Revija SRP 39/40

Rajko Shushtarshich

VREDNOTE SISTEMA VII

Chlovekov razvoj

 

VREDNOTE (SUPRA)SISTEMA
(Ali traktat o svobodi ali vrednotni sistem mochnih institucij)
 
VIII.
 
O NEPOSREDNIH DEJSTVIH ZAVESTI
(Poizkus afirmacije neposrednih dejstev zavesti po
Henriju Bergsonu iz "Eseja o neposrednih dejstvih zavesti")
a ne gre za chas, ampak za dejstva zavesti,
kjer chasa ni, je samo trajanje,
obche vrednote so neposredna dejstva zavesti,
vsakomur dojemljive, preverljive,
nihche jih chloveku ne more ne dati ne vzeti,
ne sistem ne institucija ne propaganda, tudi kulturna ne,
samo, che on to sam hoche, jih bo nashel
le v sebi, sebstvu svojem.

Nerad se sklicujem na avtoritete, kot je to navada v akademskih krogih, vendar v tem primeru je obravnavano vprashanje tako pomembno in hkrati v nashem chasu in prostoru tako neprimerno, da bom glavno breme prevalil na sogovornika: Henrija Bergsona. Na ta nachin bom morda z nekaterimi vzpostavil komunikacijo, ki je brez njega ne bi mogel. Tema pogovora med vami, Henrijem Bergsonom in mano, che naj bo komunikacija kolikor toliko zadovoljiva, nam mora biti blizu, to je poglobiti se moramo vanjo, v idejo svobode, ki je vrednotam bistvena. Navadno se pred bralca v takem primeru postavljajo tale vprashanja:

Ali se je bralec, njegov jaz, pripravljen poglabljati v idejo Henrija Bergsona, njegov jaz, njegovo sebstvo, svojskost?

Ali sem to storil jaz, moj jaz? Poenostavljeno recheno, ali sem ga v bistvu razumel?

Ali smo vzpostavili globljo komunikacijo od zgolj formalne, tisto, ki je za simboli in jo simboli le simbolizirajo?

Zelo radi pa bralci zamolchijo sebi in drugim temeljno vprashanje komunikacije, sporazumevanja, sorazumevanja, in to je:

Ali je res tako? A to vprashanje skepse, naj bo izgovorjeno ali neizgovorjeno, je stalno prisotno v komunikaciji. Ne ali je res tako v odnosu do idej v dialog vpletenih in nekoliko tudi drugih mogochih avtorjev, ki mu jih asociacijsko mishljenje venomer vsiljuje, ampak ali je res tako z gotovostjo, t.j. v odnosu do njemu lastne apriorne vednosti. On to zhe apriori ve. Za bolj skeptichne bralce pa bi rekel, da to vedo vsaj kot mozhnost. Chlovekov um ne more umeti nichesar, chesar v bistvu zhe ne ve. Intuitivno dojemanje je kot vzbujanje praspomina. In tako to velja za chlovekovo etichno intuicijo, "kategorichni imperativ". Chlovek ne more globlje vrednotiti nobenega ravnanja, ki ga sam v bistvu ni dozhivel. Za skeptika pa bi rekel, da je vrednotenje dejanja mogoche potem, ko se tako vzhivi, poglobi v ravnanje drugega, kot da bi bilo to njegovo lastno ravnanje. Ker v komunikaciji vechinoma posredujemo, izmenjujemo ideje, misli, obchutenja prek medijev (srednikov), kaj radi pozabimo, da smo bistveno vezani na posredovanje nashega povrshinskega jaza in da posredujemo dejstva zavesti prek mrtvih simbolov, jezika v nashem primeru. Potemtakem ne bo odvech, che posvetim nekaj mrtvih besed jeziku in nachinu prevajanja teh simbolov v zhiva dejstva zavesti.

Moje vodilo pri prevajanju mrtvih simbolov je takole:

Najprej zhelim ujeti, je celota misli in globina ideje. Za stil jezika, ki je kljub svojemu mrtvilu nedvomno pomemben, nisem kaj prida nadarjen, nobenemu lingvistu bi ne mogel oporekati. Tudi prevod Henrija Bergsona je vsekakor lahko sporen, she posebej, ker ni prevod originala, ampak je prevod prevoda. Trdim, da to ni bistveno. Dodatno pa ga kazijo she oklepaji in podchrtavanja, ti so po moji krivdi in so bolj za skeptike in analitike, lepshe se prevod bere brez njih. Sprememb v prevodu nikakor ne bi mogel utemeljiti drugache, kot da to delam zgolj po obchutku, in morda bi me v tem podprl celo kak shirokogruden lingvist.

Che pa bi vseeno skushal analizirati ta obchutek, bi dejal:

Posamezni simbol, besedo, tudi vech besed hkrati, je mogoche zamenjati, ne da bi pri tem sestavljeni simbol, stavek, ki izrazha zakljucheno misel, idejo, vrednoto utrpel shkodo, che se pri tem le drzhimo nekaterih principov. Preden navedem te principe, naj poudarim, da je za intuicijo to en in isti princip, ki mu sicer rechemo obchutek. To pa je tako le, che je bistvena zhiva misel in ne mrtev stavek.

Estetika misli, ki je pred estetiko simbola in jo ta skusha samo izraziti, lahko narekuje modifikacijo simbola. To je estetski razlog modifikacije simbolov.

Razpoznavanje ideje je pred formalno jasnostjo simbola ali sestavljenega simbola, na primer stavka.

Etika intence simbola je samovolja simbola, natanchneje: navada. Shablona jezika ne more diktirati misli, ideje, vrednote, tega, kar je njeno notranje bistvo, kar jo rojeva. Etika misli je pred intenco simbola.

Ti trije principi pa se med seboj solidarno dopolnjujejo in nam pomagajo v izrazhanju svojih misli, idej, obchutenj. Pri prevodu pa je to nevarno pochetje, vendar tudi tu ne gre brez tega. Vedeti moramo, da nihche ne misli dvakrat iste misli in da je nihche ne bi mogel izraziti dvakrat na isti nachin. Kolikor pa k temu vendarle tezhimo, smo zhe zhrtve shablone svojega izrazhanja v svojem jeziku.

