Revija SRP 41/42

Ivo Antich

 

MNOZHICHNOMEDIJSKE BELEZHKE:
MUZEJSKI MIT?
 
 
 

ODSTIRANJA (TVS 1 – 29. 5. 2000). She ena iz serije serioznih dokumentarno-pogovornih (najprej filmska predstavitev psiholoshko-medicinske teme, nato – po “odmoru” - pogovor s prizadetimi in s strokovnjaki) oddaj, ki jih vodi Barbara Volchich Lombergar, tokrat pod naslovom “Zhiveti v prevelikem svetu”. Obdelan je bil problem majhne rasti, naravnost recheno: pritlikavosti. Pri poimenovanju nekaterih izrazitih, travmatichnih, shokantnih odstopov od t.im. sploshne normalnosti se namrech pojavljajo dolochene, pravzaprav simptomalne zadrege, ki skushajo v smislu moderniziranega besednega tabuja “omiliti” in “odmakniti” (“izolirati”) komajda znosno ali za koga tudi povsem neznosno razlochevalno dejstvo (celo domovi za star/c/e ali ostarele so obichajno “domovi za starejshe obchane”, pri tem pa seveda noben evfemizem ne spremeni bistva, ki je: hiralnica, stranski tir, out, off ipd.). Neredko tudi oznaka “invalid” uchinkuje grobo, zato se vse tovrstne zadrege najvechkrat zajema s pojmom “drugachnost”, ki ni brez odtenka prirochne modnosti. Zato velja vse priznanje gospe Bernardi Korent, predstavnici “Drushtva malih ljudi Slovenije”, na katero razlichna prijazna izogibanja niso naredila posebnega vtisa, in je chisto stvarno povedala, da se normalnost zachne od 160 cm, tako je programirana vsa oprema okolja (pohishtvo itd.), tisti, ki te meje ne dosegajo, se pach morajo soochiti s tem kljuchnim dejstvom. (Razshiritev s “politichno” asociacijo: narod, kot je slovenski, drzhava, kot je Slovenija, se mora najprej, v samem izhodishchu kakrshnekoli temeljitejshe avtorefleksije soochiti z dejstvom, da je v razmerjih mednarodnih in meddrzhavnih mochi po svoji “tezhi” pravzaprav invalid, in shele na tej osnovi je mogoche med vsesploshnim modno formalistichnim chvekanjem o enakosti in enakopravnosti vseh in vsakogar v “zverinstvu” hierarhichno funkcionalnega sveta iskati stvarno ustrezen modus vivendi, vsaj nachelno brez megalomanije in brez “obupa”).

NOGOMET, EP, SLOVENIJA : JUGOSLAVIJA (Eurosport, 13. 6. 2000). Tako rekoch tipichno balkanska histerichna groteska: Slovenija je najprej vodila 3 : 0, nato je Jugoslavija v shestih minutah izenachila. Che je v tem kaj “politichne” simbolike, gotovo ni razveseljiva (SLO v prihodnosti izgubi prednosti pred “jugom”, ki jih je imela “v prvem polchasu”, tj. ob osamosvojitvi in prva leta po njej?). Sicer pa tako nogomet kot kosharka, po svetu najbolj popularni igri z zhogo, omogochata nekaj socioantropoloshke simbolike: nogomet je bolj plebejski, travnishki, kosharka bolj “aristokratska”, dvoranska, v obeh so v vrhovih “eksoti”, obarvanci, emigranti, meshanci, najemniki, plachanci, ki vzdrzhujejo “nacionalni ponos” drzhav ali klubov, ki jih plachujejo (danes je zhe tako, da npr. ZDA kot shportna, zlasti kosharkarska velesila brez chrncev praktichno “izhlapijo”).

