Revija SRP 41/42

Lucijan Vuga

 

JUTRI NE BO VREMENA

(Znanstvenofantastichna shaloresna igra v nedolochljivem obdobju virtualne resnichnosti)

 

Klo(v)ni: So pod steklenim zvonom, iz katerega je izchrpan zrak, da se jih (ne)slishi, kar je vseeno, saj so bolj ali manj del scene, prave stvari se dogajajo mimo njih:

ARHIMED - dva tisoch let znanstveni polbog: “Dajte mi oporno tochko in premaknil bom svet.”

ISAAC ASIMOV - zhrec in porochevalec o iskalcih opornih tochk: “Znanje je muchno pridobljen plod tisochev chudovitih, vendar zmotljivih chloveshkih umov.”

NEWTON - znanstveni polbog po Arhimedu: “O Diamond, pes moj, kako malo se zavedash shkode, ki si jo povzrochil!” (pes je prevrnil svecho, da so v pozharu zgoreli plodovi dolgoletnih znanstvenih prizadevanj).

TESLA - prerok, iskalec oporne tochke: “Chloveshtvo bo zedinjeno. Vojne bodo nemogoche. Zavladal bo mir.” (Izjava o njegovem skrivnem odkritju "TMT oddajnika stojechih energetskih valov" - s katerimi bi vplival na vreme.)

EINSTEIN - kandidat za polboga (razglashen za svetnika): “Iz tebe ne bo nikoli nich, Einstein,” je rekel njegov uchitelj grshchine in latinshchine ter se obrnil v grobu, potem je she navelichano zamrmral: “In nikar ne kazhi jezika!”

VONNEGUT Bernard - oblakar: “S kilogramom srebrovega jodida zasejem oblake nad vsemi Zdruzhenimi drzhavami Amerike!”

Ob stranski okrogli mizici je zbrana peshchica, nekaj tisoch chudovitih, zmotljivih umov; le Prometeja, ki je ukradel ogenj bogovom, ni med njimi, je za odrom v gasilski uniformi.

Na glavnem odru sede razsodniki, te ljudstvo demokratichno sproti voli, predseduje jim: GLAVKO.

Na tribunah naokoli je zbranih 60 (shestdeset) milijard ljudi, kolikor jih je priblizhno doslej zhivelo na zemlji.

Vsepovsod pa so posejani rachunalnishki informatorji, ki so brezzhichno povezani v mrezho in na osrednji rachunalnik: GLAVKO (glavni kompjuter).

 

 
PREDPRIZOR
 

Blizha se silno neurje, v daljavi je slishati mogochno grmenje, ki stresa zemljo in zrak, viharni vetrovi zavijajo in hrumijo nad dezhelo. Ljudje drgetajo v stiski in onemogli negotovosti.

Tisti pod stekleno oblo tega skoraj ne slishijo, sicer pa so na varnem.

Na enem delu tribun se zgnetejo praljudje, roke vijejo k nebu in jecljajo: “Oooo, bogovi ognja, vetra in smrti, odvrnite od nas nesrecho! Oooo!”

Eden od njih, po vsej priliki poglavar plemena, z gromkim glasom, da bi preglasil trushch: “Bogovi nas kaznujejo, ker se ne ravnamo po njihovi volji. Bozhjo voljo je treba sposhtovati in bogove chastiti!”

Njegovo pleme v en glas (vsaj tako je videti, saj preglase posameznika): “Oooo, povej, kaj naj storimo, reshi nas hudega!”

Njihov poglavar-odreshenik: “Darujmo, taka je volja bogov, in ne upirajmo se jim. Poslushajte moj glas, ki se dviga v bozhje vishave.”

Ujma je chedalje bolj grozecha.

“Oooo, le povej, kaj naj storimo, sledimo ti, vse bo po bozhji volji”

Odreshenik: “Pokonchati moramo bozhje skrunilce, zle sile med nami je treba raztrgati in jih razchetverjene dati na zhrtvenik. Tako se bomo odkupili!”

Mnozhica buchi zhe skoraj tako kot ujma: “Oooo, tako naj bo, kot po tebi sporochajo bozhje sile. Zhrtvujmo! Odkupimo se za vse grehe.”

Na drugem delu tribun so v gruchi zbrani okoli radia, ki opozarja na blizhnjo nevihto ter napoveduje, katera podrochja bo zajela, daje navodila za strelce raket proti tochi itd.

Prvi poslushalec: “Prek radia res zvemo hitreje o vremenu, a kaj ko neviht ni mogoche preprechiti!”

Drugi poslushalec: “Ali ni zhe to veliko, vsaj pod streho se spravish, che zhe ne moresh drugega. Z raketami se lahko kaj stori proti tochi, sam dezh pa tako ni taka groza. Le trepetati ni treba...”

Prvi poslushalec: “Groza me je tega bobnenja, v dno dushe me stiska in v glavi mi shumi. Mar ne bi lahko dezhevalo tudi brez strel? Za namakanje in polnjenje vodotokov bi bilo dovolj, da se iz morja dvignejo oblaki, prenesejo vodo nad celino in jo tam odlozhijo; tako razlagajo vremenoslovci. Zakaj she viharji, zrachni vrtinci, orkani, poplave in ostala grozota?”

Izpod steklene oble je komaj slishati Arhimedov glasek, ki se izgublja v kaotichnem shumenju: “Tisto z vzvodom je zgolj slikovita prispodoba, da je mogoche s pametjo obvladovati naravo. Le pamet v roke!”

