Revija SRP 39/40

Lucijan Vuga

 

NAJLEPSHE ZVEZDE JE VIDETI PODNEVI
 
 
 
NAPOTKI K SPOZNANJU VSEH SKRIVNOSTNIH RECHI
(Amose, egipchanski pisar)
 
in vendar vselej she vedno ostane nekaj nedokonchanega
za napotnico vsem ki chakajo na svoj prispevek h gradnji
umetnikov podpis pod sliko pa she ni zakljuchek dela
v globini dushe gloda nepopolnost vzrok da ni podpisa
je tako vseeno saj vsak ki pogleda bi dodajal ali brisal
 
zgodilo pa se je
da so videli sinovi bozhji
hchere chloveshke
da so lepe
in so jemali od vsakrshnih
zhene katerokoli so si izbrali
velikani so bili na zemlji tiste dni
in tudi pozneje
ko so se sinovi bozhji
shajali s hcherami chloveshkimi
in so jim rodile
to so tisti junaki
ki so bili v starodavnem chasu
mozhje preslavni
(sveto pismo)
 
le papirusov prepisovalec enachb ulomkov geometrije
slaven pravi odkritelji so izgubljeni v davnini
izdajalec duhovnishkih najvechjih skrivnosti
ki v piramidah sonchi se njih um
vzor pitagorejcem skrivati odkritja
 
onkraj reke ob poplavnem rokavu
med dishechim vrbjem zhivi samota
do tal vejichje s pihljaji vetra
brishe sledove da sem tod bil
 
 
 
NAJLEPSHE ZVEZDE JE VIDETI PODNEVI
 
najlepshe zvezde je videti podnevi
s tistega vrshaca nad ozrachno medlico
na modri chrnini poljan vesoljnih
kjer se razcvetajo ognjeni maki
iz sebe sejejo semena chrnih lukenj
 
Platon Talesu padlemu v vodnjak
med hojo za zvezdami svetuje
zemljo pod nogami prej spoznati
 
med zhitom mak je rdech le
da se odrazha ves drugachen
od svetlih klasov sonc neshtetih
osnova pa je v mraku korenin
v prikritem svetu novih klitij
 
na severnem nebu ni juzhnih zvezd
s predorom zemeljske oble do njih
je treba skozi ognjeno jedro stvarstva
 
ko uplahnejo visoki plameni kresa
kup pepela z zharechimi ochesi oglja
je preskakovanje igra z mrtvim ognjem
od njega topla prst in kakshen gomolj
lepo zapechen zadishi kot prvi zajtrk
 
 
MORDA PA DOBRO JE TU POD DOMACHIMI KOSTANJI
 
koliko skrivnostnih imen je pripetih na nebesni svod
lisithea almathea adrastea galatea

le zemlja kar preprosto zemlja

in zakaj imamo zemljani le eno bledo luno
da nas nosi da nas obseva mesechina da nam bibavichi morje
in nashe leto je tako kratko 90.800 dni je plutonsko
spomladi rojeni bi v mladoletju ostali
dolg bel bozhich bi zimski praznovali
vse zhivljenje bi poletni prezhiveli na havajih
sadja in vina bi na pretek imel jesenski rod
morda
pa dobro je tu pod domachimi kostanji
pooblacheno sonce se prej ali slej prikazhe
magellanova oblaka bi ga za vselej skrila

da she kozarca vina z mize ne bi videl vzeti

 
 
DA PROSTOR IN CHAS STA NEDOLOCHLJIVA
 
vrochinske kache shvigajo chez cesto
se poigrava s svetlobo razzharjeni zrak
lechje ki lomi in zgoshcha nezhne zharke
da prostor in chas sta nedolochljiva
sonchni presnovki se rumeno jagodijo
pod trtami se senchi pozno cvetje
kot mnogobarvna kri od znotraj
pestri grudast svet urejen z redmi
 
v eliptichno polarizirani svetlobi
lezhijo v trenutni sliki konice
vektorja jakosti elektrichnega polja
na vijachnici na eliptichnem valju
v chasovnem poteku pa vektor
jakosti elektrichnega polja krozhi
tako da opishe njegova konica elipso
 
priblizhujeva se osredju vinograda
ti s svoje jaz s spodnje ozare
kolikokrat sva to in tako pot hodila
kot se kazhe nakljuchni kaos gibanj
toda za naju tod je svet urejen in miren
 
 
 
PO CESTAH IN BREZPOTJIH PROSTIH DNI
 
iz mesta se je konec tedna tezhko izviti
to je primeren hip za chloveshki pogovor
che se hrup zmedo in zdrazhenost tako vzame
ubezhna hitrost je pach poigravanje s tezhnostjo
mesto me privlachi bolj kot ga privlachim sam
a napredujem zlagoma z zastoji in odidem
 
cheprav nihche ne dvomi o njihovem ohstoju
(vera)
in jih doslej ni uspelo dokazati z merjenjem
(preprichanje)
valove ki nastajajo pri pospeshevanju teles
(nezaznavni)
ko zrushi manjsha zvezda se na velikanko
(poskus)
einsteinovsko ukazani so gravitacijski valovi
(sploshne teorije relativnosti)
 
v resnici pa nekaj velja v nebesni mehaniki
po cestah in brezpotjih prostih dni
zavijam na vse strani in krizham neznane smeri
ne da bi se oziral po severnici in mahu dreves
vnemaren do znamenj saj ne mislim na povratek
na koncu zablodnik se znajdem v krozhnice zachetku
 
 
 
CHE SI TI SHE TAM BREZ POSEBNE MUJE
 
kakshne barve je rumena na andromedi
sem vprashal na vlaku sopotnika in ga zmedel
che sem namenil vprashanje njemu ali sebi
kako si le drznem ni rekel ali pach da si upam
zunaj okna so drevesa brzela v nasprotno smer
saj od tam prihajam pa sem hotel priti do njih
na prvi postaji prestopim in se za njimi podam
 
tam kjer se prostora preshijeta
ni brazgotin le svetla nitka
preslikave mnogih dimenzij
ekstrapolacija napoved zunaj podrochja
na katerem je funkcija znana
spremljajo vechja nezanesljivost
kot interpolacijo priblizhek
funkcije med dvema tochkama
 
che si ti she tam brez posebne muje
ali ker me predobro poznash
v senco stopi hlad teh dreves
dobro jim del bo obchudujoch pogled
s hvalezhnostjo jih zadrzhish za naju