Revija SRP 41/42

Boris Vishnovec

SKRIVNOST V MOCHVIRJU III

 

SKRIVNOST V MOCHVIRJU

II

 

Stopata po pokrajini, ki je Braneta vedno prevzela, ob kateri je zaznaval spoj zunanjega in notranjega sveta in mu izpopolnjevala obchutek za dojemanje lepote. Tokrat pa je ob njem stopala Katja in prvikrat se je zavedel, da je drugache, da je popolneje, che svoje obchutke lahko deli z nekom, ki mu je po srcu blizu. Obadva sta bila she pod vtisom srechanja z razkritji arheologov, she bolj pa z vtisom nevidnega sporochila, ki so ga zaznali prisotni in so nanj odgovarjali z molkom. Vse te misli in odkritja pa sluzhijo v konchnem cilju k razkrivanju nashega notranjega sveta. K razkrivanju skrivnosti nastajanja in izginjanja. Marsikaj, kar chlovek ugleda pred seboj, je le odslikavanje njegovih notranjih videnj. Zato nekateri kraji z bolj dolocheno mochjo prirastejo k chloveshki dojemljivosti prepoznavanja. Zato se vrachamo v vedno iste dezhele in kraje. Tako nastajajo navezanosti in zhelja po vrachanju. Tako je Brane tudi lahko razumel to svojo navezanost na pusto obrobje mesta, kjer so kraljevale sushe ali pa poplave, na mochvirnih predelih, ki mu rechejo z eno besedo: Barje.
Zhelimo potovati k sonchnim krajem, lepim pejsazhem na daljnih otokih. Vabi nas vrvezh slavnih mest, kjer se je oblikovala chloveshka zgodovina. Skoraj nerazumljivo pa se nam zazdi, da nas z magnetichno mochjo privabijo chrnikasta tla, kjer se noga ugreza v zamolklo tekochino in se kot v polmraku prikazujejo prerezi zemeljskih plasti. Nalozheni so kot reljef preteklih obdobij. Pochivajo v debelih slojih ilovice. Tako se svetlika iz chrnikastih tonov barjanske zemlje magnetichna sila, ki razpreda drugi, globlji, temnejshi in hkrati nasprotni pol lepote. Zato se je Brane vrachal k zelenkastim tolmunom reke z bregovi, ovitimi v ovijalke. Vrachal se je k lesketajochim se jezercem, ki so preplavila travnike ob pomladanskih in jesenskih dezhevjih. Pod zamahi pomladnega vetra vedno znova vznikajo v plitvi vodi kockasti, vijolichasti cvetovi, posejani s temnimi pegami. Z vishine se spushchajo k tlom jate mochvirnih ptic, nenavadnih, chrnikastih, z belimi vratovi. Prijadrajo kot v sanjah, od nekod iz daljave. Popotniki so, tako kot ljudje, ki domujejo na razlichnih celinah. In potem, ko jata razpade, se umaknejo, po dva in dva, vedno v parih, da si v mochvirju spletejo gnezda. Chudne, omotichne barve se lesketajo v odsevih. Omamen je presojni ton poganjkov na vejicah breze. Tudi rjavkasta podrast, prekrita z vresjem, se prelevi v pisano preprogo. Zabrishejo se temnikasti toni. Tla pa zanihajo kot na ladijskem krovu, ker je vresje prepojeno z vodo, ker se neprestano, neustavljivo, tiho in neslishno ponavlja prepajanje, pretakanje in ni nobenega zastoja v chasu, samo neskonchna razprostranjenost. Pokrajina je prezharjena z izbrunom zemeljskih sil, ki pleshejo po nevidnih snopih kot ptichje jate jadrajo v vetru. In chemu ta zhelja, ta notranji dotik, ki te vedno prestavi v sredishche dogajanja, da je vedno neka odprtost, da ostanejo prichakovanja in sposobnosti pretanjenega dojemanja, ki je hkrati pot k notranji umiritvi?
