Revija SRP 41/42

Boris Vishnovec

 

POLETJE, TAKSHNO ALI DRUGACHNO

 

Osemnajstletni Miro se je poslovil s stisnjenimi ustnicami in nemim, brezizraznim pogledom. Pred nekaj dnevi je zakljuchil zadnji razred gimnazije, tako za las. Bilo je razburljivo sholsko leto. Spricanje shole in disko pa nogomet in pridige doma, tako da se je bolj malokdaj prikazal s knjigo v roki. Visok, svetlolas in suhljat, v temnem puloverju in v kavbojkah, je bil videti nekoliko starejshi.
Samo, ko se je dotaknil koshatega perzijskega machka, je fantu zaigral na obrazu rahel smehljaj. Nato je vzel s police polivinilasto vrechko in brez besed odshel. Oddaljil se je po predmestni ulici, ki je samevala v opoldanski pripeki.
“Samo od machka se je poslovil,” je z razocharanjem dejala fantova mati, chrnolasa Marija, in pogledala svojo mamo, fantovo staro mamo.
Stara mati, polne postave, krepkih besed, delavna in zgovorna, si je mislila, da fantje pach morajo k vojakom. Tako je bilo od nekdaj. O tem sploh nihche ni nikoli razmishljal.
Prijatelj chrnolase Marije, s katerim so zhiveli skupaj zadnja leta, odkar se je Marija lochila s prvim mozhem, fantovim ochetom, ni rekel nobene. Cheprav so bili zhe vech let skupaj, je bil Jozhe she vedno neuradna oseba. V vseh kochljivih polozhajih je moral uposhtevati sklepe, ki sta jih skupaj sprejeli stara mati in Marija. Pochutil se je malo zapostavljenega, hkrati pa je bil reshen odgovomosti za posledice odlochitev.
“Konchno!” je dejala Marjja.
V tem vzkliku je Jozhe zachutil olajshanje. Vedel je, da je Marija na koncu z zhivci. Napetosti zadnjih let so storile svoje. Samo eno si je zhelela, da chimprej odrineta z Jozhetom na morje.
Potem pa je, nekaj dni pred odhodom na morje, ko je fant zhe prebil prve tedne v vojski, prishel usodni telegram: – Vash sin se zdravi v bolnishnici. Nato se je vse odvijalo kot v vrochichni mori. Obiski v bolnishnici v drugi republiki, pogovori na poveljstvu, mnenja zdravnikov. Sklep: fant se odpusti iz vojske. Lahko se do nadaljnjega zdravi v domachem okolju, ker ima mozhnost strokovne pomochi.
Motor avtomobila rahlo podrhteva, odziva se neprizadeto, medtem ko Jozhe prislushkuje njegovemu brnenju. Nekaj odsotnega, nekaj nedojemljivega odzvanja na dekletovem licu. Globoke chrne ochi so zapredene v zhalost, zazrte v ponotranjenost. V njih tli zhalost. Ta zhalost je toliko bolj vidna, ker je pravo nasprotje vsega njenega razposajenega ritma, tiste neulovljivosti in bezhnosti, tiste neustavljive zhivahnosti, zaradi katere jo je Jozhe pravzaprav vzljubil. Ves zhar besed in pogledov, vsa mavrica domislic in nasmehov, vse se sprevrzhe v obupan klic, kjer se odrazha tako samoobtozhevanje, vsa prigovarjanja in licemerstvo in morda tudi shkodozheljnost, ki se ne more nikoli izneveriti, ki pa ga hote ali nehote obchuti. O tem sta se lahko vechkrat pogovorila, o teh tankih nitkah sprenevedanja, zank in namigovanj. Spregledala sta to mizerijo, ki je prisotna vsepovsod, vso to pritlikavost, vso brezchutnost.
