Revija SRP 41/42

Andrej Lutman

 

OBSMRTNI RAZVRAT

Georges Bataille: PESMI
Prevedel Andrej Medved
Oblikoval Ranko Novak
Edicija Hyperion, Koper, 1999

Leta 1897 rojeni in leta l964 umrli francoski pesnik, pisatelj, filozof, arhivar, polemik, urednik, nadrealist drugega kroga, mistik in predavatelj Georges Bataille je imel precej pestro tako osebno kot tudi ustvarjalno zhivljenje. Mnoga nihanja so tudi v grobem znachilnost ljudi, ki so zapustili v drugih sledi sebe in svojih preprichanj. Vplivnezh pach. To Georges Bataille vsekakor je, saj ga je na primer Heidegger uvrshchal med vodilne evropske filozofe. Kot pripovednik in razpravljalec je zhe poznan in preveden, a pravzaprav nazadnje se odkrivajo njegove pesmi. Tu prav koprska zbirka Hyperion razpira svezhe verze kontradiktornega zapisovalca sle.

Bela naslovnica, bele strani, chrni naslovi, chrne chrke. Tak bi bil grob opis videza knjizhice, ki obsega dobrih trideset strani. In notri malo manj pesmi. Ene so naslovljene, druge ne. So daljshe, dolge skoraj ni, vech je krajshih, najkrajshih, parvrstichnic. Vseeno kakshna je pesem po obliki, vsaka nosi v sebi dve skrajnosti, ki se jima Georges Bataille predaja: ena je skrajno nasladna telesna sla, druga je sochasno zavedanje smrti. Kar tipichna pozicija Erosa in Tanatosa, s tem, da je vse krepko prepredeno s krshchanstvom in odporom do njega. Bataille je vechkrat menjal svoja religiozna preprichanja, na vech pashnikih se je pasel. Vzgojen kot ateist, sprejel krshchanstvo, ga zavrgel kot nichejanec, gojil antistalinistichni komunizem, ukvarjanje z jogo, mistichno dozhivetje, ustanovitev lastne skrivne drushchine. Tako bi lahko strnil njegove poglavitne smeri iskanja presezhka in izvora chloveka, kar se v pesmih prepozna kot tezhnja po raztrajanju, po raztrositvi (cit.): “lachen sem krvi / lachen zemlje v krvi / lachen rib lachen strasti / lachen sem blata / in otrplosti v mrazu”, na drugi strani pa prav takshno raztrajanje, le da v odsotnosti nasladnega orgazma: je uzhitek kot manko uzhitka. Je le odlaganje uzhitka. In tu nastopi Bataillov pristop: je prestop v ne-uzhitek, v nadomestke, v tisto, kar naj bi odtegnilo smrt ter ji hkrati pritegnilo. In seveda veshche zavedanje tega (cit.): “pijem v tvoji razpoki / razpiram tvoje gole noge / odprem jih kot knjigo / v kateri berem to kar me ubija”. Ves chas tvorijo vzdushje pesmi tudi omembe najrazlichnejshih telesnih izlochkov, ki delujejo kot pospeshevalke za spominjanje lastnih zadrzhkov do dolochenih spolnih praks. Obstaja nekakshen izhod takshnega sveta stalnega pretoka prvinskih strasti: je v smrti kot zadnjem uzhitku, v odhodu kot preuzhitku. Tako ostajata belina in chrnina, kot da je odlochitev lahka ali sploh pomembna.

Smo del civilizacije, ki je razvil dobrshno mero studa do lastnega telesa, do lastne telesnosti, do spolnosti, do vsakrshnega izlochanja. Vse takshno je oznacheno najprej kot vljudnost, kasneje kot nravnost, nato kot greh in prepoved. In chlovek postane prepovedan sam sebi. Lastno mu je odtujeno, zasezheno in prekleto. V imenu dolochenega svetega imena, posvecheno za sveti cilj, ki je znan le posvechenemu in posvechujochemu. Georges Bataille stoji tu kot preprichan upornik proti vsem takshnim mehanizmom, ki jih je bil navsezadnje zavestno sam delezhen. Je upornik, ki je bil tudi znotraj objekta, proti kateremu se bori. To je boj za prepovedano, za prestop in za shirjenje meja, s katerimi je omejena svoboda spolnega izrazhanja, spolnega udejstvovanja in spolnega spoznavanja. Na Zahodu je bila namrech dejavnost spolovil omejena zgolj na razplod, na vechanje delovne sile in mase, ki konzumira bozhje ali pa izdelke globalnih, se pravi katoloshkih podjetij. Ko pa se takshna masa preneha vechati in prichne skrbeti tudi za lastne uzhitke, tedaj nastopijo represije vseh oblik. Pach klasichna socioloshka slika druzhbe, ki prisega na druzhino in vrednostne sisteme, ki iz takshnih vrednosti izhajajo. Ko nastopi uporaba spolnosti tudi v druge namene, se sprosti najsilovitejsha represija. Ko spolna praksa ni namenjena ponovitvi druzhine, se druzhina tako vznemiri, da nenazadnje tudi prek druzhbe omejuje druge druzhbene tvorbe.

Georges Bataille je zagovornik manjshin, robnih, izlochenih, skrivnih, a predrznih in svoji sli sledechih. Nekakshen osnovni moto je she vedno boj za osvobojenost od jarmov in verig druzhinske spolne vzgoje. V upornishtvu na to temo obstaja namrech mozhnost le izhoda v raztrajanje, v smrt kot zakljuchek bolesti, ki ima vzrok v zamolchanosti, v zatrtosti in zadrtosti.

Naj zakljuchim s pesmijo Smeh, ki ponazarja skrajnosti, o katerima je tekla beseda in o katerima teko take pesmi (cit.): “Smeh smejanje / sonca / kopriv / gramoza / in rac // dezhja / scaline papezha / mamice / in krste polne dreka”.