Vse besede, znane in neznane, vsa razmishljanja kot zakriti in prepognjeni listi papirja in ta pogled, ki krozhi po planjavi, upogibanje vej v vetru in presojni listi mochvirnih tulipanov, vse ponavlja sporochilo, ki ga odsevajo zemeljske plasti. Vse postaja odmev notranjih neizgovorjenih besed, tudi besed davnih prebivalcev mochvirja, besed, ki izginjajo v tishino. Zato postane tishina tako zgovorna, bolj kot najbolj glasno ponavljanje. Prezheti s skrivnostmi voda, mrakobnih dreves gozda in sporochil vetra, so praprebivalci mochvirja zhdeli ob ognjishchu. Morda so jih preshinjali trenutki groze pred neznanim, vchasih jih je prebudil dotik nezhnosti, morda pa so zhivljenje dozhivljali kot nekakshen sen. In skozi sanje so izginjali v ilovnato sled, v odtiske zemeljskih plasti, ki so v tistem trenutku tako radodarno razgrnjene pred ochmi. Zato je Brane z zachudenjem dojel ta prelet chasa. In zdelo se je, da Katja sledi njegovim mislim, cheprav se je prvich sprehajala po mochvirnih travnikih in ji je bila pripoved o pomladnem cvetju tudi kot nekakshen sen, da si je v hipu zazhelela, da bi se she kdaj vrnila na ta chudni kraj.
Katja in Brane sta se molche vrachala proti avtomobilu.
Dekle je bilo zamishljeno... Shele ko sta prevozila nekaj kilometrov, se je obrnila k Branetu.
– Kakshni so bili ti prebivalci, ki so zhiveli v jezerskih kolibah?
– Zagotovo so se radi prevazhali s cholni. Verjetno pa so bili tudi precej mishichasti.
– Gotovo so se pripravljali za osvojitev kakshne olimpijske medalje.
– Ali pa za primer, che se srechajo z medvedom in mu vzamejo skalp... Sicer pa so imele zhene precej vech besede kot moshki, tako kot danes, ko se kar naprej borijo za svoje pravice.
– S teboj se ni mogoche resno pogovarjati.
Priblizhevala sta se robu kotline, kjer je v blizhini majhnega osamelca stala v zavetju visokih topolov nekakshna kmetija. Dekle se je zachudeno vprashalo, ali je she vedno mogoche zhiveti v takshni samoti in ali nista zashla nekam, kjer she vlada srednji vek. Najrajshi bi se kar obrnila nazaj proti mestu.
– Ali je v tej hishi morda kakshen muzej? – je vprashala.
– Verjetno je hisha ostala she iz chasov kolishcharjev, – je odgovoril in dodal: – Zagotovo pa je zgradba postavljena na koleh!
– Na koleh?
– Da. V zemljo zabijejo mnozhico pilotov, najvechkrat so to kostanjeva debla, in shele nato prichnejo graditi temelje. Vesh, mochvirje ima svoje zakone. Tudi graditelji cest in mostov morajo uposhtevati obnashanje mochvirja.
– Ali bi se drugache hisha pogreznila v zemljo?
– Kmalu bi nastale razpoke v stenah, chez chas pa bi jo verjetno res pozhrlo mochvirje.
– Ali lahko mochvirje pozhre tudi ljudi?
– Arheologi pravijo, da je na gornjem delu mochvirja, proti Vrhniki, kjer izvira reka, v davnih chasih mochvirje pozhrlo celo cheto vojakov.
– Upam, da me ne bosh peljal tja.
– To je bilo zhe v chasih, ko so tod prebivali Rimljani. Gradili so ceste chez mochvirje in prestavili strugo reke. Zgoraj, nad izvirom reke pa so postavili nekakshen kitajski zid.
– Zdaj me pa zhe vlechesh.
– Ostanki tega obrambnega zidu se vijejo po hribih, ki obkrozhajo ravnino. Pravzaprav obstajata dve taki obrambni liniji. To se je zgodilo nekako ob prichetku nashega shtetja.
– Ali so se Rimljani branili pred kolishcharji?
– Mislim, da si preshpricala precej ur zgodovine.
– Res, zgodovina me ni nikoli prevech privlachila. Toda tu, ko vidish stvari v zhivo...
– Se ti zdi, da bi stvar lahko postala zanimiva... Preden so prishli Rimljani, so za kolishcharji tod prebivali she Iliri in Kelti.
– In za Rimljani?
