Revija SRP 39/40

Tomazh Kosmach

 

Z EVSTAHIJEM

 

Kot je Evstahij obljubil, se je zgodilo. Zjutraj me je kljuch chakal pod predprazhnikom njegovega stanovanja. Zaklenil sem za sabo in pogledal v spalnico. Ni ga bilo, lezhal je na raztegnjenem kavchu v dnevni sobi.
"Ti si?" se je predramil.
"Ja."
"Imash kaj pijache?"
"Ne."
"Koliko je ura?"
"Pol sedmih."
"Zgodaj je. She malo bom spal."
"Tudi jaz. Imash kakshno odejo?"
"Na," je ponudil.
Vzel sem in hotel lechi na parket.
"Pizda," je vzrojil, "a ne bosh legel k meni? Saj nisem peder!"
"Nisem vedel, da je divan tako shirok."
Sezul sem zloshchene shkrpete in se zvil zraven njega. Predhodno sem odstranil sharo z lezhishcha na moji strani, ki me je prevarala v oceni smrchechega prostranstva. Evstahij ni dal veliko na red. Po tednu samskega bivanja, brez matere, sem moral paziti na stopinje in pazljivo utirati pot mimo nastlanih cunj.
"Ob osmih naj bi prishla Pupa. Obljubila je, da mi bo posodila nekaj manche," sem omenil.
"Si pustil odklenjena vrata?"
"Ne, saj imash zvonec."
"Slabo se slishi."
"Naj grem odklenit?"
"Boljshe bo."
Odvrnil sem kljuch in se ponovno omotal z odejo. Ura spanca je zdravilno dela. Evstahij se je medtem stushiral in me opomnil pred odhodom v kopalnico:
"Pazi, vse sem zmochil!"
Malo sem she jaz, potem sem naredil zasilno chistko. Obrisal ploshchice po tleh, vrgel umazane cape na kup in odnesel prazne role sekret papirja v smeti. Evstahij se je ukvarjal z gramofonom. Gledal je male plate na 45 obratov, ki sem mu jih nekoch prinesel, podrzhal eno v roki in z zanimanjem vprashal:
"Ti, a je dobra ta pichka - Ivica?"
"Pa priimek?"
"Shefrezi."
"Sherfezi, mona," sem ga popravil. "To je tip. Osladen."
"Che je pa Ivica," se je chudil. "Ne more biti tip!"
"Dzhabe ti. Rukni ga gor, pa bosh videl."
"Ah, kurc gleda dvospolnika," je odrinil plejko in vstavil Bijelo dugme.
Presedla sva se v kuhinjo in chakala Pupo. Zamujala je. Dvakrat sem zavrtel telefon, vendar je brenchalo v prazno. Nestrpno in sitno sem rolal po kuhinji, v dnevno, na balkon, nazaj, spet in spet.
"Si zmeraj tako zhivchen?" se je posmehnil Evstahij.
Prav on, ki je neprenehoma tresel z nogo in lomastil s celim telesom!
"Ti nisi?"
"Pridi, te bom nauchil mav-mav," je dejal in v rokah prekladal karte.
"Ne da se mi uchiti. Kakshna blesava igra sploh je to? Ne znash nich drugega?"
"Znam, remi."
"Greva remi," sem bil takoj za to.
V hipu bi minil chas. Toda on je vztrajal na mav-mavu. Argumentiral je:
"Remi v dveh je dolgochasen."
Spet sem zakorachil po znani tirnici stanovanja. V dnevni sem se zapichil v vinsko steklenico planktona. Majhne ribice in sivolasi mocheradki. Zhalostno so plavali v ujetnishtvu.
"Vcheraj sem jih ujel," je stopil ponosno Evstahij za moj hrbet, "vse na roko!"
"Zakaj jih matrash? Kako bi se ti pochutil dosmrtno v zaporu? Zakaj jih ne spustish? Trpijo. Pograbil jih bom in jih vrnil nazaj v reko!"