Che uvedemo v solidarnost treh principov na horizontalni ravni, to je pomembno, she njihove parne kombinacije, se stvari, simboli in pravila strahovito zapletejo: tezhimo k principu etosa spoznavanja in spoznavanju etichnega (kar ni isto), k lepoti etosa in etichni lepoti, k spoznavanju lepote in lepoti razpoznavanja. Toliko o horizontalni osi komunikacije.

Za vzpostavitev komunikacije pa je bistvenejsha vertikalna os v strukturiranju dejstev zavesti. Prodiramo v globinske sloje zavesti, poglabljamo se v najgloblje plasti nashega jaza, pri chemer se poglabljanje jaza v nadzavest bistveno razlikuje od poglabljanja v podzavest in njunega formaliziranega pristajanja na nivoju vsakdanje povrshinske zavesti nashega jaza.

Tako nekako, po tem analitichnem zapletu, ekvilibrizmu razuma, zopet pristanemo pri dejstvu, da celostne komunikacije ni mogoche vzpostaviti ne eksaktno ne analitichno, ker je razumu nerazumljiva, ko zadeva v sfero sintetichnega uma, in se zopet prepustimo le "obchutku – intuiciji."

Che jezikoslovci v nasprotju z nami mislijo, da je jezik zhiv, potem najbrzh mislijo na to spreminjanje mrtvih simbolov, ki jih ozhivlja zavest, duh. Na tako misel z lahkoto pristanemo, saj je le simbolichna. Ne moremo pa pristati na misel, da bi chlovek, ki je bitje uma, mislil z besedami in stavki. Tako pochasi ni mogoche misliti ali tako hitro ni mogoche govoriti, pisati, peti, igrati, slikati. Che bi tako, do kraja sformalizirano mishljenje bilo sploh mogoche, bi bilo to mrtvo. Cheprav je mishljenje zhe umiranje vednosti (Platon v Simpozionu), pa je vendarle neizmerno bolj zhivo kot jezik, ta svet mrtvih simbolov. Do kraja sformalizirano sporochilo bi nichesar ne posredovalo, razen gore chrk in gomile papirja in zvokov brez pomena. Zdi se, da se hoche nasha civilizacija priblizhati ravno temu stanju do mere, kolikor je to le mogoche. Simbolno recheno, jezik ne more vzpostaviti diktata duhu jezika, razum pa ne umu.

Che se to vseeno tako pogosto dogaja, se dogaja, ker je pach tako, da slon, ki je mochan, uchi vrabca letati, slavca pa she peti povrhu. Pridruzhijo pa se slonu she manjshe zhivali, ki imajo trsho kozho.

Kljuch vsake komunikacije je notranji govor (endofazija). Kot otroci smo se ga zacheli sramovati in odrasli so nas uchili vljudnega in praznega zunanjega govora, ki tako zelo malo pomeni. Vseeno pa se kdaj pa kdaj skrivoma pogovarjamo s sabo in chudno – takrat slishimo tudi druge.

Tako lahko tudi Henrija Bergsona prevajam, che nochem biti le mehanichni prevajalec, v odnosu do svoje strukture zavesti, njegov tekst mi je le vodilo, kam bom usmeril misli, kako bom poglabljal dojete ideje ali, drugache recheno, po katerih hodnikih zavesti bom hodil, kajti misli vsakogar uhajajo po svojih poteh, in che se nekomu vendarle pustim voditi, potem mi je ta blizu, in che se nekomu ne pustim voditi in ko se mu ne pustim voditi, mi je tuj. Vedno pa smo neposredni in pristni v odnosu do svoje strukture zavesti, le njo poznamo. In tako je bil Bergson, ko je mislil svoj esej, najprej v odnosu do strukture svoje zavesti. In od tam, od koder ve on, od tam vemo tudi mi, le zato je vsaka komunikacija sploh mogocha. Vendar ne pozabimo – govorimo o neposrednih dejstvih zavesti.

Uvod v poizkus predstavitve Bergsonove misli je nekoliko daljshi, ker zhelim z njim dosechi komunikacijo, ki bi vendarle presegla zgolj formalno logichno razpravljanje. Predvsem z njim ne razpravljam, ampak soglasham, skusham se z njim uglasiti. Rekel bi, da moj pristop k njegovi misli ni kritichen ali opozicionalen, chesar sem veliko bolj vajen, ampak izrazito afirmativen. Afirmativen pa je zato, ker nimam chemu oporekati, zopet pa se to nanasha na bistveno, in izbral sem za predstavitev to, kar je pri Henriju Bergsonu zame bistveno in nikakor ne menim, da je to nujno zanj bistveno ali da bi to moralo biti she za kogarkoli enako bistveno. To pa moram sedaj skushati kratko predstaviti z njegovimi besedami, she prej pa s svojimi:

Stanja zavesti so gotóva in vsakomur preverljiva realnost, so apriorna dejstva. To pomeni, da imajo vechjo gotovost in neposredno preverljivost kot na primer posredovana dejstva, informacije, ki jih nismo in jih ne moremo neposredno preveriti. O takih posrednih dejstvih bo tako ali tako she prevech izgovorjenih besed. Cheprav jih oznachujejo iste besede, je njihov pomen in izvor povsem razlichen, predvsem pa so nepreverljiva dejstva, so dejstva iz preprichanja in tudi njihova gotovost je gotovost iz preprichanosti. Intuicija prodira v stanja zavesti globlje, kot je to analitichnemu razumu sploh mogoche.

Svoboda je kljuchno dejstvo zavesti, je ideja, je pojem, je vrednota. Svobode ni mogoche definirati. Vrednote so stanja zavesti, ki so zanjo bistvena, vrednote zavest orientirajo. Vrednote so neposredna stanja zavesti, so entitete duha, so to, kar duh je. Lahko bi rekli, da so etichna komponenta idej ali etichna komponenta "estetskih vrednot". Strukturirajo se iz dveh subjektov: iz nashega globljega jaza – sebstva in iz nashega mi, pri chemer je vpliv nashega jaza na nash mi relativno majhen. Enako pa je v obrnjeni relaciji, ne moremo sprejeti nashega mi, che ga ne pomirimo s svojim osebnim jaztvom. Nash mi sprejemamo v individualni variaciji kot osebno vrednotno orientacijo. Razlika pa vseeno ostane. Vrednote strukturirata dva subjekta. Strukturira jih "moj" jaz in strukturira jih "nash" mi. In ta razlika je za oba bistvena. Iz sebe in svojega svojstva chlovek ne more, toliko, kolikor je nereduktibilno bitje, individualnost. Ostane pa tudi obcha veljavnost nashih vrednot, sicer jih tudi nash jaz kot takih ne bi razpoznal. Drugo pa je, che rechem, da vrednote strukturiram jaz in strukturirajo mi jih drugi, ker takrat mislim na svoj povrshinski, vsakdanji jaz, na vrednotni sistem tega reduciranega jaza – ega, in na institucionalni, socialno veljavni vrednotni sistem (ki sem ga obravnaval v predhodnih sedmih poglavjih).