Na tej poti proti morju sta se vozila, ko sta dozhivljala svoje srechne dni. She vedno brze po njej kolone zadovoljnih dopustnikov. Druzhine so natlachene v kombijih, ki so oblozheni s prtljago. Fantje in dekleta prehitevajo kolone na hitrih motorjih, kot bi izzivali nevarnost, kot da si zhele blizhine smrti. Zdolgochaseni otroci posedajo na parkirishchih in si zhele povratka v domachi kraj. Vrochina, dolgchas in brezvoljnost. ko potujejo po tuji dezheli. Vsaksebi so si, oddaljeni od pogledov starshev, ki ishchejo zlagano romantiko. V senci prijetnih dreves posedajo, za oblozhenimi mizami. Vonj po cvrtju, vonj po jedeh na zharu jih prevzame, prvi znanilci Mediterana, prve sence Azije in vsepovsod to sinje, globoko nebo. In vsepovsod jih spremlja ta zelenkasta reka, ti odbleski tolmunov, ta razodetja prvobitnosti, ki naznanjajo sonce Mediterana.
Na njenem obrazu pa vse te sence, vsi ti odbleski, vse to prenikanje toplote, vsa ta obchutja govore edino v mnevanju. Jozhe samo sluti, samo molchi, ker bo kdaj pozneje prepoznal v sebi te sence tesnob, negotovosti, praznine in strahu. Da. Strah se je zajedel v Marijino dusho. Brezoblichen in tezhak, prisoten ob vsakem utripu, prisoten v odsotnosti dojemanja, prisoten kot negibne ovijalke na dnu tolmuna. Jozhe polezhuje na skali ob tolmunu, prezharjen je s toploto, ki je prijetna, zazre se v odseve zelenkaste vode. Zazre se v njeno telo, ki se previdno giblje po spolzkih skalah. Njena misel pa ostaja dalech, ostaja zakrita v odsotnem pogledu, ostaja ovita kot skrivnostno prelivanje ovijalk, negibnega, neustaljivega prenikanja v poroznem apnencu. Nato ju znova preveva utrip ceste, ti prebliski vozil, ki so kot nemirne sanje, v katerih seva neshteto zhivljenj.
Kako naj razume, kar je nedojemljivo, kar je skrivnostno, kar je dar zhivljenja, kar so sence smrti? Samo to! Lepota je dalech. Lepota je misel, ki ju druzhi. Lepota je to skupno dozhivljanje – lepota je njuna skupna pot po nazobchanih obalah otokov. Lepota je odsev v prebliskih nezhnih odtenkov, ki jih nakodra veter. Ta vonj Mediterana, zhajblja in rozhmarina. Lepota je srecha, ki sta jo uzhila skupaj. Lepota so jutra, ko se je njuna ladja priblizhevala pristanu. Lepota je njen obraz in njen nasmeh. Lepota je chas od enega do drugega potovanja. Lepota je svetloba, ko se dushi srechujeta in se smehljata. Lepota je srecha, srecha, ko sta pripadala, v najglobljih vzgibih, drug drugemu. Vse jasneje vidi, postaja mu dokonchno in za vselej razlochno. Sedaj ve, kaj je prijateljstvo, prijateljstvo potrebuje, prijateljstvo za prezhivetje, za minevanje, za zabavo in za vsakdan. Ampak potem, za to, kar nosi v dushi, v trenutku se prepozna, zave se, za srecho je potrebna ljubezen. To je premik, od enega vesolja v neskonchnost, od nezavednosti v zhivljenje, v osveshchanje. Zato je vse pretanjeno. Zato je vse umishljeno. Zato je vse dosezheno.
In nato brzojavka.
Jozhe ne dojame, ne dojame povsem, kaj se dogaja v njeni dushi. Samozavestna, ambiciozna, emancipirana. Jozhe ne dojame, da je Marija v resnici krhka in pred zlomom.
In tudi v tistem trenutku, ko se objemata, ko se stiskata drug k drugemu, ko se ljubita, Jozhe ne dojame sence tezhe te notranje bolechine, ne dojame, kje tava njena misel, ne dojame te brezupne odsotnosti.