Za njim se skoraj hkrati oglasita:

Tesla: “Elektrichne sile so podlaga stvarstva, zamislil sem si zhe napravo za nadzorovanje vremena, toda kaj, ko mi je zmanjkalo denarja. Za Arhimedov vzvod je potreben denar, zato sem se odpravil chez luzho v Ameriko, kjer sem mislil, da je denar na voljo za genialne zamisli, zato naj bi bila dezhela neskonchnih mozhnosti, tudi za Arhimedov vzvod.”

Vonnegut: “Kemija, dragi moj, kemija zmore to, sem zhe preizkusil, glede vremena je ni chez kemijo. Voda je kemijska spojina in na kemijsko spojino je treba delovati v skladu z njeno naravo, s kemijo.”

Glavko se oglasi s svojim strojnim glasom: “Predlagam gospodom razsodnikom, da v imenu ljudstva naroche izdelavo stroja za kuhanje vremena - imenovali ga bomo STROKUH.”

Prvi razsodnik: “Jaz bi zhe bil zanj, vendar kdo bo stroj nadzoroval?”

Glavko: “Stroj bo polavtomatski. V prvem programskem delu bodo vneshene nadzorne funkcije, odlochitve bo sprejemalo ljudstvo po demokratichnem rachunalnishkem referendumu, te bodo sprozhile delovanje drugega kibernetskega dela, ki bo visokostrokovno avtomatsko delalo vreme.”

Drugi razsodnik: “Dobro, toda o vsem tem bomo morali sprejeti ustrezne sklepe, zakone in pravilnike, sicer se bo demokracija izpridila!”

Glavko: “Torej predlagam, da moj prvi predlog sklepa dopolnimo tako, da mora razsodnishki svet po volji ljudstva zakonsko urediti delovanje Strokuha. O tem bodo nemudoma stekli ustrezni postopki v palachi Nadzornega sveta. Ima kdo kakshno vprashanje ali pripombo?”

Nekaj rok se je sicer vprashujoche dvignilo in morda so se tudi odprla kakshna usta med ogromno mnozhico, tega ni bilo vech mogoche ugotoviti, rachunalnishki sistem je komaj she utegnil sporochiti podatke, da je predlog izglasovan. Ta chas se je narava razdivjala, da ni bilo nich slishati, nich videti.

Le tu pa tam se pojavijo glasovi kot: “Ukrenite zhe kaj. Hitro ukrepajte. Tako ne gre vech naprej.” ipd.

 

 
PRVI PRIZOR
 

Zasedanje v palachi Nadzornega sveta; razsodniki so oviti z zhicami, na glave imajo poveznjene posebne chelade itd. - da lahko sodelujejo na kibernetski konferenci v virtualni resnichnosti. Predseduje Glavko, ki pobliskava z raznobarvnimi luchmi in si chisti strojni glas s pokashljevanjem.

Glavko: “Ochitno je sposhtovani svet zhe utrujen. Predlagam vkljuchitev kibernetskih umetnih sanj, da se sprostite in zberete misli. Trajalo bo shestnajst sekund. Bi rad kdo razpravljal?”

Dvanajsti razsodnik: “Zakaj ta prekinitev? Prvo glasujmo o tem ali smo res tako utrujeni. Kar se mene tiche, sem she svezh...”

En del Nadzornega sveta: “Uaaa, uaaa...”

Slishi se glas: “Seveda, mu ni treba, saj jemlje kibernetska pozhivila...”

Dvanajsti razsodnik: “Kdo kleveta, da jemljem pozhivila? Tozhil ga bom! Hochem le demokratichen postopek; naj se z glasovanjem ugotovi, che smo trudni ali ne!”

Glavko, ki mu zhe sveti osrednja rdecha luch na vrhu ohishja: “Dajem na glasovanje: Kdor je truden in je za kibernetsko sanjsko osvezhitev, naj potrdi s pritiskom na zeleni gumb.”

Glasovanje, piskanje in drdranje rachunalnika.

Glavko: “Nerodna zadeva, pol je trudnih, pol pa ne...”

Enaintrideseti razsodnik: “Jaz sem pritisnil na napachni gumb, tako utrujen sem zhe. Zahtevam ponovitev glasovanja!”

Glavko: “Ponovimo. Prosim, zberite se. Jaz sem le vash pomochnik, vashe orodje, vi ste ljudje, uteleshenje pameti. Dajmo! Kot vidim, je sedaj vechina za odmor. Odrejam shestnajstsekundni odmor kibernetskih sanj.”

Slishi se kibernetska, eterichna glasba.

Medtem so chlani Nadzornega sveta kibernetsko zasanjani.

Glavko: “Odmor je mimo, kot vidim ste si odpochili. Nadaljujemo z razpravo o "Zakonu za upravljanje, vodenje in nadzorovanje stroja za kuhanje vremena - s strokovnim nazivom: STROKUH - ter o postopkih, nachinih in oblikah demokratichnega referendumskega ugotavljanja volje ljudstva, kdaj - kje - in kakshno bo vreme". Odpiram razpravo.”

Osemnajsti razsodnik: “To je shkandaaaal!!! To je vplivanje na nasho voljo. Pred sejo sem si dal vstaviti protisanjski program, ker zhe dolgo sumim, da nas s tem manipulirate. Tu imam dokaz, rachunalnishko razchlenjene pravkar sprozhene kibernetske sanje, v njih je virus za samodejno glasovanje razsodnikov!”

V dvorani nastane hrup, prerekanje, vpitje, domnevno celo pretepanje, tega ni mogoche zanesljivo trditi.

Glavko miri: “Prosim, to dokazljivo ni res. Vse varovalke so delovale. Razpravljajochi hoche le zavlechi z glasovanjem.”

