Revija SRP 41/42

Helena Crchek

 

POKRAJINA IZ PLASTELINA

 
 
Kazhipot sem,
Priklenjena na eno samo krizhishche.
 
Che me pogledash,
Ti pomezhiknem rumeno,
Che se spotaknesh,
Zardim rdeche,
Che zatrepetash,
Prebledim zeleno.
 
Poskakujesh okoli mene
Kot zhoga na otroshkem igrishchu,
Smehljam se ti s tribarvnim nasmehom
In te zhgechkam po podplatih.
 
Zvecher odidesh
In od zhalosti postanem rumena
In mezhikajocha kot sonce,
Ki spi skrito v lunini kapuci.

 

Glina tvojega obstoja sem.
Grizljash me kot prepechenec
In preklinjash kot reko,
Po kateri morash broditi
Z zavihanimi hlachnicami.
Spodmikam te in z vrtinci zapeljujem,
Da bi padel v moje narochje.
Ti pa se oprijemash vej in skal
In hrepenish le po toploti obale,
Po kateri se spreletavajo krhlji sonca.
 
S shumenjem valov tkem kapuco,
Pod katero skrivam kodre
Zaznamovanih solz in
Neizpitih sonchnih vzhodov.

 

Z voschenko si barvam prste,
Presta na gugalnici sem,
Zvijugana kot morska deklica
Se sonchim na plochevinasti obali.
 
Tishina sem,
Ki se krohota skrita pod vekami,
Zarjavela zvezda
V lunaparku,
S shchipalko pripeta na ustnice,
Ki se shobijo v velikanski nasmeh.
 
Na razhnju spomina se cvrem
In zhgechkam ljudi po podplatih.
 
Jutro sem,
Ki vre kot prekipelo mleko.
 
Dan,
Ki se razpira kot dezhnik
In bohoti kot porochni shopek.

 

Okno sem.
Skozme gledash
in me ne vidish.
 
Prozorna sem,
z belimi ustnicami,
na katerih sanjajo veshche.
 
Kadar jochem,
mislish, da piha veter,
in kadar se smejim, mislish,
da se na ulici igrajo otroci.
 
Okno sem.
Skozme gledash
in vchasih naslonish chelo name.
 
Kdaj pa kdaj pomahash dekletu,
ki se z dezhnikom odpelje na kolesu.
Potem strmish
v zvijugane ceste kapljic
na drugi strani stekla.

 

Vchasih me odpresh
in takrat mi sonce skochi v narochje
in me poljubi z velikanskim
objemom hobotnice.
 
In vchasih iztegnesh roko
in zalijesh rozho,
ki zeha pod mojim nasmehom.
 
Vchasih me zaloputnesh
in takrat mi je hudo,
ker me zmotish
pri preshtevanju zvezd.
 
In vchasih samo strmish
skozi mene,
kot da sem veter in megla in rosa.
 
Okno sem.
Skozme gledash in me ne vidish.

 

Pokrajina iz plastelina sem.
 
Svaljkash me med prsti,
Gnetesh,
Lomish,
Zvijash.
 
Spletash kito iz mojih lovk
In me zhvechish med zobmi.
 
Izpljunesh me,
Grenka sem.
Ne kot pelin,
Kot kamen ali zemlja.
 
Obrachash me med prsti,
Brezzobi smeh sem,
Oglushela trepalnica,
Ki te zhgechka po ushesu.
 
Pod tvojimi dotiki
Se rojevam in izginjam.
 
Pokrajina iz plastelina sem.
 
Mrtva
In brezoblichna med tvojimi prsti.