"Nimash pojma od biologije," je povzdignil glas. "Vse bi pocrkalo, che jih jaz ne bi reshil! Druge ribe bi jih pozhrle!"
"Saj niso mesojede," sem se uprl.
"Ti si budala," je obupano zatarnal, "tukaj so srechni!"
"Ta zhe ne," sem pokazal na majhnega dinozavra, ki je z napihnjeno lempo tishchal vse shtiri od sebe navzgor.
"Pusti ga, samo pretvarja se!"
"Pretvarja se zhe pol ure."
"Ne vesh, kako zviti so. Samo ulegel se je na hrbet."
"In plava mrtvaka, kajne?!"
"Tako se najbolj spochije. Pridi, greva mav-mav!"
Preprosto igro sem kmalu obvladal. Zaintrigirala me je, she zlasti, ker sem dobil prve tri partije. Rekel sem:
"Kdor nima sreche pri zhenskah, jo ima v kartah."
"Res? Potem se bo Pupa oglasila meni," je vstal Evstahij od mize.
"Moj kurac," sem zamrmral.
Prav hitro je zavpil od telefona:
"Pupa te chaka..."
"Zaspala sem," je zachela.
"Prav, se dobimo v stari Mejci," sem konchal.
Evstahij je brskal po spalnici. Nashel je jurja. Na okenski polici je shchebetal ptichek v kletki. Nekoch ga je ukradel z nekega hodnika v nekem bloku in prinesel domov.
"Che odprem vratca, sploh ne zbezhi. Sedi mi na ramenu," se je pohvalil.
"Mislish, da je srechen?"
"Rada me ima."
"Kako vesh, da je zhenska?"
"Poglej! Neprestano shiri perje zadaj in kazhe rit. Moshki zhe ne bi tega pochel!"
Odkolesarila sva v shtacuno in s sabo potegnila ducat praznih boc. Vzel sem pol shtruce, Evstahij je barantal z blagajnicharko. Obrnil se je k meni:
"Mar ni poceni? Bula samo l77 tolarjev?"
Dobil je pet bul.
"Kam bosh z njimi? Jih bosh nesel domov? Prevech je, ne bova vsega spila."
"Nosil jih bom s sabo v ruksaku. To je dobro za hrbtenico," se je oprtal in spluzhila sva mimo Pupine bajte.
Ravno se je spravljala na bicikel. Prihranila sva ji pot. Dala nama je salamo, sir in nekaj tolarjev. Pa she bulo in pol domachega. Ni smela z nama. Popoldne je imela shiht. Polna energije sva z Evstahijem pristala v stari Mejci. Dve buli sva dala hladiti, eno takoj nachela in jo zalivala z vodo. Bevande ohranjajo chilost, chista buzara prehitro zvrne she tako krepke heroje. Evstahij je zachel pripovedovati:
"Zadnjich sem sedel z Jernejem v oshtariji. Poslushaj to, rekel je: Z Vilijem sva bila potrebna in sva privlekla eno staro babo v sobo. Midva sva se zhe slekla, baba tudi, kurca sva imela v pozor kakor raketi. Potem baba povleche she hlachke navzdol in, ne bosh verjel, ni imela pichke!
Imela je nekakshno shobo in kljuchavnico spodaj. Kako ni imela pichke, sem vprashal. Ja, ni je imela, je rekel Jernej. Pa kako je ni imela? Ja, ni je imela in basta, je rekel Jernej. To ni mozhno, sem rekel jaz. Jebi me, che lazhem, je rekel Jernej. Potem je zahteval, da mu prinesem pornich in je listal po njem, a ni nashel dokaza."
"In?"
"To ni she nich," je nadaljeval Evstahij, "glavno se shele zachne. In, je pravil Jernej, potlej sva z Vilijem pogruntala! Treba je bilo pritisniti na popek, babi se je za hip dvignila loputa in takrat si ga moral hitro zariniti notri. Potem si moral samo ritmichno pritiskati na popek, da ti ni stisnilo jajc. Ni mozhno, sem rekel. Jebi me, che ni res, je rekel Jernej."
