Revija SRP 41/42

Franko Bushić

 

DVE (POSTBALKANSKI) CHRTICI

MOJA LITVANCHICA

naddeterminirana nadrealna proza s postbalkanskim sindromom okuzhenega avtorja
(litvanchica – kalashnikov litvanske proizvodnje, ljubkovalno)

 

hribi hriboviti gozdovi gozdnati… v zasedi sem… prihajajo pred nas na chistino… jacky je reagiral prvi… zatem jaz… zadnji v njihovi vrsti pada krichech ranjen sem… eden teche ranjencu na pomoch… ves okvir nabojev sesujem vanj… padalo je mrtvo meso po planinskem snegu… padali so kot hrushke… vsi so padli… mila mati je krichal eden… reshetal sem jih… polni ran so se plazili po snegu jaz pa sem mirno vzhigal naboj za nabojem dokonchujoch zacheto s praznjenjem she dveh okvirjev… oblezhali so kot chrni madezhi tusha vrzheni na nedolzhnost inozemskega hamerja… nepremichni… pokonchani na belem planinskem vrhu… usmrcheni… tri trupla na chistini…

po nekaj urah se priblizham truplom… njihovi obrazi so skrivljeni… spake… odprte ochi v katerih odsevata groza in bolechina… telesa otrpla in zmrznjena v krchu… enemu se iz glave cedijo mozhgani… enemu se vidijo chreva… tisti ki so pred mano prishli do trupel so dvema poskushali prezhagati glavi s topima nozhema… otopelima od odpiranja vojashkih obrokov… povsem krvavi glavi sta viseli povezani s telesoma le s hrbtenico… enemu so odrezali ushesa… enemu so odrezali prste da bodo lahko dekletom dokazali svojo mozhatost… jaz pa sem ta trupla pobil… strashna trupla mrtva in rumena… slabo hranjena… zmrznjena… krvava… ali bodo nocoj jokale njihove matere…

opazujem enega od mrlichev… moshki… belec… visok okoli sto devetdeset… kakshnih trideset let star… razmishljam… kolikokrat se je v zhivljenju obril… kolikokrat je skrival pohoto… koliko cigaret je pokadil in koliko klobas posushil… kolikokrat je sedel za mizo in koliko hrane je pojedel… gotovo cele hribe… koliko sonchnih juter je dochakal prebujajoch se z radostjo… kolikokrat je stojech v dezhju nestrpno chakal dekle ki je zamujala… kolikokrat je igral nogomet… kolikokrat je legel v posteljo… zdaj lezhi tukaj… nepomemben… brez zhivljenja… zmrcvarjen in nicheven… zmrznjen… ustreljen… jaz pa sem ga ubil… ubil v hipu…

dve mochi obstajata… moch kreacije in moch destrukcije… kdor ju ima je mogochnik… mag… kreativnosti ali destruktivnosti… za prvo je potreben chas… vchasih tudi vechnost… kot v primeru kreiranja tega mladenicha… koliko pokolenj se je sparilo da bi ustvarilo njega… njihov konchni produkt… koliko… ustvarjanja in ustvarjanja… zbiranja in zbiranja… ob neogibni ljubezni in volji… ob krvi in trudu… ob znoju in spermi… za drugo moch je dovolj le zhelja… gre pa tudi brez zhelje… za tren ochesa unichish oblike ustvarjane tisochletja… z enim samim lahkotnim pritiskom na sprozhilcu… za tren ochesa postanesh bozhanstvo… gospodar izjemnih sil… katera moch je silnejsha… ljubim te moja litvanchica…

ljubim te moja litvanchica…

vechno te bom nosil na rami… moja pushka… moj zakrament… kolikshna moch je v tebi… v trenutku unichish vechnost… ljubim te moja litvanchica… natanchna si… zanesljiva… topla si in vrocha… vzbujash mi erekcije in podaljshujesh zhivljenje… ljubim te moja litvanchica… nikoli mi ne bosh postala pretezhka… klatil bom z rafali borove storzhe in pri tem bom prepeval pesmice o ljubezni… ljubim te moja litvanchica… iz mene delash strashnega mashchevalnega boga… mochnega… potentnega… zravnanega… ljubim te moja litvanchica… z ljubeznijo ocheta… z ljubeznijo sina… z zanosom vernika… ljubim te seksualno… ljubim druzhenje s tabo… pogovore s tabo… rafale… ljubim te moja litvanchica in hvalezhen sem ti za vso tenkochutnost objema…

 

(napisano v Ljubljani 1994, popravki v Splitu 1998)

(iz hrv. prev. I. Antich)

 

 

