Revija SRP 41/42

Lev Detela

Iz zgodovinskega spomina

 

AVSTRIJSKI 1. APRIL 2000

 

1. April 2000 (A 1952). WIEN-FILM po narochilu Avstrijske zvezne vlade na Dunaju; Kieninger / Langreiter / Loacker / Loeffler: 1. April 2000. Zalozhba Filmarchiv Austria (Edition Film und Text, Nr. 2), Dunaj 2000.

1. april 2000, ki je v Avstriji lani neslavno minil, se je dogodil zhe pred pol stoletja - kot prvoaprilska obeshenjashka shala v avstrijskem filmu iz leta 1952. Ta naj bi se uresnichila, che bo shlo vse po srechi, po dolgih petdesetih letih.

1. april 2000 - to je tudi naslov omenjenega celovechernega filma, ki so ga nedavno v avstrijskem filmskem arhivu obnovili in tako iztrgali iz pozabe - je pravzaprav utopichni veseli dan v davni prihodnosti, do katerega se je treba prebiti s stisnjenimi zobmi pa tudi hudomushno, po avstrijsko, v nachinu ljudske operete, s shalo, petjem, plesom in vsesploshnim ljudskim rajanjem.

Izhodishche za start v tak 1. april je popolnoma jasno. Ves svet je proti mali Avstriji, ki ni nich zakrivila, vendar je zhrtev mednarodne zarote in she leta 2000 pod kontrolo amerishkih, britanskih, francoskih in sovjetskih zasedbenih sil. Toda zdaj je tega za vselej dovolj. V glavi novega avstrijskega predsednika vlade je dokonchno prekipelo. Vsemu svetu zabrusi v obraz, da Avstrija vech ne prizna zasedbenega stanja in zahteva zase popolno suverenost. Pogumni mozh ve, da ima prav. Toda svet? Ima ta prav? Saj stoji na glavi.

Zaradi avstrijske samovolje vlada mednarodno razburjenje, ki se stopnjuje v svetovno krizo. Pred slavnim dunajskim cesarskim gradom Schoenbrunnom pristane vesoljska ladja z zastopniki "Svetovne zashchitne komisije" in z vojaki v utopichnih uniformah, ki spominjajo na obrochaste mozhichke podjetja za avtomobilske gume Michelin. Grozi zdaj vojashki spopad? Ali pa je vendarle she mozhna miroljubna pot k pogajanjem?

Zadeva postane svareche resna. Zashchitna komisija je neizprosna. Avstriji zagrozi z daljnosezhnimi sankcijami. Prebivalstvo bodo izselili - morda v Saharo, ki jo bodo ponovno revitalizirali z namakalnimi napravami, avstrijsko ozemlje pa z raketami izbrisali iz "civilizirane chloveshke skupnosti". V najboljshem primeru bodo Avstrijo preuredili v "muzej" - brez prebivalstva, iz chlovekoljubnih namenov pa vendarle dopustili, da v nekdanji alpski republiki ostanejo gozdarji, lovci in javni chuvaji kot arhivarji naravne dedishchine.

Stari film 1. april 2000 je na nenavaden nachin spomnil na sedanje aktualno stanje ob ukrepih Evropske unije zaradi sodelovanja svobodnjashke stranke v novi avstrijski vladi. Pri gledalcih vzbuja ambivalentne obchutke. Podobno kot sankcije EU, ki so razpolavljale prebivalstvo in po drugi strani zanetile pri vechini, kot dokazujejo javnomnenjske raziskave, odpor do "krivichnih ukrepov" birokracije v Bruslju. Na eni strani je to iz znanih avstrijskih domachijskih klishejev spretno narejen film z dobrimi igralci (v ospredju je preprichljiva igra Josefa Meinrada v vlogi blagega predsednika), po drugi strani pa obenem naivna in nekritichna predstavitev avstrijskega druzhbenega in politichnega konteksta brez omembe vzroka za polozhaj, v katerem se je Avstrija znashla leta 1945: podpore precejshnjega dela avstrijskega prebivalstva Hitlerjevi politiki v drugi svetovni vojni. Prichujochi film je zato predvsem pravljica in opereta, zakaj taki blagi in dobri predsedniki in tako ljubeznive razreshitve tezhkih problemov se lahko dogodijo le v bajkah in legendah za naivne gledalce - ali pa kot dovtip 1. aprila, ko brijemo norce iz sebe in vseh drugih.