Med vsemi vrednotami, orientacijami duha ali dushe – ne vem, zakaj bi moral biti ta simbol pomensko razvrednoten in reduciran – pa ima svoboda she prav poseben status. Tako tezhko jo je s simbolom izraziti. Tako polna ali tako prazna beseda je to: svoboda. Vendar smo si gotovi, da globlje ko prodiramo v stanje zavesti, bolj poln je njen pomen, blizhe smo njenemu bistvu, in vemo, da je v zvezi z vsemi vrednotami, idejami in da jim njena globina spreminja pomen, jim daje barvo in ton in smisel.

______
Op. av.: Deli tekstov iz tega in naslednjih poglavij so bili v Reviji SRP zhe objavljani, vechinoma kot pojasnjevalni dodatki ali kot propagandni dodatki avtonomne kulturne propagande (AKP). Lahko jih preskochite, tu so zaradi predstavitve celote dopolnjene in aktualizirane knjige Traktat o svobodi ali Vrednotni sistem. A ne bojte se, che jih boste ponovno prebrali, jih ne boste razumeli na isti nachin.

 

 

HENRI BERGSON: "ESEJ O NEPOSREDNIH DEJSTVIH ZAVESTI"

 

Prevajanje naslovov je obchutljiva zadeva, podvrzhena je najrazlichnejshim intencam. Prav lahko pa bi na primer esej zamenjal z razpravo, saj ga tisti, ki ljubijo predvsem razprave, zhe tako razumejo kot razpravo o ideji trajanja in ideji svobode. Nekoliko svobodnejsha variacija posameznih simbolov naslova bi lahko bila na primer taka: To, kar oznachuje beseda "neposredno", bi lahko oznachili kot: pristno, istochasno, sochasno; besedo "dejstva" pa bi lahko zamenjali z besedami: podatki, data, danosti, informacije ali celo osnove; "zavest" pa: s psiho, dusho, duhom, jaztvom, sebstvom, in tako naprej. V tako variiranem pomembnem sestavljenem simbolu, kot je naslov, bi s kombiniranjem posameznih simbolov lahko izrazili prav zanimive naslove. No, branje eseja pa postavi stvari spet nekoliko nazaj na svoje mesto in pri nekaterih naslovih bi bili bralci lahko she prav posebej razocharani, kot na primer tisti, ki bi radi vedeli, ali chlovek ima dusho ali je nima; ali pa tisti, ki ishchejo duhovnost le v knjigah; ali tisti, ki vidijo zgolj materializirano, objektivizirano zavest, le tisto, ki je v zunanjih simbolih, ko je tam pravzaprav she ni, in tako naprej. Moramo pa si biti na jasnem, da to, kar je prepovedano analitichnim ekspertom, bralcu ni. Bralci povsem svobodno in avtomatichno prevajajo simbole v sebi ustrezne in to delajo tudi, ko berejo v svojem jeziku, in noben pameten avtor jim tega ne brani, variacijo pomenov in polipomenskost si shteje v chast; ker ve, da so besede same po sebi mrtve, se zheli sporazumeti she s tem, kar te le oznachujejo. /Uvod.: Rajko Shushtarshich/

 

 

O IDEJI SVOBODE

"Sedaj lahko formuliramo nashe pojmovanje svobode.

Svobodo imenujemo odnos konkretnega jaza in dejanja (deja), ki ga ta vrshi (udejanja). Tega odnosa se ne da definirati ravno zato, ker smo svobodni. Analizira se stvar, ne rasti: razchlenjuje se razsezhnost in ne trajanja. Ali pa, che nikakor ne morete prenehati z analizo, rast nezavedno spreminjate v stvar, trajanje pa v razsezhnost. Samo s tem, ko hochete razchleniti konkretni chas, zhe razprostirate njegove trenutke v homogenem prostoru; namesto dejstva, ki se ostvarja, postavljate dovrsheno (konchano) dejstvo, ko ste zhe zacheli s tem, da ste na nek nachin zamrznili aktivnost nashega jaza, se spontanost pred vashimi ochmi pretvarja v inercijo, svoboda v nujnost. – Zato bo vsaka definicija svobode pritrdila (na koncu dala prav) determinizmu." (102)

Kljuchna misel je apriorna vednost, trditev: "smo svobodni". Do nje se ni mogoche dokopati z analizo niti je ni mogoche dokazati. Che pa nash razum pri tem pochetju vztraja, bo nujno konchal v neki vrsti determinizma, dal mu bo prav in dokazal nesvobodo. Vendar nash um ni analitichen, je celostno sintetichen in se s tem diktatom razuma ne more zadovoljiti. Ponuja nam neposredno preverljivost stanj zavesti in v najglobljih stanjih nashe zavesti umuje svobodo kot neizbezhno dejstvo.

Che se poigramo z nashim razumom in trdimo nasprotno: nismo svobodni; vsakdanje zhivljenje, druzhbena praksa nam to neprestano dokazuje. Kot vidimo, ni tezhav, nash razum to apriorno trditev enako dobro prenese kot prvo. Svobodi smo se odrekli v korist drugih, imeli bomo vso podporo drugih. Socialni sistemi so vrednotno utemeljeni na fikciji socialnega determinizma. Ostane le vprashanje vashega jaza: ali ste se vi osebno s tem odrekanjem pomirili? To je vprashanje vashega uma in ne razuma. Ostane pa tudi sumljivo vprashanje: zakaj so dejavnosti socialnih sistemov tako nepredvidljive, odkod njihova svoboda?