 
***
 
Vse bolj se oddaluje ta poletni pretok vozil, ki utripljejo na razbeljenem asfaltu. Ta nasmeh lepotic, ki se utapljajo v toploti poletnih nochi, od vsepovsod, plavolase Nemke in Shvedinje in morda temne Shpanke, pa Italijanke. Oddaljuje se ta sen o ljubezni. Vse sanje o predanosti, o strasti, vse zhelje po nadaljevanju ali pa samo po bezhnosti pozabe, vse se strne v eni sami osebi, v eni sami nezhni podobi zhene, s katero je prezhivel leta zhivljenja, ki so minila kot sen. Samo v tem se prepozna, v tem poenotenju dush, ki se zlivata v eno samo obchutje, v eno samo dojemanje sveta. Ostaneta skupaj, ko se radost prevesi v bolechino in se oddalji ritem plesa, ritem mashkarad in potovanj. Oddalji se rozhnati balon, ki mu s pogledom slede mimoidochi. Oddaljijo se nezhni prelivi plazh na otochkih. Sanjskih, nedoumljivo lepih. Obstaneta kot na koncu nekih novih spoznanj, ki bodo she marsikdaj zameglila lepe sanje. In tako obstaneta v obmorskem mestu, sama zase, odtrgana od mnozhice, odtrgana od poletja.
Vrochica preseva skozi presojne liste, ko Jozhe polezhuje v senci na parkirishchu. Ustavila sta se na pobochju nad mestom, kjer so razpotegnjene dolgochasne stanovanjske hishe, zanemarjena dvorishcha, po katerih se vlachijo suhljate machke. Do sem ne sega utrip pochitnishkega razpolozhenja. Kot na zapushchenem tovarnishkem dvorishchu. Prechesala sta vse mesto, se ustavljala v pisarnah, preprichevala pristojne. Strazhe. Chakanje. Pogovori. Vsa negibnost chasa, ki pulzira v povsem drugachnem ritmu, v ritmu, ki ni od tega sveta. Besede postanejo zadrzhane, besede imajo skrite pomene, ki jih dihne sivkasto zelena prevleka. Ta dih usodnosti, ki je vklenjen v barvo vozil, oblachil in poslopij.
Marija pochasi stopa po razbeljenem asfaltu, ki se zlagoma dviguje v neskonchnost. Veliko rumeno sonce se ji spusti na tilnik, kot da vstopa v veliko zharecho pech. Sunki vrochega zraka se zaganjajo v njo, da jo stiska v grlu. Znoj se curkoma zliva po telesu. V sencéh ji kljuje, da se lahko vsak hip zgrudi. Stopa navzgor po vdrtem, razmehchanem asfaltu. V tem razbeljenem kotlu so se tisti hip vsi podali k morju. Morda polezhujejo za hishami in chakajo na povetrc z morja. Medtem ko je vse mesto, vsa obala, vse zgradbe in vse ceste, ena sama razbeljena pech.
Vrh pobochja je she vedno pred njo, kot da se odmika v neskonchnost. Kot da je zgubila obchutek za razdalje. Nekakshne table so, ki prepovedujejo prevoz z avtomobili. Korak za korakom. Razbeljeno. V topost. V kljuvanje v sencih. Z eno samo zheljo po hladni tekochini, po senci, po hladnem zavetrju. Podoba sina je pred njo. Kako se je poslovil. Kako je prejela sporochilo. Kako je bila pri njem v bolnishnici. In zhelja po miru in pochitku. Ve, da ne bo nobenega premora, nobenega dopusta. V hipu prepozna, da tudi Jozhe ni tako pomemben, da se ji zamegli razum, che se sinu kaj zgodi. In Jozhe, pomaga ji, vedno je ob njej. Toda v tem trenutku, ko se nanjo sesipajo drobci razpadlega sveta, je tudi on neskonchno dalech. V hipu se zamaje tudi njen nazor, vse njeno preprichanje in ves zagon, ki ga je premogla. Jozhe je ostal spodaj na nekem dvorishchu. Vprasha se, ali ji je v resnici blizu, ali lahko dojame to njeno zbeganost in nemoch. Noge postajajo svinchene. Tudi v dusho se zapredejo svinchene nitke, ki so kot pajchevina. Tudi ta vonj po drazhljivih rastlinah, ta vonj po rozhmannu, ki prihaja od nekod, ta vonj, ki jo je razvnemal, se ji zazdi kot del velike muchilnice, ki samo stopnjuje tesnobo.
