Revija SRP 41/42

Boris Vishnovec

 

OSEBNOST UMETNIKA IN VZGIBI USTVARJALNOSTI

 

 

V okviru zadnje Vilenice je bilo v prostorih Drushtva slovenskih pisateljev zanimivo predavanje o osebnosti filmskega rezhiserja, pesnika, pisatelja in esejista Piera Paola Pasolinija. Ob tem sta bili predstavljeni she dve drugi zanimivi osebnosti iz tega mejnega, prehodnega srednjeevropskega prostora. O Pasoliniju je spregovoril slikar in pisatelj Giuseppe Zigaina, ki je napisal o Pasoliniju shest knjig ter je podrobno osvetlil kljuchne tochke in zadrege iz Pasolinijevega zhivljenja. V tem mejnem prostoru med Slovenijo, Furlanijo in Istro sta delovali she dve znani osebnosti, ki sta ju skushala predstaviti druga dva predavatelja. Dela Fulvija Tomizze je podrobno analiziral likovni kritik Andrej Medved. O Srechku Kosovelu pa je spregovoril akademik in pesnik Ciril Zlobec.

Vse tri umetnike, Pasolinija, Tomizzo in Kosovela, so opredeljevale okolishchine in dejstva, da so zhiveli na tem mejnem podrochju, ki jih je po svoje zaznamovalo in jih tako tudi privedlo do tega, da so svoje zhivljenje prezhiveli predvsem kot ustvarjalci, razlagalci in vidci. Ob dejstvu, da predstavlja to podrochje stichishce treh velikih skupin evropskih narodov, je bilo kot prehodno ves chas zaznamovano s spori, krvavimi obrachuni in z netolerantnim sprejemanjem drugachnosti. To je en vidik, zunanji, konfliktni, mejni, ki zaznamuje tudi ustvarjalce s tega podrochja. Seveda pa zhele kot ustvarjalci presechi ustaljene kalupe in se poglabljajo v globljo naravo chlovekove eksistence, hkrati pa poskushajo tudi nakazati izhod.

Prav iskanje izhoda kot konchnega spoznanja o naravi in chlovekovem bivanju pa je pri omenjenih ustvarjalcih zachuda usmerjeno v skupni imenovalec, ki so ga vsak po svoje predstavili predavatelji. Kot odsev tega konfliktnega stanja v prelomu zgodovinskih okolishchin, krajevne zaznamovanosti in negotovosti pa se kot odraz odsvita v vseh treh ustvarjalcih, pri vsakem na svojski nachin, a vendar nekam izven realnih obstojechih okvirov, v negotovost in iskanja. Seveda se zunanje danosti prelivajo v chlovekovo notranjost, ki jo zaznamuje negotovost in notranji osebni konflikti. She bolj, kot so konfliktni izvori v osebnosti Fulvija Tomizze, je pri njem opazen zakljuchek v romanu Boljshe zhivljenje, kjer je, kot je opozoril likovni kritik Andrej Medved, nakazan izhod izven obstojechega sveta. O vpetosti v prostor in chas Srechka Kosovela je spregovoril pesnik Ciril Zlobec, nanizal je tudi nekatere vidike chasa po prvi svetovni vojni, ko je Kosovel opeval "rdeche zarje", kar je spet premik izven realnega sveta v prichakovanje boljshega zhivljenja. Vsekakor prepoznaven znak, da se pesnik ni dobro pochutil v chasu in kraju, na katerem je zhivel, in je ob napovedi sprememb tudi prichakoval boljshe zhivljenje. Obenem, ko je minil chas vojne in obrachunov, je vzniknilo kratkotrajno upanje, ki pa se je sprevrglo v she bolj krut chas prihodnjih spopadov.