Prvo bulo sva osushila, drugo zdruzhila v dve litrski bevandi. Evstahij:
"Che bosh kdaj pil s Primozhem, mu ne smesh dati shnopsa. Po zhgani buzari mu totalka zatrzhe. Vesh, kakshen je, kot gora. Zhrli smo pri Dejanu. Obrnil je pol litra vodke. Nenadoma je vstal, prijel Dejana za vrat, ga dvignil k polici in ga treshchil z obrazom vanjo. Dejan je imel zhe prej samo tri ali shtiri zobe, sedaj ima samo enega. Kri je hushknila, se razletela po steni vech metrov dalech. Ko sem zagledal to, me je samo odneslo skozi vrata. Primozh pa za mano. Nisem imel kam. To je bilo pozimi. Pogledal sem v strugo reke, tam je bil kup odmetanega snega.
Primozh je z divjim pogledom nashel lopato in stekel za mano. Vrgel sem se na hrbet v nametani sneg in stekel po strugi. Za mano Primozh z lopato. Ozrl sem se, enako se je na hrbet fuknil v sneg in drvel z dvignjenim orodjem. Potem ga je stegnilo na ledu. Skushal se je pobrati, spet ga je poleglo, nisem chakal, dirkal sem do doma in se trikratno zaklenil."
"Bova zdaj shla ali naj zmiksam she en liter?" sem vprashal.
"Shpilajva she malo mav-mava."
"Do koliko zmag?"
"Do trideset."
"Za kaj pa?", ker nikoli ne igram za puhel moratorij.
"Dolgujem ti deset kil, ti tega sploh ne vesh najbrzh, ker si bil dolgo komiran."
"Okej, za deset kil, ko bosh dobil prvo placho. Kdaj zachnesh na Komunali? Zakaj si pravzaprav shel z zadnjega shihta? So te vrgli?"
"Nategnili so me. Za 147 nadur sem dobil samo slabih shtiridest kil. Manj kot tristo baksov na uro. Celotne plache 87 tisoch. Pa sem izuchen zidar! Vsi so me jebali v mozak. Evstahij, daj to, Evstahij, daj ono!"
"Jebe!" sem rekel.
"Ponochi sem lezhal z meshalcem v ushesih. Trumbl-tu-trumbl-tu-trumbl-tutrumbl. Vsi so same zjahane opice! Pa sem dal odpoved."
"Torej ti tudi socialna odpade..."
"Saj, ker sem sam zamazal!"
Hec je bil, da sem prav tisti chetrtek gledal socialni TV Tednik na TVS 1, ki je nashel sogobezdacha v magistrsko izobrazhenem doktorju. Ta je ukladal, da na Komunali delajo samo bosanci ali 'bosanci'. Sramotno delo.
Brat bratu, jaz bi zhelel pometati ulice, strichi rozhe v parku; problem je samo v tem, da bi cvetje ali ulice speljale tukaj prisotnega prav kmalu v odsotnost.
V Beli, sedem kilometrov oddaljenem parku, vsaj zame, sva sedla za klop. Zlozhila sva bule, moj tranzistor (peti tisto leto, vsak mesec sem enega izgubil), karte in poiskala radio Ognjishche. Navzgor sta za klopjo dehteli she dve punchki. Evstahij je razkorachil bicikel in zavpil:
"Pridita k nama!"
Nisem verjel, a narisali sta se. Miza je bila tempelj, odshel sem po vodo k vodnjaku. Vztrajal sem ob bevandah. Evstahij ni dal vech poudarka razredchenim paglavcem. Chrpal je chistocho buzare v temperamenten zhelodec. Komuniciral je z mojo levico. Jaz z njegovo desnico in prichali smo navzkrizh. Levica je imela mushtace, desnica otroshke shobe.