Namesto mojega jaza je nash, druzhbeni mi. In zopet se lahko le chudimo univerzalnosti Bergsonovega umevanja svobode. Naj vas ne moti, che bom v ilustraciji oz. posploshitvi umevanja svobode od jaza na mistvo (t.j. duzhbeno svobodo) she nekoliko svobodnejshi. Sedaj pa lahko formuliramo pojmovanje nashe svobode.

Nasho svobodo imenujemo odnos konkretnega mi in dejanj, ki jih vrshimo (ki jih ta nash mi uresnichuje). In tega odnosa nashega mi(stva), te druzhbene svobode se v svobodnih druzhbah zopet ne da definirati, ravno zato ne, ker smo svobodni. V nesvobodnih se seveda dá. Rekli boste: "Vsaka druzhba za sebe trdi, da je najbolj svobodna." Mi pa bomo rekli: "In vendar so med njimi – druzhbami, in med nami – individuumi obchutne razlike." Svobodni individuum jo lahko dojema neposredno, nesvobodni, t.j. ko je individuum nesvoboden, jo dojema posredno, tako kot mu jo posredujejo dominantne propagande sistemov. Analiziramo torej socialne odnose, objektivizirane in reducirane vloge, ne pa svobodnih ljudi, teh se ne da analizirati. Kot smo videli v predhodnih poglavjih, analiziramo druzhbene dosezhke, in ne druzhbene rasti; njeno institucionalizacijo, in ne osvobajanja.

In che nikakor ne moremo prenehati s stvarnimi druzhbenimi analizami chlovekovega razvoja, v katerih je chlovek stvar – objekt, druzhbeno rast nezavedno spreminjamo v druzhbene dosezhke, nasho svobodno prihodnost pa v lazhno utopijo. Zhe samo s tem, ko hochemo razchleniti konkretni chas, razprostiramo njegove zhive trenutke v utesnjenem prostoru. Namesto zhivljenja, ki se ostvarja, nam postavljate dovrshene ideale, konchno dosezhene cilje kot dejstva. Zhe ko ste zacheli s tem, ste na neki nachin zamrznili aktivnost nashega mi; spontanost naroda, ljudstva se je pred vashimi ochmi pretvarjala v inercijo mase, druzhbena svoboda v druzhbeno prisilo, nujo. Zato bo vsaka definicija druzhbene svobode pritrdila in se udinjala socialnemu determinizmu. Nachrtovana svoboda bo konchala v nekem integralizmu, totalitarizmu, v vsakem primeru v nekem –izmu.

In che nikakor ne moremo prenehati s stvarnimi druzhbenimi analizami – analiziramo kvantiteto zhivljenja in ne njegovih kvalitet, v katerih chlovek ni svobodno bitje, ampak je stvar, objekt odtujenega mi –, druzhbeno rast nezavedno spreminjamo v druzhbeni razvoj, spontano zdruzhevanje pa v institucionalno hierarhijo, v ekspanzijo in dominacijo uchinkovitega, dosezhkovno orientiranega, reduciranega chloveka. Samo s tem, ko hochete razchleniti chloveka na skupek delnih vlog, ga determinirate v stvar, primerno za statistichno in rachunalnishko obdelavo. Ali pa to storite tako, da stvari – artikle dvignete na nivo chlovekovih vrednot, rachunalnik na nivo chlovekovega uma. Institucije, njih centralni registri pa ne potrebujejo chloveka, uporabijo samo njegov del, tega, ki ga rachunalnik lahko registrira, tega, s katerim institucija lahko manipulira. Namesto zhivljenja, ki se ostvarja, nam postavljate vrednostno druzhbo, njene vrednosti, cilje pa kot dejstva, brez katerih civilizacija ne more biti. Zhe ko ste zacheli s tem, ste zamrznili ustvarjalnost nashega mi, spontanost se je pred vashimi ochmi pretvarjala v neustavljivo inercijo, svoboda v nereflektirano, nesmiselno uchinkovitost, disciplino robotov. Taka definicija svobode bo konchala v zlagani svobodi, ki jo bo nadomestilo nevarno in leno udobje nekega druzhbenopolitichnega in ekonomskega reda, v katerem je vse: vse bolj umetno in vsiljeno in zlagano, kot je zlagana svoboda, in to dishi po mrtvilu, po smrti vsega zhivega.

 

V Bergsonovem pojmovanju svobode je izredna mnogopomenskost, eden od pomenov odseva tudi odgovor na neresheno vprashanje vsem tistim, ki so proklamirali vrednoto (idejo) svobode za ostvaritev velikih ciljev, samo da so pri tem pozabili na nekonchano, trajno trajajoche osvobajanje nashega jaza in nashega mi. Lahko vidite socialna gibanja in njih konec v institucionalizaciji spontanitete. Lahko vidite Georgea Orwella, Jevgenija Zamjatina, Aldousa Huxleya. Lahko vidite, dvomim, da je mogoche to spregledati, kako zgodaj je to videl Edvard Kocbek – konkretni udelezhenec nashega gibanja za svobodo konkretnega mi; kako zaman je opozarjal na institucionalizacijo spontanitete, lahko vidite ceno tega nevidenja. Ali ni ta ista misel o ideji svobode vodilo Kocbekovim opozorilom, ko ga je tako kmalu resno zachelo skrbeti za nash mi, za spontaniteto ljudstva ob preobrazbi gibanja v organizacijo, ob birokratizaciji oblasti, njeni odtujitvi, ob razkolu in razslojevanju tega nashega konkretnega mi. Ali niso to iste skrbi, ki so tako zgodaj vznemirile Jevgenija Zamjatina v njegovem romanu "Mi" in Georgea Orwella v njegovi viziji nashega leta "1984".

Kaj tej Bergsonovi misli omogocha tako shiroko napolnitev s pomenom, s pomeni? Njena univerzalnost? Njena globina? Njena zhivost? Je v njej simbolna predstavitev resnichnega bistva svobode? Z vprashanji bi seveda lahko nadaljeval, pa ni potrebno. Nash um ni analitichen, ampak je sintetichen. Brez intuicije ali vsaj brez limitirajochega mishljenja pa se bo zdela ta moja interpretacija le igra besed in konstrukt.