Lahko torej z dovolj veliko gotovostjo trdim, da prostor, na katerem zhivimo, pa tudi sosednje pokrajine, ob vpetosti med Alpe in Sredozemlje, rojevajo konfliktne osebnosti, ki so v svoji notranjosti razklane in zaznamovane, hkrati pa usmerjene na pot iskanja izhoda ter se obenem podajajo na edino pot, ki izkljuchuje akcijo, vsaj deloma, in se predajajo umetnosti oziroma skozi umetnosti ishchejo izhod, reshujejo sebe in razlagajo drugachnost, bivanje sprejemajo le pogojno ali pa ga celo odklanjajo. V osnovi je torej konflikt, iskanje osebnega ravnovesja, tavanje in znova ustvarjanje. Tolerantno sprejemanje drugachnosti in iskanje dialoga pa je mnogokrat obsojeno na odklanjanje od lastne sredine, kar je mogoche najbolj izkusil Fulvio Tomizza, ki je she pred smrtjo dobival po telefonu klice, da je izdajalec. Sam bi tu dodal v razmislek she osebnost Marija Kogoja, ki je izshel iz istega okolja, in njegovo delo Chrne maske. Mnogokrat pa je zhe bil analiziran roman Petra Handkeja Zhalost onkraj sanj, za katerega lahko z gotovostjo rechemo, da ima korenine v prav tako travmatichnem koroshkem zhivljenju. In zachuda imajo vsi navedeni umetniki tudi precej podobno druzhinsko zhivljenje oziroma krize, ki zaznamujejo njihovo otroshtvo.

Toda vrnimo se k osebnosti Pasolinija in k zanimivemu predavanju slikarja, pisatelja in filmskega ustvarjalca Giuseppa Zigaine. Tokrat nam ni govoril o Pasolinijevem filmskem opusu, temvech nam je skushal skozi oris pesnikove osebnosti podati izhodishcha za razumevanje Pasolinijevega pesnishkega, esejistichnega in romanesknega opusa. To delo premalo poznamo in je bilo najprej odkrito v tujini, iz razlichnih vzrokov, pa tudi zato, ker je pach filmsko delo veliko bolj na oceh. Pisateljsko delo Pasolinija pa je zaradi kritichnosti, kontradiktornosti in vechrazsezhnosti tudi doma sprejemano z rezervo. Zaradi politichnih dejavnikov pri nas ni bil prevajan. Sploh pa je tudi na tem podrochju Pasolini kontroverzna osebnost, saj je vechkrat prishel v nasprotje s samim seboj oziroma je ob spoznanjih in okolishchinah prihajal v polozhaj, ko je moral zanikati svoja prejshnja politichna preprichanja.

Pasolini je bil namrech rojen v Furlaniji, kjer se prebivalci opredeljujejo za Furlane. Rojstni kraj Casarsa zhe v imenu nosi spomin na turshke chase, ko je bil ob nekem turshkem pohodu pozhgan. Obmejni pas namrech sega precej bolj zahodno, kot si lahko na prvi pogled predstavljamo. Druzhinski odnosi zaradi napetosti med starshema za mladega Pasolinija niso bili idealni. Starsha nista zhivela skupaj. Oche je bil po poklicu vojak in verjetno precej avtoritativna osebnost nekje iz notranjosti Italije, mati pa domachinka. Tako je mladi Pasolini odrashchal ob materi in starejshem bratu. Ob koncu druge svetovne vojne spremi mladi Pasolini, tedaj je imel sedemnajst let, svojega starejshega brata na zheleznishko postajo. Brat je odshel v partizane in se od tam ni vrnil. Zaradi nesposobnosti, da bi se podredil vojashki disciplini, so ga ustrelili Titovi partizani. Vseeno Pasolini po vojni sodeluje s partijo, kar pozneje vechkrat zanika. Kot lahko sklepamo iz njegovega nachina zhivljenja in razmishljanja, ga je privlachevala zhivljenjska energija in vizija mnozhic. Ne more pa se strinjati z dogmatichnostjo in zavezanostjo disciplini. Zelo kmalu je vzniknil shkandal, ko so ga oznachili kot homoseksualca; to je v tem polkmechkemm okolju pomenilo zelo hud prestopek.

Navedena dejstva sama po sebi dovolj zgovorno prichajo o Pasolinijevi konfliktni naravi. Zaradi shkandala se odlochi za odhod v Rim, kjer se uveljavi kot zelo znana umetnishka osebnost. Sprejmejo ga v druzhbo izbranih umetnikov, ki so zaznamovali chas po drugi svetovni vojni. Hkrati pa Pasolinija vabi spontanost in utrip nizhjih slojev druzhbe, lahko rechemo – mejna populacija. Prav sredi te mnozhice malih ljudi, ki se malce z zvijachami, malce s pretiranim govorichenjem in vchasih tudi z ne povsem poshtenim nachinom prebijajo skozi zhivljenje, je Pasolini nashel utrip spontanega zhivljenja, ki zhivi le za trenutek in se ne udaja razmishljanju. V spominu mi je ostal predvsem osrednji lik iz Pasolinijeva filma Iz tisoch in ene nochi, gibek, iznajdljiv, po svoje simpatichen in malce barbarski, lokav in hkrati otrochje zaupljiv glavni junak iz ene od zgodb. Pravi prototip sredozemskega malce depresivnega, sangvinichnega temperamenta, ki predstavlja nezanesljivega chloveka, lahko pa tudi takega, ki mnogo dá na prijateljstvo in je vchasih celo pretirano zaupljiv. Hrup in gostobesednost se lahko v naslednjem hipu sprevrzheta v grozhnje in tudi obrachune. Tako veleva kodeks starodavnih pojmovanj chasti, ko se prijateljstvo v trenutku sprevrzhe v dramo.