BLATO SEM

naddeterminirana nadrealna proza s postbalkanskim sindromom okuzhenega avtorja

 

povsod blato… bredem po njem… dishi… lepi se mi na razhojene s slanino namazane shkornje… mazhe mi uniformo in pushko… ovira me in ustavlja pri gibanju… prilepilo se mi je po prstih in obrazu ko sem padel pokoshen z rafalnim ognjem… prilepilo se mi je na lica in ostalo na njih… zalepilo mi je ochesne veke… zameglilo vid… redko spolzko blato… mesha se z mojim znojem in s krvjo… ovija me… pozhira me… blato polno izgubljenih zarjavelih nabojev… blato polno nahrbtnikov odvrzhenih med begom ali zaradi utrujenosti… blato s kamnom namesto srca… globoko… pogubno… balkansko blato… blato spominov…

osvajamo hrib in umiramo… konchujemo zhivljenje v blatu… zapushcheni tako od kralja kot od cesarja… zapushcheni od generalov… valjamo se v blatu polni ran in mokri… kri odteka hitro razredchena z dezhjem… vojaki pochenjajo norosti… v obupu skushajo z blatom ustaviti krvavenje… ne uspeva jim… prevech je redko… zhivo blato… kot zhivo srebro… pordechimo ga… darujoch mu kri ga ozhivljamo… z zhivalsko lakoto nam poshastno vampirsko blato izsesava zhivljenje… ko techemo trapasto in mehko gnecasto blato skache po nas kot da ima zhabje krake… brizga nam po mishicah… spaja se nam s kozho… vleche nas v propad… chudezh narave… pijavkasto blato…

sprashujem se zakaj sem tu… v blatu… za koga… kdo ima pravico dati ukaz naj koncham v blatu… slabshe kot podgana… slabshe kot pes… kdo ima pravico pokopati me v blatu kot da sem eden od pervertitov ki se navdushujejo nad orgijami v blatu… kdo ima pravico pokopati me v blatu kot da sem glista ki bezhi iz blata… kdo ima pravico pokopati me v blatu kot da sem ena od tistih svinj ki jim razen blata niti ne pristaja nich drugega… zakaj sem v blatu… za koga…

za nikogar niste tu sem kot odgovor na moje misli zaslishal spodbujanje poveljnika… tu ste zato ker nimate izbire… treba je jesti… treba je dobiti placho… treba je dobiti drzhavljanstvo… pa naj je dezh… pa naj je blato… nam vsaj sovrazhniki ne bodo mrtvim sezuvali shkornjev…

cinichno sem se nasmehnil ob pogledu na shtiri vrste blata na shkornjih… chrno blato plodne zemlje z ravnice pod hribom… sivo glinasto blato s podnozhja hriba… rjavozeleno s spolzke stene… zholtordeche z ogolelega vrha… z vrha kjer me je zadela krogla samo kakshnih deset metrov od njihovega bunkerja… vrocha krvnishka krogla me je zrushila v blato… konchati v blatu se mar za to rodish… kje je tu smisel… kje je logika…

povsod blato… lezbijsko blato dvojne zhenskosti… prepletanje matere in hchere… vode in zemlje… produkt incesta… pa she pravijo da je zdravilno in da izvleche toksine iz telesa… pa she madzhari se ponashajo z njim… s tekochim aromatichnim blatom dosegajo slavo… kot zdravilo ga prodajajo neplodnim zhenskam… kot opeko ga prodajajo brezdomcem… kot boga ga prodajajo vernikom… vojaki se pulijo za vechji ali manjshi kos nichvrednega blata… ubijajo zaradi njega… pozhigajo ropajo in posiljujejo zaradi njega… umirajo zaradi njega ko bredejo po njem…

naj bo blato… naj bo… sem rekel in proti blatnemu bunkerju vrgel umazano rochno bombo… che zhe moram jaz naj tudi ti psi crknejo… skupaj bomo hrana drevesom… spreminjati se v humus… postajati blato…

tresk… redko blato dvignjeno z eksplozijo mi pobrizga obraz… o ko bi imel vsaj za dva prsta chistega obraza kako bi se razlikoval od politikov in tistih ki se jim prilizujejo… ali sem svinja… ko bi vsaj bil… mogoche bi bil pameten kot svinje iz orwellove zhivalske farme… kot politiki… nikakrshna voda ne more sprati njihovega blata… nechista je njihova kri… kipi iz blata… brezvestni… hinavski…

povsod blato… umiram… moker… zaspan… zachuden… prevracham se po blatu in vdihavam zadnje tresljaje zraka… diham skoz usta ker so mi nosnice zamashene z blatom… lasje so mi polni blata… izdihujem… kopnim… spreminjam se v blato… zemljasto… vodeno… postajam blato… blato sem… kdo je kriv tega…

 

(napisano v Kranjski gori 1995, popravki v Splitu 1998)

(iz hrv. prev. I. Antich)