichem, ki je bil strokovno strog, da sva skupaj prebila marsikateri konec tedna. Ko sem mu pripovedoval o tem, kar sem nashel, mi je dal prvo lekcijo, ki se je izkazala za zelo dobro in koristno, saj sem vsak podatek, ki sem ga kje staknil, poskushal vechkrat preveriti pri razlichnih avtorjih. Pri tem pa se mi je vechkrat potrdilo spoznanje, izrazheno s pirandellovskim vprashanjem: Kaj je resnica? Cheprav si nismo enotni niti pri ugotavljanju dandanashnjih dejstev, ko nas ob silnem razmahu rachunalnishke tehnologije nenehno preplavlja veletok informacij, je she veliko tezhje rekonstruirati prazgodovino (jezika). Ko hochemo izoblikovati neko tezo, to terja oblikovanje podmen in domnev, kar prinasha tveganje, ki se mu ni mogoche izogniti in ga mora vsak avtor prevzeti na svoja plecha, cheprav pri tem dela z vso vestnostjo in dobrimi nameni.

Po dolgih letih raziskovanja sem dobil novo vzpodbudo v obsezhnem delu filologa G. Semerana, uchenca De Sanctisa, Devota, Migliorinija in Furlanija: "Le origini della cultura europea" (1984/1994). Ponovnemu raziskovanju civilizacij in jezikov Bljizhnjega vzhoda gre pripisati, da se je njihova intuicija in uchenje lahko potrdilo v Semeranovih historichno-lingvistichnih delih, ki slone na preuchevanju akadshchine in njenih povezavah z grshchino in latinshchino. Uspelo mu je etimoloshko razjasniti mnoge besede (toda ne le) iz teh dveh jezikov, ki so bile sicer opremljene s pripombo: etimologija neznana. Izpeljal je vrsto razlag tudi za slovenske izraze, kar me je vzpodbudilo, da sem se v to poglobil, uporabljajoch njegov pristop.

Najnovejshe raziskave (tudi s podrochja genetike) vedno bolj postavljajo izvor Indoevropejcev v blizhino Anatolije, che ne celo v samo njeno sredishche, s chimer se dopolnjujejo dognanja jezikoslovcev, ki kot Semerano, odkrivajo prastare povezave med Blizhnjim vzhodom in Baltikom. Te so vodile tudi preko nashega ozemlja — in to je mitichna "jantarna pot". Na njej sem se trudil poiskati preostale koshchke jantarja, ki jih je chas potisnil v pozabo, in jih sestaviti v ogrlico, ki sicer ni popolna in je marsikje okrushena, toda dovolj nanizana, da opozarja na velichastno preteklost obsezhnega prostora, v katerem se je v krchih rojevala nasha civilizacija.

 
_____
Iz predgovora knjigi Lucijana Vuge: Jantarska pot / Odgrinjanje tanchic z nashe davne preteklosti; Bilje, 2000