Taki so torej vzgibi umetnishkega ustvarjanja pri Pasoliniju. Lahko bi nanizali she vech primerjav in dejstev iz zhivljenja nashtetih ustvarjalcev. Predvsem pa ostane she vedno prisoten in znachilen, spet se vrnimo k Pasolinuju, odnos do smrti, ki pomeni zakljuchek zhivljenja in hkrati neovrgljivo dejstvo ter, kot smo zhe dejali, tudi pot v "boljshe zhivljenje". Ostaja osrednji motiv Kajna in Abla, ki ga je Pasolini obdelal. Predavatelj Zigaina je tu nanizal vrsto zelo preprichljivih dejstev, ko je prikazal Pasolinija kot chloveka, ki sprejme smrt kot dejstvo, hkrati pa hrepeni po zhivljenju. To je verjetno vedno osrednji zhivljenjski konflikt ustvarjalca, ki je pri ekstravertirani sredozemski osebnosti she toliko bolj prisoten. Chlovek se torej nahaja v predoru, iz katerega ishche pot. Lahko se reshujemo z akcijo. Obstaja pa nasprotni pol, ki se izzhivlja v sovrashtvu. Ostaja tudi srednja pot razumevanja, ki je ozhigosana od lastnih ljudi. In spet osama umetnika.

Tezhko se je sprijazniti z dejstvom, da se rodimo obremenjeni s predsodki ali celo krivdo in da smo vnaprej obsojeni na brezizhodnost polozhaja, vedno podvrzheni spremembam. Vojna in meje, revshchina, beg od doma in poskus reshevanja v drugachno okolje ali pa v bolezen in resignacijo, odrashchanje v razvajenih druzhinah, v negotovosti zaradi osebnostnih razlichnosti ali pa vzhivljanja v drugachna kulturna okolja, v sprejemanje ali pa odklanjanje drugachnosti. Seveda ostane she mnogo nedorechenega, predvsem s pisateljskimi deli Pasolinija, njegovim stilom pisanja in vsebino pesmi. Spet se vrnimo h konchnemu vprashanju bivanja. Lastno smrt je Pasolini napovedal v svoji pesnitvi. Izbral je chas, kraj in datum, v povezavi z nekaterimi prejshnimi pomembnimi datumi. Sprovociral je svojega znanca ali pa neznanca, da ga je zabodel na kraju, ki ga opisuje v pesmi. Reshitev po biblijskem receptu in pa po dogodku, ki se je na istem kraju in na isti datum zgodil pred stoletji. Malce srhljiva pot v "boljshe zhivljenje", potem ko chlovek prehodi pot zemeljskih muk.

Slishi se skoraj kot srhljivka. Toda bolj kot navedena dejstva je pomemben odgovor na vprashanje: kdo so pravzaprav ti nashi sosedje onkraj burne, negotove meje, kjer so vedno pushchali kri in kjer ostane usodna negotovost v chloveku? Ko skushamno najti nachin za sozhitje razlichnih, mi prav razumevanje navedenih dejstev pomaga odgovoriti, da je tudi onkraj meje, pri sosedih, kjerkoli se zhe nahajajo, najti negotovost in nemir, pa tudi pot za razumevanje nashih lastnih travmatichnih dozhivetij in skozi preuchevanja umetnishkih del iskanje poti v boljshe zhivljenje. Zhivljenje na tej nevralgichni tochki zemeljske oble nas bremeni in hkrati tudi bogati. Kraj, kjer se rojevajo izjemne osebnosti, ki se borijo s tezhkimi preizkushnjami, z demoni v sebi. Nekateri pa o teh demonih tudi spregovore in nam pomagajo gladiti pot v prihodnost. Ta pride shele potem, ko se bomo sposobni sporazumeti, kakshno prihodnost si v resnici zhelimo.