Osemnajsti razsodnik: “Zahtevam, da ustanovimo komisijo, ki bo preverila moje trditve.”

Glavko pomirjujoche: “Komisija ne bo potrebna. Postopek preverjanja mojega notranjega preverjanja nakazuje, da gre za nesporazum oziroma za nehoteno samozavajanje osemnajstega razsodnika, njegov antiprogram deluje po nachelu nezaupanja. Torej ne sme zaupati sanjam, ki pa so temelj nashega sprostilnega programa. Odtod tudi sklep, da gre manipulacijo, ki temelji prav na zaupanju. Ali se sposhtovani zbor zadovoljuje s tem pojasnilom?”

Osemnajsti razsodnik: “Vseeno zahtevam ko-mi-si-jo! Jaz zaupam svojemu antiprogramu.”

Newton zhe dolgo dviga roko in zaman prosi za besedo, konchno ga Glavko opazi in mu namigne, chesh dajmo no, hitro, che je zhe kaj pomembnega: “Meni je vse zgorelo, kar sem dolga leta pisal, ker mi je pes prevrnil svecho, cheprav sem ga pochastil z imenom Diamond. Tu torej ne velja "nomen est omen" kot pri meni, ki sem New-ton, novator, glasnik novega in odkritelj...”

Osemnajsti razsodnik uzhaljeno: “Menda sposhtovani Newton ja ne cika na to, da prevracham sveche...”

V dvorani zavlada nemir, vsi slutijo, da se bo razprava izpridila, konchno bo treba dati ljudstvu prepotrebni zakon, kljub vsem razprtijam... Na, sedaj se je vshtulil v njihovo delo ta outsider! Zahtevajo red.

Glavko se trudi stvari pripeljati do smiselnega konca: “Prosim, prosim! Vrnimo se k dnevnemu redu.” (In rahlo pozhuga Newtonu.)

Enaintrideseti razsodnik: “To me utruja, zelo utruja. Spet bom pritisnil na napachen gumb. Dajmo zhe glasovati, razpravljamo zhe tri mesece in smo temeljito obdelali pripravljeni zakon. Vse pripombe opozicije so bile zavrnjene, kar kazhe na njeno popolno nesposobnost, vsaj ena da bi bila sprejeta, kot chastni gol ali kot slepa kura zrno najde, toda ne, niti tega niso bili sposobni. Zato menim, da se nima smisla vech ukvarjati z nakladanjem opozicije; od nje dokazano ni mogoche nich vech prichakovati. Glasujmo.”

Ua, uuuua, uuuuuuuuuaaaaaaaaaaaa...

Glavko, ki je ochitno rachunalnishko temeljito obdelal polozhaj ter ocenil, da je napochil primeren trenutek, da se o zakonu glasuje, sicer mu lahko opozicijski razsodniki demonstrativno uidejo iz dvorane; to ne bi ogrozilo potrditve zakona, a ne bi bilo lepo za demokracijo; (mrmra v metagovoru) glasno:

“Sposhtovani razsodniki, po vsestranski preuchitvi in temeljiti razchlenitvi predlaganega zakona je moja dolzhnost po poslovniku, da dam zakon na glasovanje. Kdor je za, naj pritisne zeleno tipko.”

Med nemirom, pomeshanim s klici o prevarah, podkupljivosti, izdaji itd., poteka elektronsko glasovanje.

Glavko, ki je za rezultat (skoraj) vedel zhe vnaprej: “Sposhtovani razsodniki, v skladu s poslovnikom in demokratichno opravljenem tajnem glasovanju ugotavljam, da je "Zakon za upravljanje, vodenje in nadzorovanje stroja za kuhanje vremena - s strokovnim nazivom STROKUH - ter postopkih, nachinih in oblikah demokratichnega referendumskega ugotavljanja volje ljudstva, kdaj - kje -in kakshno bo vreme" – sprejet.”

Spet se slishijo odmevi neurja iz Predprizora.

 

 

DRUGI PRIZOR

 

V zdruzhenem, svetovnem sredishchu za vremenoslovske raziskave. Tu je tudi laboratorij za kuhanje vremena z najsodobnejsho kibernetsko opremo. Vlada vzdushje prekipevajochega veselja. Prisotni znanstveniki se trepljajo, se v mnozhini samohvalijo, ochitno je, da so prishli do epohalnega odkritja, ki bo spremenilo svet.

Prometej prishtorklja in pricinglja v gasilski opremi: “Mar bom ob sluzhbo? Sedaj lahko ustvarite naliv povsod, kjer bo gorelo. Taki majhni, lokalni utrgani oblaki bodo pogasili hisho ali gorechi gozd.”

Tesla, koshcheno pokonchen in z glasom stvarnika: “Tega izuma pa mi, sposhtovani Prometej, ne boste ukradli. Bolje, da ste dalech proch od nashega dela za odrom dogajanja, sicer kdo ve, kje vse boste raztrobili ta dognanja. Kar proch, prosim!”

Einstein, ki je vajen zavrachanja in podcenjevanja: “Nikola, pusti ga, naj se naslaja, naj bo delezhen koshchka te intelektualne torte. Naj bo she on zraven, eden vech ali manj. Danes so vsa odkritja kolektivna, tudi po tristo se jih podpishe pod kakshen strokovni chlanek.”

Isaac Asimov, vajen stikov z javnostmi: “Pomirimo se, predlagam, da se dogovorimo za porochevalca na seji Nadzornega sveta. Morda bi to kar jaz opravil?”