SHEVKO OMERBASHIĆ (Delo, 20. 6. 2000). Sredi junija so po Hrvashki odmevale intervjujske izjave islamskega teologa dr. Shevka Omerbashića, zagrebshkega muftija in glavnega imama za Hrvashko in Slovenijo. Po njegovem se Hrvashka in BiH lahko obdrzhita le, che bosta v eni drzhavi, ki bi imela odlichne tehnichne, chloveshke in geopolitichne mozhnosti (ljubljansko “Delo” je o imamovi izjavi pisalo v chlanku pod slikovitim naslovom “Mufti bi napolnil trebuh hrvashkega rogljicha”). Zadeva s to “zapolnitvijo” za Slovenijo seveda ni povsem “brezvezna”: uresnichenje imamove zamisli bi bila hkrati uresnichitev “mitskega ideala” nekaterih hrvashkih nacionalistov, Slovenija pa bi se v tem primeru she bolj ochitno znashla v luknji, obdana od vseh strani z “velikimi” (seveda le relativno, primerjalno, saj so z vidika pravih velesil bolj ali manj vsi mediteransko-mitropski subjekti “zgolj drobizh”). Chetudi je morda res, da so bosenski muslimani ali Boshnjaki, kot menijo nekateri, po izvoru v glavnem Hrvati, bi bila zadevna zdruzhitev najbolj verjetno chista katastrofa v smislu “ognja in slame” (za povrh so zraven she bosanski Srbi, ki bi se radi prej ali slej “zdruzhili” z matichno Srbijo). Zato je tudi razumljivo, da je Tudjman skushal z Miloshevićem “izposlovati” nekakshno delitev BiH, ker bi s tem razpolovil in onemogochil tako bosanske muslimane kot bosanske Srbe in za Hrvashko drzhavo pridobil vsaj nekaj klasichnega shtokavskega (knjizhnojezikovnega) ozemlja. Seveda se ta poskus kompletizacije ni obnesel (Miloshević je sodeloval pach chisto pragmatichno, eksperimentalno, gotovo ne brez cinizma), kar je bil za Tudjmana gotovo hud, najbrzh resnichno usoden udarec, kajti po vseh nedvomnih uspehih njegovega delovanja se mu je neizogibno razkrilo konchno spoznanje hrvashkega drzhavnostnega “zacharanega kroga” ali “mitske neuresnichljivosti”: brez BiH je Hrvashka nekakshen geopolitichni invalid, z BiH pa bi jo – razneslo… (Po drugi strani je bilo zmeraj ochitno, da Miloshevića kljub vsem porazom njegove politike nekje vendarle drzhi pokonci dolochena srbska samozavest edine “prave nacije” in “prave drzhave” na prostoru nekdanje juzhnoslovanske federacije; te srbske samozavesti – Hrvatom v zavist - verjetno niti odcepitev Chrne gore ne bi bistveno prizadela; kot vse kazhe, srbska “usoda” vendarle niso prejshnje jugorepublike, temvech Kosovo z Albanci, ki so tudi bili – in ne Slovenci – sprozhilni element razpada YU).

VESNA (TVS 1 – 8. 7. 2000; slovenski film, 1953, rezhija Frantishek Chap) Chisto dobrodoshla osvezhitev spomina na tako rekoch klasichno ali celo legendarno delo slovenske kinematografije, ki je nastalo pod rezhijsko taktirko cheshkega prishleka. Pravzaprav skromna zadeva, kljub stereotipnim situacijam polna gledljive komedijske zhivosti (zlasti vrsta igralskih miniatur: Jezhek, Kachicheva, Stane Sever…), z moteche diletantsko posnetim poletom v jadralnem letalu, toda z zanimivim pogledom na Ljubljano v “pomladi socializma” ali v “socialistichni pomladi”, mesto pod Gradom, obsijano s soncem (chisti kontrapunkt je poznejshi Hladnikov “Ples v dezhju”), z nerudovskimi (prashkimi, malostranskimi) asociacijami, npr. Jezhek kot zakotni slikar, ki “nima miru” ipd.

SCARAMOUCHE (POP TV – 8. 7. 2000; ZDA, 1952, rezhija G. Sidney). Istega dne kot “Vesna”, prav tako majhna osvezhitev spomina na nekoch popularnega angleshko-amerishkega zvezdnika Stewarta Grangerja, ki ga kritiki niso dosti cenili, ki pa je z leti le dobival markantnejshe poteze (najbrzh je njegova najboljsha vloga v izvrstnem vesternu “Zadnji lov” rezhiserja R. Brooksa, 1956). Zadevni film, posnet po romanu ital. pisatelja Rafaela Sabatinija, je kostimirana pustolovska zgodba iz Francije 18. stoletja, naslovni junak je lik bahacha iz stare italijanske (Scaramuccio) in francoske komedije; sicer solidno zhanrsko delo, v glavnem nezanimivo, v celoti tezhko gledljivo.

NASH AVTO (TVS 1 – 15.7. 2000; slovenski film, 1962, rezhija F. Chap). Poskus “prenosa” prashkih malostranskih asociacij v slovensko obmorsko mestece z “zvezdnikom” iz “Vesne” Janezom Chukom v glavni vlogi. V osnovi cheshko dobrodushen komedijski pogled na predmestni ali provincijski svet “malih ljudi”, ki pa se je soochil s specifichno zadushljivo, chetudi s primorskim soncem obsijano “pribitostjo”, ob kateri se dobrososedsko geslo “vsi smo ena druzhina” nujno nakazuje kot brezizhodnost, ki soncu natika “chrna ochala”. Tu nekje se konchuje prostodushna komedija in se zachenja bolj problematichna in problemska satira, ob tem problemu, ki ga je Chap, vsaj zdi se tako, zaslutil, pa mu je verjetno iz osebnih in tudi tedanjih druzhbenih razlogov zmanjkalo mochi in “idej”. Rezultat: bledo (“neorealistichno”) onegavljenje z muzejskim vozilom kot “metaforo” za novodobno odvechnost mita o begu iz province...