Revija SRP 39/40

Lev Detela

 

KNJIGA O FRANCI

 

Ingeborg Bachmann: KNJIGA O FRANCI.
Iz nemshchine prevedla Anja Urshich.
Mohorjeva zalozhba Celovec – Ljubljana – Dunaj 1999.

Avstrijska pisateljica Ingeborg Bachmann pishe o nasilju, ki ga povzrochi moshki. Celovshka Mohorjeva zalozhba je izdala v svoji znani zbirki slovenskih prevodov iz sodobne avstrijske literature AUSTRIACA pod naslovom Knjiga o Franci karakteristichno prozno delo leta 1973 v sedeminshtiridesetem letu v Rimu tragichno umrle Celovchanke Ingeborg Bachmann. Komplicirani literarni stil te pomembne avstrijske pesnice in prozaistke, ki v razmeroma dolgih stavchnih periodah niza uchinkovite in slikovite besedne sklope v razmishljujocho izpoved na meji med konkretnim in abstraktnim, je trd oreh za vsakega prevajalca. Zato je treba tem bolj pohvaliti precizno presaditev v slovenski jezik, ki jo je skrbno opravila Anja Urshich, tudi drugache dobra poznavalka avstrijske in nemshke knjizhevnosti.

Ingeborg Bachmann se je vse do svoje smrti ukvarjala z velikim proznim nachrtom, s katerim je v vech delih hotela orisati nasilje, ki ga moshki povzrochajo zhenskam. Pod skupnim naslovom Nachini smrti je zachela opisovati, kako “chlovek onemogocha drugega, ga ovira, ga prisili, da se odpove svojemu vedenju, potem svojim mislim, potem svojim chustvom, potem ga spravi ob obstanek njegovega instinkta, ob samoohranitveni nagon, in potem, ko je unichen, ga brcne. Nobena zhival ne naredi tega.” Poshkodbe, ki jih mochnejshi zada shibkejshemu, vodijo v depresijo, zhivchni zlom, v bolezen in v smrt. V romanu Malina iz leta 1971 in v tekstih oziroma "knjigah", ki pa so ostale fragment, v Knjigi o Franci pa tudi v Rekviemu za Fanny Goldmann, ki bo v kratkem prav tako izshla pri celovshki Mohorjevi zalozhbi v slovenskem prevodu, je Bachmannova razgalila mentaliteto vsepolashchajochega se “nadchloveka”, ki s sadistichno slo po razshirjanju jaza unichuje drugo in drugachno. S temi deli, ki spochetka niso vedno zadovoljila kritikov, se je Ingeborg Bachmann vpisala v zakladnico reprezentativne zhenske literature she preden je ta, po avtorichini prezgodnji smrti, dozhivela polni razmah in dolocheno reputacijo v javnosti.

Knjiga o Franci je sicer sestavljena iz treh neenakih delov, vendar je ostala fragment. Ta navidezna pomankljivost oziroma “napaka” pa je v resnici prednost: fragmentarnost poudarja strukturalistichne znachilnosti teksta, spletenega iz gostih pomenskih mrezh, ki bi ga lahko uvrstili v zvrst kratkega, psiholoshko utemeljenega romana.

Na zachetku najde Martin Ranner svojo bolno starejsho sestro Francisco–Franco v domachi koroshki Galiciji, ki bi lahko bila resnichen kraj z nemshkim soimenom Gallizien na dvojezichnem ozemlju. Tja je zbezhala pred svojim mozhem, psihiatrom dr. Ulrichom Jordanom, ki jo je sistematichno ponizheval in unicheval. Zato zhe prvi stavek knjige zarishe osnovno intencijo knjige – iz Martinovega zornega kota: “Profesor, ta fosil, mu je unichil sestro” (str.5).