Vonnegut je sicer za, ampak: “Morda bi le kazalo prej videti to porochilo. Ne toliko s strokovne plati. Saj se strinjate z mano, sposhtovani kolegi, che prevzemamo odgovornost za posledice tega tisochletnega odkritja, ne more to biti neka anonimna skupina... Jaz se podpishem s polnim imenom in priimkom!”

Od stranske okrogle mizice, kjer je zbrana peshchica, nekaj tisoch chudovitih, zmotljivih umov (NeTiChuZmU) - nekako v zboru ali v imenu zbora:

“Znanje je vsota in izid umskega ustvarjanja in izkushenj rodov, vsako odkitje gradi na predhodnih spoznanjih. Tudi neuspeshni poskusi so prispevali k novemu odkritju, saj so pokazali slepe ulice, v katere ni treba zahajati. Velikokrat je treba izumitelju zgolj pogledati, kje je she edina preostala odprta pot. Tudi neuspeshni raziskovalci, prav vsi imajo zasluge za nova odkritja!

Poleg tega se je treba vprashati, ali ni med chlani "NeTiChuZmU" zhe kdo prej kaj takega odkril. Znano je, sposhtovani kolegi, da je vsak izum le vnovichna ponovitev zhe enkrat izumljenega.”

Einstein: “Kljub temu, da je vse relativno, menim, da moramo to izvzeti, to, da je vse zhe bilo prej enkrat odkrito. Izjeme potrjujejo pravilo. To je kot pesem, vsi (skoraj vsi, se popravljam) znajo govoriti, toda le pesnik iz enakih besed vsakdanje govorice ustvari pesem!”

Iz njegovega kroga se slishi odobravanje, pritrjevanje.

Isaac Asimov: “Obljubljam, kolegi, da bom zbral v posebnem delu porochila, Biografski enciklopediji znanosti in tehnike, vse zasluzhne za ta projekt, vso duhovno bratovshchino, ki se ne zmeni za stoletja in oceane. Se strinjate? Dobro. Ahhh, ne...”

Arhimed: “Sposhtovani kolega, ne dotikajte se mojih krogov...”

Newton: “Strinjam se s predgovornikom, nekateri so le bolj zasluzhni med zasluzhnimi. Ni, da bi se kar pochez izenachevali. Ko je moj Diamond prevrnil svecho...”

Isaac Asimov, spreten komunikator: “Predlagam, da to prepustimo v demokratichno presojo ljudstvu, odlocha, kar ostaja v skupinskem spominu, to ima v kategorizaciji velichin odlochilno tezho. Seznanil vas bom s porochilom za Nadzorni svet o uspeshni uresnichitvi STROKUH-a.”

Vonnegut: “She prej naj se Prometej umakne, prehajamo v strokovne podrobnosti, in te nam lahko izmakne.”

Prometej: “Toda prosim vas, saj bom vse tako in tako zvedel na javnem zboru.”

Vonnegut: “Da, toda potem se ne bosh mogel hvaliti, da si nam to ukradel!”

Isaac Asimov gre mimo tega: “Prebral vam bom osnutek porochila, ki se glasi:

Na osnovi "Zakona za upravljanje, vodenje in nadzorovanje stroja za kuhanje vremena - s strokovnim nazivom STROKUH - ter postopkih, nachinih in oblikah demokratichnega referendumskega ugotavljanja volje ljudstva, kdaj-kje-in kakshno bo vreme", smo podpisani znanstveniki raziskali, razvili, izdelali ter uspeshno preizkusili STROKUH-a v laboratorijskih razmerah. Stroj je zahteven sklop trdine-hardvera in mehchine-softvera, pri katerem smo zadovoljivo reshili zapletena vprashanja zanesljivosti in prijaznosti. Tudi financhna plat njegove realizacije ne bo predstavljala nereshljivih tezhav, saj se bo izplachal zhe po nekaj zaustavljenih orkanih, tornadih in uraganih, da o ostalih neurjih in nevihticah ne govorimo, kaj shele o katastrofalnih sushah in podobnih nevshechnostih.”

Okoli njega ploskanje, pritrjevanje, veselo odobravanje.

Isaac Asimov: “Nadaljujem. Pri tem smo uporabili stoletne, lahko bi rekli tisochletne chlovekove izkushnje z nepredvidljivim in muhastim vremenom, predvsem pa chloveshtvo ni bilo pod chlovekovim nadzorom.”

Ponovno glasno odobravanje prisotnih.

Arhimed: “Predlagam, da tu vstavimo ugotovitev, da mi niso mogli dati ali celo niso zanalashch hoteli dati oporne tochke, da bi premikal svet...”

Mrmranje, nekaj zhvizhgov...

Isaac Asimov: “Razprava bo sledila na koncu! Nadaljujem s porochilom. S skupnimi znanstvenimi napori (premorchek, da pogleda naokoli) smo reshili vse strokovne probleme. Uspelo nam je zdruzhiti nachela Teslovega "TMT - oddajnika stojechih energetskih valov" in Vonnegutovega "kemijskega sejanja oblakov", pri chemer je treba poudariti neprecenljive prispevke vseh podpisnikov in tudi vseh neimenovanih, ki so klonili v hudem boju za napredek. (Tu bi si dovolil osebno predlagati, da bi se tem neimenovanim oddolzhili tako, da bi jim simbolichno postavili "spomenik neznanemu izumitelju", nekaj podobnega, kot je primer s "spomenikom neznanemu vojaku".) Naprava je dala odlichne rezultate. Toda pri tem nismo pozabili na dolochila prej imenovanega zakona, da STROKUH deluje le po predhodno opravljenem demokratichnem referendumu, na katerem se ugotovi in izrazi volja mnozhic, kdaj-kje-in kakshno bo vreme. Vstopne kode v rachunalnishki del STROKUH-a delujejo le, che glasovalec vnese svojo tajno osebno identifikacijsko shtevilko. Da bi preprechili naknadne posege in manipulacije, bo STROKUH po vkljuchitvi deloval samostojno, uposhteval bo le voljo ljudi. Ko ga enkrat vkljuchimo, ga ni vech mogoche izkljuchiti. Vkljuchen pa bo po odredbi Nadzornega sveta.”

