Revija SRP 41/42

Ivo Antich

 

PESNIK IN STROJNIK V OGLEDALU PETEROSTISHJA

 

Jozhe Volarich: NA SLEDI CINQUAINA PETEROSTISHJA.
Samozalozhba, Kokrica 1999

Jozhe Volarich iz Kranja je nedvomno nenavadna osebnost sodobne slovenske literature; sodi v vrsto manj znanih, samosvojih, a vseeno dovolj zanimivih in avtentichnih ustvarjalcev. Rojen je bil na Hrvashkem (1932), od delavca v naftni industriji je napredoval do inzhenirja strojnishtva in profesorja industrijske pedagogike. Pesnil je zhe v srednji sholi, napisal je vech strokovnih del za sholske potrebe, zlasti po upokojitvi pa je na svojem domu razvil "podjetje" za izdajanje lastne literature, katere sredishche pomeni znachilna "trojka": aforizem haiku peterostishje. Zaporedje je chasovno dolocheno glede na avtorjevo "osvajanje" posamezne zvrsti: v sedemdesetih letih aforizem, v osemdesetih haiku, v devetdesetih peterostishje (sicer pa pesnikuje she v drugih oblikah, tudi za otroke, pishe eseje o literarnih in likovnih delih, ustvarja skulpture in je predsednik Haiku drushtva Slovenije). Svoje ustvarjanje v treh osrednjih zvrsteh je predstavil z okrog 60 zbirkami (pribl. 20 zbirk za vsako zvrst), tako da se skupaj z drugimi publikacijami shtevilo njegovih bibliografskih knjizhnih enot z "inzhenirsko" vztrajnostjo in sistematichnostjo priblizhuje "magichni" stotici. Med Volarichevimi knjizhnimi (samo)izdajami posebno mesto zavzemata Popotnik skozl haiku in Na sledi cinquaina peterostishja. Predvsem slednji je namenjen prichujochi zapis.

Glede obeh omenjenih knjizhnih posebnosti je mogoche rechi, da gre za nekakshna "haibuna" (zvrst iz japonske tradicije: preplet proznih enot s haikuji), ki ju opredeljuje za pravi haibun seveda netipichna razlagalna, pojasnjevalna, tako rekoch pedagoshka namembnost vodilnega proznega teksta, prekinjanega s celimi nizi pesnishkih miniatur, v prvem primeru s haikuji, v drugem s peterostishji (obakrat pa tudi z likovno skromnimi vinjetami, katerih avtorica je Zlata Volarich). Pravzaprav se obe knjigi lahko zdita nekakshna "skripta" ali "prirochnika" za pisanje zadevnih pesnishkih zvrsti; vsekakor premoreta precej informacij, ki lahko koristijo zlasti zachetnikom, obenem pa avtor tudi tehtno in neredko nadvse lucidno osvetljuje svoje poglede in ustvarjalne izkushnje. Ochitno pa je tudi, da primerjava med obema "prirochnikoma" razkrije izrazito sekundarnost drugega; popotovanje skozi haiku presega svoj peterostishni pendant po obsegu, she posebno pa po vsebinskih razsezhnostih. Na sploshno je mogoche rechi, da se v Volarichevem primeru peterostishje kazhe kot obchutno manj plodna zvrst kakor haiku, in to velja tako za neposredno pesmotvorno kot tudi za "razlagalno" prakso.

Knjiga o peterostishju je razdeljena na vech poglavij, od katerih je prvo posvecheno osnovni obliki, ostala pa Volarichevim izvirnim modifikacijam zvrsti. Na zachetku prvega poglavja, ki je najbolj obsezhno, saj zavzema tretjino knjige, avtor omenja svoje prvo srechanje s peterostishjem in temu dogodku pripishe pomen usodnega nakljuchja. Na zachetku devetdesetih let mu je namrech prishel v roke en sam list iz neke amerishke revije, na tem listu pa je zagledal zanj oblikovno mikavne miniaturne pesmi, poimenovane "cinquain". Ugotovil je njihovo ureditev po shtevilu zlogov v petih, sicer prostih verzih (2/4/6/8/2 torej tri zaporedna stopnjevanja in nato oster obrat na izhodishche) in dolocheno podobnost tako aforizmu kot tudi tradicionalni japonski petverzni obliki waka (tanka). Kot sam navaja, se je potem, ko je zhe napisal vechje shtevilo peterostishij, s to obliko seznanil she v knjigi Borisa A. Novaka Oblike sveta; zvedel je, da je slovensko ime za "cinquain" peterostishje ter da je obliko iznashla Adelaide Crapsey, amerishka pesnica z zachetka 20. stoletja. Volarich svoja pojasnjevalna izvajanja sproti skusha ponazarjati s primeri lastnega peterostishnega pesnjenja, pri tem pa je zhe v prvem poglavju, ki je sicer vodilno tudi v vrednostnem pogledu, ochitna precej prostodushna neselektivnost, zaradi katere se svojevrstni pesnishki biseri prepletajo z oblikovno in jezikovno okornimi mashili; za oboje je najti primere kar na zachetku: uspeli peterostishji se zdita npr. JESEN in NEKAJ, nerodno se besede pretikajo v CHAKAM (mimogrede: avtor prvi in zadnji verz vsakega peterostishja pishe z velikimi chrkami zaradi lochevanja med enotami v nizu). V proznem tekstu skusha definirati bistvo zvrsti in najprej izpostavlja njeno pesnishko spodbudnost, nevsiljivost, zastrtost, skicoznost in ustreznost zlasti "NARAVNIH TRENUTKOV, z ne pretirano metaforo" (cit. str. 15), vendar dopushcha tudi mozhnost svobodnejshega, "mogoche celo nadrealistichnega pesnjenja peterostishja" (cit. ibid.). Pesemski primeri, ki jih navaja v ilustracijo razlag, niso vselej v najbolj preprichljivi zvezi s predhodno povedanim, vsekakor pa "nadrealistichne" variacije uchinkujejo bolj prisiljeno od "naravno trenutnih". Posebej zanimive se zdijo Volaricheve "teoretichne" primerjave med aforizmom, haikujem in peterostishjem (slednje se mu kazhe kot vmesni, "bastardni" fenomen med izrazito lirskim haikujem in umovalnim aforizmom). V preostalih poglavjih se avtor najvech posvecha razlichnim peterostishnim verizhenjem, kot da mu zhilica poklicnega strojnika ni dala miru in ga je zapeljala v izpolnjevanje samemu sebi zadanih formalnih norm, spricho katerih se vsebina izgublja v "konkretistichnih" abstrakcijah. S to strukturalno mashinerijo se dopolnjuje "dvoumni" lik tenkochutnega pesnika in trdega delavca, ki se ogleduje(ta) v peterostishnem ogledalu.