V drugem delu je velikokrat v obliki notranjega dialoga predstavljeno mrachno in tragichno Francino zakonsko zhivljenje in razpolozhenje z doktorjem Jordanom. Ingeborg Bachmann bralca dobesedno pahne v gosto mrezho daljshih in krajshih etud o polozhaju zlorabljene zhenske. Francino drugachnost in tujost v svetu norm, ki jih dolochajo egocentrichni moshki, pisateljica dramatizira z nizanjem negativnih, shokantnih scen, ki se vrstijo v hitrem besednem toku: “... potem se pojavijo kopichenja prizorov, kar naprej istih, potem asociiram, zadoshcha mi kabina, kozarec vode, spomnim se kozarca, ki je prifrchal mimo moje glave, a tedaj gre zhe dalje, prihaja naslednje, prihajajo chrepinje, potem pridem do svoje meje, do zidu, in stojim tam in moje tozhbe odmevajo skozi velik prostor, pushchavski, brez gledalcev, brez zaupnikov, nikomur posvechen.” (str. 56).

Tretji del z naslovom Egiptovska tema prikazuje stopnjevano razrast Francinega trpljenja in bolezni zaradi posledic, ki jih je dozhivela v zhivljenju z mozhem Jordanom na Dunaju. Pridruzhila se je bratu Martinu na potovanju v Egipt, ki ju pripelje v civilizacijsko drugachnost ob Nilu in v pushchavi, vendar to ne zaustavi njene notranje krize, ki se drastichno stopnjuje in bistveno zaostri: “Oblezhala je s krchi, kakor na hodniku na Dunaju, na parketu, na linolejnih tleh, v bolnishnichni postelji, in zdaj spet na pesku, na katerem je izkrvavela kamela, smejala se je in smejala – in v njen smeh, gravitacijsko mesto za razchlenjevanje: kdo sem, od kod prihajam, kaj je z menoj, kaj ishchem v tej pushchavi..., nekaj jo je pohodilo...” (str.110–111). Zhivljenje se nenadoma izkazhe kot bolezen, ki vodi v smrt. Franca v Kairu poishche tam ilegalno prakticirajochega nekdanjega nacistichnega zdravnika doktorja Koernerja in ga prosi, da bi ji pomagal umreti, kar pa ta ogorcheno odkloni, cheprav je bil pred desetletji tozadevno drugache razpolozhen. Sredi znane “egiptovske teme” – simbola za temo na robu sveta in zhivljenja – naredi nato pri kamnitih kvadrih v Gizah samomor, kar je tudi posledica fashistoizacije druzhbenega zhivljenja.

Ingeborg Bachmann je zhe v svoji prvi prozni knjigi, zbirki sedmih novel Trideseto leto, objavljeni leta 1961, nakazala problem, ki ga je v tragichni meri zaostrila in zamrachila zlasti v svojih zadnjih proznih tekstih. Na kakshen nachin se lahko posameznik osvobodi spon tiranstva in nasilja, ki ga druzhba in njeni oblastniki izvajajo nad drugachnimi in shibkejshimi? Vedenjski nachini in zakoni polashchevalne tiranske druzhbe ogrozhajo enkratnost posameznega chloveka, onemogochajo njegov svobodni razvoj. Ta svoja izhodishcha za oblikovanje daljshih proznih tekstov je razshirila v svoji depresivni pozni prozi Nachini smrti na radikalen nachin. Cheprav so teksti iz njene obshirne zapushchine vech ali manj le daljshi ali krajshi fragmenti, dobro zrcalijo subtilni literarni koncept in vechsmerno zhivljenjsko filozofijo Ingeborg Bachmann. Jasno je, da je v Knjigi o Franci izpovedala tudi del svoje lastne tragichne zhivljenjske skrivnosti, ki she danes povzrocha shtevilna, ne vedno pietetna ugibanja. Knjigi avstrijske pisateljice s presezhno vrednostjo je dodan obshiren in poglobljen esej germanistke Neve Shlibar, ki je dober analitichni uvod v literarni svet Ingeborg Bachmann.