Isaac Asimov je tu naredil premor in slishati je le delovanje nekih naprav. Nato je povzel: “To bi bilo jedro porochila, ki bi mu v prilogah dodali she vse strokovne podrobnosti, navodila za delovanje, servisiranje itd. Odpiram razpravo. Sicer pa bi vas povabil na kozarchek in prigrizek, mislim, da smo si to zasluzhili.”

Arhimed: “Kaj pa razprava? Recheno je bilo, da bo na koncu razprava...”

Od stranske mizice se slishi klic: “Saj lahko nadaljujemo s tem med prigrizkom, tam bo she bolj sproshcheno.”

Vse vstaja; ropot stolic; pogovori krizhem-krazhem.

 

 

TRETJI PRIZOR

 

V palachi Nadzornega sveta vlada naelektreno vzdushje. Razprava o tem ali naj vkljuchijo STROKUH-a ali ne, traja zhe nekaj tednov. Argumente za in proti sta si pozicija in opozicija vrgli v obraz zhe nekajkrat.

Eden od najtrdovratnejshih opozicijskih poslancev zhe nekaj dni bere za govornishkim odrom biblijo reformirane-scientoloshke cerkve "The destiny of the world", da bi zavlekel glasovanje: “In nasha globoka vera izhaja iz spoznanja, da so svetovni problemi z narashchanjem prebivalstva vse tezhje obvladljivi in chedalje bolj zapleteni, zato postajajo narodi med seboj soodvisni. Toda stvari je mogoche reshiti le na duhovni ravni, ne pa s stroji. To je za chloveshtvo usodnega pomena in kdor ne dojema, da moramo sodelovati z duhovnimi silami, uchinkujochimi znotraj prepletene strukture civilizacije, je zapisan pogubi in vleche v nesrecho she druge.

Narodi in posamezniki so podvrzheni kozmichnim silam, ki delujejo po nachelu "ustroja odziva", chemur mi pravimo chlovekova enotnost: dushe-monade-osebnosti - to je pot zhivljenja.

Najpomembneje je poznati energije in sile, ki so ustvarjale preteklost, ustvarjajo sedanjost in bodo ustvarjale prihodnost...”

Medklic iz okolice: “Saj te energije in sile smo spoznali, sicer ne bi mogli izdelati STROKUH-a. Nehaj s tem nakladanjem. Treba je lochiti posvetne od verskih zadev!”

Glavko hoche ohraniti red, a tudi pripeljati razpravo do konca: “Prosim, da ne motite razpravljalca; priglasite se k besedi...”

Prejshnji medklicar razdrazheno: “Saj se prijavljam zhe ves teden, pa ne pride nihche do besede, razen teh opozicionalcev in nazadnjakov!”

Glavko nadaljuje svoj prejshnji stavek: “...razpravljalca pa prosim, da zakljuchi in dovoli she drugim do besede. To ni vech demokratichno, da se na tak nachin drugim zapira usta.”

Razpravljalec, ki ima besedo: “Vam gre le za besedno demokracijo; govorite, le govorite, si mislite, odlochali pa bomo zhe mi. Kakshna demokracija pa je to, da nas vedno preglasujete; obnashate se, kot da nas ni.”

Glavko, ki hoche reshiti, kar se reshiti da: “Toda to je zapisano v svetovni demokratichni ustavi, z glasovanjem se ugotovi vechinsko mnenje in temu se mora podrediti tudi manjshina. To sicer ni dober sistem, toda je najboljshi med slabimi, ker drugega ni.”

Razpravljalec se ne da: “Chesar ni, ni, ni drugega. Zakaj pa se ne bi vloge zamenjevale? Enkrat bi odlochala vechina, drugich bi odlochala manjshina. To bi bilo demokratichno. Vsak nekaj chasa.”

Glavko se trudi z njim: “Saj vendar obstaja taka mozhnost, a postati morate vechina, pa bo shlo. Prej pa ne.”

Razpravljalec trdovratno: “V tem je ravno napaka. Enkrat nam kot manjshini dajte prilozhnost, pa bomo postali vechina...”

Glavko je dokonchno obupal: “Razprava uhaja iz okvirov sprejetega dnevnega reda. Uporabljam poslovnishko pravico, da nepristransko ugotovim razpravljalchevo zastranitev in mu jemljem besedo!”

Buuu, uauaua, jojojojoj... Strahovit nemir v dvorani.

Glavko skrajno odlochno: “V tem neredu razglasham na osnovi poslovnika izredne razmere, brez razprave vkljuchujem kibernetske policijske sanje. Zdaj.”

V dvorani nastane grobna tishina. Vsi se umirijo in sede, kot da se pred tem ni nich zgodilo. Trmasti razpravljalec se vrne na svoj sedezh.

Glavko mirno nadaljuje vodenje zasedanja: “Prosim glavnega porochevalca Isaaca Asimova, da na osnovi dosedanjih razprav povzame bistvene pripombe in dá nanje odgovore.”

