Revija SRP 41/42

Ivo Antich

 

JANTARNI ZAKLADI ZGODOVINE

 

Lucijan Vuga: JANTARSKA POT (Odstiranje tanchic z nashe davne preteklosti).
Zalozhnishtvo Humar, Bilje 2000

 

Zajetna knjiga vechjega formata, trdih platnic v barvah jantarja, na boljshem papirju, obsezhen in s podatki nabit tekst v dveh stolpcih in s shtevilnimi ilustracijami, chrno-belimi in barvnimi fotografijami – tak je prvi “materialni vtis”, ki ga bralec dobi pri zachetnem stiku s knjigo Lucijana Vuge “Jantarska pot”, katere podnaslov opozarja, da je vsebina posvechena “odgrinjanju tanchic iz nashe davne preteklosti” (na platnicah IZ, povsod v knjigi Z). Najbrzh je zadevna knjiga svojevrstno presenechenje, saj je avtor, rojen v Solkanu leta 1939, magister kibernetike s specializacijo v Angliji, preda-vatelj na Univerzi v Ljubljani, pisec shtevilnih chlankov, shtudij in vech knjig, pozor-nejshim spremljevalcem sodobne literature pa je znan tudi kot ustvarjalec svojevrstne, intelektualno zahtevne poezije. Cheprav torej Vuga po svoji ozhji stroki ni zgodovinar, kot bi bilo prichakovati glede na podnaslov knjige, niti ni jezikoslovec, kot bi bilo prichakovati glede na obsezhne jezikovne raziskave v njenem besedilu, zaradi svojega shirshega razumevanja kibernetike, ki sega vse do preuchevanja ontogeneze in filoge-neze homo sapiensa kot posameznika in kot vrste v povezavi z razvojem jezikov in pisav, pravzaprav sploh ne “vdira” na “tuje podrochje”.

Kljub temu, da je “Jantarska pot” napisana z znanstveno korektnostjo, je zaradi pre-gledno in zanimivo razgrnjene tematike privlachno berljiva za vsakega kolikor toliko zainteresiranega bralca. Nakazuje se namrech skoraj detektivska vznemirljivost mno-gih sicer bolj ali manj pozabljenih dejstev iz preteklosti prostora, ki ga oznachuje sicer dokaj znana sintagma “jantarska pot”. Gre za globoko v evropsko celino potisnjeno stichishche med Sredozemljem, Alpami, Panonijo in Balkanom, ki je bilo zhe pred tisochletji v nenehni plodni in usodni komunikaciji tako z Baltikom kot z Grchijo, Egiptom, Blizhnjim vzhodom (promet dragocenih rudnin, zlasti jantarja itd.). V tem pretoku so prihajala v stik razlichna ljudstva, med njimi tudi tista z oznako “Veneti”, ki so jih neredki enachili s Slovani. Vuga med drugim navaja vrsto tehtnih podatkov o sledovih navzochnosti tega “skrivnostnega” ljudstva na Apeninskem polotoku. Ne najmanj osupljiva je zhe navedba v avtorjevi spremni besedi na zachetku knjige: kot dijak je v petdesetih letih v ljubljanskem antikvariatu naletel na knjigo (v izvirniku) italijanskega zgodovinarja Giuseppa Sergija iz leta 1926, v kateri je omenjena navzo-chnost Praslovanov na Apeninskem polotoku nekje v 8. stoletju pr. n. sht. Ta knjiga je bila za Vugo svojevrstna zachetna spodbuda za poznejshe dolgoletno raziskovanje tako ali drugache prikrite in pozabljene preteklosti v shirshem “venetskem” kontekstu (pradomovina Venetov in sploh Indoevropejcev naj bi bila v Anatoliji). V sredishchu “Jantarske poti” je prava “poslastica” za lingvofile: primerjalni slovarchek akadskega (staromezopotamskega) in slovenskega besedishcha (na sledi etimoloshkih raziskav sodobnega italijanskega znanstvenika Giovannija Semerana, ki je temeljito preuchil jezikovne in druge povezave med Mezopotamijo in Evropo).

Prichujochi zapis seveda ne more niti priblizhno nakazati vsebinskega bogastva Vu-gove nove knjige. O njeni tehtnosti se bo zlahka preprichal vsakdo, ki jo bo le prelis-tal. Vsaj nad nekaterimi dejstvi, navedenimi v njej, se bo moral zamisliti tudi marsikdo, ki noche nich slishati o t.im. “novotarijah”. Knjiga je ne glede na kakrshnekoli mozhne pripombe nedvomno markanten prispevek k osvetljevanju razgledov po evropski in tudi slovenski (pra)zgodovini.