Nich vech ni preprichana, da bo zmogla naslednji korak. Hishe so vse redkeje posejane. Med njimi zija prepad, velik razprt prostor, kjer vrochica udarja she mochneje. Nekakshen gol prostor je pred njo, nekakshna chistina, kjer je asfalt ves razmehchan, kot bi stopala po vosku. Kjer se v hipu znajde v mogochnem shumu, da se opoteche. Za hip se zamaje svet. Udari jo neskonchen tek vagonov, izpuh iz lokomotive. Lahko bi se z dlanjo dotaknila bobneche kompozicije. Vlak se je pojavil iznenada, kot bi ga izbljuvalo zhareche sonce. Zdruzhena sta v sozvochju, ki postoteri moch udarcev, ta slap razbeljene toplote. Oprime se nizke zhelezne ograje. Sunkoma lovi prgishcha zraka. Srce ji udarja v votlem bobnenju, kot bi hotelo izstopiti iz telesa. Zave se, da je samo za korak zgreshila tirnice, samo she korak in znashla bi se pod bobnechimi kolesi, ki so pridrvela iz daljave, kot bi jo hotela potegniti za seboj.
Nihche vech ne bi spravil sina iz bolnishnice, che bi zgreshila svojo poslednjo pot. Zave se, da tudi sin trpi poslednje muke. Prepozna ga. Prepozna na daljavo. Prepozna njegovo topo zhdenje, ko ga je premagala neskonchna vrochica zgoraj v razbeljenem kamenju. Zave se, da je tesno povezana z njim. Zave se, da se je usoda presukala, kot se premaknejo tirnice pred drvechim vlakom. V hipu, iz enega tira na drugega. Iz veselja v zhalost. Iz zhivljenjske radosti v brezup. She dolgo odmeva v njej ta poshastni utrip koles. She potem, ko ugleda med kostanji zelenkasto chrto barak.
Jozhe jo she vedno chaka spodaj na dvorishchu, poleg avtomobila. Ona nekaj reche, nekaj o vlaku, nekaj o vrochici, pa da naj gresta chimprej od tod. Ona nekaj reche, da bo jutri dobila odpustnico in da so se odlochili, da se sin lahko zdravi doma.
“She eno noch!” reche Jozhe. “Odpochila si bova!”
Ve, da ne bo nobenega pochitka. Ve, da bo samo negotovost. Gleda obraz dekleta, ki je zaskrbljen in utrujen. Gleda ga v hladni cerkveni senci, kamor odideta. Vonj prizhganih svech. Vonj plamenchkov in hlad marmornatih obokov. Vecheri se. Samo nekaj zhensk v chrnini nemo zre v oltar. Stopila sta v cerkev, kjer je znana bozhja pot. Zastrta v mehko podobo senc, v tiho migotanje plamenchkov, strmi v podobo na oltarju. Mati z detetom. K njej so se zatekali v stoletjih, mozhje in zhene, v priproshnjah, za sina, za mozha, za ocheta, in zdi se, da je nezhnost odsvit dushe, zdi se, da tihi mir nochi pomirja. Zdi se, da na podobi utripa srce, srce utrujeno od muk. Gresta okoli cerkve, kjer je tlak zlizan od tisocherih stopinj. Slishi odsvit glasov, odsvit petja in priproshenj. Samo za to noch, da se prevesi v nov dan. In v nochi je njuno zblizhanje kot molitev, kot priproshnja k odreshitvi. Zdi se, da se tudi ljubezen rodi iz bolechine, iz muk, ki se stopnjujejo s prelivanjem ur in odmikanjem nochi. In v tem hipu sta si neskonchno blizu. Blizhe, kot si je mogoche misliti. V teh obrisih neizbezhnosti, kjer se strah in ljubezen poistovetita. In je vse, vse le zven bolechine v dushi, in je ta blizhina tisto edino zdravilo, ki ga je izumil chlovek. Morda pa mu je bilo podarjeno in lahko sezhe po njem. V nekem hipu, ko je usoda razpeta na nekakshni tehtnici, in so trenutki, ki ostanejo, odlochilni za vse bivanje.
