Revija SRP 39/40

Marko-Mitja Fegush

 

TRANSPARENTNE PODOBE NATASHE RIBICH SHTEFANEC

 

Prisotnost slikarke Natashe Ribich Shtefanec, ki je rojena Ljubljanchanka in diplomantka ljubljanske ALU – leta 1988 je dokonchala shtudij v razredu prof. Janeza Bernika, se nato izpopolnjevala pri prof. Gnamushu in v grafichnem kabinetu prof., Branka Suhyja – je likovna stroka in javnost prepoznala najprej po risbah in grafikah na odmevnem bienalu slovenske grafike v Novem mestu in daljnem Seulu, shele nato s ciklusi slik “Neimenljivo”, “Demistifikacija angela”, “Blue Moon”,” “Water”, svoje izrazne veshchine kot mnoge umetnice shirshega diapazona in posebno razkoshnost likovnega izraza pa je nedvomno potrdila s serijo izjemnih parishkih razglednic.

S podobami v olju in akrilu iz ciklusa “Misteriji” –vechino jih je slikarka naslikala leta 1997 – se je prej fluidni likovni “new age” drazhljaj, prepleten s stvarnim in minuciozno izvedenim dojemanjem energije ( vode, ognja, nepoimenovane likovne materije) in samosvojih likovnih plazem, avtorici zavestno “zamejil” ter ustvaril dvojnik videza. Tisto, kar je bilo prej ujeto v strogost shtafelajskega okvira, je postalo njegov dvojni videz in kot prerojeni nachin, ki bi ga lahko poimenovali kar kot anahronizem zamejenosti ali zastrtosti.

Znotraj ovala se dogodi likovni artizem prelivajochih se slojev in nenakljuchnih globinskih nanosov, organiziranih v likovno plazmo kot domiselni artizem, ki ga ni mogoche ponoviti in je lasten samo shtafelajnemu slikarstvu.

Tako izumljeno slikarstvo je slikarki pomagalo v naslednjem diskurzu z vechno slikarsko materijo – s portretom, ki ga slikarka parafrazira v razponu med tradicijo in njenim dojemanjem podobe v formi obraznega ovala, organiziranega v “podobah brez posebnosti” ali izmishljenih podobah, ki se le s poimenovanji, kot so starka, zhidinja, sinjebradec, razlikujejo od prej programsko neorganiziranih iger z mnoshtvom preigravanj, pretezhno hladne polihromacije in vnosov plasti toplih tonov.

Na ta nachin nas slikarka predaja trojnemu kontrapunktu: razmerju med barvno “plazmo” in strukturiranim barvnim nanosom, ki ustvarja s svojo globino asociacije; razmerju med prostorom med ovalnim telesom in prostorom, v katerega je le-ta “posrkan”; razmerju med nakljuchno (asociativno) in zavedno podobo kot portretnim epigramom, ki ga dolocha poimenovanje slike.

Slikarka je s ciklusoma “misterijev” in izmishljenih portretov slikarsko replicirala in zdruzhila na videz nezdruzhljive postopke in se z njimi avtorefleksivno poigrala ter s tem igrivo posmehnila tezam o tako imenovanem zhenskem principu v slikarstvu.

To, kar bi bilo mogoche pripisati njenemu slikarstvu v okviru sploshne oznake zhenskega principa, je le izjemna mikavnost izraza, kar pa krasi le prave mojstre(ice).

Delezha slikarkinih naporov ne morejo zmanjshati ne grafichne prvine, znachilne za reformulacijo abstraktne umetnosti v shestdesetih letih v Sloveniji, ne mochna naslonjenost na evropski informel.

Vechplastni znachaj svojega likovnega ustvarjanja Natasha Ribich Shtefanec dopolnjuje she s svojsko pretehtanimi tihozhitji, z osebnim dojemanjem urbanega pejsazha, z risbami in dodelano grafichno tehniko, kar tudi nesebichno prenasha na svoje uchence v popoldanski likovni sholi.

Umetnica postaja s svojim znachajem in nachinom dela rezhiserka lastnega procesa, njena likovna igra je nepredvidljiva, a prepoznavna, simbolichne prvine in stanja pretvarja v likovna dozhivetja “brez bolechin”, a s spoznanji o slikarstvu v danashnjem svetu. S svojim opusom se Natasha Ribich Shtefanec umeshcha med redko samosvoje likovne osebnosti, katerih delo likovnofilozofsko she ni dovolj raziskano, vendar upamo, da dolgo ne bo ostalo pri tem.