"Od kje si?" sem povprashal levico.
"Peljala sem te zhe domov, ko si bil nasut."
"V tvojih krajih sem bil urejevalec ceste," sem povedal, nakar je razkrila, da sem ji vse zhe trobezljal med tistim shtopom.
"Sem rekel, da se ne bo spomnil," je rekel Evstahij.
"Sem rekla, da se ne bo spomnil," je rekla Milena.
"Ne spomnish se, kajne," je rekla Jasna.
"Ne spomnim se," sem priznal.
Gledal sem Jasnin in Milenin smeh. Konchali sta gimnaziji. Samo she matura. Spomnil sem se vseh deklic in zhensk z rahlo poudarjenimi dlachicami nad zobci in prav vse so bile dobrohotne, vesele, radostne in vabljive. Dlachice pomenijo dobroto, razumevanje, toplino za vse. Chutil sem jo kakor nekdanjo sosholko. Najbolj razigrana puncha. Spomnil sem se tudi stare matere. Imela je mushtace. Porochil bi se z njo.
Evstahij se je oprijel Jasne, jaz Milene. Ubijajoche me moti, da se mora nekaj dogajati med zhenskim in moshkim spolom, med E+J ali K+M. Lahko tudi obratno. Spolno si zhelim biti biseksualec. Narobe je, da so moshki povsem neatraktivni in sploh nepozheljivi. Vechkrat se vprasham:
Kaj je z zhenskami, da si zhelijo takshne bogovske izmechke? Pokveke pravzaprav. Jih je k temu prisilil samo strah, da ne bi bile lezbijke? Che bi se jaz rodil kot hchi, bi bil 100% lezbijka..
"Ni druge postaje?" je bevsknil Evstahij.
"Samo to dobim tukaj," sem pojasnil.
"Kako vesh?"
"Lani sem en teden prezhivel v tisti lopi," sem pokazal s prstom, "zato vem."
"Daj sem," je vzel tranzistor.
"Ognjishche dobish povsod. Prav posiljujejo," se je javila Jasna.
Evstahij je le nashel odmev drugachnih zvokov. Vsa chast. Jasna je zachela tolchi chez cerkev, pridruzhil se ji je Evstahij, tudi Milena je pridala piskrchek, jaz sem samo rekel:
"Ne bom shimfal," ker bi me zlahka potegnilo v razdrazhljivost.
Ne bi se znal ustaviti in besnilo bi me spravilo ob dober filing. Cerkev mi je povzrochila dovolj gorja, zato sem izklopil E+J in zachel zaslishevati Mileno.
"Od kod si?"
"Iz Godovicha."
Pa sem bil preprichan, da v mojem kraju ni lepih punc! Pa she brihtnih! Sredi gozda nisem videl drevesa, kot se reche.
"Kaj pochnesh v prostem chasu?"
"Dramski krozhek."
Kmalu bo na sporedu nova predstava. Moram si jo ogledati, sem shranil v spomin.
"Kaj she?"
"Ni chasa."
V sholi tudi jaz nisem imel chasa. A sem si ga vzel. Potem so se mnozhili koli, sive mrene, sivi lasje in popravci.
"Si naredila?"
Odlichnjakinja, seveda.
"Torej ti ni treba delati mature?"
"Tega ni vech."
Matura je res pichkin zemf. Delavec bi prishel do upokojitve. Jok, brale: Opravi maturo na vseh shtancah, preshah, kurcihpalcih, drugache ti propade delovna doba!
In potem sem jo hotel vprashati, che jo lahko poljubim, ker sem zhe zgubljal smisel za razsodnost, pa sem sklenil, da bom probal she nekaj chasa prikrivati rdechico v talentu.
"Kam gresh na pochitnice?"
"Lani sem bila v Walesu pri sorodnikih."