– Nekaj si gotovo zhe slishala o selitvi narodov in razpadu rimskega imperija.
– To pa vem, saj me je prfoksarica precej zafrkavala, toliko da nisem dobila popravnega.
– Takrat so menda prishli v te kraje nashi predniki.
– Tisti, ki so imeli radi medico?
– To si si pa kar dobro zapomnila. Toda pod plastjo zemlje na teh mochvirnih travnikih je vse natanchno zapisano. Pa tudi v strugi reke, po kateri so se prevazhali s cholni.
– Ti, kaj che bi malo prestavila uro zgodovine?!
– Kratek premor. Lahko pa obishcheva prebivalce tiste chudne hishe.
– Gotovo kakshni chudaki, ki she obdelujejo zemljo z motiko in ob dolgih zimskih vecherih sede za kmechko pechjo ter pripovedujejo vnukom pravljice.
Zapeljala sta po kolovozu, ki se je odcepil od glavne ceste, proti nasadu topolov. Pred nizko, podolgovato zgradbo je bilo nasuto dvorishche, kjer sta pustila avto. Vstopila sta skozi odprta kovana zhelezna vrata. Negovane trate pred hisho, moderen vhod, zvonec – in pred njima se je pojavila gospa srednjih let.
– O, vi ste, – je prijazno pozdravila gospa in se potem zazrla v dekle.
– Moja prijateljica, malo se voziva po mochvirju, izlet ali nekaj takega.
– Sama sva z mozhem, – je dejala gospa in ju peljala skozi vezho na dvorishche za hisho. – Otroci so v mestu, – je she dodala.
– O, koga vidim, – je vzkliknil mozh srednjih let s shirokim klobukom ne glavi in v nekakshni dolgi delovni halji, popacani z barvami.
– Motiva?
– Pripravljam se k slikanju. Kmalu bom imel razstavo. Ampak sem vesel, da vaju vidim. In lushtno gospodichno si pripeljal.
– Malo si ogledujeva, tako po mochvirju, in nato k reki, che bo vreme drzhalo.
– Bo. Vsaj do popoldneva.
– Chas za tulpe sta pa zamudila, – je pripomnil slikar.
– Ali rastejo tod tulpe? – je vprashalo dekle.
– Na teh travnikih za hisho. Vse do hribov v daljavi. Ampak samo pomladi, ko preneha pomladno dezhevje. Vijolichasti cvetovi, posejani s chrnimi pikami, – je dejal slikar.
– Tudi bazen imate, – se je zachudilo dekle.
– Pa se malo sprehodimo okoli, – je dejal slikar. – Medtem bo zhena pripravila kakshen napitek.
Stopili so mimo vrtichka z zelenjavo, kjer je ob robu rastlo mnogo raznovrstnega cvetja, in se ustavili ob bazenu. Shirok, zaokrozhen betonski bazen, do roba napolnjen z vodo. She skakalnica in stopnichke ob robu. Na nasprotni strani pa malce modernistichen kip zhene, vile, kot nekakshno kovinsko svetleche ogrodje, kot bi se vodno bitje v tistem hipu sestavilo iz meglice v nekakshen privid.
– Legenda o dekletu, ki je mamila cholnarje? – je Brane vprashal slikarja.
– Zapeljiva krchmarica in hkrati vodna vila, – je zamishljeno odvrnil slikar.
– Eno ali drugo. Marsichesa ne bomo znali nikoli pojasniti, lahko samo ugibljemo, zaslutimo, – ga je dopolnil in pogledal dekle.
– Zato slikamo ali pishemo, – je she dejal slikar.
Stopili so she do ribnika, ki je bil obrasel z vodnim rastlinjem. Na gladini so se razpirali chudoviti lokvanji. Debeloglavi krap je pogledal iz vode. Dekle je zachudeno strmelo.
– Udomachen je, – je dejal slikar.
Krap je priplaval k bregu in spet pomolil glavo iz vode. Slikar mu je vrgel nekaj kruovih drobtin in dejal:
– Zapomnil si je, kdaj pridem ob dolocheni uri na obisk.
– Tudi zhelve, barjanske sklednice, so v ribniku.
