Revija SRP 39/40

Sonja Votolen

BULERJI

(Tri chrtice)

 

ONA JE ALUMINIJ

 

Je rekla prvemu sinu, dobro, da razume. Kako je njegov chas dragocen. In je she rekla hvala. Za vse drobtinchice pomochi. In si je zavrtela enega izmed mnogih filmchkov. Ko je, recimo, bila v mavcu. Pach ni utegnil pomiti posode. Pa je kleche na tleh v veliki okrogli plastiki pomila lonce. In si je narochila dostavo na dom, ko je premagovala virusno pljuchnico. Je bilo zmanjkalo limon, kruha, chaja, sladkorja. Pach ni utegnil prvi sin. In ga ni ne upala, kasneje ne hotela potrebovati. Saj se je bala, da "ne bom utegnil". A rada ga je imela, je povedala. "Mislish, rada me imash," se je chudil. "Ne, ne si zhe prav slishal, imela sem te rada, imela."

Je rekla drugemu sinu, dobro, da razume. Ker prvi ni utegnil, pa je k drugemu poklicala. Pa je drugi zaspano zazehal, prevech da se mu she spi. Res je bilo sredi nochi. Ko jo je tako peklensko shtihnilo na levi. In ko se je tisto vrazhje nadaljevalo, so vsi spali. Prvi sin. Drugi sin. Je le prilezla do zhice. V eni gubi je grizla tla, ko jo je pozhrl 112.

Po odstranitvi ledvice je she shihtala. Polovichno. Obiskovalcev ni bila vech vesela. Tudi v bolnici jih je bila vse po vrsti odpodila. V bolnici je bila vse premislila. In zabelezhila.

Med malico je stopila k Poldetu. Botru. Mazach pechi je v fabriki. In je rekla, che upa staviti. Kot nekdaj. Da si pa zdaj, v teh letih, ona zhe upa na vrh tiste orjashke lestvache. Boter se je porogal. Star je. Ni she videl babe plezati po tej jekleni vishini. Zamahnil je. Ona pa je zagrizla v hot dog.

"He he, koline ti shenkam, ti mestna gospa, che pridesh zhiva do petega klina, " je hudomushljal med dolgimi sivimi obrvmi.

In je prishla. Zhiva do zadnjega klina. Do vrha vrtoglavo visoke vroche pechi. In je na vrhu ni bilo vech. Vech ne. Se je prekucnila v pech. V vroch aluminij.

Na pogrebu je bil zhupnik in dva ministranta. Uposhtevali so njeno pismo. Poslano zhupniku na dan pred skokom.

BULERJI

 

"Nocoj pa ne gresh nikamur!"

Vrgla je roke v bok. Se soldatsko postavila predenj.

"Seveda grem, " je mirno odlochil. In se pogladil prek las.

"Nocoj zagotovo ne gresh nekamur!"

Soldatsko je stopila tri korake proti njegovemu obrazu. Ki ga je preletel komaj opazen smehljaj.

Zrinil se je mimo njenih komolcev. Ki so ga komolcnili.

"Tako torej?!"je sikajoche shepnila.

"Da. Odslej, " sklenil.

"Zakaj?"

"Ker tebe nimam vech rad. "

"Njo pa imash?"

"Da. Zelo. "

"Kako dolgo se she mislish prestavljati sem ter tja?"

"Kmalu ne vech. Bom odshel. "

"Pa otroci? Pa jaz?"

"Ti me ne moresh zadrzhati. Nichesar vech ni, kar bi me nate lepilo. Otroke imam rad. A zavoljo otrok ne bom ostal v jechi. "

"Pa srecha otrok?"

"Tudi jaz imam pravico biti srechen. "

"Otroci ne bodo srechni brez tebe. "

"Otroci me ne bodo izgubili. Vedno bom njihov. "

"Pa moj?"

"Nich vech. Nimam ti vech kaj dati. Nich nimam dobiti od tebe. "

In je shel. Mimo nabuhlega rdechega lica. Mimo rok. Ki so ohlapnile ob telesu. In ochi, ki so prisegle zlo.

Nashel jo je na njunem mestu. Oteklo. Obrcano. Presekanih ustnic. Otrplo. Prestrasheno. Molchecho. Zdrknjeno vase. V klobchich. Trepeljavo. Z rokami pred obrazom.