Jaz imam zhlahto samo v nashi skregani dezhelici. Da se ni mogel noben pes porochiti tja dol, sem ji zavidal!
"Po maturi?"
"Na filofaks."
Evstahij in Jasna sta mlela svoje. Nekaj o frocih, ki jih odsvetujem vsakomur, ki hoche she zhiveti zase. Moral sem razkriti zhulj.
"Otroci so smrt! Che me bo zhe kdaj prijelo, da bi ga imel, bom shel petnajstega na trzhnico, izbral najlepshega in ga kloniral."
Mileno je zvilo. Tako iskreno in lushtno se je rezhala, da sem she jaz za hip razkril shkrbine. Potem sta morali iti. K pevskemu zboru ali nekaj takega, midva z Evstahijem pa v bozhjo mater. Vrtela sva pedala in Evstahij je rekel:
"Mislim, da sem se zaljubil."
"Prav," sem odvrnil, "che zmagash mav-mav do trideset, bosh shel lepo k Jasni, ji razkril bitje srca in meni vrnil deset baksov. Che v konchnem seshtevku dobish ti, mi vrnesh tistih deset kil, ne bo ti treba k Jasni in spet bosh porazhenec."
Prispela sva k reki, kjer sva nameravala kampirati s sirom in salamo. Evstahij je nenehoma bluzil o nekem neverjetno lepem plejsu.
"Chudno, ni ga vech," je rekel.
"Potres je tektonsko zalil tvojo Copacabano," sem se pikro posmehnil.
"Greva chez vodo," je sezuval nogavice.
"Poiskal bom lepshi prehod."
"Ga ni, shlek-pek," je naredil sredi reke.
Pa je, shleka-peka, bil! In sem prishel suh chez. Oni se je zhe drl:
"Kosmo, Kosmo! Kje si?"
Nalashch mu nisem odgovoril. Kot Jezus, ki se mu je razprlo morje, sem vazhno prijadral pod drevo, kjer je masiral zmrzle tace.
"Reka je mrzla, nikar v njo," sem ga opozoril.
Grdo me je pogledal in rekel:
"Lachen sem."
Molche sva pohopala sendvicha in vmes mav-mavala. 29:29. Tresel sem se, pa vseeno dobil zadnjo partijo.
"To ti bo spremenilo lajf," sem rekel.
"Kaj?"
"Ljubezen."
"Saj ne mislish resno! A naj ji kar tako rechem, da jo ljubim?"
"Izgubil si, kaj ti morem?"
Mislil pa sem; budala se ne zaveda, da je zmagal! Bo vsaj premaknil gnilo rit iz sobe in nehal sanjariti, da bo vila sama potrkala na njegova nebeshka vrata.
"Deset kil ti dam, Jasne pa nikar ne omenjaj," ga je stisnilo, "nikomur."
"Obljubim."
Obljubo drzhim, che le morem. Nobenemu nisem povedal. Samo napisal sem. Evstahij je z vzhigalnikom odpiral bulo, jaz pa sem se zazrl proti najblizhji bajti. V najin doseg se je valil moshki s karjolo.
"Tukaj sva lahko vso noch," je omenil odpiralec.
"Ne vem, che se bo tisti strinjal," sem pomignil z glavo.
"Kateri?" se je zmajal na noge.
"Tisti z lopato v karjoli. Lopat ne marash, kajne?" sem ga dregnil na rachun Primozha.
Samokolnichar je dospel na doseg glasu. Vzel je namen dela v roke, Evstahij je zakrichal:
"Pridi na pozhirek!"
Bil je chrnolas in rekel je, da ne sme prevech:
"Zhena," je rekel.
Uh, kako sovrazhim take tipe! Grem stavit, da ji v druzhbi (ko je ni zraven), reche 'baba'. Jaz ljubezni nikoli ne bi ponizheval.
"Saj ne bosh zameril, che ti pomechkava," se je ozrl Evstahij naokrog, "40 kvadratnih metrov trave."