Zamishljeno so se vrachali proti hishi. Okoli njih se je shirila barjanska pokrajina, razprostrta, iz nje so silili kvishku visoki topoli. Njihovi listi so trepetali v vetru. Vchasih je travnike preletela jata mochvirnih ptic.
– Morala bi priti spomladi, ali pa chez nekaj tednov, pred zimo, ko se ptice selijo. Kaj vse vidish tu, do hishe pridejo srne in fazani, – je razlagal slikar.
– Ali ste bazen in ribnik naredili umetno? – je vprashala Katja.
– Ribniki so bili zhe prej, dejali so jim barjanska okna, kamor so se ob sushi zatekle ribe. Polagoma pa jih je zapolnilo mochvirno blato in smo jih morali znova prekopati. Da, nash ribnik smo naredili sami. Pri bazenu pa... – glas se mu je ustavil.
– Kakshna najdba? – je vprashal Brane.
– Povsem na dnu, preden smo pricheli betonirati, ostanki mogochnega hrasta, ostanki vej in korenin, najbolj nenavadno oblikovanih, chudnih podob, kot bi jih zhe nekdo oblikoval… Ali pa je mochvirje zmozhno samo oblikovati sporochila? – prekinil je pripoved, kot da bi se zavedel, da govori nekoliko nenavadno, pretiravanje ali pa she kaj drugega.
Z dekletom sta se spogledala.
– Tam imam atelje, – je slikar pokazal k nizki leseni zgradbi na prehodu med hisho in bazenom. Chudne skrivenchene korenine, deli drevesnih debel, lepo spoliranih, morda nekoliko obdelanih z dletom.
– Pripravljam se na novo razstavo. Nekaj varim in polagam zemljo in najdbe iz mochvirja na razbeljene kovinske ploshche. Tako nastajajo podobe, ki mi jih sporocha mochvirje ali pa tisto, kar je v njem.
Brane in Katja sta se spogledala.
Vstopili so v hisho in posedli okoli mizice v dnevni sobi. Stilno pohishtvo, razgled skozi veliko stekleno steno na travnike in vrste topolov v daljavi. Nenavadne podobe so krasile stene, patinaste in v prehodu iz enega v drugo razpolozhenje kot nekakshni prividi iz meglenih nochi ali pravljichnih sijajev mesechine nad pokrajino, odbleski sonchnih zahodov in dolgih zimskih nochi. Chez vse sence svetlobe in njihov odsev, vse do temnih tonov, ki so onkraj nashih sposobnosti zaznav.
– Ko smo odkopali zemljo za bazen in privlekli na povrshino ostanke mogochnega hrasta, so se povsod razsuli zhelodi, ki so morda stoletja, tisochletje zhdeli v zemlji. Povsod so pricheli poganjati mladi hrasti, kot bi se veselili sonchnega dne, – je govoril slikar.
– Nobenih hrastov nisem videla, – je dejalo dekle.
– So, so, she vedno so tam, povsod pod povrshino. Tiste, ki smo jih odkopali, pa smo prenesli drugam. Nenavadno hitro rastejo, da je vse prav chudno.
– Prav chudno, res, – je dejalo dekle.
Ostanki korenin, ki so ujete v podobe, uleknjene med barjansko prst in so se sestale z danashnjim chasom, tako da zdruzhujejo vech plasti zhivljenja in razlichnih dob in obchutij, ki prehajajo od enega do drugega chloveka, se vrachajo v podobe in znova postavljajo vprashanja, vsi ti odbleski zemlje, ki jih je slikar nashel pod obronki vodnih prelivov, barjanskih kanalov, drevesnih korenin, vse je zajeto kot utrip zimskih dni in nochi, nizkega sonca, ki obarva snezhno pokrajino v leden oklep in zazhari v rdechkasti svetlobi, da potem plane v pomlad, kot bi jo obzharil plamen.
– Tudi mrtvi so v mochvirju, – je samemu sebi, nekoliko odmaknjeno zamrmral slikar. – Pripraviti moram vse za razstavo. Ljudje vidijo in hkrati ne vidijo, da je vech svetov in da slikamo tisto, chesar ne vidimo.
– To je umetnost, shele takrat lahko govorimo, da smo nekaj spoznali, – je dejal slikar.