1. april 2000 je edini "drzhavni" avstrijski film v dolgi stoletni avstrijski filmski zgodovini od nemega filma do Willija Forsta in njegove Mashkarade. Izdelan je bil s posebnim namenom.V zhelji, da okrepi nacionalno samozavest in da svet opozori na avstrijski problem z zahtevo, da Avstrija postane spet samostojna. Leta 1948 je dunajska vlada sestavila ministerialni komite, ki je razpisal natechaj za idejni filmski osnutek. Rezultatov razpisa niso uposhtevali, zato pa sta v smislu avstrijskega proporca med vodilnima strankama filmsko "novelo" za propagandni film o nedolzhnosti majhne Avstrije in legitimni zhelji njenega prebivalstva po svobodi skupno napisala socialistichni pisatelj Rudolf Brunngraber in z Ljudsko stranko povezani uradnik in poznejshi kulturni politik Ernst Marboe. Za rezhiserja je vladni komite izbral Nemca Wolfganga Liebeneinerja zaradi njegovih uspeshnih filmskih komedij. Liebeneiner je naredil kariero v Hitlerjevi Nemchiji v chasu druge svetovne vojne, ko je med drugim leta 1941 posnel pod naslovom Obtozhujem (Ich klage an) melodramo, ki zagovarja uporabo evtanazije iz "usmiljenja do manj vrednih zhivljenj". V filmu o utopichnem svetovnem avstrijskem dnevu nastopajo vsi najboljshi in najbolj znani avstrijski igralci tistega chasa: Josef Meinrad (kot avstrijski predsednik), Hilde Krahl (kot ekscelenca svetovna predsednica), Judith Holzmeister, Waltraut Haas, Hans Moser, Curd Juergens, Paul Hoerbiger, Fred Liewehr, Alma Seidler - in she vrsta drugih. Dobrih deset sekund lahko opazujemo tedaj she mladega, a danes zhe pokojnega Helmuta Qualtingerja v vlogi ruskega vojaka "shtirih v dzhipu" (parafraza na temo, ki je bila v zraku, in na svetovno znani film o dunajski skupni vojashki kontroli shtirih zaveznishkih sil).

Tema druge svetovne vojne, blizhnje preteklosti z mozhno kolektivno ali osebno krivdo, zaradi katere je sploh prishlo do vojashke zasedbe v Avstriji, v filmu sploh ni predstavljena ali nakazana. Zato pa je v ospredju nekaj popolnoma drugega. Naloga avstrijske politike in avstrijske javnosti je v tem, da "svetovno zashchitno komisijo" prepricha, da so Avstrijci: a) popolnoma nenevarni, b) stalno miroljubni, kar je zgodovinsko potrjeno dejstvo, in c) narod s prastaro identiteto. To se jim, ljubeznivim in shaljivim, tudi zares posrechi. In she vech. Gre za pravi happy end: avstrijski predsednik in svetovna predsednica se mochno zaljubita. Znano je, da imajo Avstrijci posluh za chlovekova chustva. In to je zdaj prava srecha za ves vesoljni svet.

