Revija SRP 39/40

Rajko Shus

Â

“Ja kaj pa zdaj delâsh?” me je vprashala na svojem obhodu na nekem zame pomembnem srechanju nekdanjih sodelavcev, kolegov sociologov. Shla je od ene(ga) do druge(ga), potem, ko je dostojno zamudila, in vsakega je nekaj vprashala, in morda nekatere enako.

Jaz pa (moj Jaz), bedak, je nasedel:

“Pishem.”

“A res? … Ja kaj pa píshesh?” mi je pomagala.

Potem pa … muchen molk … neke vrste napetost. Kot blisk shinejo misli v vprashanja smisla, vprashanja, ki si jih sicer pogosto zastavljam, ne le smisla pogovora, ampak nekako celostno, vsega smisla prizadavenja pishoche neosebe (osebe, ki je ni), ki je v njihovem razvrshcanju “kdo je kdo” nikoli ne bo. Moj Jaz je bil ochitno prizadet:

“Razlichne stvari … eseje, knjigo sem napisal …”

“A knjigo? Kakshno knjigo pâ?” (Ta zadnji a je bil skrivnostno zategnjen.)

In sem kot sholarchek izgovoril naslov moje najljubshe knjige, nisem ga she izgovoril do konca, zhe se ji je razlezel shirok nasmeh zmagoslavja.

“Ja, jâ…” in je shla naprej od ene(ga) do druge(ga).

 

Kakshen bedak sem, mi je bilo treba …?

 

Ob Barbarinem pismu sem se spomnil tega “ja” ali celo samo â-ja. Ja, tisti, ki pishemo “razlichne stvari”, imamo veliko podobih pogovorov. Morda ne bi bilo tako zelo narobe, che bi – kdaj pa kdaj – pisali tudi o njih.