Revija SRP 41/42

Franko Bushić

 

SAM V RAJU MULTIPOEZIJE

 

Ivo Antich: SAMURAJ V GALERIJI. Zalozhba Opus, Krshko 1994.

Ta knjiga predstavlja Antichevo avtoprezentacijo dvajsetletnega ukvarjanja s poezijo, in sicer s 55 pesmimi. Sam je izbral pesmi, kar imam za napako, ter menim, da je v tem primeru utemeljena pripomba Henryja Millerja v zgodbi Veteran alkoholik z valovito lobanjo (v knjigi Modrost srca) na rachun pesnikov in njihovega samoocenjevanja. Ne zhelim biti napachno razumljen. Samuraj v galeriji je izvrstna zbirka. Te pesmi so odlichen bibliografski, tj. avtobibliografski prikaz, ki bo neogibno prishel prav vsakemu ljubitelju slovenske poezije, vsakemu shtudentu slovenske knjizhevnosti in tudi vsakemu uredniku antologije sodobne slovenske lirike. Vendar pa bi bil izbor lahko veliko bolje narejen. Obstajajo znatno boljshe pesmi, ki bi s svojo kvaliteto bolj zasluzhile predstavitev. Tako je iz zbirke Trizob (1984) vzetih petnajst pesmi. Trizob je zelo dobra zbirka in prav zato bi lahko cikel Tamga (pet pesmi) odpadel v korist kakshnega boljshega cikla, kot so: Kamniti dan, Koralna usta jeseni ali Triforij za lov. Iz izvrstne zbirke poezije v prozi Bich nad obalo (1987), ki je za moj okusu najboljshe, kar sem prebral Antichevega (naj pripomnim, da nisem prebral chisto vsega njegovega opusa iz ok. 20 knjig), je izbran samo cikel Shtirje peshci apokalipse, tj. pesmi Samuraj, Dervish, Janichar, Templjar (ko smo zhe pri tem ciklu, bi omenil, da Galetov predgovor vsebuje neko napako: Gale namrech pishe, da je Antich objavil svoje pesmi “brez sprememb ali naknadnih ¨popravkov¨ v prvotnih tekstih”; che uposhtevamo samo tekste pesmi, je to tochno, toda nekatere pesmi so tiskane pod drugim imenom, recimo v zbirki Trizob so pesmi iz cikla Dechek in morje naslovljene po njihovih prvih verzih: Dechek na obalo pride, V shkoljkasti hishi zhil, V shkoljkasti hishi besed, v zbirki Samuraj v galeriji pa imajo naslove: Prva slika, Druga slika, Tretja slika; ponekod je spremenjen tudi prvotni naslov cikla, recimo cikel Kvadrat iz zbirke Bich nad obalo je preimenovan v Shtirje peshci apokalipse – torej je Antich vendarle naredil dolochene spremembe). Menim, da vsaka pesem iz zbirke Bich nad obalo zasluzhi uvrstitev v ozhji krog izbranih pesmi, kot je ta izbor, posebej to zasluzhijo pesmi Koreja, Lesk, Sladki plodovi vojne, v katerih so navzoche vechno aktualne teme. Iz zbirke Shchit (1993), ki je zadnje, kar je Antich izdal pred Samurajem v galeriji, pa ni vzeta niti ena pesem, cheprav sem preprichan, da vsaj pesmi Cezar, Gladiator, Klavnica in Tekija strashnih to zasluzhijo. Toliko o konceptu.