Vrednota svobode ni karsigabodi, ko se je dotaknesh in ko se te ona dotakne in ko se je mi dotaknemo, jo uporabimo, ona pa se nam izmuzne, se mashchuje, nam pokazhe, da je ni mogoche ne imeti, ne dolochiti, ne razdeliti, ne definirati.

Ta Bergsonova misel je hermenevtichni krog, ki nas vracha v svoje izhodishche – k svobodi. In tako nas vsako omejevanje svobode vodi nazaj k njenemu definiranju. Definiranje svobode torej ni nedolzhna stvar, je tisto izvorno dejanje, ki nas vodi v determinizem in iz njega v integralizem, totalitarizem, liberalizem, –izme, ki se jim chlovek, ker je svobodno bitje in je bitje uma, upre iz globine svoje zavesti. Smo mar zachudeni, da nas je ravno ideologija, ki se po imenu utemeljuje na vrednoti svobode, z "liberalnim definiranjem svobode", z definiranjem nashe svobode pripeljala v doslej najbolj pervertirano vladavino: v "prostovoljno suzhenjstvo". Prav to je liberalizem ali neoliberalizem, kakor hochete.

"Svoboda je torej dejstvo in med dejstvi, ki jih ugotavljamo, jasnejshega, gotóvejshega ni. Vse tezhave tega problema in problem sam izvirajo od tod, ker se ... ideja svobode ne dá izrechi v jeziku, v katerega je ochitno neprevedljiva." (103)

Svoboda je neizrekljiva. Odrechi se ji ne moremo. Prepustiti jo samo politichnemu govoru, jeziku, tega ne zmoremo. Che se je odreche nash jaz v korist nashega mi, jo je s tem odrekel nam. Nash mi je pred istim problemom kot poprej nash jaz. /Interpretacija oz. komentar: Rajko Shushtarshich/

 

 

O DEJSTVIH ZAVESTI, KI UMRO
brzh ko jih nasha zavest izreche:
 
 
O CHISTEM TRAJANJU
 
Povsem chisto trajanje je oblika (zavesti),
ki jo jemlje sosledje nashih stanj zavesti,
ko se nash jaz (jaztvo – sebstvo) prepushcha zhivljenju,
ko vech noche lochevati sedanjih od predhodnih stanj.
Prav zato ne chuti potrebe,
da se popolnoma utaplja (izgublja) v chutnosti
ali v ideji, ki nas preveva,
ker bi tedaj prenehalo trajati.
Ne chuti niti potrebe,
da pozablja predhodna stanja (dushe, sebstva):
dovolj je, ko jih pomni,
teh stanj k stanju sedanjemu ne stavi kot tochko za tochko,
pach pa jih le prezhema z njim,
kot se to dogaja, ko se spomnimo not neke melodije,
rekel bi skupaj stopljenih v harmoniji.
Kaj ne bi mogel rechi, da te note, ko se menjujejo,
zaznavamo vse, vsako naslednjo v vseh drugih,
da je njihova celota kot neko zhivo bitje,
katerega deli se, cheprav locheni,
prezhemajo s samim delovanjem njihove solidarnosti? (49)
Takshna je, ne dvomim, predstava,
ki bi jo sebi o trajanju ustvarilo neko bitje,
v sebi isto (identichno) in spreminjajoche se hkrati,
bitje, ki ne bi imelo nobene ideje o prostoru. (50)
 
 
O JAZU
 
Z eno besedo: nash jaz se dotika zunanjega sveta s svojo povrshino;
nasha obchutenja, ki slede drugo drugemu,
cheprav se drugo v drugem utapljajo,
zadrzhe nekaj od vzajemnosti zunanjega sveta,
ki stvarno zaznamuje (oznachuje) njihove vzroke;
zato se nashe povrshinsko dushevno zhivljenje
odvija v nekem enovitem okolju,
ne da bi nam ta nachin predochanja povzrochal kak znaten napor.
Medtem pa simbolichni pomen te predstave postaja vse vidnejshi,
bolj ko prodiramo v globino zavesti:
notranje jaztvo – sebstvo,
tisto, ki chuti in se navdushuje,
ki se premishlja in odlocha,
to sebstvo je moch,
njegova stanja se spreminjajo in pristno prezhemajo,
globoko spremembo pa utrpe, ko jih lochimo med seboj,
da bi jih razvrstili v prostoru.
No, ker to globlje sebstvo tvori s povrshinskim jazom eno in isto osebnost,
se zdi, da oba neizbezhno trajata na isti nachin. (60)
 
 
O UMIRANJU GLOBLJEGA JAZA NA POVRSHINI ZAVESTI
 
Malo po malem se nasha obchutenja lochujejo med seboj
kot zunanji vzroki, ki so jih vzburili,
in tako z njimi chustva in misli kot obchutenja,
ki so z njimi sochasna. (60)
 
 
O TRIVIALNI ZMOTI NASHE VSAKDANJE (POVRSHINSKE) ZAVESTI
 
Zavest, muchena z nezasitno zheljo, da razlikuje (opredeljuje),
zamenjuje realnost s simbolom,
dejanskost dojema samo she posredno po simbolu.
Ker tako prelomljen in s tem razdeljeni jaz dosti bolj
odgovarja zahtevam druzhbenega zhivljenja in jezika she posebno,
daje zavest takemu jazu prednost in postopoma izgublja
bistvo jaza (bistveno jaztvo – sebstvo). (61)

 

