Revija SRP 41/42

Ivo Antich

 

 

“POLITIKA” MED MALLARMÉJEM IN BOLTANSKIM

“Vsebino” razstave pod nenavadnim naslovom Umetnost od strani do strani (26. okt. – 3. dec. 2000; Mednarodni grafichni likovni center v sodelovanju z ljubljanskim Francoskim inshtitutom Charles Nodier) nakazujeta naslova chlankov v spremnem katalogu: 40 let francoske moderne umetnosti v Sloveniji v obliki knjig in publikacij umetnikov (Christine Schell, direktorica inshtituta) in Knjiga umetnika v sodobni umetnosti (Guy Schraenen, avtor zbirke in razstave). Oba chlanka namrech razstavljeno gradivo predstavljata predvsem kot “umetnost knjige”, pri tem pa je dovolj opazna shirina pogledov, ki zadevne izdelke vidi kot tako rekoch povsem normalne v shirshem kontekstu moderne (francoske) umetnosti. Bolj teoretichen in bolj “ideoloshki” pogled pa ne more spregledati, da gre za dokumentacijo francoske veje t.im. neoavantgardistichnega (druga polovica 20. stol. glede na t.im. zgodovinsko avantgardo v prvi polovici) vizualno-konkretistichnega “gibanja”, ki mu je perspektiva knjige le ena, sicer po svoje gotovo najbolj izchishchena, od mozhnih praks. Ne gre le za nedvomno pomembnost razstave “kot take”, marvech tudi za “dodatno sporochilo”, ki se razkriva v kontekstu tukajshnjega “prostorchasa”: zadevna ustvarjalna praksa je v Franciji ochitno po svoje she zmeraj aktualna, saj datumi razstavljenih del segajo od shestdesetih do konca devetdesetih let, medtem ko v Sloveniji (neo)avantgardizem v glavnem velja kot presezhen in s kakshnimi novejshimi obrobnimi poskusi povsem deplasiran pojav.

Najkrajshe oznacheno bistvo te razstave bi namrech bilo: izkushnje na Mallarméjevi sledi. Ta sled pa je lahko presezhena, neaktualna, deplasirana, brezpredmetna, bedasta ipd. le za tisti “tradicionalizem”, ki ga navdaja “GGB” (groza, gnus, bes) pred mozhnostjo radikalne avtorefleksije, kakrshne je bil zmozhen zhe Mallarmé, ta heideggerjansko nevidni, s sivino provincialnega shomoshtrstva zakriti, na svoje pesnishko poslanstvo osredotocheni “revolucionar” ali, recheno s Podbevshkom, “chlovek z bombami” (za Mallarméja je bila pesem ali knjiga “edina bomba”). Na razstavi je kot izhodishche izpostavljena v elegantno strogi Gallimardovi knjizhni izdaji Mallarméjeva pesnitev Met kock, v kateri se je zgodila specifichna “implozivna eksplozija” kocke, besede, pesmi, misli, teksta: list papirja ali knjizhna stran je postala vizualni, likovni prostor, nelochljiv od teksta. Celoten naslov pesnitve se glasi: Met kock ne bo nikoli odpravil nakljuchja. Ta naslov ima vrednost pitijskega gesla: nikalna trditev v preroshkem prihodnjiku usodnostno izpostavlja na eni strani igro in na drugi nakljuchje, slednje kot nepredvidljivost kozmichnega sistema, v katerem se red in kaos dvoumno in nedoumljivo prepletata, prezhemata, iznichujeta. Mallarméjeva izhodishcha so Poe, Baudelaire, parnasizem, simbolizem, larpulartizem. Med Poejevim esejem Filozofija kompozicije kot racionalno analizo (lastnega) pesnishkega postopka in Mallarméjevim esejem Kriza verza je pot radikalnega samosprashevanja, na kateri je klasichna urejenost pesemske forme razkrinkana na njenem vrhu kot prehodu v lastno nasprotje. Najpomembnejshi besedi v Metu kock sta “brodolom” in “konstelacija”. V popolnem, “kosovelovskem”, titanikovsko katastrofalnem razkritju izpraznjenosti vseh vsebin in sporochil ostajata le asociativno-aluzivna univerzalnost analogij (prim. Mallarméjevo pesem v prozi Demon analogije) in specifichen mit “Knjige” (po Mallarméju je vse namenjeno dovrshitvi v knjigi).

Francoski umetniki (med njimi Veno Pilon) s te razstave raziskujejo prav ta temeljni “nihilizem” umetnosti, do katerega se je prebil Mallarmé tedaj, ko so se mu besede obichajnih verzov vizualno-likovno razletele po prostoru knjizhne strani. Mallarméjeva “poesie pure” se tako skozi (neo)avantgardistichno prakso v obzorju sploshnega ekspresionizma 20. stoletja po svojih radikalnih konsekvencah vse bolj razkriva v luchi angleshke analogije pure/ poor kot varianta konceptualistichnega minimalizma t. im. arte povera (poor art). Posamezne vizualije in knjizhni vizualno-likovno-tekstualni projekti so namrech v glavnem tehnichno skromni dokumenti dolochenega anarhoidnega asketizma, ki svoje stvaritve realizira v najbolj neobstojnem materialu, v papirju, kar je pod plazom chasa dejansko isto kot vpisovanje znamenj v obalne peshchine. Na razstavljenih izdelkih se kar naprej pojavljajo razlichna sprashevanja o umetnosti, njenem bistvu, smislu ipd. Razvidu temeljne razloke, razpoke na voluntaristichno harmonichnem obrazu (klasichne) “Lepote”, temu bistvenemu problemu je ochitno vredno zhrtvovati obichajno pojmovane vidike lepote, smisla, sporochila, kvalitete… Ne gre zgolj za ponavljanje enkratnosti Mallarméjeve “avanture”, temvech na njegovi “uchiteljski” sledi za nachelno nekonformistichne, avtorefleksivne eksperimente na skrajnem fenomenoloshkem robu, v “slepi ulici”, ki omogocha le “izhod v drugo” ali “beg nazaj”. Seveda ni potrebno vsiljevanje obveznosti: tudi po Mallarméjevem Metu kock je mogoche pisati (in brati) obichajno, “normalno”, samoumevno in tudi zhanrovsko-populistichno literaturo, toda kdor se pri tem tolazhi, da se pravzaprav nich ni zgodilo, se zavestno trudi spregledati, da po Mallarméjevem “prelomu”, ki ima za literaturo vrednost pandana Einsteinovi relativnosti, vendarle “nich vech ni tako, kot je bilo”. Nad vso postmallarméjevsko literaturo se danes, z razgledishcha novega tisochletja, ko so se ohladile mnoge obsesije, vse jasneje kazhe Mallarméjeva senca. Megla se razhaja, prikazuje se gora, za katero se je zdelo, da je sploh ni.

Zato je nadvse ustrezna poanta te razstave (na kateri je najti tudi grafit “tout est politique”): Christian Boltanski je predstavil slike iz druzhinskih albumov nemshkih oficirjev, dobrodushnih ochetov in mozh, ki so izvajali evropsko “etnichno chishchenje”. To je to: “vrhunec” civilizacije kot zlochin, vrh “chiste poezije” kot “konec” (umor? samomor?) poezije.