Kar zadeva poetski stil: s Samurajem v galeriji nam je Antich zhelel predstaviti svoje mojstrstvo v vseh pesnishkih oblikah. Tako imamo npr. cikluse poezije v prozi, katerih znachilnost je, da jih obichajno sestavljajo pesmi, napisane v nadaljevanjih (pri tem je zmeraj posamezna pesem – posamezen trenutek, posamezna slika). Kakor da je Antich zhelel s svojo poezijo v prozi z neumrljivimi motivi narediti skice za eventualna poglavja romana ali zgodbe. Svoje redne bralce zmeraj znova osuplja, deloma s stalnimi inovacijami, z eksperimenti in s samoiskanji v vodah multipoezije, deloma s stalnimi ponavljanji motivov in tematike. Lahko minejo desetletja, on pa potem napishe pesem, ki je obdelava nekoch davno zachetega motiva. To je mogoche pri ljudeh, ki zmeraj znova prebirajo svoje pesmi in jih njihova zavest zaznava kot vechno nove in svezhe, ali pa so fanatiki dolochenega motiva, povzrochenega z mochno fascinacijo iz preteklosti ali z mochno zavzetostjo za posamezno podrochje. Zame so opazen motiv, ki ga Antich redno ponavlja, zgodbe iz zhivljenja samurajev, templjarjev ali drugih bojevnishkih ali tudi mistichnih zdruzhenj in bratstev, praviloma asketskih, a ne krshchanskega, temvech nichejanskega, zenovskega ali islamskega tipa. Ko smo zhe pri tem motivu, naj omenim pesmi, objavljene pod skupnim ciklichnim naslovom Shtirje peshci apokalipse (Samuraj, Dervish, Janichar, Templjar); poleg kvalitet, kot so poznavanje zgodovine, zanimiva tematika, bogastvo pesnishkega izraza, slikovitost, kazhejo tudi pesnika, ki se zaveda pomena fonetike v poeziji ter zvochnost in hiter ritem uporablja na intelektualen, ne pa intuitiven nachin, kar je odraz izkustva, tj. dolgoletne predanosti poeziji. Kratki ritem, s katerim je mochno poudarjena moch izraza in njena usklajenost s silovitostjo tematike, odrazha bojevitost, kakrshno je vsaj zame najlepshe izrazil znameniti slovenski realist Anton Ashkerc. V Antichevi kakor tudi v Ashkerchevi poeziji pospesheni ritem pesmi ustvarja vtis udarjanja bobnov, ki pri Ashkercu npr. spremljajo usmrtitev hrvashkega vodje kmechkega upora Matija Gubca, pri Antichu pa oznachujejo bojevnishki impulz starih, vojashko-mistichnih zdruzhenj in bratstev. V poeziji sicer obichajno zhalobnost, ki jo slinasto zapisujejo sentimentalni patetiki, tako pri Antichu kot pri Ashkercu zamenjuje odlochnost in potreba po bojevitosti. Pomen tega motiva je nakazan celo v naslovu zbirke in v naslovni ilustraciji. Po naslovu pesmi Luknja v sliki, prvotno objavljene v zbirki Trizob, je narejena naslovna risba kot “luknja” v obliki samurajeve konture. Prav tako je ista pesem navdihnila naslov zbirke: “Koraki v galeriji! Planil je v dvorano…/ Namesto samuraja luknja v sliki.” (cit.). - Samuraj je zletel iz slike ali pa je bil iz nje izpljunjen. Zakaj? Zato, ker tu ni njegovo mesto. Ne na sliko ne v galerijo ne sodi. Samuraj v galeriji – to zveni paradoksalno. S takim naslovom zbirke, ob spremnih pojasnilih v pesmi, nam Antich zheli dokazati, da se nich ne more obdrzhati tam, kamor ne sodi: privrzhenec zakonov narave, preprosti vzhodnjashki bojevnik, v “kultivirani”, izumetnicheni in perverzirani evropski galeriji, pa tudi nepesnik v poeziji in nepisatelj v knjizhevnosti.

Poleg skic, tj. poezije v prozi z nadaljevanji, in poleg poezije v prozi s hitrim, kratkoritmichnim verzom nam Antich predstavlja she nekaj stilov, med katerimi je pri nekaterih (epigrami, haiku) nekoliko shibkejshi kot v predhodnih dveh. Epigrami so narejeni iz ene, skrajno ekspresivne kvartine (seveda rimane) in njihovo mesto bi bilo mogoche bolj v chasopisju (dnevnem ali literarnem, vseeno). Po drugi strani pa je mozhno, da je Antich epigrame uvrstil zato, da bi si bralec oddahnil od predhodne resnobnosti ter da bi zbirko osvobodil vsake morebitne enolichnosti, s tem pa bi bilo omogocheno branje knjige “v enem dihu” in z emotivno variabilnostjo. Nekoliko drugache je s haikujem. Po tradicionalnih japonskih merilih to sploh niso haikuji, so jim le podobni zaradi treh kratkometrichnih verzov (cheprav haiku ni tristih, temvech tridelni monostih). Znachilnost japonskega haikuja je, da je napisan s 17 “onji-ji”, kar bi priblizhno ustrezalo 17 slovenskim zlogom v treh vrsticah (5-7-5). Tega pravila se zdaj vse manj drzhijo (cheprav je bilo to nekoch temeljno pravilo haikuja), tako da niti Antichevim modernim haikujem ne moremo zameriti nedoslednosti. Haiku je tudi zmeraj dozhivljanje trenutka, izkljuchno v sedanjem chasu (to pravilo je striktno), v njem ni nich posebnega, zazhelena pa ni niti uporaba obichajnih zahodnjashkih pesnishkih okrasov, zlasti metafor, figurativnih izrazov. Haiku zheli izrechi bistvo, tako da bi se bilo treba v njem izogibati celo atributov. Cheprav torej Antichevi haikuji ne ustrezajo sicer uveljavljenim pravilom haikujevske poezije, vendarle obstaja bistvena podrobnost, ki njegovo poezijo povezuje s haikujem. To je zen. (Nachin, kako Antichevi haikuji korespondirajo z zenom, sem opisal v zapisu o njegovi zbirki zenovskih dialogov Travna gora v reviji Nova Atlantida, IV/1996). Lahko bi she rekli, da je tak tip zena v japonski literaturi v glavnem pisan v prozni obliki (dialogi in zgodbe), cheprav je po svojem humorju nekoliko podoben tudi “senryu” (shaljiva zvrst haikuja).