O MOCHI IN NEMOCHI SIMBOLA
 
Da bi se vrnilo to bistveno jaztvo (sebstvo), takshno, kakrshno bi spoznala neskaljena (chista) zavest, mu je potreben mochan analitichni napor, s katerim se notranja in zhiva dejstva zavesti lochijo od njihove podobe (simbola), najprej prelomljene in potem postvarjene (popredmetene) v enovitem (homogenem) prostoru.
Drugache recheno, nashe zaznave, opazhanja, obchutenja, chustva in misli se nam kazhejo v dvojni luchi: v eni so jasne, natanchne, a brezoblichne (brezosebne); v drugi so pomeshane, zmedene, skrajno, neskonchno spremenljive, nestanovitne in neizrekljive (ne iz rechi).
Jezik jih ne bi mogel niti imenovati, ne da bi s tem fiksiral njihovo spremenljivost, niti bi jih jezik mogel prilagoditi svoji banalni formi, che bi jih poprej ne vpeljal v podrochje, ki je skupno vsem.
Kot da so predmeti, ki sem jih neprestano opazhal – ne da bi se mogli prenehati odslikavati v mojem duhu –, konchno vzeli nekaj od mene, mojega zavestnega bivanja. Kakor jaz so tudi oni zhiveli in se starali z mano. Ne, to ni navaden privid...
To je tako, ker je nashe zunanje in tako rekoch druzhbeno zhivljenje za nas praktichno pomembnejshe kot nashe notranje in individualno bivanje. Mi instinktivno zhelimo strniti, zgostiti nashe vtise, da bi jih lahko izrazili v jeziku.
Tako se dogaja, da samo obchutenje, ki je v trajnem bivanju, meshamo z njegovim vnanjim, a stalnim objektom in she posebej z besedo, ki ta objekt izrazha. Kot se prehodno trajanje nashega jaza ustalja s svojo projekcijo v enoviti prostor, tako se tudi nashi, vedno spreminjajochi se vtisi ovijajo okoli zunanjega objekta, ki jih je proizvedel, prisvajajo njegove obrise in negibnost. (61)
 
 
O RASTI DUSHE, BRUTALNIH BESEDAH, MRTVEM JEZIKU
 
Pravzaprav ni ne identichnih obchutenj ne vechkratnih okusov; meni se obchutenja in okusi kazhejo kot stvari, brzh ko jih izlochim in imenujem, medtem ko v chlovekovi dushi skorajda nichesar drugega ni razen rasti.
Jezik ne samo, da nas preprichuje o nespremenljivosti obchutenj, ampak nas kdaj pa kdaj vara o svojstvu chustvovanega obchutja.
Na kratko, beseda jasno zarisana je beseda brutalna, ki zbira vse, kar obstaja. Sploh pa, ko se ozremo na to brezoblichnost v vtisih chloveshkih bitij, rushi ali vsaj skriva najnezhnejshe in nikoli iste vtise nashe individualne zavesti. Da bi ji vrnili z isto mero, bi se morali izrazhati z natanchnimi besedami; a te besede, komaj oblikovane, se vselej obrnejo proti obchutenjem, ki jim dolgujejo svoj obstoj. Izmishljene zato, da bi prichevale, da je obchutenje neobstojhno, mu vsilijo sebi lastno obstojnost. (62)
 
 
O ZHIVIH CHUSTVIH
 
Nikjer ni to rushilno unichevanje neposredne zavesti tako vidno kot v fenomenih chustev. Strastna ljubezen, globoka melanholija preplavljata nasho dusho: tisoche je tu raznih stanj, ki se stapljajo, medsebojno prezhemajo brez jasnih obrisov, brez najmanjshega nagnenja, da bi se ponavljala; to je cena njihove originalnosti. Zmalichijo se zhe, ko v njihovi kaotichni masi razvijemo oshtevilcheno mnozhico: in kaj se bo zgodilo, ko jih medsebojno lochena razvijemo v enovitem miljeju, ki ga bomo sedaj imenovali prostor ali chas, kakor hochete? Vsako od njih si je she malo prej sposojalo nedolocheno osenchenost od miljeja, v katerega je postavljeno: a sedaj, glej ga, je brezbarvno, popolnoma pripravljeno, da dobi neko ime. (63)
 
 
O SOOCHANJU S SEBOJ, REDUKCIONIZMU LOGIKE, MOCHI POEZIJE
 
Samo chustvo je bitje, ki zhivi, ki se razvija in ki se zato neprestano spreminja; che bi ne bilo tako, bi se ne dalo razumeti, da nas ono vodi postopoma k neki odlochitvi; nasha odlochitev bi sicer bila trenutna. A chustvo zhivi in se razvija zato, ker je neprestanost, v kateri se razvija, trajanje, katerega trenutki se prezhemajo: lochujoch te trenutke med seboj z odvijanjem chasa v prostoru, smo temu obchutenju vzeli njegovo zhivost in barvo. Sedaj, glej, smo soocheni s senco nas samih: mislimo, da smo analizirali nasha chustva, obchutenja, a v resnici smo jih zamenjali le s sosledjem inertnih stanj, prevedljivih v besede, to so stanja, od katerih vsako pomeni (tvori) skupno prvino, brezosebno usedlino vtisov, ki jih je v danem primeru sprejela vsa druzhba. Zato mi razsojamo o teh stanjih in na njih uporabljamo svojo enostavno logiko, pripisujoch jim pomen vrste; samo s tem, da smo jih medsebojno lochili, smo jih pripravili za neko kasnejsho dedukcijo. Che nam sedaj neki srchen romanopisec trga spretno stkano platno nashega konvencionalnega jaza in za to navidezno logiko pokazhe osnovni absurd in za tem sosledjem enostavnih stanj kazhe neskonchno prezhemanje tisochev raznih vtisov, ki jih, zhe ko jih imenujemo, ni vech, ga bomo pohvalili, che zhe ne priznali, da nas je spoznal z nami bolje, kot se sami poznamo. ...
Po njem opogumljeni, smo vsaj za trenutek razgrnili zastor, ki smo ga postavili med nasho zavest in nas. Soochil nas je z nami samimi. (63)
 
 
O INSTINKTU RAZUMA, INTUICIJI UMA
 
Naj bo dovolj, che rechemo, da nepremishljena silovitost, s katero se opredeljujemo (orientiramo) v dolochenih vprashanjih, v veliki meri dokazuje, da ima nash razum instinkte: kako bi si (sebi) sicer predstavili te instinkte, che ne s poletom, ki je skupen vsem nashim idejam, vrednotam, to je s skupnim prezhemanjem. (64)
 
 
O MISLIH, NA KATERE NEKAJ DAMO
 
Misli, na katere damo najvech, so tiste, ki bi jih najtezhe upravichili, a sami razlogi, s katerimi jih dokazujemo, so redko isti kot ti, ki so vplivali na nas, da jih sprejmemo. Sprejeli smo jih na neki nachin brez razloga, ker jim njihovo vrednost v nashih ocheh daje to, da njihovo prelivanje ustreza sploshni obarvanosti vseh nashih misli, to, da smo takoj videli v njih nekaj svojega. Zato misli v nashem duhu nimajo tistega banalnega prizvoka, ki se ga navzamejo, brzh ko jih izrechemo v besedah, pa cheprav jih drugi imenujejo z istim imenom, te misli sploh niso iste misli. (64)
 
