Revija SRP 41/42

Andrej Lutman

 

PAR V PESMI IN SLIKI

 
Gertrud Schlosser-Laukel in Vencheslav Shprager: JEZIK KAMNA, LINGUA DI
PIETRA, STEINSPRACHE
Prepesnitev v slovenshchino Vencheslav Shprager
Prepesnitev v italijanshchino Jolka Milich
Zalozhba Lipa, Koper, 2000

Zakonca se predstavljata s po trinajstimi grafikami in s po trinajstimi pesmimi. Morda je pomenljivo, da so grafike, ki jih nudi Vencheslav Shprager, chrno bele, minimalistichno ponovljive ploskve, grafike pesnice Gertrude Schlosser-Laukel pa so barvite, kontrastne abstrakcije. Par v sedmem desetletju, Nemka in Slovenec. Za sabo imata knjige in razstave, nastope in nagrade. Svoje sobivanje in sodelovanje sta povzdignila v druzhinski izdelek: njuno skupno knjigo, ki je v oblikovnem pogledu dognana celota, v skladu s temachnejshim koloritom, ki ga chastita tako v pesmih kot v slikah.

(cit.): “... tedaj me je izpljunil // sedaj me brusi zopet / val / in jaz mu prishepetavam / kar je gostobesedni Demosten / ki me ni nikoli poslushal / v meni premleval” v prvi pesmi Kremen okliche svoje rojstvo kot prishepetalke, ki je stalno prisotna s svojimi shepeti, kateri je treba na tanko prisluhniti, da ujamesh njene besedne niti. Gertrud tako shepeche skozi svojih trinajst pesmi. Z jasnostjo, ki ji ni vech mar za vechne in trajne resnice, se raduje v trenutnih dozhivetjih in spoznanjih, in ta spoznanja, ki jih zakuje v pesmi, nudijo resnice, ki so tudi vechne in trajne in she osebne za povrhu: resnice kot plodovi zhivljenja. Lahko jih pouzhijesh ali pa pustish, da se spuste na zemljo, se razrastejo. Skozi pesmi Gertrud sporocha svojemu bralstvu dognanja o plodovih.

Zhivljenje, ki se naglo prevesha v svoje sklepnejshe faze, nudi vsote dolochenih ugotovitev, neobremenjenih s tezhnjami, kot so uspeh, uveljavljanje, chislanje. To se opazha tudi v teh pesmih: niso tendenciozne. Nichesar nochejo, ko se nudijo; svoje precedene in presejane plodove (cit.): “jutri se poskusim / preobraziti / v moch / vinske trte // nato / se vrnem domov / in vdrem / vate”. Pesmi so del vsega, del in sestavni del vsega. Videnje pretochnosti in stekanja vsega z vsem in vsemi in vpesnjevanje tega je glavni napor Gertrud.

Grafike, s katerimi snuje she drugachnejshi prostor svojim predstavam, niso zgolj ilustracija pesmim. So njihovo kar nekam logichno dopolnilo, saj je neposrednosti in jasnosti verzov prav dobrodoshlo nekakshno zrcaljenje v lastnem. Nato pride shele na vrsto bralstvo in gledalstvo. Da se plodove postrezhe sochne in z domiselnostjo.

Njen sopotnik, Vencheslav Shprager, vzpostavi pesmim chrno-belo-sive povrshine, okrogle, oglate in razmazane ploskve, ki podaljshajo senchnato vzdushje, ki ga pesni (cit.): “Nekateri so na poti / ne razumejo pisave / brundajo pesmi korenin na zamrznjenih stezah / zbirajo protestne besede bolan nasmeh / tikajo smrt v zapushchenih domovih”. Takshen melos se vleche skozi njegovih trinajst pesmi: utrujenost, stereotipni opisi skljuchenih in obnemoglih, ki – dozoreli – klichejo k zhetvi, saj je prishel tisti visoki chas, ko velja le she sklep in naklep vztrajati. Pesmi so odmev druga druge.

Imam obchutek, da je moshki delezh resigniranosti vechji. Morda je to usoda Slovenca na tujem, morda je to sporochilo moshkega sveta, ki ne zmore toliko vedrine.

Lichna zbirka Jezik kamna je nekakshen druzhinski spomenik soustvarjanja, ki ima morda namen (in s tem le tendenco!), da se avtorica in avtor zaznamujeta s svojim znamenjem chasa med vsemi znamenji tega chasa. Da razglasita svojo edinstvenost, svojo sotirnico, ki jo krasita z izbranimi besedami in tochno dolochenimi slikami.

Menim, da je knjiga preprichljiv izziv za she kakshen tak primer, ko se vzpostavita, se pravi stopita zraven pesem in slika, zhensko in moshko, in tako postavljena nudita vpogled vase in skozi pogled na vse, kar je okoli in med njima.