Rezhiser Liebeneiner je filmsko tkivo spletel iz shtevilnih dobro znanih klishejev. Od veselja v priljubljenih vinotochih ("Heurigen") pod Kahlenbergom prek "avstrijskih" lipicancev v "shpanski Hofreitschule" pa vse do zabave v "Wurschtelpratru" se srechamo z vsem, kar she danes mnozhichno obchudujejo tuji turisti, ko pridrvijo na Dunaj. Vino, zhenske in petje sodijo k tipichnim klishejem, ki razorozhijo zlasti moshko skeptichno dusho. In za namechek je tu she tisto vishje, za intelektualce, Mozart, Hofburg, kultura. In konchno dosezhki v tehniki in industriji, elektrarna Kaprun v visokogorskem svetu (seveda brez slutnje turistichne katastrofe v dejanskem letu 2000) in podobno.

V tem kontekstu sharmantni avstrijski predsednik dokazuje svetovni predsednici in njenemu komiteju "nedolzhnost Avstrije". S pomochjo "dokumentarnih filmskih vlozhkov" in gledalishkih scen, v katerih nastopajo priznani igralci Burgtheatra, s prikazi avstrijskega pravichnega sodelovanja v krizharskih vojnah ali za vso Evropo pomembne obrambe pred Turki (princ Evgen) ali miroljubne habsburshke porochne politike izve svet pravo resnico o Avstriji in njenem prebivalstvu. To odpre vse registre svoje ljubeznive dushe in prisrchnosti ter z ljudskim veseljem s pridom nastopi pred tujimi gosti in jih dobesedno razorozhi. Pred tolikshno nacionalno samozavestjo mora svet dokonchno kapitulirati. Avstrija bo konchno spet svobodna!

Petdeset let po nastanku je ta utopichni film she vedno aktualen, saj zrcali nekakshno podzavestno stanje, tako znachilno za Avstrijo. V chasu afere z nekdanjim zveznim predsednikom Waldheimom so ga v nekaterih levih krogih interpretirali kot "parodijo na delo komisije zgodovinarjev o preteklosti", chesh vsi so proti nam, to pa je velika krivica, utemeljena na lazhi o predsedniku. Toda tudi dobrih deset let kasneje izzove ta film podobne uchinke, le da je zdaj pod udarom Evropska unija (EU), ki se je popolnoma neumestno in nepoucheno spravila nad Avstrijo.

Vendar ne smemo spregledati, da je 1. april 2000 utopichni film, science-fiction o politichno-vojashkih astronavtih v Schoenbrunnu, zagovor avstrijskega "Independence Day-a". Nekateri kritiki so ga primerjali s podobnimi izdelki amerishke kinomatografije. A vechina amerishkih filmov o invaziji tujih bitij je nastala shele po letu 1952. Najblizhja podobnost je le z amerishkim filmom The Day the Earth Stood Still iz leta 1951, v katerem pristane nezemeljsko bitje v Washingtonu in predstavnike vseh drzhav sveta vzpodbuja k vzajemnosti in miru. Filma poleg tega ne smemo popolnoma iztrgati iz zgodovinskega konteksta, v katerem je nastal kot patriotichno opozorilo, da hladna vojna med razlichnima ideoloshkima blokoma ne more trajati celo vechnost, Avstrija pa noche biti trajna zhrtev dogajanja in si konchno zheli drzhavno suverenost. To se je tri leta pozneje tudi zgodilo. Zhe prej pa je bila 12. novembra 1952 imenitna premiera filma, ki je priigral kljub uspehu le polovico produkcijskih stroshkov v vishini 12 milijonov shilingov, v najlepshem, she obstojechem dunajskem kinu Apollo. Avstrijski predsednik v filmu Josef Meinrad je zbranemu obchinstvu na otvoritveni slovesnosti zaklical, naj ne dopusti, "da bi ugasnil nasmeh humanosti". To je pozitivna vzpodbuda filma, ki so ga prikazali tudi na nedavni prireditvi SYNEMA v Gradcu, pa tudi na Dunaju - in v avstrijski televiziji ORF, v avstrijskem filmskem arhivu na Dunaju pa je za 398 shilingov na razpolago tudi dokumentacijska knjiga in video restavrirane variante filma 1. april 2000.