– In she to bi rekel, da je tudi jezero, she vedno, pod povrshino, tam na zapushchenem delu mochvirja, kjer ni naselij, tam je she vse na shoti in spodaj voda. Vse zadrgeta kot na ladji, che poskochish. In tisto, kar se prikazhe v megli... Pa she do cerkvice pojdita. Tam, za oltarjem, tam prisluhnita. –
Potem je slikar za hip obmolknil, stopil do omarice in razgrnil na mizi shop listov, na katerih so bile nekakshne skice.
– Tako chudno zhivljenje in izginjanje. Nekaj pa vedno ostane, – je bolj sebi kot drugim govoril slikar, ki je obchasno tudi kiparil. – Ostane v chloveku, v nadaljevanju zhivljenja, tisto, kar nas osmishlja in nam daje trdnost. To so ti leseni nosilci, pri zgradbah, ki so jih gradili davni prebivalci. Podali so nam svoje sporochilo, kako naj tudi mi gradimo bivalishcha v mochvirju. Videla sta ostanke stavb na koleh. Tudi moja hisha je zgrajena podobno. Neka vez je med nami. Ne samo v teh nosilcih. Tudi v mislih. Tudi v nashih zhivljenjih. Ubadam se z mislijo, kako bi v vasi postavili kip tem mozhem, ki so gradili bivalishcha, tako nekoch kot tudi danes. Slutim njihove misli, chas, ko so se dogovarjali in spravljali k delu. Vchasih slishim udarce njihovi kladiv, batov, s katerimi so tolkli debla v mochvirna tla. –
Strmel je v papirje, prestavljal liste, kazal osnutke, vchasih nekaj zabelezhil. Umaknil se je v svoj svet, stopil v stik z ljudmi, ki so od nekdaj poseljevali mochvirje, prepoznaval njihove kretnje in besede, usklajeval in oblikoval, da je konchna podoba kipa izstopila iz chasa, tako iz preteklega kot sedanjega, in bo ostala tudi kot spomin in sporochilo.
– Vesh, – je pogledal Braneta, – dogovarjamo se she z nekaterimi kiparji o konceptu, pa tudi, kateri stil bi bil najbolj primeren, verjetno nekaj, v chemer bi se vsak prapoznal in bi bilo hkrati blizu prebivalcem mochvirja. In seveda tudi obiskovalcem.
Napotili so se proti izhodu, ko ju je slikar povabil, naj se she kaj oglasita. Poslovila sta se tudi od slikarjeve zhene.
Slikar se je she obrnil k Branetu:
– Oglasi se, zagotovo! Rad bi spregovoril s teboj o konceptu kipa. Lepo gospodichno pa kar s seboj pripelji, – se je she nasmehnil.
Zapeljala sta nazaj na glavno cesto in po njej nadaljevala pot k obronku ravnice. Nekaj chasa nista spregovorila besede. Ko pa sta se priblizhala osamelcu, na katerem je stala ljubka cerkvica, je dekle prvo spregovorilo:
– Slishala sem, da se marsikomu, ki zhivi v samoti, malo zasuka.
– Mislish, da s podstreho ni vech vse v redu. Ampak she vech je takih, ki se jim zashteka v podstrehi v spalnih naseljih v velikih mestih, – je odvrnil Brane.
– Ti si pa nesramen, – je vzkipela Katja.
– Saj nisem mislil tebe.
– Kako pa naj vem?
Toda tudi to pripombo je vzela bolj kot shalo. V resnici pa je tudi sam spoznal, da obichajno gledajo ljudje na prevech zavzeto ukvarjanje z umetnostjo kot na nekakshno mejno znanost, da ne govorimo o tistih, ki se ukvarjajo z letechimi krozhniki.
– Ne gre mi v glavo, da lahko kdo zhivi v takshni samoti. In samo on govori. Zhena vedno molchi, – je dejalo dekle.
– Zhena verjame v tisto, kar on pochne. Spodbuja ga in mu pomaga, – je dejal in previdno vozil po vijugasti poti.
– Saj ne rechem, slike so kar lepe, samo tako malo razumem, saj tudi o tebi ne vem nich. Vidim, s kakshnimi tipi se druzhish, pa da nekaj slikash in pishesh. Gotovo sledi she kakshno presenechenje.