Obala je v tistem trenutku neskonchno dalech. Obala je spodaj pod mestom. Jozhe vozi previdno, po robu nasekanih skal. Marija strmi nepremichno predse. Govori o odpustnici. Vprashuje se, kje je v tistem hipu sin. Nepreklicno je izvedela, da so ga vrnili iz bolnishnice v njegovo enoto. Marija se obtozhuje, da se je vse zgodilo zaradi njene lochitve, ker je fant rasel brez ochetove avtoritete. – Vesh, kako se pochuti lochena zhena, je vchasih pogledala Jozheta. Sin je odrashchal pri starih starshih. Vsi so bili popustljivi do njega. Tudi Jozhe, ki se je drzhal ob strani. Popevke, stripi, televizija, disko. Tu pa je Balkan. Balkan kot pred tisoch leti. S hajduki in kultom orozhja, s patriarhalno vasjo in ochetovsko avtoriteto pokorshchine in sluzhenja. Fant pa sanja o potovanjih, o daljnjih morjih. Kako kruto se spopadeta dva svetova. In ves ta spopad se ujame v Marijinih ocheh.
“Znashel sem se v kroshnji drevesa,” reche fant.
“Kako? V kroshnji!” se spogledata.
“Kar zavrtelo se mi je. Od vrochine. Chez petdeset stopinj v skalah, na planem.”
“In potem?”
“Preprichevali so me, naj se spustim na tla. Spushchal sem zhivalske krike.”
“In potem so te odpeljali v bolnico!”
Marija ne more verjeti, da je sin v resnici ob njej. Ustavili so se na vrtu predmestne krchme. Mesto je ostalo za njimi, mesto njihovih spominov. Pred letom, dvema so prihajali v blizhnje letovishche na dopust.
“Si dobival ves chas zdravila?” vprasha Marija.
Vrochica je popustila. Iz blizhnjega gozda se spusti rahel vetrich.
“Dobil sem pomirila. Vrsto injekcij.”
“In nocojshnjo noch?”
“Vrnili so me v enoto. Ostal sem brez zdravil. Chakal sem vso noch. Na poveljstvu. V gornjem nadstropju. Nisem vedel, da sta vidva na poti. Nisem vedel, da me bodo odpustili.”
She vedno vidi sivo dvorishche pred seboj, she vedno vidi stene oddaljenih poslopij in visok zid, ki obdaja poslopja. In prve odtenke jutra, ki prebadajo sivino nochi.
Priblizhuje se oknu.
Premishlja. Obotavlja se.
Razmazan beton velikega dvorishcha pod njim.
Dotakne se kljuke na oknu...
Vsepovsod tishina... Noch...
“Tedaj sem pomishljal…,” pogleda mater.
“…Da bi se pognal navzdol,” reche ona.
Fant prikima. Samo za las, preshine Jozheta. Samo za tanko nepredvidljivost in vrnil bi se v krsti.
Vetrich z morja zashushlja. Sonce se je nagnilo v zaton. Fant pije kokto. Ogleduje se po vrtu. Razigrane druzhbe pri sosednjih mizah. Ocharljive Italijanke, krhke z velikimi ochmi. Zgovorne domachinke pri sosednji mizi. Nasmeh juzhnjashkih lepotic. Njihova lepota mine kot nasmeh poletne nochi. Nato pa zraste znova in znova. vsepovsod, bujna in svezha. Razgledna tochka v blizhini, visoko nad morjem, da pogled zaplava k otokom. Chrta, ki jo rishe ladja od enega do drugega otoka. Pogled plava vse do istrskih obal.
“Ste se imeli dobro na dopustu?” se nasmejan priblizha natakar. Ogleduje si Marijo. Njeno polno, popolno telo, toplino, ki je znova zasijala v ocheh.
Samo spogledajo se!
“Kako je z machkom?” vprasha fant.
“V senci polezhuje,” reche Jozhe.
“Zdravil se bosh doma,” reche Marija. “Predvsem pa, chimprej brez tablet.”
“Samo she do doma se lahko pripeljemo,” reche Jozhe. Ishche drobizh po zhepih. Topa utrujenost se izgublja.
“Porabila sva za hotel,” reche Marija. “Mislila sva, da se bomo vrnili zhe prvi dan.”
Nenadoma so si blizu. Marija se nasmehne in pogleda Jozheta, ko se odpravljajo proti vozilu. Sama ne bi zmogla, pomisli, sama vsega tega ne bi zmogla.
Kolona vozil, ki hiti k morju, je neprekinjena. Spominja na shum neskonchne reke.
 
Oni pa gredo v nasprotni smeri.