"Oche, vidish, s temi bulerji, ki si mi jih ti kupil, sem jo zgnetel. Naslednjich bom she tebe. S temi bulerji, ki si mi jih ti kupil. "

Za njegovim skljuchenim hrbtom ga je spreletel sinov glas. In so ga zazebli chrni bulerji. Debel gumijast podplat. Chrno usnje. Chevlji, ki jih je pred kratkim kupil...

Ko si je opomogla, je pozvonila na vratih. In je rekla, da je prinesla otroku she ene bulerje. In njegovi mami tudi bulerje. Saj so ji bulerji podarili njihovega moshkega.

 

JOGURT

"Marjanci sem kupila dva jogurta. "

Drobcena gospa, siva stara gospa, z desno roko zakoplje v torbico.

Bi mislil chlovek, da bo povlekla jogurt, ga pokazala svetu, pa je izvlekla prazno roko.

"Marjanci sem kupila dva jogurta. Ne sadna jogurta. Navadna jogurta hoche. "

Drobcena stara gospa naobli drobcene ozke ustnice v krogec pod nosom. Kot da bi se ustnice nachrtno, premishljeno potiskale v shobico pod nosom.

Zhenska, ki stoji pred njo, se ji uvidevno nasmehne. Pogleda na recept, ki ga drzhi v roki. Se ozre po vitrinah, da se izogne klepetanju one drobcene stare gospe.

Vrsta pe se nikamor ne premakne.

Drobcena stara gospa spet potiplje v torbico. Roka porihtava notranjost. Roka tipa, ali sta Marjanchina jogurta na varnem. Ali se nista prevrnila v torbi.

"Aaaa, saj sta she tukaj, Marjanchina jogurta, " povleche z glasom.

"Marjanchina jogurta s srebrnim robom, " reche in izvleche suhceno roko. "Marjanchina jogurta, navadna jogurta s srebrnim robom, " ponavlja in kot otrok srechno spusti pogled v zhensko pred seboj.

"Ne smeta pasti. Paziti moram na Marjanchona jogurta, da se ne prevrzheta. Potem je Marajanca huda, ker se premeshata in nista tako chvrsta. Bojda sta zanich, che sta premeshana, pravi Marjanca, " pove drobcena gospa. In je malo nervozna.

Zavrti glavo s sivo trajno levo in desno in nazaj. Gleda okoli sebe. Gor. Dol. Pogleda v torbo. Po prostoru. Je res postala nemirna. Chuden strahec se ji zrcali nad obrvmi.

Stopi iz vrste. Postavi torbo ob zid. Pri vratih. Je sklonjena zashchitnishko nad torbico. Jo poravna. Potreplja. Obredno. Pogladi notranjost.

"Tu pochakajta, Marjanchina jogurta, " reche v torbo ob steni pri vratih.

Zakrichi. Ne vstane. Pade po tleh. Roka na krizhu. Druga sega proti torbi. Na chelu mokro. V ocheh groza. Strah. Nuja.

Zhenska, ki je stala pred njo v vrsti, se skloni. Pomoch ne pride prav. Gibi staro drobceno sivo gospo prevech pikajo.

Ljudje gledajo na tla. Farmacevt pokliche pomoch. Stara drobcena gospa zajokca zhenski, ki je stala pred njo v vrsti:"Joj, nesite, prosim, Marjanchina jogurta Marjanci. Naj mi oprosti, ker ji ne bom mogla postrechi. Joj, le kdo ji bo zdaj hodil po jogurt s srebrnim robom?Joj, povejte ji, da me je reshilni odpeljal. Mogoche ne bo huda name. Recite ji, naj se raje vrne v mesto. Tam ima trgovine pred nosom. Pa jogurte tudi. Pri nas na vasi ni trgovine na vsakem koraku. Naj se Marjanca vrne v mesto, ji recite. In naj tam hujsha z jogurtom. Saj ona ni vech za vashko zhivljenje. Sploh noche na svetlo. Ker je predebela. Pravi, da se bo vrnila v mesto, ko bo tu na vasi shujshala. Pa me, jeb... poshilja po te pre... jogurte. Zdaj pa imam. Vrag pocitraj Marjanchine jogurte in njeno dieto! "

In tako jo je torej doletelo, drobceno staro sivo gospo, ko si je prishla po pomirjevala. Zaradi Marjanchinih jogutrov s srebrnim robom.

 

___________

Tri chrtice so iz daljshe rokopisne zbirke Mestne vashchanke – vashke meshchanke (Op. ur.)