– Morda pa she danes dozhiviva kakshno presenechenje, – se je namuznil.
– Lahko me zapeljesh v tisto blato, kako se zhe reche?
– Zhivo blato.
– Che bi shla vsaj k reki!
– Zgodaj sva shla od doma. Prishla bova do reke.
– Che se prej ne zapeljeva v jezero.
– Toliko sem pa she pri sebi.
– Ne vidish nikjer nobenega jezera?
– Ne dajem izjav za javnost.
– Aha, vedela sem, da mi nekaj prikrivash.
– Ampak priznaj, da ti je bilo pri slikarju kar vshech.
– Saj imajo kar prijetno urejeno. She bolj moderno kot pri nas v bloku.
– In precej bolj z okusom, vech poezije povsod. Bazen in she ribnik, pa balinishche. Igrishche za otroke.
– In cel zhivalski vrt. Gotovo pridejo she medvedje na obisk?
– To sva pa pozabila vprashati.
Ustavila sta se malo pod vrhom osamelca, pod cerkvijo. Odprl se jima je nenavadno lep pogled na pokrajino. Na polja, na prehode med njivami, na vzorce kanalov in cvetlic, na visoke nasade topolov in jelsh ter na zavoje reke, kjer bregove obdajajo visoki hrasti.
– Vse tod smo se ustavljali, ko smo snemali film o mochvirju, – je spregovoril in pogledal dekle.
– Konchno nekaj o sebi. Nikoli ne vem, s chim se pravzaprav ukvarjash. Tako skrivnostno vse.
– Nich skrivnostno, saj ga imajo na kaseti v vsaki knjizhnici.
– Tedaj si se torej spoznal z mochvirjem.
– She prej pa z reko, v otroshtvu. Shola je bila ob reki. Imel sem choln. Veslali smo po reki iz mesta. Hodili na dolge sprehode. V kanalih je polno zhivljenja. Travniki z zhuzhelkami. Nenavadno rastlinje. Tam, pri snemanju, pa smo naleteli na nekatera prav nenavadna podrochja. Kot bi vstopil v drug svet.
– V drug svet?
– Tako, saj veliko pishejo o paralelnih svetovih, o conah, ki vodijo izven nashega sveta.
– Ti, kdaj bova shla nazaj?
– Saj sva shele prishla. In she nichesar nisva videla. Naj te ne vznemirja, kar ti pripovedujem. V mochvirju se vedno dogajajo nenavadne rechi, morda zaradi plinov, morda zaradi vlage, ki se nabira ob izparevanju tik nad tlemi. Podobe se preoblikujejo, razmerja med predmeti se porushijo. Tu so she sevanja in pojavi ob vodnih zajetjih in, kar je v resnici nenavadno, predmeti kljub vlagi ne razpadejo, che so ujeti v shoti. Tisochletja in tisochletja so le odtisi v plasteh zemlje.
– Zelo nazoren poduk. Vseeno sem se prichela malo bati zate.
– Ali naj se poboljsham?
– Morda pa lahko kar ostanesh tak, kot si. Upam, da ga ne cukash tako kot vsi umetniki.
– Nikoli nisem dejal, da se imam za umetnika. Ukvarjam se s fotografijo, pristal sem pri filmu. Vchasih pa rad kaj napishem.
– In katero od teh dejavnosti bova izvajala danes?
– Do cerkve stopiva. Upam, da nama bo kdo odprl.
V blizhnji hishi sta dobila kljuch in se priblizhala cerkvi, ki je stala na lepi razgledni tochki. Cerkev je bila znana tudi kot romarska pot. Nekoch so se na dolochene dneve v letu iz mesta po reki pripeljali ljudje s cholni in se pesh odpravili na grich, kjer je stala cerkev.
Pogled na mochvirne travnike je bil charoben. In tishina, ki ju je prevzela, ko sta se priblizhala obokanemu hodniku ob vhodu v cerkev. Vstopila sta. Ona je stopala za njim in se vprashevala, chemu sta se ustavila prav tu. Po glavi ji je rojila reka, da se zunaj obeta lep sonchen dan, da se bo poletje kmalu izteklo in da bi bilo bolje, che bi se zapeljala kot normalni ljudje k morju.