Isaac Asimov zakorachi na oder in s samouverjenim glasom ugotovi: “Vse razprave, ki smo jim bili v teh tednih priche, so bile izrazito politichno naravnane. V to se mi kot znanstveniki ne bi vtikali, saj to ni nashe podrochje. Le dvoje je bilo strokovno-tehnichnih vprashanj, na kateri bom skushal odgovoriti.

Prvo vprashanje: Zakaj ni mogoche vech vplivati na STROKUH-a, ko ga vkljuchimo?

Odgovor: Che bi dopustili kaj takega, bi odprli mozhnost nenehnega poseganja v program. To bi praktichno pomenilo, da bi imeli enako stanje kot sedaj, nepredvidljivost in kaotichnost vremena, kot je nepredvidljiva chlovekova narava. Glede na razlichne interese bi se oblikovale, preoblikovale, izpreoblikovale vplivne skupine, ki bi se skushale dokopati do izvirnega in metaprograma, da bi si prikrajale aplikativne programe. To bi bilo v nasprotju s samo zamislijo STROKUH-a, ki naj bi vnesel stanovitnost in predvidljivost vremena, kar je nujno za nadzor nad njim. Podnebne razmere imajo svoje dolgorochne stalnice, ki jih ni mogoche spreminjati iz hipa v hip; program lahko deluje in obvladuje vreme, che na temelju dolgorochnih napovedi opravlja le drobnejshe krmilne popravke. Tako zagotavljamo ekoloshko ravnotezhje v naravi. Sicer pa, che smo natanchni, STROKUH-a je mogoche preprogramirati, vendar le v daljshih chasovnih obdobjih. To je kot v banchnih zakladnicah, ko vrat ni mogoche odpreti pred vnaprej dolocheno uro, da bi se zashchitili pred vlomilci.

Drugo vprashanje: Zakaj smo dolochili le nekaj znachilnih stopenj vremena in ne poljubne meshanice temperatur, vlage, gibanja zraka, osonchenosti, vrste padavin itd. ?

Odgovor: Prva ovira za omejitev shtevila vremenskih mozhnosti izhaja zhe iz prejshnjega odgovora - uposhtevati moramo dolgorochne klimatske parametre in zato ni mogoche, da bi sredi najhujshe zime vkljuchili najbolj vroche poletje. Drugi prav tako pomemben razlog je ta, da che bi dovolili vsakemu chloveku, da si prosto sestavi "vremenski menu", bi za celotno svetovno populacijo nastalo neskonchno kombinacij, teh pa niti najzmogljivejshi rachunalnik ne bi obvladal. Tu se pach srechamo s pojmom "svobode kot omejene nujnosti".

Che zhelite she kakshno pojasnilo, smo vam vsi z veseljem na razpolago.”

Glavko: “Slishali ste pojasnila. Zdi se mi, da bi lahko preshli na glasovanje...”

Eden od razsodnikov: “Odgovori so me kolikor toliko zadovoljili, saj se na strokovne podrobnosti ne spoznam in pach moramo zaupati strokovnjakom. Toda ne gre zgolj za strokovno-tehnichna vprashanja, cheprav bi se dalo tudi tu kaj rechi, npr. koliko je celotnem sistem zanesljiv, in sicer:

prvich, da bo deloval brez nepredvidenih stranskih uchinkov;

in drugich, da bo dolgo chasa kakovostno deloval, da se ne bo kvaril in ne bo spreminjal svojih delovnih karakteristik...”

Einstein, razmrshenih las in kot bi hotel spet pokazati jezik: “Evolucija, dragi moji, ne uposhtevate evolucije, vse se nenehno spreminja. Kaj bi radi zacementirali vsak atom posebej? To se vendar vse giblje, vrvi, preskakuje! In kaj pa relativnost, dragi moji? Che se malce odshkrne od chasa tu, priraste nekaj prostora tam. In tako dalje!”

Isaac Asimov - naredi taktichno dobro premishljeno potezo, sicer ne bi prishli nikamor: “Kot je bilo zhe recheno, bomo STROKUH-a lahko reprogramirali v daljshih chasovnih razdobjih in takrat bomo vanj vnashali nova spoznanja. Sicer pa na svetu ni nikjer stoodstotne zanesljivosti. Ali lahko kdo zagotovi, da jutri ne bo eksplodiralo nashe Sonce? Pri vsaki odlochitvi je kanchek tveganja, zato pa so odlochitve tako tezhke, ker je treba vsakokrat sprejeti nase tudi odgovornost za odlochitve. Kogar je tega strah, ne sodi med vodilno skupino.”

Iz ozadja se slishi pritrjevanje. Tisto o pripadnosti vodilni skupini je vzhgalo.

Prejshnji razsodnik se spet oglasi: “No, kar se tiche strokovnosti, v to se ne bi vtikal, cheprav... No, ampak nekaj drugega pa le moramo dorechi. To demokratichno referendumsko odlochanje ljudskih mnozhic bo veljavno, legitimno, che se za neko opcijo odlochi kvalificirana vechina. Ne moremo dopustiti, da bi en glas vechine prevesil odlochitev. Polovici ljudi ne bi bilo pogodu, prishlo bo do nemirov, morda celo revolucij. Mnogi so vremensko zelo obchutljivi. Predlagam dvotretjinsko vechino vseh glasovalnih upravichencev.”