"Ni moja."
Malo smo chvekali o tem in onem, shihtu, vremenu in sploshno prvih forah pri neznanem chloveku ter se poslovili. Ni moja! Je mislil tudi na zheno?
Pochasi se je mrachilo, zato sem spodbudil Evstahija k odhodu. Zachuda ni silil chez reko, ampak je sledil mojim stopinjam. Pred Idrijo sva se ustavila she v dveh betulah, vzela chike, pijacho na puf in pristala v Nebesih. Tistih pet litrov je bilo na koncu celo premalo. Mihaelino domache sva tudi ozhela, ampak kar dobro nama je shlo. Nisva se razbila. Zadnje chase sem bil zhe tako vse prevechkrat zlomljen in krvav zaradi padcev v razne kanale. Nebes nisva obrajtala, raje sva se povzpela po shtengah v igralnico. Travarji zgreshene mladine so nabijali biljard. V kotu je chepela najina druzhba. Bula na mizi: vechni mladenich pri 55-ih letih, eden iz Komunale, she en vratar, pa kloshar in njegova sestra, ki ni bila klosharica, je pa rada spila kozarchek vech. Takoj sva se objela in stisnila. Brat je zavzdihnil:
"Poglej ju!"
Ja, kot golobchka. Oba rabiva nezhnost. Ponujala mi je pijacho, nisem vedel, da je zadnja. Pochasi sem srkal, kot kanarchek, naglica bi me spravila v komo. Skozi okno se je zvalil Imbus, stari frend. Vse redkejshe stike sva imela. Padel je v notranjost, prodajalec zhetonov je zabentil:
"Sem ti rekel, da ti bom odklenil vrata! Vse pante si polomil!"
Imbus ni zmogel besed. Zavlekel se je k travarjem in jel tezhiti. Nam pa je zmanjkalo kavsne. Sestra je vrgla besedo, ki smo jo vsi zhvechili v sebi:
"Ima she kdo kaj? Spraznimo zhepe!"
Dobili smo dve buli.
"Tukaj ne boste zhrli," je bil nervozen zhetonko. "Zmrznite, pa she Imbusa poberite, zhe tako sem prekorachil chas. Ura je chez polnoch!"
Imbusa nismo pobrali, zato pa smo zbarantali she za en liter. Katrca komunalca Chelota je vabila v prevoz. Nalozhili smo se vsi.
Sedem nesrech. Kam? Ja, k Evstahiju!
Posedli smo za mizo. Jaz sem silil v mav-mav, prav zmeshala me je ta igra, Sestra je lomila gramofon ob orgazmih starih 45 obrachajk, Evstahij je napravljal narezek, vratar in komunalec sta navijala svitek, 55-letnik je ushel, brat kloshar je zlival vase prilozhnost. Povlekel sem dim marihuane, dva chika sta krozhila, pa she enega, pa she enega...
Sestra je rekla:
"Grem domov."
"Koliko je sploh ura?"
"Shtiri."
Lezhala je ob meni. Nisem ji rekel, naj ostane. Raje sem vprashal:
"Kje je Evstahij?"
"V spalnici."
Sestra je bila tik pred odhodom.
"Se vidimo?" sem navrgel iz obzirnosti.
"Se vidimo."
"Evstahija sem zagledal ob gramofonu:
"Pichka smotana! Zjebala mi je iglo in tachko!"
"Daj pichko Shefrezija," sem bil zloben, "mogoche bo zrihtal. Tako sladek, oprosti, sladka je!"
Sekiral se je zaradi gramofona. Da bi ga potolazhil, sem rekel:
"Greva mav-mav."
Zagrabil je:
"Na koliko? Za kaj?"
"Za popolno zhensko."
"Za popolno zhensko!"
In sem izgubljal... Vendar, kot pravijo; kdor nima sreche v kartah, jo ima v ljubezni. Ni popolna, ni zhalostna, je pa resnichna!