 
O MISLIH, KI JIH PREVZEMAMO
 
She zdalech pa se vse nashe misli z vso maso nashih stanj zavesti ne zlivajo na ta nachin. Mnoge plavajo po povrshini kot ovenelo listje po vodi nekega jezera. Drugache recheno, nash duh, ko jih misli, jih najde vedno v nekakshni negibnosti, kot da so zunaj njega. Takshne so misli, ki jih prevzemamo dovrshene in ki ostanejo v nas, ne da bi se kdaj zrasle z nashim bitjem; ali pa misli, ki smo jih pustili mimo nashega bitja, da so utonile v pozabi. Bolj ko se oddaljujemo od globokih slojev nashega jaza, vse bolj nasha stanja zavesti tezhé v obliko shtevnega mnoshtva mnozhice, da se razprostró v enovitem prostoru, prav zato kazhejo vse bolj inertno naravo, svoj vse bolj brez(ob)lichen lik. Potem ni treba, da smo presenecheni, ko nam je edino ideje, ki nam najmanj pripadajo, mogoche ustrezno izraziti v besedah; samo pri njih, kot bomo videli, se lahko uporablja asociacionistichna teorija. (64)
S tem bi zakljuchil izbor Bergsonovih misli. Che se sklicujem na njegovo misel, potem ni smiselno, da ta izbor prevech utemeljujem, razlagam, ker bolj ko bi to pochel, bolj bi dokazoval, da sem njegove misli prevzel kot zgolj dovrshena dejstva, namrech kot mrtve misli, ki jih zgolj povzemam. Nekoliko pa bom vseeno moral tvegati.

 

 

ZANKA CHASA

Saj res, nimam chasa, koliko je ura?
Kateri dan je danes?
Do 24,00h moram oddati porochilo…

Institucije - sistemi nas obvladujejo, vladajo nam z redukcionizmom vloge – chlovek je zozhen na vlogo v instituciji, osnovno entiteto v sistemu. Obche vrednote so definirane, tako zozhene premenijo v institucionalne vrednote – vrednostne sisteme. Namesto vrednotnih sistemov prevladujejo "vrednostni sistemi" socialne stratifikacije, v legitimiteti sistema dominira ekonomska vrednotna orientacija, liberalizem ali neoliberalizem je zdaj vladajocha ideologija na planetu. Simboli za vrednote pa ostanejo isti, le njih pomen je obrnjen, sprevrzhen.

Res je, chlovekovega razvoja, razvoja civilizacije – sistemov si brez teh vrednotnih premen ne moremo niti zamisliti. Vendar je chas univerzalni sistemski oz. civilizacijski izum, ki nas she bolj fascinira. Shtetje chasa — vladanje! Leto, mesec, dan: 24 ur, 0,00 minut, 0,00 sekund…, na drugi strani kontinuuma: desetletja, stoletja, tisochletja … Ko posameznik sprejme sistemski chas v svojo zavest, potem je merljivo obvladljiv, in njegovo uravnavnanje, vkljuchujoch chlovekov razvoj, je predvidljivo do fascinantnosti oz. do mere nashe preprichanosti. Vendar v zavesti individuuma chasa ni, je samo trajanje! (V nadaljevanju se bom dotaknil nekaterih utemeljitev shtetja chasa.)

V neobremenjeni zavesti individuuma pa je zanka chasa chisto drugachna. Od nich chasa – njegovega samozavedanja do neskonchno chasa – vechnosti (0 — ?). Slednje ne more ne dokazati, a tudi ne zanikati, niti je ne more definirati kot smrt. Pach pa je slednja manipulacija zelo pomembna za sistemske (subsistemske) inzhenirje dush – trgovce s smrtjo. Individuum zanj najpomembnejshih dogodkov, dozhivetij, spoznanj ne pomni po njihovi kronoloshki in prostorski razvrstitvi, to pochne "njegova" preprichana trivialna zavest. Naj ponovim:

"Zhe samo s tem, ko hochemo razchleniti konkretni chas, razprostiramo njegove zhive trenutke v utesnjenem prostoru. Namesto zhivljenja, ki se ostvarja, nam postavljate dovrshene ideale, konchno dosezhene cilje kot dejstva. Zhe ko ste zacheli s tem, ste na neki nachin zamrznili aktivnost nashega mi; spontanost naroda, ljudstva se je pred vashimi ochmi pretvarjala v inercijo mase, druzhbena svoboda v druzhbeno prisilo, nujo.

Zhe ko ste zacheli s tem, ste zamrznili ustvarjalnost nashega mi, spontanost se je pred vashimi ochmi pretvarjala v neustavljivo inercijo, svoboda v nereflektirano, nesmiselno uchinkovitost, disciplino robotov. Zlagano svobodo je nadomestilo nevarno in leno udobje nekega druzhbeno politichnega in ekonomskega reda, v katerem je vse: vse bolj umetno in vsiljeno in to dishi po mrtvilu, po smrti vsega zhivega."

Najgloblja stanja zavesti se prezhemajo in so v trajanju. Ko je zavest v trajanju, se prezhema z vechnostjo. Trajanje je sedanjost v sochasnosti – vechnosti dushe, che se drugache izrazim. "Prezhemanje" je pri Bergsonu mochan, najpolnejshi simbol. Kot bi snov prezhemal le eter, tako nekako prezhema duh ali duhovnost vso zavest - dusho. Lahko bi tudi rekli: zavest je prezhemanje, zrashchenost nashih misli, idej, vrednot, skratka vseh dejstev zavesti z vsem nashim bitjem. Ko nam Henri Bergson govori o neizrekljivem, bi po mnenju nekaterih natanchnih filozofov moral biti v kontradikciji s samim seboj. Kako je mogoche govoriti o neizrekljivem? In vendar govori ravno o tem najlepshe, in ko govori, je bolj pesnik kot filozof in zhe zato sem izbral nekaj njegovih pesmi.