She neko znachilnost pogosto odkrivamo pri Antichu – chrni humor, ki ga ne uporablja le v poeziji, ampak tudi v drugih vejah svojega ustvarjanja, npr. v stripih. Samuraj v galeriji chrnohumorne motive najmochneje izrazha s ciklom Galgenhumor, ki je pomemben tudi po tem, da Antich le v njem, vsaj do neke mere, uporablja elemente “erotike”. Te pesmi so v glavnem parafraze ali obdelave motivov starejshe knjizhevnosti, z ironijo in neizogibnim cinizmom. Kot da je Antich na primer meditiral o tem, kaj bi se zgodilo, che bi osebe iz kakshne starejshe pesmi postavili v danashnji chas, v stvarne (preproste) okolishchine; kakor da je res poskushal rekonstruirati vedenje likov v novih razmerah (npr. pesem Lepi Vid; morda ni odvech omeniti, da se je Antich poigral z motivom “lepe Vide” tudi v obliki stripa, objavljenega v Reviji SRP 15/16, z naslovom Vida je sen). Umetnishki trenutek celotnega cikla Galgenhumor je rima, ki s svojo ekspresivnostjo she bolj poudarja humorno vsebino. Brez rime bi bil ta cikel le preprosto norchevanje.

Zadnja dva cikla – Chas zveri in Violina v jechi – sestavljajo pesmi iz dveh kvartin. V prvem ciklu se rima pojavlja le ponekod, nakljuchno, toda v njem je (kot v vseh Antichevih pesmih) izjemna pozornost posvechena ritmu in metru stiha. Cheprav je Antich, naj gre za epitaf, epigram, haiku, poezijo v prozi itd., praviloma pesnik kratkega stiha, njegova poezija ne zaide v monotonijo. Brez menjavanja dolzhine verzov ponuja variacije drugache: nekod stroga rima, drugod nakljuchna, nekod prosti verz, drugod strogo rimane kvartine, pa razlichni motivi, razlichni stilski pristopi itd. Antich nam torej neprestano ponuja raznolikost, pri tem pa vzdrzhuje znachilnost – kratek verz. Cikel Lepa zver nas po Galgenhumorju znova potegne v globlje razmishljanje, nakazujoch vseprisotnost Smrti. Ta resnobnost je navzocha tudi v ciklu Violina v jechi, ki je zaradi svoje stroge rime (abab//abab) stilsko popolnejshi.

Che zdaj posvetimo pozornost okrutnim motivom v celotni zbirki (bojevnishtvo, militarizem, Smrt, kuga) in pri tem uposhtevamo tudi chrnohumorne cinichne prikaze, bomo prishli do temeljnih postavk antichevske filozofije, ki je v vseh dvajsetih letih ostala nespremenjena. Antich opazha in zapisuje: brezvestnost ljudi, okrutnost mochnih, tudi zhivali in celo Narave. Brez najmanjshega obotavljanja nam v chrnohumornem zhanru pokazhe, da mu od vsega tega gre na bruhanje. Toda tisto, kar ga izlocha iz drugih pesnishkih krogov, ki so zachutili in opazili iste pojave, je to, da Antich nad vso to mrzlobo niti ne joka niti je ne povelichuje. V svoje pesmi ne vnasha emocij, marvech na svoj, poseben nachin, s poenostavljanjem, predstavlja resnichnost takshno, kakrshna je. Nekoch sem zhe zapisal, da bi Anticha zaradi njegovega pogleda, da je svet posledica nesmiselnega Kaosa, lahko povezali s t.im. strujo absurda, toda zaradi nachina obdelave te ideje in njenega zapisovanja na papir, brez vnashanja kakrshnihkoli emocij, lahko v njegovem pisanju opazimo tudi stilski vpliv larpurlartizma.

(iz hrv. prev. I. Antich)