– Za oltarjem! Tam se slishi glas, valovanje podzemeljskega jezera, – ji je tiho zashepetal.
– Se zajebavash z mano? – je jezno odvrnila.
Pomikal se je pred njo. Ni odgovoril na njeno pripombo. Pod gladkimi cerkvenimi oboki sta se skoraj neslishno priblizhala oltarju. Celo prekrizhal se je, da je zachudeno pogledala, ko sta stopila mimo podob na oltarju.
Dekletu je zachelo srce nemirno utripati. Najraje bi pobegnila nazaj, k svetlobi dne. Vseeno jo je radovednost gnala, da mu je sledila.
Stopil je naprej in ji molche pokazal chloveshko lobanjo na nekakshnem kamnitem robu za oltarjem. Do tedaj ji she ni omenil, da so mu ljudje, ki so prebivali v mochvirju, pripovedovali, da se pod lobanjo slishi shum mogochnega jezera. Tudi v najvechji sushi naj bi se jezero nahajalo v globini hriba, prav pod cerkvijo, slishno, che se prisloni uho h kamnitemu prizidku, na katerem je bila polozhena lobanja.
Priblizhal se je lobanji, se je dotaknil in prislonil uho h kamnitemu zidu. Zadrzhal je dih. Tam je, je pokazal dekletu z roko in shepnil: – Shum podzemeljskega jezera. – Zaslishal je mogochno valovanje, dotik valov, ki se zaganjajo ob obrezhje. Nato pa spet nezhnost, ko voda oblije breg.
Prijel je dekle z roko in ji dal znamenje, naj prisloni uho k zidu.
Shum padajoche vode, ki se zliva chez kaskade, se shiri in nato izginja. Vse je kot v sanjah, da shumi skoraj postajajo podobe in je moch, ki te vabi v globino.
Trdno se je prijela njegove dlani in kot uklenjena slonela z ushesom ob zidu.
Zamolklo in s stoterim odmevom se razliva shum valov, nato spet tiho in oddaljeno, in potem, kot bi nekdo v resnici charal ali pa prishel od onkraj mochvirja, iz nevidnega dela sveta, je shum valov povsem razlochno preglasil topot konjskih kopit.
Topot konjskih kopit se je blizhal in skoraj dotaknil stene, da sta obstala kot okamenela. Spet se oglasi shum valov. Jezdec se oddaljuje in za njim ostaja samo she odmev smeha, malce grozljivega.
Obstaneta kot zacharana. Dekle je kot priklenjeno k steni, da jo mora skoraj s silo odvlechi proti izhodu. Upira se mu in se zheli vrniti, kot bi jo neznani smeh jezdeca omamil.
Sonce jima udari v ochi, ko stecheta navzdol proti avtomobilu. She prej sta vrnila kljuch v blizhnji hishi. Brez besed sta se odpeljala.
Spet navzdol po razdrapani poti. Le ptice ju spremljajo. Skoraj se ne zavedata, kako se priblizhata cesti.
Tam za hip izstopita. Napotita se po stezi ob kanalu, kot da she ne verjameta povsem zgodbi, ki sta ji bila pricha. V trsju ob kanalu sta splashila mnozhico zhab, ki so s pljuski pristajale v motni vodi. Zdelo se jima je, da se pod gladino premikajo z veliko hitrostjo sence ribjih hrbtov.
Ustavila sta se v blizhnjem brezovem gozdu. Tla so rahlo podrhtevala pod koraki, kot da v resnici plavajo na valovih podzemeljskega jezera. Za hip se jima zazdi, da letita s mochvirnimi pticami nad povrshino polj in travnikov in da jima skozi ochi prebliskujejo odsevi vodnih ploskev.
– Saj se nama je vse samo zdelo, – jo je skushal pomiriti.
– Nisem chisto preprichana o tem, – je odvrnila z zamolklim glasom.
– Hotela si ostati kar tam, – jo je skoraj pokaral.
– Sedaj bi bil zhe chas, da se odpraviva k reki, – ga je pogledala in se zazrla vanj, kot da bi ju v tistem hipu zdruzhila velika skrivnost.
 
 
__________
(Odlomek iz daljshega teksta.)