Drugi razsodnik: “To ne bo shlo. Udelezhba na volitvah je stvar proste volje posameznika. In cheprav vemo, da se nas vreme vseh tiche, vsi o njem nenehno modrujemo, ostaja le neka manjshina, ki jih nich na tem svetu ne briga, na vse se pozhvizhgajo, tudi na vreme, dasi je to vsega obsojanja vredno. Potem so she bolni, poklicno in drugache opravicheno odsotni, pa neuravnovesheni, ki ne vedo, da bi jim urejeno vreme pomagalo k zdravju, a bi morda vseeno napachno glasovali, teh torej ne moremo pripustiti h glasovanju, in che vse te odshtejemo, nam ostane glasovalcev le malo vech, kot je vseh ljudi. Sem za dvotretjinsko vechino udelezhencev referenduma.”

Glavko je s svojo rachunalnishko intuicijo zaznal ugoden trenutek za glasovanje: “Sposhtovani, dajem ta poslednji predlog na glasovanje, kot predvideva poslovnik. Kdor je zanj, naj pritisne zeleno tipko.”

Glasovanje, nekaj brni in zvenchi.

Glavko: “Ugotavljam, da je vechina glasovala za razsodnikov predlog in je sprejet. Glasujmo she za celotno preostalo besedilo zakona. Zeleno tipko prosim.”

Chez nekaj trenutkov.

“Ugotavljam, da je sprejet ustavni zakon, s katerim je odrejeno, da se vkljuchi in pozhene STROKUH.”

Ploskanje. Ovacije. Vzkliki: Hura, huuuurrraaa...

 

 

CHETRTI PRIZOR

 

Svechano spushchanje v pogon STROKUH-a; rajanje. Takoj zatem se zachno medijske in sicershnje priprave na referendum o vremenu. Izvedba referenduma. Rezultat.

Klo(v)ni so spet pod steklenim zvonom; svoje delo so opravili in zato so jim malo pokadili...

Glavko: “Rajanja bo vsak chas konec. Lotiti se moramo drugega dela nashe naloge. STROKUH je vkljuchen in chaka referendumsko odlochitev, da zachne kuhati vreme. Kakshno vreme? Táko, kot bo ljudstvo zhelelo in se zanj odlochilo. Hej, ljudje!”

Nihche ga ne poslusha. Vsi she nazdravljajo, se smejejo in krohotajo. Vzklikajo uspehu.

Nerazumljiv glasek, ki se izvija od nekod, prerashcha v gromko oglashanje, ko se mu pridruzhujejo novi sooglashevalci: “Jutri lepo, jutri sonchno, jutri toplo!”

Jutri...

Jutri...

Glavko je, ko so se umirili in utishali, pozval ljudstvo: “Bodite dostojni in mirni. Vse bo teklo po pravnem redu in znanstvenih zakonitostih. Odlochitev bo padla na demokratichnem referendumu, na katerem bo vsakdo imel mozhnost oddati svoj glas za tisto vreme, ki mu bo najbolj pogodu; zaman sedaj navijate za takshno ali drugachno.”

Glas iz ljudstva: “Nich ni zaman. To je del demokracije. Prispeva k chim boljshi odlochitvi. Che se zhe pred glasovanjem dogovorimo, bo konchna odlochitev toliko bolj enoglasna in v zadovoljstvo vseh. Ustvarjamo ustrezno ozrachje za uspeshen izid referenduma.”

Drugi glas iz ljudstva: “O chem pa zhvrgolish? Kaj pa je to "uspeshen izid referenduma"? Da bo vreme táko, kot si ga ti in tisti okoli tebe zhelijo? Aaa?! Jaz imam slabo srce in mi vrochina ne prija. Bolje bo, che bo malo pihalo, vech zraka je tako.”

Tretji glas iz ljudstva: “Mi smo pravkar posejali in bi bilo dobro malo moche, da bo seme hitreje vzklilo.”

Chetrti glas iz ljudstva: “Zadrzhevalna jezera vodnih elektrarn so skoraj prazna, nujno potrebujemo vsaj nekaj dni izdatnega dezhja! Boste zhe videli, kmalu bodo potrebne redukcije elektrike!”

Peti glas iz ljudstva: “Nasprotno, v solinah imamo zhe nekaj slabih letin; che ne bo nekaj zelo vrochih tednov, se lahko obrishemo pod nosom za sol. Boste pa neslano jedli!”

Shesti glas iz ljudstva: “Jutri imamo eno najtezhjih etap kolesarske dirke, oblachno naj bo, vendar brez dezhja, in bog ne daj soparno.”

Sedmi glas iz ljudstva: “Brez krepkega vetra bo slaba regata jadrnic. Sonchno naj bo, a vetrovno.”

Osmi glas iz ljudstva: “Najbolje bo chim slabshe vreme, she strel in grmenja ne sme manjkati. Tako bo mozh ostal po dolgem chasu doma in ne bo shel na lov.”

Deveti glas iz ljudstva: “Vseeno mi je. Tudi che bo konec sveta. Lahko se zrushi nebo name...”

Deseti glas iz ljudstva: “Vsaj na smuchishchih da bi zapadel sneg; zhe dve leti ga ni bilo in smuchi zhe rjavijo.”

Enajsti glas iz ljudstva: “Kdaj pa bomo mi, otroci, videli, kaj je to tocha? Led izpod neba? Kako je to mogoche?”

Zachelo se je vsesploshno prerekanje, krichanje in morda kje v gnechi tudi batinanje. (Che ne drugache, takole pod pas, brez prich.) Grozilo je, da bodo ljudje pomendrali drug drugega v chedalje bolj valujochi mnozhici.