Utegnil bi me kdo vprashati, kaj ima ta izbor opraviti z vrednotami, vrednotnimi orientacijami in vrednotnimi sistemi? Potem v predhodnih sedmih poglavjih morda le nisem dovolj dobro izpostavil osnovne dileme nashe zavesti: ali traktat o svobodi ali vrednotni sistem mochnih institucij. Tu le toliko: svoboda je vrednota, ki je she posebej pomembna za vrednotni sistem. Che smo dojeli svobodo kot neposredno dejstvo zavesti, bomo enako vse druge obchechloveshke vrednote. Vrednote nas orientirajo v nashih najglobljih odlochitvah, na povrshini zavesti pa utemeljujejo nasha preprichanja, ki jih je v danem trenutku sprejela vsa druzhba, drugache recheno, orientirajo nas s socialno veljavnimi orientacijami. V obeh primerih so besede, simboli za vrednote isti, le da imajo iste besede tako razlichen pomen kot redkokje.

Che vseeno vztrajate, da Bergson ni pesnik, pa vsaj ne morete zanikati, da ni vedel, kako poesis prodira iz sveta senc v globino dushe. Obchudovalcem jasne analitichne logike in eksplanatorne metode v razpravah pa se bo zdela ta misel pretirana. Vendar je prav druzhenje pesnikov, romanopiscev in razpravljalcev, esejistov (v neki reviji npr.) priznavanje mochi poeziji in hkrati preseganje redukcionizma logike ter soochanje s samim seboj.

Za individuuma je torej bistveno razlikovanje misli (obchutenj, vrednotenj), ki jih mislimo (obchutimo, vrednotimo), od tistih, ki jih povzemamo oz. nam jih vsilijo dominantne propagande v sistemu "brezosebne usedline vtisov, ki jih je v danem primeru sprejela vsa druzhba". To je torej razlika med poezijo uma in trivialno povrshinskim zavedanjem praktichnega razuma. Kaj lahko stori stranka (v Orwellovem letu "1984")? Prepove individualno ljubezen, tako odpre vrata sovrashtvu mnozhic. Ljubijo le njega, enega in edinega, lahko rechemo, da je pouzhil vso nasho ljubezen. Dandanashnja dominantna ideologija liberalizem nas osvobaja ljubezni do "velikega brata", a tudi ljubezni do modrosti v imenu svoje "liberalne svobode", ki je v resnici "prostovoljno suzhenjstvo". V kali, t.j. v prvih socializacijskih ali vzgojno-izobrazhevalnih institucijah s pospesheno diferencirano vzgojo, izobrazhevanjem zatira dejansko svobodo individuuma, svobodno misel mora spraviti v stratificirane slogane – shablone njihovega statusnega izrazhanja. "Individualna vzgoja" in izobrazhevanje pomenita zdaj kategorialno – stratificirano socializacijo posameznikov. "Prosti chas" pa pomeni vedno bolj in bolj tipizirane – stratificirane prostochasne aktivnosti: hobije, prezhivljanje dopustov, vikendov, itn. po meri sistema, njegovih agencij, institucij. Morda nikjer ni bolj vidna ujetost posameznikov v zanko chasa kot ravno na tej dimenziji – "prostochasnega suzhenjstva sistemu". Vladajocha ideologija pospesheno tlachi posameznike v natanko razvrshchene mnozhice – strate. Kakshen absurd: mnozhica posameznikov. Tudi beseda posameznik je premenila v svoj antipod. Zato se raje zatekam k izrazu individuum. Mnozhica individuumov? Ne bo shlo. Vsaj zaenkrat she ne.

Ko Bergson govori o instinktu razuma – kljuchnem oznachevalcu za vrednotno opredeljevanje –, je ta simbol pri njem enako pomemben kot pri Kantu kategorichni imperativ (praktichnega uma). Che bi iskali analogon za instinkt razuma, bi ga prav lahko zamenjali s kategorichnim imperativom ali z intuicijo uma ali pa s povsem poljubno slutnjo vesti; in nich bistvenega bi ne spremenili v ozhivljeni misli intuitivnega filozofa, pesnika Henrija Bergsona. Che bi uposhtevati vsaj to – od vsega, kar nam govori v prid neposrednih dejstev zavesti, da je namrech bistven pomen ideje, vrednote in ne simbol – le oznachevalec, da je torej nesmiselno velichati termin, ki je sam po sebi mrtev. Glede na poudarek pomena v vertikalni osi, bi ga raje imenoval intuicija uma, konchno je Bergson predvsem intuitivni mislec in govori nam o najglobljih stanjih nashe zavesti, duha, dushe. Njegove misli in chustva so zhiva in se razvijajo: "zhivé in se razvijajo zato, ker je neprestanost, v kateri se razvijajo, trajanje, katerega trenutki se prezhemajo: lochujoch te trenutke med seboj z odvijanjem chasa v prostoru, smo temu obchutenju vzeli njegovo zhivost in barvo. Sedaj, glej, smo soocheni s senco nas samih: mislimo, da smo analizirali nasha chustva, obchutenja, a v resnici smo jih zamenjali le s sosledjem inertnih stanj, prevedljivih v besede, to so stanja, od katerih vsako pomeni (tvori) skupno prvino, brezosebno usedlino vtisov, ki jih je v danem primeru sprejela vsa druzhba. " (63)

"Sprejeli smo jih na neki nachin brez razloga, ker jim njihovo vrednost v nashih ocheh daje to, da njihovo prelivanje ustreza sploshni obarvanosti vseh nashih misli, to, da smo takoj videli v njih nekaj svojega. Zato misli v nashem duhu nimajo tistega banalnega prizvoka, ki se ga navzamejo, brzh ko jih izrechemo v besedah, pa cheprav jih drugi imenujejo z istim imenom, te misli sploh niso iste misli." (64)

Njegove misli lahko – v primeri z mislimi mnogih drugih ljubiteljev modrosti – preverimo neposredno, nichesar mu ni treba verjeti, nichesar nam ni treba predpostaviti, ker neposredna dejstva zavesti so vsakomur neposredno preverljiva.

_____
Naslov originala: Henri Bergson: ESSAI SUR LES DONNÉES IMMÉDIATES DE LA CONSCIENCE (uporabljen prevod: Henri Bergson: Ogled o neposrednim chinjenicama svesti; prevedel Feliks Pashić, Beograd 1978)

Nadaljevanje v nasl. shtevilki: VREDNOTE SISTEMA IX