Glavko je pravilno ocenil polozhaj, pozornost ljudi je bilo treba preusmeriti na neko vzporedno dogajanje. Dal je zaigrati himno: “Na planincah lushtno biti...”, kar je ljudi zresnilo, vzravnali so se in skoraj umolknili; kdo pa bi jih mogel docela utishati po vsem tem:

“Dragi in sposhtovani. Prav je, da kazhete svojo angazhiranost in zainteresiranost... (pri tem se mu je zazdelo, da ponovno narashcha nemir mnozhic, zato je hitro preusmeril smer akcije). Ne pozabite, da gre sedaj za usodo velikega projekta, lahko bi rekli projekta tisochletja, morda celo desettisochletja...(zaneslo ga je). Ta projekt smo skupaj zasnovali, se zanj skupaj odlochili, zanj zhrtvovali svoje najboljshe mochi in kup denarja (ali kdo zhvizhga?), zato nam ne sme biti vseeno, kaj se bo iz tega izcimilo. Toda mi smo poshteno delali in odkrito vam predlagamo, da se tankovestno odlochite.”

Za ta trenutek je imel pripravljeno tajno psiholoshko orozhje. Vkljuchil je tristokilovatni kvadrifonski posnetek tiste grozne ujme, ki je takrat ljudi spravila na rob obupa. Toda ker je chloveshki spomin kratkega daha ali, bolje recheno, pomni predvsem lepe rechi, se je odlochil, da mnozhicam osvezhi spomin.

Zvochna kulisa je ljudem povrnila hudo uro tako verno, da so zbegano in prestrasheno javkali, stokali, rotili vishje sile, bogove in znanstvenike, naj jih reshijo vsega hudega.

Glavko, stvaren rachunalnik, je dosegel svoje: “Razglasham zachetek demokratichnega referenduma. Vsakdo naj glasuje za vremenski program, ki ga vidi na zaslonu (slepim in slabovidnim naj pomagajo dobri ljudje). Po konchanem glasovanju bo STROKUH sintetiziral rezultate in zachel z delom - skuhal nam bo skupaj izbrano vreme.”

Ljudje so se zacheli zgrinjati okoli glasovalnih rachunalnikov. Slishi se pritiskanje tipkovnic, zvochne rachunalnishke signale, piske ip. Tu pa tam kdo prosi soseda za razlago tistega, kar pochenja z elektronsko opremo pred seboj.

Iz tega nastane kakofonska glasba, ki zapolnjuje vmesni chas, ki je potreben za izvedbo referenduma.

Toda vmes se je zachelo odvijati nekaj nenavadnega - v STROKUH-u se je nekaj zatikalo, kot bi zaribalo.

Glavko se je odlochil, da bo poklical na pomoch one izpod steklene oble, ki so v glavnem zhe dremali: “Sposhtovani Isaac Asimov, ali bi bili tako prijazni in si prishli ogledat STROKUH-a, imam obchutek, da bo potreben strokovni poseg.”

Ta poziv je dodobra predramil vechino preostalih pod steklom, da so prishli blizhje.

Vonnegut gleda, nekaj pritiska in vrti: “Nich ni narobe, deluje brezhibno. Le preobremenjen je, ker dobiva prevech neznank.”

Tesla, vedno dostojen gospod z metuljchkom: “Tudi tu zadaj deluje ves suport in backup. Nikar ne ishchite takoj tezhav v strokovnem delu. Poglejte raje, kaj vse ljudje vnashajo v input rachunalnika.”

Znanstveniki v zboru: “Mi stojimo za svojim delom.”

Isaac Asimov: “Najbolje, da se vrnemo v svoje naravno okolje. Tu ne kazhe nich dobrega. Pojdimo, kolegi.”

In se druzhno zaprejo pod steklenjak.

Medtem rachunalnik ozhivi, zachne lepo techi, drdra kot namazan stroj. Vsi si oddahnejo. Oni pod steklenjakom kar zhare od zadovoljstva.

Glavko se priblizha STROKUH-u: “Domnevam, da bo referendum kmalu zakljuchen; prihajajo poslednji glasovi. Smo pred uspehom, ki bo zaznamoval nasho ero. Res velichastno! Odslej chloveshtvo ne bo vech odvisno od muhavosti vremena in kaotichnih naravnih sil. Razum je obvladal nepredvidljivo naravo.”

Arhimed se zbudi pod zvonom, postaranemu, kot je, ne gre zameriti, che tu pa tam zakinka, do okolice prodre njegov glas: “Hevreka, hevreka, hevreka...!”

Medtem STROKUH dokonchuje svoje operacije in na zaslonu se zhe kazhejo prvi delni rezultati. Najblizhji mu je Glavko, ki tako tudi najbolje in prvi vidi, kaj sporocha STROKUH, in prav v trenutku, ko na njem zazhari rdechi signal, ki naj bi pomenil, da je obdelava referenduma konchana, rezultati analizirani in dobljena odlochilna koda, da se lahko zachne kuhanje vremena, se zgodi nekaj pretresljivega.

Glavko iznenada: “Joj, pomagajte, slabo mi prihaja, po meni bo... poglejte zaslon.”

Slishati je pok, prasketanje in cvretje elektrichnega ustroja.

Isaac Asimov skochi izpod steklenjaka h Glavku: “Ni mu vech pomochi. Preminil je. Slava njegovemu spominu.”

Mnozhica: “Slava mu.”

Isaac Asimov se potem nagne nad STROKUH-a in bere z zaslona: “Kaj? Nemogoche, ne...” in zahrope ter pade v nezavest.

Nemir, shepet, jecljanje vse naokoli.

 

STROKUH se tedaj sam oglasi s svojim strojnim jezikom: “Rezultati referenduma so neodlocheni. JUTRI NE BO VREMENA.”

 

(Konec)